Črna žena: Razlika med redakcijama

 

== II. ==

 

Naslednji večer — bilo je v ponedeljek — sta sedela Bregar in njegova žena v svoji spalni sobi. Zalka je nalahno zibala zibelko, v kateri je spaval mali Francek, nežno dete, katero jima je dal Bog pred dobrim pol letom. Bregar je bil velik, krepak, pa tudi lep mož s temnorujavo obrobljenimi očmi in kostanjevimi lasmi, ki so se pa na sencih začeli že nekoliko beliti. Po pravici bi jih seveda še ne bilo treba, — dasi jih je bilo le malo, — kajti star še ni bil trideset let. Tudi globoke, deloma z bolečinami združene gube med visokimi, krasnimi obrvmi mu niso vtisnila mnoga, ampak težka leta, katera je mladi mož že moral preživeti.

 

»Ali pa nimaš tudi dobro in prijetno pri meni?« ga vpraša Zalka, željno pričakujoč odgovora.

»Seveda, seveda, ljuba ženka,« ji zatrjuje France, »predobro in preprijetno! Odkar si ti pri meni, sem šele začel živeti. — Vse prejšnje se mi zdi kot sanje.«

 

 

»Težkih in neprijetnih sanj človek ne pove rad,« je odgovoril France nekoliko bolj mračno, »zakaj zopet bi se spomnil vsega in bi moral postati žalosten. Žalostnega me pa ravno ne maraš videti.«

Otrok se hitro obrne od nje in se krčevito oprime očetovega vratu.

 

 

Mož je medtem naslonil svojo glavo na otrokove prsi in ko je dete s svojima ročicama gladilo njegove lase, se mu je dobrikal:

»Za božjo voljo, Zalka, kaj pa ti je, kaj imaš vendar tukaj?« jo je vprašal nagloma mož ...

 

 

»Enkrat za vselej moram storiti konec tem strahovom in jih beli ženi izbiti iz glave!« se odločno odreže mož.

»Belo ženo hočem zasledovati in strah prijeti za vrat ter ga ukrotiti.«

 

 

 

Že je napravil mož en korak pred vrata, kar se mu vrže žena na rame, ga prime za vrat in začne tarnati:

»Nikar, France! To bi bila prevelika drznost.«

 

 

Med tem razgovorom se je vzbudila v mladem možu vsa njegova hrabra vojaška narava in ga takorekoč vlekla z neodoljivo silo ven, na prosto zasledovat strah. — A ni se mogel znebiti žene, ki mu je z vso silo ovila roke okrog vratu in ga trdo držala. — Medtem je pa bela žena že odšla njegovim bistrim očem. Zoper svojo voljo je šel France nazaj v sobo, kamor ga je vlekla Zalka. Tu se je ozrl na njen bledi obraz in ko je videl v vsem njegovem izrazu zelo velik strah, se mu je zasmilila in zato se je potolažil in pomiril tudi sam svojo junaško naravo.

 

 

»France, France!« zakriči žena in hoče za njim.

 

 

Zalka je bila od strahu tako omamljena, da se nekaj časa ni mogla ganiti z mesta. Ko se je zavedla, se je splazila k oknu v smrtnem strahu in skrbi za svojega moža in skozi okno zrla na prosto. Hitro je opazila, kako se je bela postava z res neko duhovom lastno hitrostjo pomikala proti gozdu — za njo pa je besneče dirjal France. Obe postavi sta slednjič izginili v gozdu.

»O, Martin«, je jadikovala Zalka, »ali nisi nič videl mojega Franceta?«

 

 

 

»Toda, Zalka! ali je pa to tudi resnično, kar mi pripoveduješ?« jo je vpraševal napol neverno Martin. »Nemara se ti je vse to le sanjalo?«

»Stori mi to, Martin, hitro stori!« ga je prosila žena vsa objokana, »tako zelo se bojim, tako me je strah!«

 

 

 

»Kaj, ti si tudi videl belo ženo?« so ga križema vpraševali drugi radovedni, »kje neki?«

»Tam pri križu ob potoku, ko sem prišel z Bleda.«

 

 

»Ženske ostanite vse skupaj doma,« je določil Anželj; »če bo svaku treba pomagati, nas je mož dosti!«

 

 

Minuli sta dve uri, ko so se vrnili možje z žalostnim poročilom, da niso videli ne Franceta, ne bele žene, da niso našli niti najmanjšega sledu, kam bi bila izginila, da so preiskali ves gozd in klicali na vse strani, a niso našli odgovora od nikoder, da je bilo torej zaman vse njihovo naporno iskanje.

 

Že deset dni je bivala Zalka pri svojem bratu, kar se prikaže nekega večera čudni kupčevalec z žeblji, Kroparski možek, ves upehan in zasopljen na Anželjevem dvorišču. Zahteval je, da mora govoriti z Bregarico samo. Takoj so ga peljali na vrt, kjer je sedela Zalka, jokajoča na klopi.

 

»O, Štefan — ko je pa tako hudo! — — Čvrst in zdrav je odšel in zdaj ne slišim več o njem in ga ne vidim več!«

 

»Štefan, ti?« je zakričala žena vsa iz sebe, »od njega? — Je-li resnično? — ti si ga našel!«

»Našel ga ravno nisem; ampak imam neko pismo, katero moram oddati samo tisti osebi, na katero je naslovljeno. — — — In na pismu stojim tvoje ime, Zalka«.

 

»Kje imaš pismo? — Daj mi ga, hitro!« je viknila žena, tresoča se presenečenja.

»Zalka, le počasi; ne tako divje in hitro«, jo je opominjal Štefuljček; »paziti moraš tudi nase in na otroka. — Sicer pa niti sam ne vem, kaj ti prinašam; toda najsi bo že dobro ali slabo, vsekakor moraš misliti, ljubi Bog je še nad nami in On bo uredil vse prav obrnil na dobro«.

 

 

Zdaj je segel možek počasi oprezno v žep na telovniku in prinesel iz njega zmečkan zamazan papir, ki je bil zapečačen z rdečim voskom. Bliskoma mu ga je iztrgala žena iz rok in takoj zavpila:

 

V naslednjem trenotku je bilo pismo že odprto in razprostrto v njenih rokah. Začela ga je brati. Kakor duh je postajala bleda; ihtela je, ječala, zdaj celo zacvilila in se zvijala, kakor bi morala prestajati najgrozovitejše muke. — Dokončala je in spustila pismo na tla, se vrgla na klop in stokala kakor smrtnoranjena. — Presenečen jo je možek nekaj časa motril, nato jo je rahlo vprašal:

»Zalka, ali smem prebrati pismo?« Ni se zganila in šepetala le sebi grozne vzdihe; samo z glavo je nekoliko pokimala in mu s tem pritrdila na vprašanje. Štefuljček je pobral pismo in bral sledeče vrstice, ki so bile očividno pisane v največji naglici:

 

 

France.«

»In sicer ne veš nič več, Štefan?«

 

 

»Čudna je pa vendar ta stvar, zares čudna in zapletena! — In šele pismo, — nikakor si ne morem misliti, kako bi se moglo vse skupaj enotno razrešiti.«

 

»Zalka, gotovega res nič ne vem, ampak nekaj si domnevam. Če se le ne motim, je France še na Kranjskem in se bo svoj čas zopet pokazal. Kaj ga je odvedlo z doma, je tudi zame zagonetno vprašanje; a vendar mora biti nekaj dobrega. — Zalka, saj me poznaš, jaz sem le tisti napol nori in napol gluhi možek in zato premalo slišim, ampak oči imam pa kakor jastreb in vidim marsikaj podnevi in ponoči, česar drugi ljudje ne opazijo.— Pa me je tudi po vsej deželi dosti kakor slabega denarja — in zato bi moralo biti presneto čudno, da bi na svojih potih nikdar ne srečal Franceta. In če ga najdem, Zalka, se smeš name popolnoma zanesti, da ti ga takoj pripeljem nazaj! Dotlej pa nikar preveč ne jokaj, da ne zboliš, ne tuhtaj in ne razmišljaj vedno naprej, saj nič ne pomaga, ampak vso zadevo izroči in prepusti ljubemu Bogu, ki čuva nad teboj. — Sedaj pa: Bog te obvaruj! Jaz odpotujem takoj. Nemara me bodete kmalu zopet videli in tedaj bom imel za vas gotovo kako sporočilo.« — Med temi besedami je potegnil svoj vihravi klobuk bolj globoko na čelo in urnih korakov odšel skozi vrtna vrata ne zmeneč se za slovo in za pozdrave, ki so mu jih izročali Zalka in njeni sorodniki na pot.

 

== III.==