Črna žena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 433:
 
== III.==
 
 
 
Vrstica 617 ⟶ 616:
Zdaj ga je začela žena še silneje prositi in mu očitati:
 
»Radko, moj Radko! — darovala sem ti svojo dušo, svojo srečo, svoje življenje — vse! — Ali res nimaš za me prav ničesar? Ali si mar vse pozabil, kar si mi prisegel v šatoru mojega očeta in pozneje po poroki v najini stari koči? — — Daj mi samo polovico one ljubezni, katero si izkazoval tisti blebleDI ženi z zlatimi lasmi – prosim te, daj mi vsaj deseti del!«
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
MANJKA STR. 70 IN 71
 
 
 
 
France je molčal dalje in se ni ganil.
 
Tedaj je žena skočila pokonci, pogledala moža z jeznimi očmi in mu zagrozila:
 
»Ako nočeš moje ljubezni, pa imej moje sovraštvo! Upam, da se boš lahko prepričal, kako se ciganka zna maščevati in rešiti svojo čast!«
 
Še enkrat se je porogljivo ozrla nanj in nato izginila.
 
France je ostal zatopljen v svoje misli. Čez nekaj časa je zaslišal z griča, ki se je dvigal ravno nad njim, otožno petje. Ozrl se je gor in zapazil Nigano, ki je sedela na vrhu griča, zročo v nasprotno stran. Utihnila je in nekaj časa sedela popolnoma nemo in nepremično. Nato je zopet začela peti. Z mehkim, tresočim glasom je zapela žalostno cigansko pesem:
 
<poem>Odkar mi mati v grobu spi,
srce mi vedno bolj medli. –
Povsod že zeleni pomlad,
le v moji duši ni več nad ...</poem>
 
Pretresujoča pesem se je razlegala po okolici in slednjič mrtvaško obmolknila.
 
Žalostni Niganini glasovi so ganili Franceta in mu vzbudili spomine na nekdanjo, že zdavnaj minulo srečo. Zdaj je začutilo njegovo srce z ubogo ciganko; zasmilila se mu je. Da, taka je bila – Nigana, v vsem svojem dejanju in nehanju, za trenotek vročekrvna in divja kakor razdražena mačka, nato pa zopet mehka in upogljiva kakor petletno dete, a poleg tega nestanovitna kakor jesensko vreme. Mož je vstal in nameril svoje korake na grič.
 
Nigana ga je slišala, kako se ji je bližal s tihimi koraki, a zrla je prezirljivo še nadalje v nasprotno stran. Mož je dospel na vrh, položil svojo roko na Niganino ramo in izgovoril mehko:
Vrstica 659 ⟶ 654:
 
Naslednjega dne so prekoračili naši popotniki Kolpo in s tem zapustili Kranjsko ter stopili na hrvaška tla. Tukaj se jim več ni bilo treba skrivati po skrivnih in gozdnih stezicah, marveč so korakali po javnih cestah in slednjič čez nekaj dni naporne hoje dospeli v svojo novo domovino.
 
 
 
 
 
 
 
== IV. ==