Trsna uš: Razlika med redakcijama

| naslov = Trsna uš

| opombe = Humoreska

| avtor = J. L.

| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 9/161-163 {{mp|leto|1876}}.

| dovoljenje = dLib

}}

{{rimska poglavja s piko|3}}

 

V nekej lepej dolini na Dolejnskem zagledaš prijazno vasico, ki so jo, sam bog vedi zakaj za Krtino krstili. Prebivalci te vasi sicer ne slove kot posebno izobraženi ljudje, – kaj se hoče, saj se še prebrisanemu Ribničanu podtika kaj tacega; – vendar je kapljica dobrega vina, ki se tu prideluje, znana po celej Slovenskoj zemlji in še dalje. Mnogo kateri kranjski kmetič je uže pozabil pri njej svoje skrbi in tako imenovane hude čase.

 

 

Mladeniču plava oko v radosti, tako da ne zapazi necega nemira, ki se je izražal na dekličinem obrazu.

 

 

Ne da bi odgovorila, ozre se boječe gospodičina Rezika okoli sebe in se pritisne bližu mladeniča.

„Bojim se, ljubi Janko, da naju kedo lehko vidi" reče in položi svojo roko v njegovo.

 

„Kaj pa potem, če naju prav vidijo? Se li imava koga bati? Diplom imam v žepu in sedaj nama nij treba več skrivati svoje ljubezni pred ljudmi; mislim celo, da bi bilo najbolje, da greva takoj k tvojemu očetu in mu poveva, kaj bi rada. Jaz mu utegnem res skoro popolnem neznan biti, kajti uže štiri leta so pretekla, odkar sva se zadnjič videla v Ljubljani. Pa ti mu poveš, da sem tvoj nekdanji učitelj, da sem moral štiri leta na Dunaj, in sem sedaj postal doktor zdravilstva. Nadejam se, da nama oče ne bode delal zaprek."

 

 

Janko se zgane. – „Oni, – kateri oni?"

„Mlad, ljubeznjiv človek – ? "

 

 

»In tvoj oče te je rudečenoscu obljubil?"

 

»Le pomiri se; samo poznati me ne smeš, ko me bodeš videla."

»Ti me v resnici strašiš!"

 

 

„Potrpi Rezika, vse bodeš zvedela. Vodi za nos tega nepridiprava in skrbi, da prideta z očetom v omenjeno gostilno. Ti ne smeš priti: pregnal bodem uže jaz očetu trsno uš«. Mladi doktor objame krasno dekle, ki potem hiti, kakor srna po poti, koder j bila prišla, domov; on pa jo zavije na nasprotno stran proti bližnjemu mestu.

Mej potjo premišljuje Ivan Prelaz, tako namreč se je imenoval naš prijatelj, na tanko svoj položaj. Za malo se mu zdi, da bi mu zdaj ta človek davni up razdrl, da bi mu luč, ki mu je v težavnemu delu milo svetila, upihnil: da bi mu drago Reziko, ki mu jo toliko časa zvesto ljubezen ohranila – drugi ugrabil. Spominja se svojih otročjih let, ki jih je v bornej kmetskoj hiši preživel; kako se je moral boriti potem v Ljubljani s hudo osodo, ko so mu pomrli stariši in je sam na širocem svetu stal. Pa neumorni trud je zmogel vse zapreke. Zadnje leto seznanil se je bil z Reziko, in jo nekoliko časa podučeval. Na Dunaji učil se je medicine in pred kratkem dobil diplom svojega dostojanstva. Še nekaj ima doseči, in potem bode dosegel vrhunec sreče – a za to mora boriti še zadnji boj. Naj velja, kar hoče, njegova mora hiti! – V teh mislih pride doktor v mestice, kjer se je bil za nekoliko časa naselil, ker nij bilo od tu daleč do doma njegove Rezike. Mi ga pa hočemo tu zapustiti; naj gre po svojih opravkih!

{{prelom strani}}

Tisti dan zvečer prideta gospod Štupar, Rezikin oče in gospod Hribar v prej zaznamovano gostilno. Gospoda Hribarja je uže Rezika tako na tanko opisala, da se mi ne zdi potrebno, še kaj pristaviti; Štupar pa je mož majhene postave, čegar kratke noge komaj nosijo precej veliki trebušček. Iz obraza so mu bereta dobrovoljnost in prijaznost. Bil je prej kupec v Ljubljani, in si je po varčnosti precej denarja prihranil, tako, da je po smrti svoje žene lehko mesto zapustil in v tej vasi lepo posestvo kupil; več pa o gospodu Štuparji ne vem povedati. Omenjena gospoda najdeta na precej napolnenem vrtu še jedno prazno mizo, pri katerej se hočeta pomenkovati, kar sta po dnevi zamudila: kmalu stoji prej njima vino naj bolje vrste. To jima danes sicer nij tako{{prelom strani}} teklo, kakor prejšnji večer, vendar sta prišla do tretjega poliča, ko dospe na vrt mlad gospod s potno torbico na rami. Ko si malo okoli sebe ogleda, sede k mizi našima gospodoma nasproti, Bil je prijaznega, nekoliko bledega obraza, precej obraščen in kacemu učenjaku in umetniku podoben; imel je očala, dolge lase, okrogel klobuk in bil sploh po novej šegi oblečen. Ukaže si vina. Ko si kupico nalije, seže v torbico, kojo je bil zraven sebe na klop odložil vzame iz nje stekaničico z neko rujavo tekočino in pridene vinu nekoliko kapljic ne zmenivši se za opazovalce. Potem izpije polovico iz kupice.

 

 

Kake dobre pol ure je preteklo, ko se gospod Štupar proti sosedu obrne; Najbrž sva se brez potrebe bala", in ne čakaje njegovega odgovora se primakne po klopi tujcu nekoliko bližje z besedami:

„Dovolite gospod, da se s svojim radovednim vprašanjem na vas obrnem: bi mi hoteli povedati, kaj ste pri dejali svojemu vinu?"

 

 

Naš mladi prijatelj je bil z vsem zadovoljen, torej plačajo in otidejo proti Štuparjevej hiši.

Gospodičina Rezika se je pač nadejala kaj tacega, a vendar se je čudila, kaj da jo oče tako vesel jej predstavljal zdravnika in sicer z največjo zaupnostjo, a igrala je svojo nalogo dobro, tako da nij bilo nikakor poznati, da se ne vidita prvič. Nikedar še nij vredila tako hitro nobene sobe, kakor to, katera je bila odločena Ivanu v stanovanje.

 

 

Bilo je uže polu noči, ko se spomnijo, da je treba trudnim udom tudi počitka. Vinorejca sta ga imela precej pod klobukom, česar ne morem zamolčati, da tudi nerad škodujem njiju časti. Janko pa se je znal zdržati, da se ga nij prijelo vino, ker je pil le na videz, in čakal prve priliko, da bi mogel svojej ljubi dati potrebnih pravil, kako naj se vede in kaj naj najprej stori. To se mu je{{prelom strani}} tudi posrečilo učiniti, ko sta se ga bila njegova tovariša uže precej nalezla bila. – Hribar je bil preokoren, da bi bil prišel sam v svojo sobo. Spremita ga torej Rezika in vrtar Matevž, kateri tudi oblečenega, kakoršen je bil, spravi na posteljo, kjer je kmalu se smerčanjem naznalil, da spi spanje neskrbnega zemljana, kakor ga je spal nekedaj očak Noe. Sedaj se začne v njegovej sobi pravo delo. Ker je bila precej nizka, in so primerna tej bila tudi dvoja njena vrata, dala so se z omaroma skoro popolnem zakriti. To je Rezika s pomočjo vrtarja in mlajše dekle, ki je bila prišla jima pomagat, po volji Jankovej tudi kmalu prav tiho storila, in črez par minot bi bilo nenavadnemu uže teško najti, kje da sta izhoda. Še jedenkrat se ozre na Hribarja, ki je še vedno – sedaj dur, sedaj mol skalo prebiral, in zapuste skozi okno po lestvi zasterto sobo. Vrtar, ki je šel zadnji, pripre dobro okno za soboj, da ne bi jih to izdalo, in skrije v obližji lestvo.

Za nekaj trenotkov je bilo v Štuparjevej hiši vse mirno.

{{prelom strani}}

Precej dobre volje vstane drugo jutro gospodar in se poda najprvo na vrt. Tam uže vidi doktorja in Reziko v živahnem razgovoru. Deklica je bila zagledavši očeta, malo v zadregi, a kmalu si pomore s tem, da začne prav pridno zajutrek napravljati. Ko si gospoda po pozdravu in odzdravu v roke sežeta, pravi Štupar veselo: „Vaša esenca je zares izvrstna; po druzih tacih rečeh navadno glava boli, denes pa sem popolnem zdrav. Pa mislite si, ta bedasti Hribar me je hotel sinoči preveriti, da je to strup, in da se hočete otrovati. Da, saj pravim, kakor ga cenim in rad imam, vendar moram reči, da v njegovih možjanih nij vedno vse v pravem redu."

 

Strmo se ozira Hribar po sobi. „Tedaj vidite vrata? – kako srečni ste! Bog pomagaj, vse vidim dobro, a vrat nobenih ne." Rekši si mane oči in gleda dobelo okolu sebe.

 

 

Zmešanemu gospodu je bilo po volji iznebiti se začarane sobe, torej si z nogami in rokami pomaga skozi okno na lestvo in na vrt. Tu se zopet začne pričkanje mej Hribarjem in Štuparjem o vratih, a doktor sili na vso moč, naj se pred použije zajutrek, sobo bodo uže potem šli ogledat. To se mu je tudi posrečilo in gospodje sedejo. V tem, ko se je Hribar še vedno črez sobo sam soboj jezil, zašepne doktorju gospodar: „Skoro sem vaše misli gospod, manjka mu je, manjka".

„Tukaj poglejte, to bode pregnalo trsno uš. To „sulfocarbone potassii": hočete poduhati?"

 

 

Ko tako doktor srečno svoj namen izvrši, spravi zopet svoj „narcoticum" skrije se precej daleč od Hribarja za grm in ga opazuje. „O kacih desetih minutah se bo uže zbudil, misli si Janko, če bodo razdražene mravlje svojo dolžnost storile, in če v tem Rezikin oče ne pride, je vse dobro."

 

„Mislite si, reče doktor, jedva sva prišla do tam-le, kar se začne Hribar slačiti in kričati, da je on sam trsna uš, in da naj ga s povekševalnikom preiskujem. Lehko si misliti, da sem mu ušel izpred obraza in hitel vam povedat."

 

Štuparjeva volja nij bila iskati ga, torej gresta z Jankom domov. Hrvata nij bilo potem več videti.

 

Še predno je jeden mesec pretekel, zvedel je Hribar, da je njegova obljubljena nevesta žena dr. Ivana Prelaza.

 

[[Kategorija:J. L.]]