Črna žena: Razlika med redakcijama

Oni večer, ko je France podil s sekiro v roki črno ženo, se je odločila zanj usoda. Črna žena je dirjala nekaj časa tako hitro pred njim, da je že skoro obupal, da bi jo mogel kje dohiteti. Jedva pa je prisopihala v gozd, je hipoma obstala. Vpehani kmet se ji je že toliko približal, da bi jo bil lahko zagrabil za roko, toda čudna postava je mahoma odskočna, na stran Inin izginila komaj slišno ihteč v grmovju. France ji je sledil dalje, preperelo dračje, ki je pokalo pod nogami črne žene, mu je kazalo smer, v kateri je strah drvil naprej po gozdu. Čez nekaj minut je bela postava zopet naenkrat obstala, kakih sto korakov oddaljena od Franceta. Ta je ves vznemirjen pobral precej debel kamen in zakričal:

»Kako to? saj si vendar zgorela v pastirski koči pri Krsnavopolju . . . Miloš je prisegel pri zvezdah, da si zgorela in na pogorišču so našli v pepelu tvoje briljantne okraske.«

»Takrat, ko nas je napadla turška \roparska tolpa, je tičal Miloš precej daleč od nas v nekem grmu. Torej ni mogel vsega videti, kar se je zgodilo. — V naši družbi sem bila edina ženska samo jaz in Turki so me izvlekli iz koče. Vse moje tovariše so pa pahnili nazaj v kočo in jih z njo vred sežgali. — Vse svoje okraske sem izročila Dinu v varstvo — zlato je v ognju pogorelo, kamne so pa pozneje izkopali iz oglja in pepela . . . Evo jih — ali jih mar ne poznaš?«

»Glas je tvoj — dih je tvoj — in ravno tako tvoja postava . . . Toda tvoja barva — tvoja polt?«

»Ta barva ni naravna. — Saj vendar poznaš sredstvo, s katerim si cigani barvajo kožo . . . Če se s tem štirikrat pomažeš, imaš kožo črno kakor oglje.«

»O Radko,« mu je žena strastno odgovorila, »vse sem storila samo zaradi tebe. — Dolgo sem te iskala. Ko sem zvedela za tvoje bivališče, sem videla, koliko zaprek mi je na poti do tebe; spoznala sem, da bom morala čakati precej dolgo, preden bom mogla govoriti s teboj sama in skrivaj. Sklenila sem, da me ljudje ne smejo spoznati, kdo sem in v kakšnem razmerju do tebe. — Bala sem se, da se mi ne bi kaj hudega pripetilo ali da bi me ne zaprli; kar me je na potovanju že večkrat doletelo; — zato sem strašila ljudi, da bi se me bali . . . V resnici sem se jih pa jaz tako bala. — — O Radko!«

»Prepozno! prepozno!« je jadikovaIajadikovala žena. »O Radko, prej nisem mogla priti. — Po onem požaru so me Turki odpeljali s seboj kot sužnjo . . . Ravno pred pol letom sem jim pa ušla in od tedaj sem te vedno iskala, a na Kranjsko nisem mogla priti takoj, ker sem se bala obmejnih čet, ki čuvalo južno štajersko mejo pred turškim na valom.«

»Radko«, se je začela hudovati žena, »torej ti je žal, da nisem umrla, da nisem zgorela. — Ti me sovražiš, ti me zaničuješ, preziraš. — Ali res nimaš zame nobene prijazne besede? . . . Jaz sem pa hrepenela po tebi, kakor hrepeni solnčnica po božajočih jutranjih solnčnih žarkih, žejalo me je po tebi, kakor žeja pustinjo po blagodejnem dežju, želela sem te, kakor si želi noč jasnega, zvezdnatega neba . . . Ah, koliko sem pretrpela v grozni, sramotni sužnosti pri moslemih — in toliko časa! — Na kar sem mislila noč in dan, si bil ti, potok solza ni usahnil v mojih očeh — za te, moje sanje in vse moje koprnenje si bil vedno le ti. — Moja ljubezen do tebe je gorela kakor velik kres, katerega ne more pogasiti nobena reka, in tako gori še danes!«

»Nigana, ti si izpodila iz mojega srca mir in mi razrušila srečo; ti me nisi hotela osrečiti. — Nestanovitna si, kakor megla; danes zvesta, jutri uporna, danes vsa goriš od ljubezni, jutri bo tvoje srce mrzlo kot led, zdaj se me držiš kot klop, zdaj zopet bežiš pred menoj kakor ovenel list ob jesenskem vetru . . . Da, Nigana, ti si mi otrovala življenje.«

»Radko, ti dobro veš, da nisem čarovnica,« mu je odgovorila žena s pritajeno bolestnim glasom. »Naš skupni Oče, ki biva nad zvezdami, je združil najini duši. Zapazila sem najprej jaz, pa si nisem upala povedati. Ti si pa svoje misli najprej povedal in me vprašal, če ti hočem dati svoje srce, svoje življenje. — Bala sem se, da utegnejo iz najine zveze zate nastati razne neprilike, in zato sem te opozarjala na to, da nas cigane zaničuje in prezira ves svet, da nas povsod preganjajo in sovražijo — toda ti si vkljub temu hotel imeti cigansko princesinjo za ženo . . . Moj oče me ljubi kakor punčico svojega očesa in ker me tako zelo ljubi, zato me je izločil iz svojega rodu, da bi našla srečo pri tebi. Zapustila sem torej svojce in ti si me odpeljal v svojo kamenito kočo.«

»Saj sam predobro veš. Cigan je kakor kamen na cesti; kdor ga rabi, ga prezirljivo pobere, in ko ga ne rabi več, ga zopet vrže proč. — Ciganka je podobna divji roži sredi nepregledne pustinje; tujec jo utrga samo za zabavo. Ko pa izgubi svoj prvotni lesk, ko ovene, jo malomarno vrže v prah in potepta. — Ah da, tako se godi ciganki: tujcu ni treba držati besede, ki ji jo je dal, — ni se mu treba brigati za prisego, — sploh nasproti njej ni treba zvestobe!«

»Nigana«, ji je začel zatrjevati vidno razburjen mož, »tujec-kristjan, ki veruje v Očeta in Sina in Svetega Duha, ne prelomi nikdar dane besede. — Tudi ti si mi prisegla pri istem troedinem Bogu, toda ti sploh ne veruješ v Očeta in Sina . . .«

»Nisem poznala Očeta in Sina in ... Ti si me poučil in potem sem verovala — zaradi tebe, ker te ljubim. Tudi sem mnogo molila k Očetu in Sinu in k materi Mariji.«

»O, Radko! — to je napravila moja kri — to je v ciganski naravi! — Neprestano sem mislila nate in zopet bi bila prišla k tebi — — toda ti si odšel, ti si me zapustil, pozabil!«

»Ne, nikakor te nisem pozabil. V svojo domovino sem odšel le zato, ker sem mislil, da si ti umrla . . . Tvoji rodni bratje so prisegli, da nisi več med živimi; tudi tisti beli duhovnik mi je rekel, da sem vsled tvoje smrti zopet prost. — Za vse to imam pismene dokaze, ki ti jih lahko pokažem.«

»In vendar nisem še umrla. Radko, jaz živim, živim! — in ti si moj — pa naj bo tudi tisočkrat drugače zapisano. — Prisegel si mi pri Očetu in Sinu . . . Kristjan ne sme imeti dveh žen, pravi postava. Prvo pravico do tebe pa imam jaz.«

»O, Radko, moj Radko! Koliko sem trpela! Pol leta sem tekala od kraja do kraja; noge so mi krvavele od neprestane hoje. — Ječala sem v ječi, zaradi tebe, a brez tebe. — Trpela sem glad in žejo. In ko sem te videla vsega srečnega pri tuji ženi, tedaj me je skoro hotela zapustiti duša. — Potožila sem svojo srčno bol vetrovom, jokala in tarnala sem v družbi gorskih duhov, prisegla sem pri vseh svetlih zvezdah, da mi ni več živeti. — Dvakrat sem že stala tam-le gori na obronku navpične stene z namenom, strmoglaviti se nizdol, kajti spodaj bi našla pokoj, tam doli bi me objel zaželjeni mir. — Toda zadrževala me je tvoja podoba, tvoja duša. — Ne morem! — Ne morem. — Imeti te moram, Radko, tebe moram imeti! Pojdi z menoj! — Proč iz teh strašnih gora, ki se mi zde kakor velika kamenita hiša, ki me hoče zadušiti in zdrobiti v prah! Proč iz tega groznega kraja, proč! Pojdi z menoj, Radko, tja doli v mojo prostrano in lepo domovino, kjer ti nobena gora ne zavira prostega pogleda, kjer je nebesni svod naslonjen na planjavo, kjer zvezde niso tako blede kakor tukaj, tja doli, kjer se solnčna svetloba prelestno poigrava z vsakojakimi barvami in kjer šume široki veletoki in si napol glasno prepevajo skrivnostne pesmi. — O Radko, zvesta ti hočem biti kakor psiček, povsod te bom spremljala, kjerkoli boš hodil. Podnevi ti hočem služiti kakor dekla in ponoči hočem čuvati tvoje spanje kakor svoj najdražji zaklad. — Nikdar več te ne bom zapustila, tudi za trenotek ne! Zopet mi moraš darovati vso svojo dušo, Radko! Nigana je tvoja žena, samo Nigana!«

»O moja ljuba, ljuba ZalkalZalka! Moj ubogi otrok!« Tedaj je ciganka skočila pokonci in strastno zakričala:

»Žena te je očarala. Radko; toda prisegam ti pri duhovih vseh svojih pra dedov, pri svetlih zvezdah, pri vseh vetrovih, pri zvijači hudobnega duha, da bom prebodla srce tej ženi in tudi otroku s svojim ostro nabrušenim bodalcem! — —Že— Že danes bi bila to izvršila, da me nisi prehitel.«

»O Zalka — Zalka!— o moj ljubIjeniljubljeni Francek — moram! . . . Moram! Ne smem drugače — zame je to strašna dolžnost, grozna usoda. — Obvarovati vaju moram sramote! — nobene besede vama ne smem izgovoriti v slovo, ne smem vama podati roke ne smem te poljubiti — ljubljeno dete — na nežno čelo; — ah, ne smem vaju več videti! — O Zalka — nič več videti — nič več!«

»lnIn kam sedaj, Nigana?«

»O denarju mi nikar ne govori, Radko. En sam kamen tu na mojem vratu je toliko vreden, da si z njim lahko kupiva tri hiše — in moj oče ima zakladov kakor kak kralj. Vse je tvoje!«

Mož je globoko vzdihnil in bridko zastokal. V njegovi duši je še divjal strašen boj, srce se mu je krčevito stiskalo, v ustih mu je zastajala sapa spričo tako groznih dogodkov, ki so se škodoželjno poigravali z njegovo usodo, in spričo temne, zagrnjene in negotove bodočnosti. Ker se ni mogel odločiti, ga je ciganka prijela za roko hoteč ga šiloma tirati iz gozda. France jo je pahnil od sebe in se ozrl tja proti svoji hišici, tja, kjer mu je cvetela tolika sreča: oči so mu obstale na svetlobnih žarkih, ki so mu iz oken domače hiše pošiljali zadnje pozdrave. Tako je stal nekaj minut kakor zamaknjen. Zdaj se je vzdramil in hrepeneče iztegnil obe roki tja proti ljubemu domu krat jih je zopet krčevito nazaj in jih prekrižal na prsih mu je kanila grenka solza, mu zdrsnila po obrazu in padla na tla — na domača tla — še v zadnji pozdrav — v slovo. — Boj je bil končan. Še parkrat se mu je privil iz srčnih globin bolesten vzdih:

»Z Bogom, Zalka! — Francek, Bog s teboj! . . . Na svidenje nad zvezdami — — — v nebesih — — — v nebesih!«

Zapustili so Ljubljano in odšli naprej proti cilju. Zdaj jih je vodila pot skozi temne gozdove, zdaj so našli mehko stezico ob kakem potočku, zdaj so zopet morali prekoračiti ta ali oni vinorodni dolenjski grič. Dan je sledil dnevu, a skoro brez razlike za naše popotnike. Jedva je vsako jutro posvetilo solnce, že je zažarelo cigankino oko, stisnila je ustnice in z desnico dala zapovedovalno znamenje za odhod. Bregar je ostal mrzel in tih, da, dan za dnem je postajal žalostnejši. Čim bolj se je oddaljeval ljubemu blejskemu kotu, tem bolj mu je legala na rame teža skrbi, čelo se mu je gubančilo in njegovih usten ni obkroževal nasmehljaj. Nigana je uporabila vse svoje zmožnosti, da bi moža spravila v dobro voljo. Laskala se mu je, zatrjevala svojo ljubezen in zvestobo, a vse zaman, Francetovo srce je ostalo hladno, njegov pogled oster; vkljub vsemu prigovarjanju ni mogla izvabiti niti ene prijazne besede iz njegovih ust. — Po večdnevnem prizadevanju se je Nigani tudi posrečilo odstraniti z obraza črno barvo. Zdaj je zopet zažarelo njeno lice v vsej svoji zapeljivi lepoti. Toda vsa njena krasota je pustila Franceta trdega in mrzlega kot kamen. V začetku mu je hotela biti kakor sužnja in vsak dan je podvojila svojo skrb za ljubega m moža; a ker si ni mogla pridobiti njegovega srca, je legla nekega dne tudi na njen obraz temna senca in vsled neprestanega joka so se ji pordečile oči.

Kakor zamaknjen je zrl mož, ne meneč se za njene besede, proti bližnjemu gozdu in ji ni odgovoril ničesar.

»Radko, moj Radko! — darovala sem ti svojo dušo, svojo srečo, svoje življenje — vse! — Ali res nimaš za me prav ničesar? Ali si mar vse pozabil, kar si mi prisegel v šatoru mojega očeta in pozneje po poroki v najini stari koči? — — Daj mi samo polovico one ljubezni, katero si izkazoval tisti bleDIbledi ženi z zlatimi lasmi – prosim te, daj mi vsaj deseti del!«

Kakor od strele zadeta se je obrnila žena in že se je ovijala z rokami moževega vratu ter ga joka je vpraševala :

»O, gotovo, Radko,« mu je zatrjevanja ciganka, »prisegam ti pri . . . .«