Črna žena: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 21:
Kjer se prijazna, senčna cesta, ki pelje iz Radovljice proti Bledu, poslednjič približa razdrapani strugi deroče Bohinjke, se dviga na desni strani poti orjaška, navpik štrleča pečina. Strahoma se bližaš temu resnobnemu kraju. Kajti dolinica, že itak dovolj ozka, postane na tem mestu tako tesna, da se cesta med savsko strugo in veliko skalnato steno komaj prebije na plan. Razen pritlikavega grmičja in nedostopnih, razjedenih duplin, po katerih lazijo modrasi, kuščarji in druga golazen, ne opaziš na tej skalnati steni ničesar. Praznična, a neprijetna tišina vlada tu naokrog od jutra do večera. Le tupatam zdrči med votlimi odmevi preperel kamenček na pot in nehote podvizaš korake, da se čimprej izogneš pretečim skalnatim čerem, ki samujejo kakor prežeče pošasti visoko nad tvojo glavo. Dokaj prijaznejša je okolica na nasprotni strani reke. Takoj ob strugi se prične nalahno vzpenjati rebrovito pobočje, čezinčez poraslo s temnimi borovci in vitkimi smrekami, ki preide polagoma v prostorno planoto — imenovano Kamnjek — ter končno meji ob skalnati plaz Špik, ki sega prav do prvih planinskih senožeti zelene Jelovice. Vzhodno od Kamnjeka opaziš med gosto zasajenim sadnim drevjem nekaj belega zidovja in nekaj skromnih hišnih slemen. To je vasica na Brdih, ki ne šteje niti dobrih deset hiš.
Nemara bi šel skozi sotesko nemoteno dalje, ko bi te ne opozorilo, zdaj ko si prvi hip stopil na plan, nekaj posebnega. Pred očmi se ti razgrinja nebeško lepa dolina. Daleč na zahodu kraljuje v srebrnem siju in blesku mogočna skupina gorenjskih snežnih velikanov ter obdaja v svoji sredi Triglav, sivega očaka, ki je vedno krasan, kadar ga ugledaš: zjutraj, ko mu mlada zarja zlati razorano čelo; podnevi, ko mu lahne meglice božajo in venčajo ožgano lice; zvečer, ko ga poljubljajo zadnji žarki zahajajočega solnca. Na južni strani doline te vabijo brhki gozdovi Jelovice, ki se raztezajo stopnjevaje, v drug nad drugim dvigaj očih se pasovih daleč tja do škrbinastega Babjega Zoba, ki čuva tesni vhod v divjelepi Bohinj. In če se ozreš proti severu, te od daleč pozdravljajo sive stene in močni stolpi blejskega gradu, ravne poljane, bohotna polja in pisane senožeti, ki oklepajo na skrajnem koncu, kjer se svet nagiba že proti Bohinju, vas Ribno. Kakor srebrn trak se zrcalijo sredi doline med belim prodom in gostim vrbovjem sveži in čili valovi Bohinjka, ki se vije zdaj sem, zdaj tja, zdaj zopet v mnogoštevilne stranske struge, zvezane med seboj s plitvimi bajerji in potočki. Ej, ta raznolika lepota, ta svečani mir, ki je razlit nad to rajsko pokrajino! Obstal bi človek ter gledal njena čuda božja, ki
Še starejša kakor cerkvica sv. Vida je bila v davnem času neka druga zgradba na nasprotni strani Bohinjke. Bil je to nepremagljiv in zloglasen gradič, ki si ga je bil postavil sredi 12. stoletja neki roparski vitez, da je odtod opravljal svoj nepošteni posel. Ljudje so rekli gradiču Kamnjek — ime se je ohranilo do današnjega dne, akoprav o gradiču samem niti sledu ni več. Kakor lastavičje gnezdo je bila ta trdnjavica prilepljena na pečino, tako da je odtod njen gospodar lahko pregledal celo gorenjsko ravnino od Jelovice do Karavank. Mnogo je trpelo ljudstvo od hudega roparja. Slednjič je briksenski škof storil konec njegovim drznim nasilstvom. Poslal je pred gradič močno krdelo vitezov, ki so tako dolgo oblegali roparsko gnezdeče, da se je naposled vsled lakote moralo lepo vdati. Tedaj je gradič pogorel od vrha do tal. O roparskih vitezih na Kamnjeku ni bilo odsihdob nobenega sledu več. Njih rod je izumrl, celo ime se je polagoma pozabilo. Razvaline gradu, kar jih je bilo ostalo, pa je začel glodati in izpodjedati uničujoči zob časa. Viharji in nalivi so odkrušili kamen za kamnom; nekdaj nepremagljivo obzidje je lepega dne zagrmelo v prepad, kmalu nato se je sesul tudi njegov najjačji branik — grajski stolp. Pozneje so se med skrivnostnimi grajskimi razvalinami cesto dogajale čudne reči, zlasti preden je zadela ljudstvo kaka nesreča, bodisi vojska, potres, »črna smrt«, ali pa najhujša šiba božja — Turčini. Prebivalci sosednjih vasi so videli pred vsakim nenavadnim dogodljajem v deželi na nekdanjem Kamnjeku belo ženo z žarečim obličjem, ki je posedala na grajskih razvalinah ter pretresljivo
¹ Cesar Henrik II. Sveti je podaril blejska posestva l. 1004. briskenskemu škofu sv. Albuinu▼
▲Še starejša kakor cerkvica sv. Vida je bila v davnem času neka druga zgradba na nasprotni strani Bohinjke. Bil je to nepremagljiv in zloglasen gradič, ki si ga je bil postavil sredi 12. stoletja neki roparski vitez, da je odtod opravljal svoj nepošteni posel. Ljudje so rekli gradiču Kamnjek — ime se je ohranilo do današnjega dne, akoprav o gradiču samem niti sledu ni več. Kakor lastavičje gnezdo je bila ta trdnjavica prilepljena na pečino, tako da je odtod njen gospodar lahko pregledal celo gorenjsko ravnino od Jelovice do Karavank. Mnogo je trpelo ljudstvo od hudega roparja. Slednjič je briksenski škof storil konec njegovim drznim nasilstvom. Poslal je pred gradič močno krdelo vitezov, ki so tako dolgo oblegali roparsko gnezdeče, da se je naposled vsled lakote moralo lepo vdati. Tedaj je gradič pogorel od vrha do tal. O roparskih vitezih na Kamnjeku ni bilo odsihdob nobenega sledu več. Njih rod je izumrl, celo ime se je polagoma pozabilo. Razvaline gradu, kar jih je bilo ostalo, pa je začel glodati in izpodjedati uničujoči zob časa. Viharji in nalivi so odkrušili kamen za kamnom; nekdaj nepremagljivo obzidje je lepega dne zagrmelo v prepad, kmalu nato se je sesul tudi njegov najjačji branik — grajski stolp. Pozneje so se med skrivnostnimi grajskimi razvalinami cesto dogajale čudne reči, zlasti preden je zadela ljudstvo kaka nesreča, bodisi vojska, potres, »črna smrt«, ali pa najhujša šiba božja — Turčini. Prebivalci sosednjih vasi so videli pred vsakim nenavadnim dogodljajem v deželi na nekdanjem Kamnjeku belo ženo z žarečim obličjem, ki je posedala na grajskih razvalinah ter pretresljivo plakata in tožila. Slednjič je tudi ta prikazen minila in o beli ženi so pripovedovale samo še stare pravljice.
Koncem 15. stoletja, ko se vrši naša povest in je po teh krajih vladala blejska gosposka, je bila od roparskega gnezdeča na Kamnjeku videti le še mala, neznatna groblja. Nad to grobljo je zevala sredi skalnatega plazu temna odprtina. Skozi odprtino si prišel v prostorno, a ne posebno globoko votlino. Ljudstvo je tedaj imenovalo ta kraj »Pri slepem Bogu«; na koncu votline je stal namreč lesen križ, na katerem je upodobil preprost umetnik trpečega Zveličarja s slepimi očmi, pa tako genljivo, da se je moralo vsakemu obiskovalcu milo storiti pri srcu, kadar ga je ugledal. »Slepi Bog« je postal kmalu mala božja pot, kamor so hodili iskat tolažbe in pomoči ne samo vaščani z bližnjih Brd in Bodešič, ampak s celega blejskega kota, kadarkoli se je tega ali onega lotila kaka očesna bolezen ali ga je zadela kaka druga grenka nadloga. Pot k »Slepemu Bogu« ni bila lahka stvar; kdor je hotel priti čez pečino, je moral biti trden v nogah in še trdnejši v glavi, da ni omahnil v globočino. Vila se je najprej z Brd po strmi poti in opolzki senožeti, odkoder je potem vodila le dva čevlja široka stezica naravnost čez poševno pečino, kjer se je popotnik lahko oprijemal žice, ki je bila v ta namen pritrjena na železnih, v skalo zapičenih klinih. Zadnjih dvajset metrov pred votlino je bila stezica speljana po leseni, zibajoči se brvi, po takozvanem »mrtvaškem mostiču«, ki je bil narahlo pritrjen ob navpično skalnato steno in je bil na vnanji strani ograjen z nizko in trhlo ograjo iz desk. Da je bilo romanje k »Slepemu Bogu« res silno opasno, je pričalo znamenje, ki je bilo tik pred vhodom v votlino vdelano v živo skalo. Neokretni slikar je naslikal s kričečimi barvami, kako pada neki možak, ki mu je izpodrsnilo na mostiču, v grozno globočino. Pod sliko pa je zapisal s starimi, napol posivelimi in izpranimi črkami:
<poem>Pomni človek, da povsod
ti preti ta smrtna pot!
Mili Kriste, ti nam daj
milost svojo — sveti raj!
</poem>
V postu leta 1477. je povzročil neki dogodek med ljudstvom silno razburjenje. Kamnješki duh »bela žena«, se je zopet prikazoval. Toda sedaj ni bila več bela žena, ampak črna; prikazen je bila namreč po obrazu in po rokah ogljenočrne polti in je bila odeta v dolgo, snežnobelo krilo. — Nekdo jo je videl pri cerkvici sv. Vida na Pečeh, drugi jo je srečal na brdskih travnikih, tretji je trdil, da jo je opazil pozno ponoči in jo videl, kako je plavala nad grajskimi podrtinami, ravno nad »mrtvaškim mostičem«, četrti je čul celo njeno vzdihovanje in plakanje. Večina ljudi je verjela, da se resnično prikazuje duh, drugi pa so prezirljivo majali z glavami, toda govorica in sum sta naraščala od dne do dne.
Vrstica 40 ⟶ 39:
»Včeraj smo jo zopet popolnoma določno videli iz Bodešič, kako je jokala in plakala na drugi strani Save,« je pripovedoval pastir Matija.
»Beži, beži, praznarija in sleparija,« mu je oporekal Grahek, »nikar ne čenčaj dalje o tem,
»Meniš, da je stari Osterc tudi babjevernik? Ga pač še premalo poznaš s te plati! in vendar ti priseže, kadar hočeš, da jo je videl na Gregorjevo pri onih treh topolih, ko se je vračal iz Radovljice,« se je zagovarjal pastir.
Vrstica 66 ⟶ 65:
»In če sem jaz na lastna ušesa slišal njeno plakanje in ihtenje, mi menda ne bo pameten človek ugovarjal. Tega si ne pustim tajiti,« se je iznova ojunačil pastir Matija.
»A, kaj — slišal — slišal! To lahko
»In kaj ima bela žena kar naenkrat opraviti tukaj, to vas prosim?« je vprašal Anželj.
Vrstica 76 ⟶ 75:
»E, menda se nam zdaj ni treba bati teh pesjanov,« je dejal čez dokaj časa Grahek; »možje, ko bi vedel, da tudi naše kraje čaka kaj takega, kar se je godilo pred dvema letoma doli okrog Kranja, bi še danes zapustil domačijo in se preselil kam drugam. Bi si vsaj življenje rešil, če ne drugega.«
»Pa res, že zdaj me je groza, če se spomnim, kar so takrat ljudje pripovedovali o turški zverjadi,« je pripomnil hlapec Rok; »vse cerkve so pogorele do tal in pravijo, da je bilo na tisoče kristjanov pomorjenih. Prokleti vragi, kako neusmiljeno so tirali žene, može, otroke — prestradane in žejne, da so kar omagovali v
»Zahvali Boga, da si jim tako od rok! Ko bi ne bile naše vasi skrite v dolini, bi se nam bilo godilo ravno tako kakor drugim,« je dejal Anželj.
V sobo je stopil zdaj oštir Mohorko in prisedel k zgovornim znancem. Bil je velik, plečat hrust z mogočnimi brkami in velikimi, zapovedovalnimi očmi. V mladih letih je obiskoval radovljiško šolo in se naučil
»Le brez skrbi, če ne bo hujšega kakor Turek, nam ne bo huda predla. S Turki se bo zdaj že cesar pobotal, ako ne z lepo, pa z grdo. Zadnjič sem bil v Radovljici in sem ravno čul, da je zbral cesar nekje na Hrvaškem močno obmejno vojsko zoper to pogansko golazen. Tudi deželna gosposka je zborovala v Mariboru ter naložila nov davek za turške potrebščine. Vsak prebivalec po moral odslej dajati na teden po en vinar, tudi hlapci in dekle, če zaslužijo na leto več kakor dva goldinarja. Izbrali so si tudi novega vojskovodjo. No, da je vsaj to, če že ne več ...«
»Že spet — kar naprej davki in davki! Vse daj samo kmet pa kmet, ko pride sovražnik, pa glej, kako si boš otel življenje! Enkrat tlaka, drugič desetina, potem zopet kaj drugega in nazadnje delajo s teboj kakor z živino, bogme, da huje kakor z živino! Doslej sem dajal v grad po dva mernika ajde, letos jo je birič zahteval dva in pol. Najbolje bi bilo, če bi delal cel teden samo tlako, pa bi nemara še ne bilo dovolj,« se je vznevoljil Anželj, tako da Mohorko ni mogel do besede.
»Enkrat mora zadeti božja kazen tega Hartmana Krajskega. Predvčerajšnjim je Fric, ta satanski pomočnik grajščakov, zopet klestil kmete, ker mu dopoldne niso dovolj preorali. Ko bi ne živeli v tako hudih časih, bi mu že posvetili. O starih pravicah, ki so jih uživali naši očetje, kmalu ne boš smel niti črhniti. Da je tukaj gospod Andrej, bi bilo pač vse drugače,« mu je pritrdil Grahek.
»Čakajte vendar, da vam povem,« se je vnovič oglasil oštir, ki mu ni bilo povšeči, da je Anželj napeljal pogovor na domače razmere. »Slišal sem tudi, da se je zdaj celo papež dvignil zoper Turke. Ukazal je, naj duhovniki prvo nedeljo vsakega meseca v ta namen opravljajo svete maše, molijo litanije in vodijo skozi mesta in vasi spokorne procesije. Redovnikom je ukazano, naj opravljajo take obhode po samostanu. Kdor gre sam na vojsko ali pa pošlje namesto sebe dva druga moža, dobi popoleri odpustek. Po vseh. župnih cerkvah so postavljene puščice za prostovoljne denarne prispevke, s katerimi se bodo najele nove čete. Že tri nedelje zaporedoma je čital radovljiški župnik ta razglas raz lečo. Hvala Bogu, da se obrača naša usoda na bolje! Kaj si prej mislil reči, Anželj?«
»Vse res, Turki pridejo in gredo,« je odvrnil slednji, »ali če mora človek dan za dnevom trepetati pred graščinkim bičem, če ne
Anželj je obmolknil sredi stavka
»Samo gospoda Andreja manjka med nami, pa bi pognali tega
»Oh, oh, prosim te, pazi vendar, kaj žlobudraš!« ga je ustavil Mohorko in stekel zapirat okno, da bi kdo ne čul teh predrznih besedi. »Naglica ni nikjer kaj prida, zlasti tukaj ne. Jojme,
Tudi možem se ni zdelo varno to očitno puntarsko govorjenje, dasi jim je ugajalo v srcu. Hlapec Rok se je zganil od strahu in se nehote ozrl proti oknu, skozi katero se je videla višnjeva jezerska gladina in sivo pečevje, s katerega je grozilo neporušno grajsko zidovje in dvoje mračnih stolpov s svojimi temnicami. Kroparski možek pa se je, kakor se je navzočim zdelo, ravnokar prebudil iz spanja in legel na drugo plat. Možje so drug za drugim izpraznili svoje kupice in se
▲Tudi možem se ni zdelo varno to očitno puntarsko govorjenje, dasi jim je ugajalo v srcu. Hlapec Rok se je zganil od strahu in se nehote ozrl proti oknu, skozi katero se je videla višnjeva jezerska gladina in sivo pečevje, s katerega je grozilo neporušno grajsko zidovje in dvoje mračnih stolpov s svojimi temnicami. Kroparski možek pa se je, kakor se je navzočim zdelo, ravnokar prebudil iz spanja in legel na drugo plat. Možje so drug za drugim izpraznili svoje kupice in se odpravIjali domov. Tudi Grahek je vstal od mize in rekel, stoječ sredi sobe, v šali: »Naj pride karsibodi, nič se ne bojim, dokler bo to napovedovala samo vaša bela žena, o kateri veste toliko povedati. Hehe, Matija, ti si je še zdaj ne moreš izbi ti iz glave; hentaj, nemara tvoj duh res kaj pomeni.«
Kakor bi trenil, se je pri teh besedah Štefuljček posmuknil s klopice ob peči na tla. Puhnil je proti mizi, pomežiknil parkrat s svojimi živahnimi očmi in rekel pomenljivo kakor prerok:
»Ljudje božji, če že hočete vedeti, bela žena ni prišla za prazen nič. — Možek iz Krope — vaš prismuknjenček — morebiti zdaj več. ve kakor kak modrijan. — Lejte, z gradu pihlja ostra sapa, da vas reže skoz mozeg in kosti, iz vaših bajt pa brije vroča puntarska burja, da celo graščak od strahu medli? Gospod Bog pošilja znamenja in napovedi, kadar nam pretijo nevarnosti. Bela žena vam veli, da imate pripravljene kose, motike in beti — kadar bo treba udariti.«
Vrstica 103 ⟶ 106:
»Nisem je videl, toda kar vem, pa vem,« je odvrnil krošnjar, skrivnostno migajoč s svojimi belimi očmi in «e je smehljaje ozrl proti prijatelju Mohorku, kakor bi bile samo njima znane te tajnosti.
»Ne bodi siten, Štefuljček, povej, kar veš,« se je oglasil Grahek.
»Prekanjen si kakor lisjak,« ga je zavrnil pastir; »slavim glavo, da se je zopet nekaj zgodilo.«
»Ne, hvala lepa — čemu mi bo žensko krilo?« je zagrmel možek nevedno.
Vrstica 141 ⟶ 146:
»Križ božji!« je viknil kmet napol v omedlevici.
Prikazen je dvignila svoje črne roke proti nebu in jih sklenila, kakor bi hotela moliti.
»Kdo si in kaj hočeš tod?«
Vrstica 150 ⟶ 155:
»Bog daj, Tine!« ga je sprejela sestra na pragu, »kaj pa tako hropeš? Ali se je zgodila nesreča?«
»Nesreča ne,« je javknil brat in stopil v sobo, »ampak črno ženo sem videl.«
Vrstica 167 ⟶ 173:
»Kako si čuden, France,« ga je opomnila žena, »saj je lahko kaka duša iz vic, ki prosi pomoči.«
»Ali pa napoveduje veliko nesrečo, da bi se ji izognili,« je pristavil brat. »Veš, kako se gledamo z graščakom.«
»Ne bodita vendar,« ju je zavrnil Bregar; »ta strah je iz mesa in krvi. Strahovi ne nosijo zlata in draguljev ter ne pretakajo solza. Noben duh se ne prestraši, če mu stopiš iznenada za hrbet. In če hoče s pota, mu ni treba bežati in se skrivati za skalami, ampak lahko na lici mesta izgine.«
Prerekali so se dolgo časa semintja in končno je Bregar dejal:
Vrstica 186 ⟶ 194:
»Zalka, bodi mirna in ne delaj se tako otročjo! Ni drugega nego prazen strah!«
Bregar se je pozno v noč pomenkoval s svojim svakom ter mu izkušal dokazati, da je bila njegova prikazen prevara ali sleparija. Toda ta se ni pustil pregovoriti. Samo to je končno obljubil svojemu prijatelju, da bo popolnoma tiho o svojem čudnem doživljaju, dokler se ne bo izvedelo kaj natančnejšega o skrivnostni ženi.
▲¹ Cesar Henrik II. Sveti je podaril blejska posestva l. 1004. briskenskemu škofu sv. Albuinu
== II. ==
| |||