Valovi srca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m posodobitev predloge {{rimska poglavja s piko}} AWB
Dbc334 (pogovor | prispevki)
m sprememba nivoja poglavij
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Valovi srca
| opombe = Izvirna novela, spisal J. Medvedov.
| avtor = Josip Ogrinec
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 9/219-232 {{mp|leto|1876}}.
| vir = {{fc|dlib|R8U8DQQ9|s=10|219}}, {{fc|dlib|5N944ILK|s=10|220}}, {{fc|dlib|DVU74VY9|s=10|221}}, {{fc|dlib|MNBLSNAT|s=10|222}}, {{fc|dlib|H6P9K1HH|s=10|223}}, {{fc|dlib|LVBS0G2S|s=10|224}}, {{fc|dlib|NID2TX60|s=10|225}}, {{fc|dlib|7F4K19PQ|s=10|226}}, {{fc|dlib|0GDE2GAC|s=10|227}}, {{fc|dlib|438EMOJV|s=10|228}}, {{fc|dlib|T2US2DTU|s=10|229}}, {{fc|dlib|3Z8NQEMJ|s=10|230}}, {{fc|dlib|88FWEDIV|s=10|231}}, {{fc|dlib|8XEYABSJ|s=10|232}}
| dovoljenje = dLib
}}
Vrstica 10:
{{rimska poglavja s piko|7}}
 
== I. ==
 
Krasnega pomladanskega jutra je Rastislav prvikrat sprehajal se po zalej okolici štirskoslovenskega trga Bs. Selo je okrog in okrog stalo uže v nežnem, uponosnem zelenji. Črešnja je cvela vsa bela, livada uže bila posuta z živobojnimi cvetlicami na tisoče in na milijone. Sladke vonjave so prevevale mili zrak, ščinkovec je veselo „gričeval" iz bledozornega cvetja po jablanovem brstji, in ljube pomladi oznanovalka je iz košatega bukovja na bližni porebri zapovedovala glasno „kuku!« Sam črv v prsti je krivil se od tal, vsaka travica koprnela na vkviško, cela priroda je oživljena{{prelom strani}} dvigala se kopat in zibat v rumenem solnci, in Rastislav –?
 
Vrstica 57 ⟶ 58:
„Ali si popolnem prepričan njene nezvestobe?" povpraša Modrivec na jedenkrat spet resen in sočutljiv.
 
„Saj mi ne taji, da drugemu daje prednost pred mano", odgovori Rastislav.
 
„Nù", meni tovariš, „to je mogoče in nič novega nij. Razumem črne rane, katere ti hujša zlasti še ljubosumnost. Pa potolaži se{{prelom strani}} moj ljubi prijatelj! Sámo zadolžena nezvestoba maščuje se navadno nad krivičnikom in to utegne dokaj zadostovati ti britko prevaro. Dalje gotovo sam izpoznaš, da najmenj ženska nij vredna, da bi človek zavoljo nje grenil si življenje; in naposled, kar je glavno: prihodnja ljubezen ti bode pa srečna, temu si bodi v svesti na moje besede."
Vrstica 67 ⟶ 68:
„Ljubimo le jedenkrat!" odvrne Rastislav odločno.
 
„Da, tako trdé navadni ljudje, in to tudi taki, ki morejo večkrat ljubiti in leti nijso navadneži. Ko bi ne bili prevarili se o svojej prvej ljubezni, tedaj bi bili pač tudi le samo jedenkrat ljubili. Toda vroča domišljija, katera, kakor pravi naš pregovor, „kikljo nareja za oltar" opeče se pri tacih ljudeh. Srce izpozna{{prelom strani}} prevaro, pahne malika in ostane mu vzor!" –„Modruj, kakor ti drago," odgovori Rastislav Jaz nobenej ženski več ne verjamem. Vse so –"
 
„Stoj! Ne izgovori! Kdor obsoja ali pogublja ves nežni rod, tisti kaže le, da je občeval pač še le samo z nezanesljivimi, slabšimi ženskami, in nikedar pa še ne z blagimi in plemenitimi!" meni Modrivec.
Vrstica 153 ⟶ 154:
Rastislav čuje potem še marsikaj, kar bi moglo njega gorko navdušiti za stoprv po imenu mu znano dekle. Tudi slučaj, ako bi Rastislav jel resno misliti na Ljudmilo, pretehtava mu tovariš kar po sili, in stavi mu v tem kot mlademu doktorju prava kar najugodnejši vspeh.
{{prelom strani}}
Za vse te izjave nikakoršnega zanimanja ne kaže Rastislav v pričo svojega tovariša. Ali potoma domov mu uže prej izbujena radovednost hitro porasta z vsacim korakom. Zlasti pojasnjen mu razlog, zakaj utegne Ljudmila po zdaj tako skrivnostno obnašati se, zdi se mu verjeten in ne gre mu iz glave.
 
Stopivši v svojo sobo ne uvažuje več čutov svojega srca, ampak naravnost hiti k oknu. Saj neče nič druzega, nego le videti, samo jedenkrat videti ono skrivnostno dekle, o katerej zdaj ve za gotovo, da živi in diše tako blizu njega! Poglede, katere je dosle obračal zlasti v vrt, nastavlja jih zdaj posebno proti dvema nasprotnima oknoma, natakuenima z živobojnimi cvetlicami. Njegove bistre oči{{prelom strani}} prodirajo tudi skozi to drobno grmičje in skozi stekla, a zadej mu zdi so vse mrtvo! Niti najmanjega premika tamkej ne more zaslediti. Prvi dan Rastislavovega poostrenega opazovanja ob oknu pretečo tako brez kacega vspeha. Toliko bolj podkurjen je prihodnjega jutra uže zgodaj na zdaj izvoljenem mestu. Ko pogleda tjekaj, zazdi se mu kakor neki nežen odsev iz okna in v tistem trenotji vidi, kakor v zornej megli neko vitko podobo v lahnem jutranjem krilu priplavati po notranji sobi, za trenutek pomuditi se poleg okna pa migoma zopet oditi.
Vrstica 168 ⟶ 169:
 
Rastislav ne upa si sopsti. Zamaknen{{prelom strani}} strmi v to angelsko podobo: lica, kakor jablavov cvet, ustne, kakor prezajoča se vrtnica, tilnik in gola lakt, kakor sneg, lasje, kakor zlato, oči tako značljivo opasane s temnimi obrvi, vsa prelepa in ljuba, kakor jutranja zarja, in mična! Zares, take Rastislav nij videl še ženske: tako krasne, tako ljubeznjive!
 
== III. ==
 
V nedeljo po polu dne je Rastislav po daljnem samotnem sprehodu prikoračil na brv, kder je pred mesecem razgovarjal in pričkal se z Modrivcem. Na tem mestu mu tovariš zdaj zopet jedenkrat prav živo stopi pred oči in njegove tedanje besede –bude se mu zapored v spominu. Zdi se mu kar, kakor bi on sam v živej podobi stal pred njim in poprijemal ga za besedo, katero je bil tačas tako določno izustil, da namreč srce njegovo nikoli več ne bode odprto ljubezni do ženske.
 
Ali, kako v tem obziru zdaj ž njim? Na to vprašanje mu vest jasno odgovarja. Do malega vsemu njegovemu dejanju in nehanju ravnalo je dalje časa uže skor jedina misel{{prelom strani}} na dekle. Te resnice si ne more tajiti, ali razloge jej išče v nenavadnih stiskljajih, po katerih je on prav nehote izvedel o Ljudmili; potem v stanovanjskih razmerah, katere nanašajo, da mora kar šiloma toliko baviti se ž njo, in na posled zlasti tudi v proslavljenem mu njenem imenu, v njenem samovlastnem ponašanji in skrivnostnem osebstvu. Te reči so, da mu toliko zanimanja odjemlje ta malo še znana mu ženska. Kaj pa zato ljubi Ljudmilo? vpraša sam sebe in zamišljen se nasloni na brvin držaj.
 
Solnce je ravno zahajalo. V bližnjem gozdiči pod košatim drevjem je vlegal se pomrak. Tam notri je kos peval svojo sladkootožno večerno pesen, tašica drobno žgolela in po robji so murnici cvrčali mej travo. Rastislav pa za vse to ima gluha ušesa. Celo pod soboj še vedno jednako skokotajočega potoka ne čuje ga kar in skoraj ne vidi. Vse čute mu odjemlje misel le jedna!
 
V tem hipu nenadoma pritekel pes zahriplje Rastislavu za hrbtom in dobrikaje se obstoji pred njim. Rastislav se ozre in za{{prelom strani}}gleda gizdavega gospoda z mlado pa krasno gospodičino na strani, ko uže stopata k njemu na brv. Ne more ju poznati, pa po nekej slutinji kali hipoma ugane njuno pravo ime. Ljudmila in njen stric! o katerem je tudi uže čul, misli si, in polasti se ga vidna zadrega. A predno še ve, kaj bi, pozdravi ga Javorski in nagovori, rekoč:
Vrstica 187 ⟶ 190:
„Da pač, prekrasna sprehajališča imamo," {{prelom strani}} meni Rastislav in poln dobre volje začne naštevati celo vrsto krajev, kder njemu najbolje ugaja, in kamor najrajši zahaja. To pripovedujoč mu pogled večkrat kakor po nevedoma uide na Ljudmilo, ki je mej tem skrivaj izza stričevega hrbta zvesto pazila na slehrni gibljej njegov in pristrezala vsako besedo. Jedenkrat, ko je gospod Javorski nenadoma izpred nje naslonil se na brvin držaj, vjemo se Rastislavove oči z njenimi. Le-ta primrljej učini, da nežno pozore lica Ljudmili. V tej zadregi zagleda doli ob potoku cvetlico zlatico, ki je pred mesecem uže budila Rastilavu pozornost, in ki denes še vse lepše razve tena z mnogobrojnimi cveti kima v vodeno zrcalo. Videzno zelo razveseljena hiti po-njo.
 
Nepopisljiv čut spreleta Rastislava, ko nemudoma ugane njeno namero. Z utripajočim srcem pazi na vsako njeno stopinjo vodečo jo po visečej brezini do osodne cvetlice. Tudi njen stric Javorski jeden čas radovedno molče gleda, kam in po kaj hoče Ljudmila. Oslutivši to pa dobrovoljno popraša:
 
 
Vrstica 204 ⟶ 207:
„Ej to vražje cvetličje! Saj jih je doma, da človek kar tone v njih!"
 
„Pa ravno to bi bila rada še!" de ona s tožnim naglasom in počasi stopa proti brvi.
 
Rastislav je v nepopisljivi zadregi. Očitno mu je kakor jasni dan, kaj je njemu storiti v pričo tega prizora: pa vzdigujejo se mu resni premisliki. Toda prevdarjati ne utegne. Vest mu živo pravi, da bi grešil zoper vsa pravila olike, ako bi zdaj ne ganil se. A kazati se neolikanega, ali le navideznost tega puščati{{prelom strani}} na sebi –ne, tega pa neče in po nobeni ne ceni! Njegov sklep je storjen.
Vrstica 243 ⟶ 246:
{{prelom strani}}
Predno se Rastislav potem loči od denašnjih dveh soznancev, mora Javorskemu še jedenkrat za trdno obljubiti, da bode mož beseda zaradi obiskanja, „ker," pristavi ta „po tem kar ste denes storili, sva mi dva vam tudi še velika dolžnika, katerima bode največe veselje zadostovati vam o dani priložnosti.
 
== IV. ==
 
Novo seznanje, katero narediti je po naključji skor prisiljen bil Rastislav na nedeljskem sprehajališči, prizadevalo mu je kmalo veliko premišljevanja. Seznanil se je z Ljudmilo prav na mestu, kjer je pred kratkim še najhuje protivil se naprem vsemu ženstvu; prav tam, kjer je modrivec napovedoval mu Ljudmilo, odtrgal je in ravno njej poklonil osodno cvetlico. Ali nijso leti čudni stikljaji neko posebno osojenje? Ali nij Modrivec govoril nekaj resnice? Ali se ne izpolnuje uže nekoliko njegovo prerokovanje?
 
Ne! Ljudmila je lepa, krasna, to je res; ali razun tega pa nij na nji našel ničesar, kar bi kaj odlikovalo ali poviševalo jo v njegovih očeh, nikar, kar bi utegnilo povajati mu kako{{prelom strani}} posebno sočutje do nje. Na dalje je po tem, kar je do zdaj opazoval z okna, pričakoval, da ona prvikrat v pričo njega bode vendar kazala se kaj dekliško bojazljivo. Toda niti sledu o tem. Govorila in obnašala se je pred njim vselej tako lohkosrčno, tako naravno-navadno, da si on nikakor ne more domišljevati, da bi bil najmanjši vtis naredil na njo. Kakor mu je po jedni strani všeč ta njena hladna ravnodušnost, proti njemu izbuja nekako tiho nejevoljo. Začne se kesati, da je obljubil obiskovanje.
 
Drugi dan potem Rastislav ob svojem oknu opazi nekaj, kar ga celo osupne. Izza nasprotnega okna je proč zagrinjalo in Ljudmila mu po polnem odkrita sedi tam nasproti, da jo brez truda lehko gleda po vsi volji. Zdaj pa zdaj se tudi ona ozre ven, pa pred njegovimi pogledi ne razodeva najmanjše plašijivosti, naj on še tako očevidno pogleduje na njo.
 
Vsak naslednji dan ima Rastislav novo priložnost čuditi se tako nagli spreobrnitvi Ljudmilini. Kakor je dosle težko kedaj dobil jo pred oči, tako jo ima zdaj dan na{{prelom strani}} dan skoraj brez presledka pred seboj. Vsak le površni poznavatelj ženskega srca bi po tem njenem obnašanji utegnil sodniti, da Ljudmila počenja to z nagibom do Rastislava. On sam skuša verovati to; toda noben njen pogled, niti najmanjši gibljej njen mu nikoli ne naznani, da ona misli na njega. In baš ta njena nerazumljiva samovlastnost je, ki čedalje bolj viša njegovo zanimanje za njo, če ravno si sam tega noče priznavati. Zlasti zato da bi natančneje poznaval to nenavadno žensko bitje, sklene tudi ne dalje odlašati obljubljenega obiskanja.
Vrstica 254 ⟶ 259:
Oblačen popoludan je, ko se Rastislav brez kakih premislekov nekako rad in vesel napoti k Javorskemu. Na pragu mu na jedenkrat nekaj tesneje postane pri srci, po čemur bi mu ve bila preteška sodba, da je razun radovednosti in izpolnitve dane besede prignalo ga semkaj še nekaj druzega, kar pa zdaj ne utegne in noče preiskavati.
 
Javorski z nepopisljivim veseljem sprejame Rastislava. Toliko, da ga ne objame. In v tem, ko Rastislav še molče stoji ves v zadregi{{prelom strani}} na katero Javorskijevo povpraševanje bi prej odgovarjal, približa se tudi uže Ljudmila, in prijazno nazdravi. Pri tem opazi posebno pozorno oko Rastislavovo, da tudi njej je v prvem trenotki pred njim neki radostljiv sijaj pozibal se na obrazu, potem pa hitro minul.
 
Po nekolikem vletu besedi Javorski povabi obiskovalca malo pogledati po hiši. In Rastislav v družbi z obema domačima hodi iz sobe v sobo in ima priliko zares čuditi se izvrstnemu okusu in očitnemu blagostanju, katera se mično razodevata o raznih dragocenih predmetih po vseh prostoriščih. Z nekim posebnim čutom vstopi v sobo, ki ve, da v njej navadno prebiva Ljudmila. Zares, pokaže so mu prava izgledna ličnost in čednost na vsaki reči in neki posebno prijeten duh po cveticah veje tu notri.
Vrstica 276 ⟶ 281:
„O ne, ne, gospod doktor!" zoperstavlja se Javorski. „Zdaj še ne otidete! Vrnem se v malo trenotkih. Tačas pa izvolite z Ljudmilo nekoliko na vrt."
 
Rastislav uvidi, da bi res nedostojno bilo, ako bi mu ne izpolnil te želje. Zato, in ker se mu dozdeva, da ta nasvet tudi Ljudmili nij nepovoljen, meni samo:
 
„No, če hoče gospodičina Ljudmila biti tako prijazna –rad vas počakam na vrti."
Vrstica 294 ⟶ 299:
„Da, rada, prav rada jih imam. Kaj vi, gospod doktor, pa ne –če smem vprašati?"
 
„O gotovo tudi! Cvetlice so lepe, kar je pa lepega, dela veselje človeškemu srcu," odgovori Rastislav zvedavo opiraje oči na Ljudmilo, da ona nekaj zarudi ter hitro pripognivši se skuša z bodečega grma odkrhniti na pol razprezano, bledo-rudečo vrtnico, rekoč:
{{prelom strani}}
„Potlej bi vam rada poklonila jedno."
Vrstica 326 ⟶ 331:
 
To in še več druzega hiti Ljudmila v jednej sapi omenjati, da jej stric kar ne more v besedo. Pozorni Rastislav pa skuša to njeno na krat tako oživahnelo zgovornost si razlagati. Meni namreč, da ž njo hoče ona pretopiti ravnokarni sitni pogovor mej njo in mej njim. Torej tudi on, da ne bi bil njej neprijeten, sprevrne svojo pozornost na njeno vsaj navidezno zanimanje. V tem pa, ko z Javorskim vred še ogleduje nadepolni grm, izmuza se Ljudmila tiho izpred njiju ter potem ves čas nekaj odaljena samovaje pohaja po vrti. Na večer, ko začne Rastislav poslovljati se, približa se mu zopet ona. Priporočivši se vošči mu lehko noč s prijaznim pa vendar čisto ravnodušnim naglasom, kakoršnega{{prelom strani}} on baš nij pričakoval. Na nadležni Javorskega prigovor obljubi Rastislav, da hoče kmalu zopet priti na obisek, potem tiho zadovoljen otide.
 
== V. ==
 
Ako bi bil Rastislav res hotel zvest ostati nameri, s katero je bil odločil se prvikrat obiskati Javorskega in njegovo mično bratranko moral bi bil zadovoljen biti po trikratnem obiskanji v naslednjih štirnajstih dneh. V tem kratkem času je namreč dobro spoznal Ljudmilo, da ona je prijetna dekle, nenavadnega značaja, kakoršnega dozdaj nij našel še na nobenej ženski: proti njemu prijazna, kadar bi po društvenih pravilih imela biti samo priljudna, nasproti pa mrzla in skoraj nemila, kadar bi imela po njegovem mnenji biti vsaj nekoliko ljubeznjiva. Zraven tega namerjanega vspeha je Rastislav na Ljudmili našel še nekaj druzega, kar ga odšle dokaj še bolj zanima, kakor poznavanje njenega značaja. Uže{{prelom strani}} o prvem, pa tudi o drugem in tretjem obiskanji je namreč po njenem obnašanji opazil marsikaj, po čemer je po pravici smel soditi, da ona goji nekaj tajnega sočutja do njega. Jedino, kar je motilo ga v tem, bilo je to, da je vsak njen sicer uljuden pogovor navdihovala neka nepričakovana, kakor iskana mrzlota proti njemu, zlasti še, kadar je menil in hotel podobrikati se jej. Na vsaki način hoče torej če le mogoče do dobrega izpoznati nagib takemu skrivnostnemu vedenju, kakor tudi pravi čut njenega srca. Zato se odloči za še nadaljno obiskavanje. Da bi zaradi prihodnjega občenja ž njo izneveril se svojemu priseženemu načelu, tega se ne boji. Ljubezen in Ljudmila sta njemu še zmirom dva različna predmeta. To si čedalje večkrat zagotovlja in zmirom raje verjame.
{{prelom strani}}
Vrstica 355 ⟶ 362:
Rastislav jej jo pusti in pomolči za nekoliko trenotkov. Potem reče s povišanim naglasom:
 
„Gospodična! Menim, da jaz vam sem{{prelom strani}} povedal uže mnogo, uže dosti, morda uže preveč; ali vi –vi"
 
Ljudmila pobledi in silno radovedna nekoliko povzdigne obraz.
Vrstica 404 ⟶ 411:
 
Rekoč begom zapusti Ljudmilo in hiti iz vrta.
 
== VI. ==
 
Tiha noč je Bs* uže davno zagrinjala v rahel mrak, ko Rastislav brez miru in pokoja še vedno korači po svoji brljavo razsvitljeni sobi. Spomin na hudo ponižanje, katero je denes tako nepričakovano doživel, buri in kuri mu neusmiljeno v srci. Strašno se sramuje samega sebe, mehkočutnosti svoje in strastnega prenagljenja. Hudo se kesa, da je kedaj prišel v ta kraj. Preklinja tisto uro, v katerej je bil prvikrat videl Ljudmilo pa roti se in roti, da za vse ženstvo načelo vendar le res velja jedino tisto, katero je tako določno povdarjal, ko je uže jel Ljudmilo poznavati. O njej ima zdaj za vselej dovoljni izgled, ki mu živo potrjuje njegovo poprejšnje prepričanje. Zategadelj –nikoli več nobene! O, ali ko bi kar v tem trenotji mogel kar črez doline in gore! Toda tega ne more in njegove okoliščine bodo pač še nekaj časa sklenile ga{{prelom strani}} v Bs*. Moral bode toraj tudi še in še videti Ljudmilo. Ali prezirati jo hoče strogo, popolnem: to je njegov nocoj nad vse vzvišeni sklep.
 
Vrstica 417 ⟶ 426:
Domu gredé vendar na tanko pretehtuje le-to njeno, tako hitro, očitno spremembo. Kaj hoče, kaj namerava to neizmotrivo dekle? poprašuje se. Morda se kesa, da je ondan tako razžaljivo osorno obnašala se proti njemu in hoče popravljati svojo izpoznano in obžalovano napako. Morda on torej nij motil se sluteč, da ona goji nekaj skrivnega sočutja do njega. Morda pa je tudi ona spremenila orožje in hoče še jedenkrat vjeti ga v mreže, da bi potem še tem hujše poigrala se ž njim! Na tak dvojin način skuša Rastislav razlagati si Ljudmilino predrugačenje. Ali naj bode ono, ali to, misli, vsakako hoče ostati pri svojem storjenem sklepu. In temu ostaja tudi res zvest.
 
Po daljšem obroku, kakor zadnjič, pride na obiskavanje drugikrat, pa opazuje vse tiste znake njene spremembe, kakor na prejšnjem obisku. Dozdeva se mu samo še to, da ta pot je še znatne je bolj zaželela videti njega pri sebi doma. Vendar vse te opazke na Ljudmili ga še bolj potrdijo o poprijetnem postopanji naprem njej.
 
Dober mesec poteče. V tem času je{{prelom strani}} Rastislav čedalje rajši gost bil pri Javorskem, pa potem je prepričal se, kako veljavna je latinska prislovica, ki pravi: rarus-carus, redkokraten gost nam je drag! Javorski mu je vsakrat nadležneje očital njegovo vidno ohlajajočo se prijateljstvo, in Ljudmila je jasno, če tudi le bolj molče mu kazala, kako jo boli njegovo trdovratno omolčevanje. Rastislav je vse to pač jemal si za povoljno mu radostovanje; vendar za to nij imel niti ne kazal najmanjše volje, da bi hotel izneverjati se svojemu zdanjemu vedenju. Skušal je uže veliko prevar o ženskah in torej tudi nema dobrega zaupanja v Ljudmilo, toliko menj, ker je jedenkrat uže hudo opekel se pri njej, in ker nikakor še ne ve njenemu spremenu pravega razloga in skrivne namere.
Vrstica 423 ⟶ 432:
Tako je prišla jesen.
 
Krasen jesenski popoldan. Zrak čist in ugoden. Nebo jasno, kakor ribje oko.
 
Ljudmila sama sedi na svojem priljubljenem kraji, v utici na vrtu. V naročji drži gitaro. Drobni prstje jej nekaj časa poskušajo tipljejo strune, potem jih uberó, da lehko otožno zadone in ona sama milo poluglasno{{prelom strani}} zapoje: „Tebe kličejo solzice!" pa jedva izpoje dve vrsti, ko jej prsti uže omagajo in glas omedli. Roke se jej kakor po novedoma preprekrižajo preko gitare. Globoko zamišljena začne strmeti pred se. Beli solnčni žarki jej skozi prerahljeno utino streho posvetijo na čudno obledelo obličje, na katerem jej v tem trenotji počiva silna otožnost. Žarka solzica se jej utrne iz rosnega očesa in počasi drsi dol po lici.
Vrstica 455 ⟶ 464:
„Resnično, gospodična Ljudmila," odgovori Rastislav ves zavzet „vi me zelo iznenadate s tem svojim vprašanjem! Jaz sem zmerom rad obiskaval vas tolikrat, kolikorkrat mi je po ugodnem prijateljstvu z vami le dostojno se zdelo. Raje, da sem katerikrat še prepogosten in –nepovoljen gost vam bil!"
 
„O gospod doktor! To me hudo žali, hudo, in vaše ostro govorjenje. Menim, da tega nij sva zaslužila, moj stric in pa –jaz!" pristavi Ljudmila bridko naglasovaje.
 
„Čast mi je, če je res, kar tu trdite. Toda{{prelom strani}} menim pač, da morda bi imel, da baš glede vas tvrdno ostanem pri svojih besedah!« reče on.
Vrstica 525 ⟶ 534:
„Gospod!" zavpije Rastislav hitro pogret in na dušek izprazneno kupo trešči na mizo, da se zvone razleti, „gospod! kako se predrznete tako razžaljivo nezmisel čenčati meni v obraz! Mi narodni fantasti!? Ha! Mi vse svoje napore posvetujemo stvari najsvetejši, osvojevanju našega čvrstega naroda slovanskega iz pod tujčeve pete! Nam je jedino le za blagor, za srečo, za svobodo narodovo! In ta divna svoboda, ki je vsakemu resnično izobraženemu človeku najvišji vzor prave pozemske zveličavnosti, za katero torej boriti se velja vsacemu omikancu –ono pa naj bi sanjarsko fantastvo pitalo s ako se Slovenec navdušuje in poganja za njo!? Nesramno! {{prelom strani}}To more trditi le bedasti in slepo zagrizeni sovražnik našega naroda, kakoršnega mi izpoznate se tudi vi! O, toda tacih puhloglavcev se ne strašimo, ne bojimo se mi! Mi Slovenci smo čil, korenit narod, ki nij še omagal, akoravno ga tisoč let žuli uže tuj jarem. Mi smo še, še stojimo krepko, nijsmo in tudi ne bomo se udali! Borili, borili se bodemo! Mi ne poginemo –mi smo Slovani!"
 
Rekši ves tresoč se od jeze rine od mize in besedami: „Z Bogom!" hiti ven.
 
Javorski nepremakljiv ostane na mesti, kakor bi bila strela treščila vanj Ko se potem vendar vzmiče po konci, kar vrtoglav brez smotra tava po sobi vgibaje, kako bi pač najlaglje mogel maščevati se. Potem se napoti na vrt iskat svojo bratranko, da bi pri nji izpraznil in olajšal si razjarjeno srce. Toda Ljudmila si ne upa pokazati mu objokanega obraza, niti najmanjšega nema posluha za njegovo strastno rešetanje. Na telesi in na duši vsa potrta izpred strica ubeži v sobo samovaje udajat se neizmernemu tugovanju.
{{prelom strani}}
 
== VII. ==
 
Priletni Javorski se črez noč uže iznebi jeze, katero mu je bil razvnel Rastislav, in po tem mu tudi kmalo ublaži se duhtenje na maščevanje. Klubu temu mu misel na mladega doktorja vendar ne more in noče več iz glave. To, kako je on, znanstveno omikani mladenič, možato in navdušeno branil pa podkrepljeval svoje politične nazore, vriva mu marsikako novo premišljevanje, do kakoršnih se on dosle še nikoli nij bil popel. Kakor toliko njegovih pristrancev, je tudi on do zdaj brez lastnega prevdarka kar po razvpitih, Slovanom sovražnih predsodkih zaničeval vse, {{prelom strani}}kar se tiče imena in prizadevanja slovenskega. Ali pa zdaj ko pretehtava in uvažuje Rastislavove besede, katere mu še vedno živo done po ušesih, meni tudi vse bolj in bolj spoznavati, da on nij govoril prašnih marnj, ter da nepristran človek bi njegovim izrekom res ne mogel ugovarjati veljavnega kaj.
 
Dalje je bil Javorski uže davno tudi opazil, da Rastislav je bil več ko samo prijazen Ljudmili. In to mu je bilo vrlo ljubo in po godu. Z največjo radostjo bi bil videl Ljudmilo njegovo nevesto. Poleg tega je dobro vedel, da tudi ona goji tiho nagnenje do njega če prav mu ves čas nij še besedice omenila o tem. Nij torej tudi ne motil se, zakaj je ona zadnji čas sem postajala čedalje tožnejša in zlasti ne o pomenu njenega bledečega pa več- in večkrat rosnega obličja, kar je Rastislav njegovi hiši poslednjikrat obrnil hrbet. Le to trpko stanje Ljudmilino je torej bolelo tudi njega, ker je zelo ljubil svojo bratranko; {{prelom strani}}ali tolažiti jo si ne upa, ker mu očita vest, da zlasti on je kriv njenega tihega trpljenja.
 
Po vsem tem jame Javorski kesati se, da je le zaradi njemu nasprotnega mnenja političnega tako zelo žalil Rastislava, sicer vrlega in duhovito izobraženega mladeniča, ki je tolikrat bil mu na najboljše zabavo, in po katerem je obetal si tudi še dokaj upanja in sreče za ljubljeno Ljudmilo.
 
Tako poteče štirinajst dni, žalostnih pri Javorskem.
Vrstica 542 ⟶ 553:
Prijeten sabotin popoludan je bil prve dni listopada. Javorski je se svojo bratranko Ljudmilo sprehajaj se zunaj Bs*. po priljubljeni mu zaloki. Žalujoči jesenski obraz, sahneča priroda in zlasti pred kratkim pretekli dogodki močno teže obema na srce, da vsak njun pogovor, kmalo opeša. Tako dosežeta skoro uže znano nam brv črez potok.
 
Tu Javorski obstoji. Po kratkem zami{{prelom strani}}šljenji obrne se na jedenkrat proti bratranki: in preprijazno vpraša:
 
„Ljudmila! po pravici mi povej, kaj meniš ti o mladem doktorji Rastislavu?"
Vrstica 558 ⟶ 569:
Kakor rosa na zveneno cvetlico, tako je vsaka teh njegovih besedi dobrodejno-blažeče padala Ljudmili na srce. Tiha radost nove vskaljene nade jej milo igra v očeh in na obrazi.
 
„Zato," nadaljuje Javorski „poveš mi brez skrbi, Ljudmila: je-li ljubiš Rastislava, ali ne?"
 
„Dragi stric –jaz ne morem drugač –ljubim ga!" reče ona po kratkem premolku in zorno teli v lica.
Vrstica 574 ⟶ 585:
„I kdo vam pa pravi, da mi –da jaz sem nasprotnik vaš? Menim, da po dejanji še ne morete imeti tega prepričanja o meni," pravi Javorski prihajaje prijaznejši.
 
„No če je tako –če ste tako hvalevredno premenili svoje politično mišljenje, gospod Javorski, bilo bi mi zanimivo to slišati," odgovori Rastislav zadovoljno začuden.
 
„Rad vam hočem to razložiti, ako blagovolite do trga nama delati druščino.
Vrstica 652 ⟶ 663:
Po tem razmenku Rastislav na ravnost preide na objavljevanje svojih srčnih čutov, ki nocoj tako močno prevevajo vso dušo njegovo, da jih ne more več zadržavati. Brez posebnih ovinkov začne pripovedovati, kako je on takoj po prvem spoznanji Ljudmile jel visoko čislati jo; kako je njegovo prvotno spoštovanje hitro premenjalo se v ljubezen, in koliko je ves čas noter do denašnjega večera trpel, uvaževaje Ljudinilino mrzlo preziranje napram njegovega nagnenja.
 
„Aj to je romantično, moj ljubi doktor!" meni Javorski na to povšečno smehljaje se, potem pravi:
{{prelom strani}}
„Glejte, saj tudi moja Ljudmila je nekak tak mil romanček igrala na tihem. Povej Ljudmila kaj je pa trpel tvoj srček?"
 
Vrstica 694 ⟶ 705:
 
Glej, ljubi prijatelj! Zakon je vendar le tisto naravno pristranišče, v katero na posled prispevamo, če tudi dostikrat še le po burnih, valovih srca.
 
 
 
[[Kategorija:Josip Ogrinec]]