Lov na medvede: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 244:
== IV. ==
Tako je Grlajnik korakal na medvede, vender jednomer je zastajal ter gonil: »Preljubi medved, thu mir nix, i thu dir a nix!« — bil je najzadnji — kaj je bil uzrok temu, se prav ne ve. Hudobni jeziki, kakoršnih je dan danes mnogo, so govorili vsakojako o tem; jeden je trdil, da ga je strah, drugi zopet, da ne zna hoditi — vender uprašajte ga sami, on Vam bo že povedal.
Lovci dospejo do križpota, kjer je na levo ukreniti v gozd.
Na holmu je čakalo pet kmetskih lovcev iz bližnjega P.
»Kje pa je Vaš gospod?« upraša jih Kozamernik.
»Gospod so bolni« odgovori jeden izmej njih; videti mu je pa bilo, da je komaj smeh tiščal. —
»Aha, prav, prav, čujem« pravi baš dospevši Grlajnik, ter se prime za usta »saj tudi lahko doma opravijo gospod — seveda, kdo bo tako daleč hodil.« — —
Črna vojska, katera je bila mej tem prizorom malo postala, koraka pomnožena zopet naprej.
Gonjači so ostali na križpotu z dvema poveljnikoma, katerih je dobil vsak svoj oddelek in svojo nalogo. Oboroženi so bili s sekirami in krepelci in jih je Grlajnik pri ločitvi ostro posvaril, naj nikar ne streljajo.
Gospod Bogataš je lezel na pol sključen z vso previdnostjo pred lovci ter gledal zdaj na desno, zdaj na levo, ustavil se pred vsako drago, katerih je v tem gozdu mnogo, ter noter gledal.
V gozdu je še ležal sneg.
»Aha, medvedje so notri!« zašepeta Bogataš obrnivši se proti pajdašem. Ves obraz se mu je spremenil. Videti mu je bilo, da zmatra nalogo, katera je lovce čakala, za jako važno. »Tu je sled,
trije so — danes v noči so šli semkaj — zdaj pa le tiho, da jih ne prepodimo!«
Vsi so se hoteli prepričati, je li to res ali ne, kar je ta povedal in so stopili k dragi. Sveži sled treh medvedov je držal skozi drago v gozd.
»So, so — zares so!« se čuje pol glasno v krogu. Nekaternikom je kar sape zmanjkalo — prebledeli so — koraki so jim zastajali in nekako zamislili so se, kakor, da bi premišljevali svojo zadnjo voljo.
»Kaj pa, če te medved požre?« de Grlajnik Kozamerniku prav tiho.
»No« mu ta ravno tako odgovori, »mislim, da bo imel več od tebe, nego od mene — saj si že celo torbo pospravil.« —
»Tiho, tiho, tu je zopet sled!« svari Bogataš. »Sicer pa bo treba, da začnemo nastavljati lovce, kaj misliš, Jožko?« obrne se proti svojemu lovskemu čuvaju.
»Da, da, gospod« odgovori ta. »Pa koj tukaj more že jeden ostati.«
Drug je druzega pogledal. Zdaj pride ta huda. Vender se ni upal nobeden ugovarjati, moral se je kazati pogumnega. Vsak je tam ostal, kamor so ga posadili.
Nastavljeni so bili lovci ob potu »Na koščenicah«, kjer je prehod v drugi gozd. Zadnji lovci {{prelom strani}} bi imeli stati na konci tega prehoda ob potu; nekateri so se že tam nastavili — kar pride kmetski lovec — ki je imel veliko besedo — imenujmo ga Teleban — pa pravi: »Zadnji lovci morajo semkaj.« Zapelje jih v goščo ter jih nastavi ob robu tako, da so z drugimi lovci naredili polukrog.
»Tukaj so zadnjič medvedje prodrli« pravi prepričljivo, »danes pridejo tudi tukaj ven, zato stojte ravno Vi, najboljši strelci, tukaj.«
S temi besedami izgine v gošči.
Naš Pavle zamrmra: »To ne bo prav, kaj čem delati v gošči, kjer nič ne vidim — pa naj bo — Gabrijel, tu bova, le uleži se, pa miruj!«
Gabrijel je njegov pes, njegov večni spremljevalec, — ženke tako nema, ker, kakor često pravi, do zdaj še ni imel časa, ženiti se. In svojo Gabrijelco, kakor psa imenuje ljubi nad vse. Zakaj tudi ne? Lepšega, boljšega psa ni na svetu. Ves dan se ž njim pogovarja. Tudi danes se je ž njim kratkočasil ter ga tiho uprašal: »Kaj bi pa ti naredila, Gabrijelca, ko bi medved prišel?« Gabrijelca, katera se ni upala, glasno odgovoriti — znala je, da se mora na lovu molčati, je svojega gospodarja ostro pogledala ter svoj gobček parkrat močno odprla in zopet zaprla, kakor, da bi hotela reči: »Hamala, hamala!« —
Vsak lovec je imel svoj prostor. Stisnil se je kar je bilo mogoče, za grm, ali za drevo in si pripravil orožje, kolikor ga je seboj imel, da ga lahko hitro uporabi v sili.
Sliši se neko šumenje.
Kozamernik, najbližji sosed, pogleda v stran, — pa kaj vidi! —
Prav vrhu drevesa čepi njegov sosed tako, da je glava nad drevo segala — v jedni roki puško, v drugi nož. —
Kozamernik spusti smeh v robec, boječ se, da bi medvedov ne oplašil.
Zdaj je pa tega pogumnega lovca vender bilo sram — splezal je zopet doli ter Boga prosil, da bi ga vsega hudega obvaroval.
Nastala je strašna tihota. Čuti je bilo samo šumenje, katero so prouzročile rosne kaplje, padajoče od dreves na tla. Pozornost je bila velika, — kaj velja, ko bi se medvedje, kar pritihotapili in
— — kaj je to? Nekaj skače po grmih proti Kozamerniku,
bližje in bližje — h kratu se privalita iz gošče dva — zajca, drug za drugim. Kozamernik je komaj k sebi prišel — prestrašil se je bil precej; ko je pa videl, da le nista medveda, je postal dobre volje. Prvemu zajcu se odkrije, za drugim pa zažene svoj klobuk. —
Zopet vse tiho. —
Zdaj se čuje sem pa tam pot, kakor da bi kdo z sekiro po drevesih
udrihal.
To so gonjači. Bližajo se od obeh stranij.
Pozornost rase.
Na desnem krilu lovcev se zbirajo šoje, ter se derejo na vse grlo. — To ni brez pomena. —
Gonjači so že prav blizu — sliši se že njih govorjenje — zdaj se celo jednega vidi — zdaj druzega — tretjega. — —
Naš Pavle zasuče roko proti Gabrijelci — nič ni. —
H kratu zadoni na desno uprav za Pavletovim hrbtom: p-o-o-k! Temu sledi glasno renčanje medveda. — —
»Medved, medved!« Vse hiti proti kraju, od koder je prišel pok, »obstreljea je, jaz ga čujem renčati v tej le dragi.« — — Lovci še bolj hite naprej, vender — mesto medveda jim prisopihata
dva vsa preplašena lovca nasproti. —
»Kaj je? Kdo je streljal? Kje je medved?« uprašajo vsi prvega izmej njiju.
== V. ==
| |||