Lov na medvede: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Janezdrilc je premaknil stran Lov na medvede (Slovenski narod) na Lov na medvede: nezaseden naslov (ni potrebe po razločitvi) |
|||
Vrstica 328:
== V. ==
»Ti prokleta puška!« odgovori ta, ter komaj sline požira. »Več nego desetkrat sem sprožil, pa za vraga se ni hotelo užgati. Prišel sem semkaj, ko ste bili že vsi nastavljeni, pa sem si kar ta le prostor izbral. Ležal sem za grmom — medvedje pridejo tako blizu mene, da sem imel od puškine cevi do njih komaj jeden meter. — Jaz sprožim — plenk! — Medvedje se ustavijo, duhajo okolu sebe ter mahajo prav počasi naprej — jaz napnem, sprožim v drugič — plenk! zopet nič — v tretjič, četrtič ravno tako — medvedje postoje za grmom trideset korakov od mene — jaz udarjam ob puško — kolnem — preiskujem, kaj da manka — kar se upali in poči — v zrak. Na to jo medvedje popihajo preko te le drage — vidite, tu je sled — —.«
»To je vender sam vrag! — Zakaj pa vi neste streljali, ko imate puško repetirko!« očitajo vsi drugemu lovcu.
»Ni bilo mogoče,« izgovarja se ta brez sape. »Jedva sem prišel semkaj — ko pomerim, ugledam tega lovca,« pokaže na tovariša, »naravnost pred seboj — ko bi bil streljal, bi bil njega zadel — sicer sem si pa mislil — bo že ta ž njimi gotov, ko jih ima tako blizu — —.«
»Koliko korakov pa ste imeli do njih?«
»Imel sem kakih sto korakov — dve sto — rekel bi tri sto — ker so pa medvedje potem v dragi zginili, nesem mogel več streljati —.«
»Zakaj pa je medved zarenčal — mislili smo, da je obstreljen?«
»Nisva slišala nič renčanja.«
»Samega strahu,« mrmrajo lovci, katerih se je polastila nekaka jeza.
»V katerem stoletji pa ste vi svojo puško nabasali?« vprašajo junaka.
»Ni tako dolgo — komaj par mesecev !«
»To je vender od več — kakor da bi bilo začarano —,« godrnajo lovci.
»Ali nesem rekel, da bi se morali mi tukaj nastaviti!« pravi Kozamernik. — Tukaj bi bili streljali — vse bi bili pobili —,« zdaj pa imate medvede — kdo je temu kriv.« —
»Teleban,« oglasi se jeden, »ki vas je v goščo zapeljal.«
»Ne,« pravi drugi, »blizu mene je nekdo drva sekal — medvedje so ga morali čutiti, pa so jo bolj na desno zavili.«
»Kdo jo kriv — kdo je kriv! Ne vprašajte!« beseduje Grlajnik. Ali ste je pozabili, kaj je vam gospod župnik v A. voščil! — Ta je kriv — nihče drugi. Tista nesrečna sreča je gonila medvede od nas — tista sreča se je usedla temu-le junaku na piston, da ni bilo ognja —.«
»Uprav tako je,« odgovorijo vsi.
Naš Pavle je vse to od strani poslušal, potem pa se je zaničljivo obrnil: »Gabrijelca, hodi, to ni za naju!« ter se je zgubil od družbe.
Ostali pa preganjajo medvedji sled in ugibljejo, kam so jo medvedje odnesli.
»Prav v tem-le gozdu morajo biti, kakor zadnjič — daleč neso šli,« zagotavlja lovski čuvaj. »Le za njimi!«
Te besede so spravile res lovce zopet na noge, kajti sled je peljal premo v drugi gozd in se je tam zgubil. — Tu morajo biti medvedje!
Kmalu so stali vsak na svojem prostoru. Grlajnik pa se je naveličal lova ter jo je počasi mahal {{prelom strani}} preko »Koščenic« na cesto, obirajoč zadnje ostanke svojega provijanta. Ker se mu je pa le malo predaleč zdelo do prve vasi, se usede k pastirjem, ki so ob cesti kurili, ter ogreva svoje na pol zmerzle ude. Ko se je malo okrepčal — steklenico z rakijo je bil že izpraznil — začne radovednim pastirjem svojo puško razlagati. Prijalo mu je, ker so kar odprtimi ustmi poslušali in se tako dlje časa
zabaval.
Hkratu plane kvišku, ko da bi ga bil gad pičil, zgrabi puško ter se pripravi k streljanju. —
Iz gozda se je čulo strašansko pokanje — krič — — Grlajnik komaj diha — že ga popade bridek kes, da je svoje tovariše zapustil — to morajo biti medvedje — joj, joj — da ni meni namenjeno — pa kaj velja, vsaj utegnejo tudi semkaj priti — —.«
Grlajnik poteče naprej ter čaka — čaka — streljanja je konec — — kaj je ? — —
Zdaj vidi lovce, ki prihajajo iz gozda. Vsi vriskajo — to ne more biti kar tako — kaj pa je to le? Imajo ga — že ga imajo! —
Kozamernik in še drug lovec neseta črno, velikansko zver na drogu, teška mora biti, komaj jo premagujeta. — Kozamernik maha s klobukom po zraku v pozdrav. —
Grlajnik nekaj časa stoji kakor okamenel, po tem pa dobro pogledu — lovci neso bili več daleč — in kar smeh se mu usili.
»Saj me ne boste ne!« kriči jim nasproti — »imam predobre oči!«
Nepopisno krohotanje nastane.
Lovci so tu. Kozamernik in pajdaš položita — nabasano dolgo suknjo na tla. —
»Smo mislili, da te bomo!«
Zopet velikanski krohot.
»Ali ste kaj neumni! — Da se vam če! — Na kaj pa ste vender tako neizrecno streljali?«
»Na medveda — evo ga!«
Joško stopi h Grlajniku ter mu vrže — zajca pred noge. —
»No, ta je pa potreboval dosti smodnika!«
»Na prvi strel je pal, potem pa smo v zrak streljali, da bi tebe preslepili. —
»Obžalujem — kje pa so medvedje?«
»Gremo jih iskat v V. Tam je dobro vino!«
»Saj ta bo v istini najboljša — mi nesmo za medvede ustvarjeni, medvedje pa ne za nas. V V. nas čaka — koš, le hodimo hitro, lačni in žejni smo dovolj!« —
Gonjači so se odpustili, lovci pa so korakali nekako lahki proti V. Zadnja šala je vse ogrela.
Tam se je pilo in jelo nad vso mero. Že se je latinski govorilo, ko jo primaha naš Pavle z Gabrijelco.
»No, ti si pa gotovo že ves svet obhodil,« dražijo ga lovci, dobre kapljice siti.
Pavle, lačen in žejin od vrha do tal, ne odgovori ničesa. Bil je slabe volje. Še le, ko je tudi njega vince malo ogrelo, je povedal, da je prošel koj po prvem gonu. »Gabrijelca mi je rekla, da medveda ne bo več, pa sva šla. Ona vse ve in če je ne ubogam, mi neče nič več povedati.«
Pozno v noč se je čulo trkanje s kupicami in hripavo petje. Lovci so na medvede pozabili — medvedje pa morda tudi na lovce. Razlika je le ta, da so medvedje drugi dan želod jeli, lovci pa — kislo zelje.
Predno so se razšli, jih je še Grlajnik posvaril: »Da boste znali, kadar gremo zopet na medvede, se pri gospodu župniku v A. ne bomo oglasili!« —
== VI. ==
| |||