Črna žena: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 654:
 
 
Bilo je po Veliki noči, sredi aprila. V krčmi pri Grčarju na Bohinjski Beli sta sedela dva moža, strastno zaverovana v medsebojni pogovor. Prvi je bil ogrnjen v črn plašč, izpod katerega se je svetil usnjat pas; z levico si je gladil brado, z desnico je pa zdajpazdaj rahlo udaril po mizi; oči so mu žarele in rdeče ustnice je semtertja obkrožil nasmehijajnasmehljaj samozadovoljnosti. To je bil krčmar sam — Peter Grčar, pravi korenjak v najboljših letih. Njegov gost, ki mu je imel danes povedati mnogo novic, je bil Štetuljček, Kroparski možek. Pred njima je stala steklenica rujnega Goričana. Krčmar je nalil sladko kapljico v dva zelena, precej umetno brušena kozarca in napil možku:
 
»Bog te živi, Štefan, in pomagaj kmetom-trpinom!«
Vrstica 662:
»Moj ljubi Štefan, kar sapa mi je zastajala in zelo sem se bal zate, ko sem zvedel, da so te Hartmanovi biriči odvedli na grad in da te je valpet zaprl v grajsko ječo,« je začel Peter, da bi zvedel, kako se je Štefuljčku godilo na gradu.
 
»Hihihi,« se je smehljal krošnjar, »zaradi mene si nikar ne delaj sivih las! . . . Star lisjak sem, katerega nihče ne prekani; povsod najdem izhod.«
 
»Toda, Štefan, povej, kaj je s pismi! Gotovo so ti preiskali ves zavoj. Pa vsaj niso našli kaj sumljivega? — Kogar zgrabi valpet Fric s svojo železno pestjo, ta mu ne uide izlepa,« je pripomnil krčmar.
 
»Skoro gotovo bi me bil zaprl nekaj tednov v svojo trdno klet,« je odgovoril krošnjar, »pa se je mogočnež zbal. Sicer bi me pa gospoda sama nikdar ne dobila v svoje roke; prostovoljno sem se jim izročil, ker sem jim hotel eno zagosti in s tem sebe malo pozabavati. Pa čuj, to pot mi je že trda predla in prav gotovo bi bil obtičal v temnici, da me niso rešili kmetje. Kakor veš, je bil takrat, ko so me prijeli ti malopridneži, ravno semenj in zato je bilo na Bledu mnogo kmetov iz Bohinja in iz Gorij. Ti vsi me poznajo in me imajo radi, ker jim znam dobro postreči s svojo pristno robo in jim prinašam raznih novic, katerih se naberem po potu. To ti je bilo kričanje in mrmranje pred pristavo ob jezeru, ko so se začeli potegovati zame, da je bilo veselje poslušati! Nekateri so vpili na vse grlo: ,Celo nabogleni, napol gluhi krošnjar nima miru pred valpetovim bičem!' — ,Mučili ga bodo do smrti!' — ,Pobijte pesjane!' — ,Obesite oderuha!' — Taki in podobni glasovi so se razlegali ob jezeru in odmevali od grajskega skalovja. Valpet je postal bled kakor zid in opazil sem, kako so mu vsled silnega strahu in skrbi klecala kolena. Naenkrat je zakričal: ,Ljudje božji, bodite pametni! Moža moram preiskati, ker so nam ga naznanili kot puntarja in hujskača, če ne najdeni pri njem nič sumljivega, ga takoj zopet izpustim.' Kot priči je vzel s seboj dva Selana. Napravil sem kolikor mogoče čmeren in žalosten obraz, a sam pri sebi sem se smejal iz vse duše v zavesti, da mi gre celo gospoda na lim. Veš, vso stvar sem natančno pripravil in res, nisem se zmotil — ti krvosesi so morali zaradi mene enkrat s svojimi nežnimi rokami broditi po gnoju — hahaha!«
 
»Kako? Zdaj sem pa res radoveden, kakšno si jim zagodel!«
Vrstica 674:
»Prav nič ne vem; sem namreč šele danes prišel z Bistrice.«
 
»Potem ti pa že moram povedati do pičice natanko — je zelo imenitno; če bi napravili kmetje večkrat kako podobno šalo, bi se presita gospoda na gradu kmalu odvadila stikati ubogim trpinom po žepih in iskati sumljivih reči. Poslušaj, bilo je tako: že več dni sem opažal, da me biriči zalezujejo . . . Kakor veš, slišim res ne prav posebno dobro, ampak zato so pa moje oči bistre kakor jastrebove in imam tudi v svo¬jemsvojem notranjem nekaj očem podobnega, tako da opazim vsako stvar, še preden so jo zagledale moje oči. ,Naj bo,' sem si mislil, ,ne bodete me prekanili, ampak jaz vas potegnem da si boste vihali nosove!' — — Šel sem v gozd pod Kamnjek in tam skril svoja pisma v votlem drevesu . . . Sicer pa v teh pismih ni nič posebnega — je pač označeno približno število naših privržencev, nekatera imena mojih najboljših zaupnikov in še nekaj drugih podrobnosti, kar je pa seveda boljši, da gospoda ne ve. Za najbolj skrivna pisma imam drugo skrivališče, teh ne nosim nikdar v torbici, ker je premalo varno. — Pisma so torej morala zapustiti usnjato torbico in se zadovoljiti z novim bivališčem v votlini; torbico sem pa napolnil s konjskim gnojem, tako da jo je kar veselje pogledati, potem sem jo pa še povezal okolinokoli z jermeni. Nato pa hajdi svoja pota! — In res že po znamenju ob jezeru so me zgrabili biriči. Moral sem z njimi na grad in zdaj se je šele pričela prava zabava. ValptValpet sam me je peljal v sprejemno sobo in me tam izpraševal kakor kakega učenčka prvega razreda. Seveda sem razumel vse samo napol in še to napačno; odgovarjal sem mu vse vezano. S tem sem ga tako razjezil, da je postal ves divji in začel kričati nad menoj, da sem pobalin, ničvrednež, zlobnež, da bolje slišim kakor veverica in da mi bo te budalosti že izbil iz glave. Zapovedal je biričem, naj izpraznijo moj krošnjarski koš. Najprej so položili skrinjico z žeblji na mizo in jo slovesno odprli: in glej — sami kroparski žeblji, prav nič drugega ni bilo v njej! — Nazadnje so pa prišli do usnjate torbice in zdaj se jim je vzradostilo srce in zavrisnili so od veselja, kakor bi bili našli zlat zaklad. To je bilo veselje! Nestrpno hitro so odvezali jermena in zagledali zaklad — in čuj, kar zavihnili so se jim nosovi in vsi so se ozrli name z divje-jeznim obrazom. Toda valpet je menil, tu notri tiči gotovo kaj posebnega, stvar je več kot sumljiva. In zdaj so brodili in tipali po gnoju kakor gotove živali. — Nisem se mogel zdržati, na glas sem se zasmejal. Ko je valpet spoznal, da sem jih hotel voditi za nos, se je zadri nad menoj: »Kaj hočeš s to nesnago?« — »Verjamem«, sem mu odgovoril, »da si si priboril slavno zmago«. — »Vedeti hočem«, je kričal valpet še glasneje, »zakaj nosiš s seboj gnoj?« — »E, saj nisem otrok, čemu neki mi bo povoj. Saj vas razumem, nikar tako ne vpite nad menoj,« sem mu odgovarjal ponižno. — »Prepričan sem, da nas predrzni puntar hoče vleči«, je rjul valpet ves iz sebe. —
 
»S čim vam morem postreči?«, sem se mu odrezal zopet jaz. — Valpetu je že presedalo; strašno razjarjen je primaknil svoja usta trdo mojemu ušesu in zakričal na vse grlo: »Povej, čemu rabiš gnoj!«
Vrstica 686:
— Selana sta se v teh zabavnih trenutkih prav pošteno nasmejala; valpet je pa od same togote postal bled kakor zid; kričal je nad menoj, da me bo zaprl, da me bo dal bičati in do krvi pretepsti.
 
— V resnici si mi seveda ni upal skriviti lasu, ker mi ni mogel ničesar dokazati; nasprotno, celo spoznal je, da taka uboga reva, kakor sem jaz, res ne more biti nevaren. — Med tem so zunaj kmetje postajali vedno bolj glasni in nemirni, nestrpno so pričakovali izida slavne sodbe, začeli so kričati. Fric se je bal, da so se mu tresla kolena, in nič več si ni znal pomagati. Razkačen je zapodil vse tri, mene in oba Selana, skozi vrata . . . To ti je zgodba, katere se bom z veseljem spominjal vse svoje žive dni. Kadar se je spomnim, se mi srce zasmehlja, ker sem prepričan, da sem storil dobro delo.«
 
»Pa si res pretkan kakor lisica«, se je zadovoljno krohotal krčmar. »Toda zanaprej se pa le skrbno pazi pred vohuni! Vedno bolj sumijo, da nekaj pripripravljamo zoper nje. Biti moramo previdni, sicer se nam bodo ponesrečile vse nakane in vrhutega bo neusmiljeno razsajal po naših hrbtih grajski bič. Štefan, verjemi mi, tebe imajo zelo slabo zapisanega. Če te vjamejo skrivaj, jim ne boš ušel izlepa. Varuj se torej, zakaj za nas bi bila velika izguba, če tebe zapro; težko bi pogrešali tvoje bistre glave.«
 
»Nič se ne boj, Peter! Možka ne bodo vjeli, če se jim ne bo sam ponudil. Enega ali dveh se pa vkljub svoji sključeni postavi še celo ne bojim. Za vsak slučaj me vedno čuva železna palčka. Zdaj počiva v drevesu pri pismih. Poslušaj me Peter, bistre oči imam in v glavi pamet! Stvar ni tako zelo nevarna, kakor si misliš. Verjemi mi, dobro sem spoznal, kaj misli gospoda o nas! Res so sumili, da utegnem biti jaz nevaren, toda pri zadnji preiskavi sem jih prepričal, da sem popolnoma nezmožen za kako premišljeno delo; z zavestjo, da sem napol neumen, so me pognali z grada in zdaj se živ krst ne bo več zmenil zame. Oštirja Mohorka imajo pa zapisanega kot najbolj zvestega podanika. Ej, zvita glava je valpet, če je treba napraviti kako neumnost; resnice pa ne bo spoznal. — — — Prejšnji večer, ko so drugi dan mene vjeli, smo bili zopet pri Mohorku. Žalostno je, žalostno, tako smo spoznali, in vedno hujše. Tako, kakor zdaj delajo z nami, ne sme dalje. Za svoje pravice te moramo potegniti, saj smo ljudje. Bog daj, da se nam posreči pognati tega zverinskega Hartmana. Gospod Andrej je naš gospodar; srečni časi, ko nam bo ta zapovedoval! Sicer pa Peter, zame se nič ne boj, da bi me vjeli; ne ostanem namreč dolgo tu. V najkrajšem času me čaka dolga pot!«
 
»Kam neki pojdeš? — Pa vsaj ne na Dunaj?« je začel radovedno vpraševati krčmar.
Vrstica 698:
»Kakšne pa so sedanje razmere? Ali je vse v redu?«
 
»Izvrstno. Vsi blejski podložniki so pripravljeni; le migi je jamigljeja je treba, pa bodo udarili vsi kakor en mož. — Gorjanci stoje neomajno za svoje pravice; Bohinjci so trdni kot skala. Naša zveza je velika; zato gorje gospodi, če udarimo! Primernega orožja seveda nimamo ravno preveč, vendar se nam ni treba bati, ker smo dobili nov prah, katerega bomo dali duhati graščinskemu valpetu in biričem — smodnik; pri Mohorku je zaloga.«
 
»O, poznam ta prašek; pristave bodo letele v zrak, da bo veselje gledati.«
 
»Po vseh vaseh vre; vse je zmenjeno, vse dogovorjeno. In prav je tako! Kako dolgo naj še prenašamo ta jarem. Breme, ki nam ga nalaga graščak, kje postalo pretežko; krivice so tako velike, da vpijejo v nebo za maščevanje. — Pogumno v boj za pravico in gotovo bomo zmagali, saj nas je veliko: Kupljenik, Črešnjica, Gorjuše, Nova vas, Studor nam bodo poslali zdatno število krepkih mož. — Z JavomikaJavornika še nisem dobil natančnega poročila.«
 
»Tja bom pa jaz šel v kratkem. Sicer se mi pa zdi, da sem nedavno slišal, da so z veseljem pozdravili naš poziv. — Sicer pa, Štefan, kaj je z našo pritožbo pri škofu?«
Vrstica 718:
»Razumem«, je odgovoril Peter; »vrši se ženitovanje. Ženin je kmet, nevesta pravičnost.«
 
Nato je bral pismo napol glasno. »Ljubi — ljubljeni stric! Strašno nam je hudo, ker se ženitovanje tako dolgo zavlačuje. Ženin je pripravljen in nestrpno čaka; nevesta pa že ni pisala nekaj tednov. Prosite jo, naj stori vse, kar more, da čim preje dobi dovoljenje za možitev. Ženin je že napravljen v svatovsko oblačilo in starešina je povabil vse njegove brate na ženito-: vanježenitovanje. Za krepko in zdravo godbo bomo mi poskrbeli, ravno tako za primerno petje. — To bo krasno ženitovanje, kakršnega še ni gledal blejski kot. — Dragi stric! Vaša suknja je že v delu; zagotavljam vas, da vam bo imenitno stala. Samo to vas prosim, da se sedaj nikar ne strašite nobenega truda, ampak skušajte urediti vso stvar kakor hitro mogoče; zakaj prišel je časi — Takoj nam odpišite, da bomo vedeli, kakšnega mnenja je nevesta in kdaj pride. Pozdravite vse znance! Novega tukaj ni nič. Z graščino se dobro razumemo. Gospoda namreč resnično skrbi za dobrobit svojih podložnikov. Vas iskreno pozdravljamo vaši zvesti nečaki Janez, Tone, Andrej.«
 
Krčmar se je nekoliko namuzal. Zraven podpisanih je pritisnil še svoje ime »Peter«; nato je rekel:
Vrstica 752:
»Čudno je, da se jo tako oklepajo, dasi so pogoji zelo težavni.«
 
»Da, glavni pogoj je: žrtvovati se popolnoma za teptane pravice brez ozira na svoje življenje. Zmagati ali pasti. Obupni boj do zadnje kapljice krvi! . . . Če kmet podleže, ne sme nihče priti živ iz boja. Poleg tega se zaveže vsak član, izpolniti vsakojake ukrepe vodstva, pa najsi bo s tem združena tudi nevarnost za življenje.«
 
»Da bi vsaj ne postali preveč neprevidni? Število članov se mi vsekakor zdi že preveliko.«
 
»Vsak mora priseči, da bo o vsem molčal ko grob, da bo ostal zvest zvezi in da se popolnoma podvrže sodbi zvezinega nadzorništva . . . Izdajic »krvava kosa« ne pozna; in če bi tudi kdo hotel biti izdajavec, bi ne mogel biti dolgo. — — — Sploh pa vsak ve samo to, kar je prisegel, načrti vodstva so mu neznani.«
 
»Ali je vodnik zveze še vedno oni stari Zemljan?«
Vrstica 770:
»O tem pa jaz prav nič ne vem, Štefan.«
 
»Jaz pa.—Pred Pred kratkim je izginil z Brd mlad mož, ki se je v prejšnjih svojih letih boril na južnoštajerski meji proti Turkom. Izginil je pod ne baš navadnimi okoliščinamhokoliščinami. — Neka črna žena v beli obleki se je prikazovala dalj časa ponoči, zdaj tu, zdaj tam in strašila ljudi. Nekega večera je prišla kar dvakrat zaporedoma pred Bregarjevo hišo — Bregar je namreč oni mož, ki je izginil. — Ker ni veroval v duhove, ampak je mislil, da je to le delo kakega zlobnega človeka, je zasledoval črno ženo, da bi jo razkrinkal. In od tega časa ga ni nihče videl. Poslal je samo še svoji ženi pismo, kjer pravi, da ga je črna žena vzela s seboj in da mora izpolniti neko težko dolžnost, — v življenju da ga najbrž nikdar več ne bo domov. Popolnoma sem prepričan, da je vsa ta zgodba v zvezi s »krvavo koso«. — Iz tega pa izprevidevam, da gre stvar že predaleč. Človek ima tudi dolžnosti do svoje družine, katere ne sme pahniti v nesrečo.«
 
»Res je, kar praviš, Štefan, ampak veruj mi, da pri tej dogodbi »krvava kosa« nima prav nič opraviti. — Noben slučaj mi ni znan, da bi bili koga silili v zvezo, — ravno nasprotno, vodstvo postopa pri sprejemu novih članov jako oprezno in zaupljivo. Sicer res opazujejo ljudi in če najdejo kakega sposobnega, ga tudi porabijo; toda preden se trajno odloči in vstopi, mora prestati dolgo in težko izkušnjo.«
 
»In če je kdo enkrat v zvezi, ali potem ni nobenega pomočka več, da bi zopet izstopil?«
Vrstica 785:
 
Štefuljček se je poslovil in odšel proti Selu. — Brez posebne težave je našel še isti večer Zemljana. Povedal mu je na dolgo in široko vso zgodbo o izgubljenem Bregarju, toda Zemljan je odločno zanikaval, da bi »krvava kosa« imela kaj opraviti s tem dogodkom. — Možek ga je vprašal še o samotarju na Kupljenku, a Zemljan mu ni mogel dati določnega odgovora, češ, da je izginil že pred štirimi tedni in da nihče ne ve, kam je šel. — Možek je neverjetno zmajeval z glavo; a v srcu je bil vedno bolj prepričan, da je vendarle »krvava kosa« odvedla Bregarja. Ker se mu je mudilo v Briksen, žal, ni imel več časa, da bi stvar nadalje preiskava! Potolažil se je s tem, da bo rešil zagonetko potem, ko se vrne.
 
 
 
 
 
== V. ==