Črna žena: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 654:
Bilo je po Veliki noči, sredi aprila. V krčmi pri Grčarju na Bohinjski Beli sta sedela dva moža, strastno zaverovana v medsebojni pogovor. Prvi je bil ogrnjen v črn plašč, izpod katerega se je svetil usnjat pas; z levico si je gladil brado, z desnico je pa zdajpazdaj rahlo udaril po mizi; oči so mu žarele in rdeče ustnice je semtertja obkrožil
»Bog te živi, Štefan, in pomagaj kmetom-trpinom!«
Vrstica 662:
»Moj ljubi Štefan, kar sapa mi je zastajala in zelo sem se bal zate, ko sem zvedel, da so te Hartmanovi biriči odvedli na grad in da te je valpet zaprl v grajsko ječo,« je začel Peter, da bi zvedel, kako se je Štefuljčku godilo na gradu.
»Hihihi,« se je smehljal krošnjar, »zaradi mene si nikar ne delaj sivih las! .
»Toda, Štefan, povej, kaj je s pismi! Gotovo so ti preiskali ves zavoj. Pa vsaj niso našli kaj sumljivega? —
»Skoro gotovo bi me bil zaprl nekaj tednov v svojo trdno klet,« je odgovoril krošnjar, »pa se je mogočnež zbal. Sicer bi me pa gospoda sama nikdar ne dobila v svoje roke; prostovoljno sem se jim izročil, ker sem jim hotel eno zagosti in s tem sebe malo pozabavati. Pa čuj, to pot mi je že trda predla in prav gotovo bi bil obtičal v temnici, da me niso rešili kmetje. Kakor veš, je bil takrat, ko so me prijeli ti malopridneži, ravno semenj in zato je bilo na Bledu mnogo kmetov iz Bohinja in iz Gorij. Ti vsi me poznajo in me imajo radi, ker jim znam dobro postreči s svojo pristno robo in jim prinašam raznih novic, katerih se naberem po potu. To ti je bilo kričanje in mrmranje pred pristavo ob jezeru, ko so se začeli potegovati zame, da je bilo veselje poslušati! Nekateri so vpili na vse grlo: ,Celo nabogleni, napol gluhi krošnjar nima miru pred valpetovim bičem!' — ,Mučili ga bodo do smrti!' — ,Pobijte pesjane!' — ,Obesite oderuha!' — Taki in podobni glasovi so se razlegali ob jezeru in odmevali od grajskega skalovja. Valpet je postal bled kakor zid in opazil sem, kako so mu vsled silnega strahu in skrbi klecala kolena. Naenkrat je zakričal: ,Ljudje božji,
»Kako? Zdaj sem pa res radoveden, kakšno si jim zagodel!«
Vrstica 674:
»Prav nič ne vem; sem namreč šele danes prišel z Bistrice.«
»Potem ti pa že moram povedati do pičice natanko — je zelo imenitno; če bi napravili kmetje večkrat kako podobno šalo, bi se presita gospoda na gradu kmalu odvadila stikati ubogim trpinom po žepih in iskati sumljivih reči. Poslušaj, bilo je tako: že več dni sem opažal, da me biriči zalezujejo .
»S čim vam morem postreči?«, sem se mu odrezal zopet jaz. — Valpetu je že presedalo; strašno razjarjen je primaknil svoja usta trdo mojemu ušesu in zakričal na vse grlo: »Povej, čemu rabiš gnoj!«
Vrstica 686:
— Selana sta se v teh zabavnih trenutkih prav pošteno nasmejala; valpet je pa od same togote postal bled kakor zid; kričal je nad menoj, da me bo zaprl, da me bo dal bičati in do krvi pretepsti.
— V resnici si mi seveda ni upal skriviti lasu, ker mi ni mogel ničesar dokazati; nasprotno, celo spoznal je, da taka uboga reva, kakor sem jaz, res ne more biti nevaren. — Med tem so zunaj kmetje postajali vedno bolj glasni in nemirni, nestrpno so pričakovali izida slavne sodbe, začeli so kričati. Fric se je bal, da so se mu tresla kolena, in nič več si ni znal pomagati. Razkačen je zapodil vse tri, mene in oba Selana, skozi vrata .
»Pa si res pretkan kakor lisica«, se je zadovoljno krohotal krčmar. »Toda zanaprej se pa le skrbno pazi pred vohuni! Vedno bolj sumijo, da nekaj pripripravljamo zoper nje.
»Nič se ne boj, Peter! Možka ne bodo vjeli, če se jim ne bo sam ponudil. Enega ali dveh se pa vkljub svoji sključeni postavi še celo ne bojim. Za vsak slučaj me vedno čuva železna palčka. Zdaj počiva v drevesu pri pismih. Poslušaj me Peter, bistre oči imam in v glavi pamet! Stvar ni tako zelo nevarna, kakor si misliš. Verjemi mi, dobro sem spoznal, kaj misli gospoda o nas! Res so sumili, da utegnem biti jaz nevaren, toda pri zadnji preiskavi sem jih prepričal, da sem popolnoma nezmožen za kako premišljeno delo; z zavestjo, da sem napol neumen, so me pognali z grada in zdaj se živ krst ne bo več zmenil zame. Oštirja Mohorka imajo pa zapisanega kot najbolj zvestega podanika. Ej, zvita glava je valpet, če je treba napraviti kako neumnost; resnice pa ne bo spoznal. — — —
»Kam neki pojdeš? — Pa vsaj ne na Dunaj?« je začel radovedno vpraševati krčmar.
Vrstica 698:
»Kakšne pa so sedanje razmere? Ali je vse v redu?«
»Izvrstno. Vsi blejski podložniki so pripravljeni; le
»O, poznam ta prašek; pristave bodo letele v zrak, da bo veselje gledati.«
»Po vseh vaseh vre; vse je zmenjeno, vse dogovorjeno. In prav je tako! Kako dolgo naj še prenašamo ta jarem. Breme, ki nam ga nalaga graščak, kje postalo pretežko; krivice so tako velike, da vpijejo v nebo za maščevanje. — Pogumno v boj za pravico in gotovo bomo zmagali, saj nas je veliko: Kupljenik, Črešnjica, Gorjuše, Nova vas, Studor nam bodo poslali zdatno število krepkih mož. — Z
»Tja bom pa jaz šel v kratkem. Sicer se mi pa zdi, da sem nedavno slišal, da so z veseljem pozdravili naš poziv. — Sicer pa, Štefan, kaj je z našo pritožbo pri škofu?«
Vrstica 718:
»Razumem«, je odgovoril Peter; »vrši se ženitovanje. Ženin je kmet, nevesta pravičnost.«
Nato je bral pismo napol glasno. »Ljubi — ljubljeni stric! Strašno nam je hudo, ker se ženitovanje tako dolgo zavlačuje. Ženin je pripravljen in nestrpno čaka; nevesta pa že ni pisala nekaj tednov. Prosite jo, naj stori vse, kar more, da čim preje dobi dovoljenje za možitev. Ženin je že napravljen v svatovsko oblačilo in starešina je povabil vse njegove brate na
Krčmar se je nekoliko namuzal. Zraven podpisanih je pritisnil še svoje ime »Peter«; nato je rekel:
Vrstica 752:
»Čudno je, da se jo tako oklepajo, dasi so pogoji zelo težavni.«
»Da, glavni pogoj je: žrtvovati se popolnoma za teptane pravice brez ozira na svoje življenje. Zmagati ali pasti. Obupni boj do zadnje kapljice krvi! .
»Da bi vsaj ne postali preveč neprevidni? Število članov se mi vsekakor zdi že preveliko.«
»Vsak mora priseči, da bo o vsem molčal ko grob, da bo ostal zvest zvezi in da se popolnoma podvrže sodbi zvezinega nadzorništva .
»Ali je vodnik zveze še vedno oni stari Zemljan?«
Vrstica 770:
»O tem pa jaz prav nič ne vem, Štefan.«
»Jaz pa.
»Res je, kar praviš, Štefan, ampak veruj mi, da pri tej dogodbi »krvava kosa« nima prav nič opraviti. — Noben slučaj mi ni znan, da bi bili koga silili v zvezo, — ravno nasprotno, vodstvo postopa pri sprejemu novih članov jako oprezno in zaupljivo.
»In če je kdo enkrat v zvezi, ali potem ni nobenega pomočka več, da bi zopet izstopil?«
Vrstica 785:
Štefuljček se je poslovil in odšel proti Selu. — Brez posebne težave je našel še isti večer Zemljana. Povedal mu je na dolgo in široko vso zgodbo o izgubljenem Bregarju, toda Zemljan je odločno zanikaval, da bi »krvava kosa« imela kaj opraviti s tem dogodkom. — Možek ga je vprašal še o samotarju na Kupljenku, a Zemljan mu ni mogel dati določnega odgovora, češ, da je izginil že pred štirimi tedni in da nihče ne ve, kam je šel. — Možek je neverjetno zmajeval z glavo; a v srcu je bil vedno bolj prepričan, da je vendarle »krvava kosa« odvedla Bregarja. Ker se mu je mudilo v Briksen, žal, ni imel več časa, da bi stvar nadalje preiskava! Potolažil se je s tem, da bo rešil zagonetko potem, ko se vrne.
== V. ==
|