Črna žena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 115:
»Štefuljček, bodi pameten in povej,« ga je silil Anželj, »ali morda kmetje snujejo punt?«
 
»Čemu pa peš?« se je delal možek gluhega.
 
»Prekanjen si kakor lisjak,« ga je zavrnil pastir; »stavim glavo, da se je zopet nekaj zgodilo.«
 
»Ne, hvala lepa – čemu mi bo žensko krilo?« je zagrmel možek nevedno.
 
»Štefuljček, bodi pameten in povej,« ga je silil Anželj, »ali morda kmetje snujejo punt?«
 
»A, le sam imej svoj grunt,« se je razsrdil možek, »truden sem, moram spat.«
 
Telebnil je na klopico ter ni hotel slišati nobene besedice več. Ker se je solnce že zdavnaj skrilo za triglavskimi vrhovi, se je odpravila čvetorica mož proti domu. Anželj, mlad, postaven in zal možak, je krenil po polju, prekoračil savski most in hitel proti Brdom. Spotoma je še zmerom premišljeval stvari, o katerih so modrovali v gostilni. Ugibal je to in ono o beli ženi, dasiravno ni verjel ničesar in se je vselej prezirljivo nasmehnil, kadar so se mu vsiljevale take misli. Samo skrivnostna namigavanja, katera je slišal iz ust Kroparskega možaka, so mu delala nekaj preglavice. Ko je stopal po klancu višje in višje, je snivala pod njim vsa dolina v nočni tihoti; po Kamnjeku se je ravnokar razlila bleda mesečina in snežne lise vrh Stola so zablesteleod hipa do hipa v medlem siju. Na kamnješki goličavi, kjer je žuborel brdski potoj in se je odcepila skalnata stezica proti »Slepemu Bogu«, je stal ob poti lesen križ, pred križem pa klečavnik. Vselej, kadarkoli je šel Anželj mimo križa je pokleknil na klečavnik, ter natihoma zmolil očehaš. Tudi danes nameril korake tjakaj, toda ko je stopil izza drevja, so mu zadrgetala kolena in obstal je kakor prirastel na istem mestu. Kakih šest metrov pred njim se je dvigal križ in na klečavniku pred križem je molila prečudna ženska postava. Imela je dolgo krilo, čisto belo kakor sneg, tako da se je, kadar je stopala, peljalo za njo po tleh, in bujni črne lase, ki so ji razpleteni valovili hrbtu in ji sezali malone do tal. Nad tilnikom se ji je lesketala v laseh zlata iglica s svetlimi dragulji. Njene nežne črne roke so oklepale križevo deblo svojo ogljenočrno glavo pa je burno pritiskala ob noge Križanega. Celo telo ji je podrhtevalo v nekem notranjem krčevitem trepetu. Anžlju je zagomezelo mrzlo po hrbtu, od skočil je korak nazaj, pod nogami mu je zaškrtal droben kamenček. Prikazen je preplašena šinila kvišku, se ozrla proti mladenu kmetu ter mu pogledala naravnost oči. Mož je videl pred seboj črno, zamorsko obličje, na katerem so bile začrtane nežne, nenavadno pravilne poteze. Tudi njene oči so bile ogljeno črne, toda iz njih je žarel čuden zelenkast ogenj, kakor žari ponoči iz mačjih oči. Okoli črnega vratu je nosila žena blestečo zapono, ki je bila okoliinokoli drobno posuta z biseri in dragimi kameni.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
MANJKA STR. 19 (POTREBEN PREPIS!)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Vselej, kadarkoli je šel Anželj mimo križa je pokleknil na klečavnik, ter natihoma zmolil očehaš. Tudi danes nameril korake tjakaj, toda ko je stopil izza drevja, so mu zadrgetala kolena in obstal je kakor prirastel na istem mestu. Kakih šest metrov pred njim se je dvigal križ in na klečavniku pred križem je molila prečudna ženska postava. Imela je dolgo krilo, čisto belo kakor sneg, tako da se je, kadar je stopala, peljalo za njo po tleh, in bujni črne lase, ki so ji razpleteni valovili hrbtu in ji sezali malone do tal. Nad tilnikom se ji je lesketala v laseh zlata iglica s svetlimi dragulji. Njene nežne črne roke so oklepale križevo deblo svojo ogljenočrno glavo pa je burno pritiskala ob noge Križanega. Celo telo ji je podrhtevalo v nekem notranjem krčevitem trepetu. Anžlju je zagomezelo mrzlo po hrbtu, od skočil je korak nazaj, pod nogami mu je zaškrtal droben kamenček. Prikazen je preplašena šinila kvišku, se ozrla proti mladenu kmetu ter mu pogledala naravnost oči. Mož je videl pred seboj črno, zamorsko obličje, na katerem so bile začrtane nežne, nenavadno pravilne poteze. Tudi njene oči so bile ogljeno črne, toda iz njih je žarel čuden zelenkast ogenj, kakor žari ponoči iz mačjih oči. Okoli črnega vratu je nosila žena blestečo zapono, ki je bila okoliinokoli drobno posuta z biseri in dragimi kameni.
 
»Križ božji!« je viknil kmet napol v omedlevici.