Črna žena: Razlika med redakcijama

»Beži no! govori vendar slovenski.,« se mu je posmihal možek, »mislim, da še vedno bolje znaš slovenski, nego hrvaški!«

Tem besedam je sledil šepetajoč odgovor, katerega pa France ni mogel umeti. Strežnica je zopet zakričala, a v naslednjem trenotku so se že odprla vrata in v sobi je stal Kroparski možek.

»O, tu sem ravno tako varen kakor v cerkvi,« se je smehljal možek; »Kranjec svojemu rojaku ne bo storil nič zalega. Toda pojdi no, Bregar, nikar ne uganjaj šale tako dolgo! Moje oči me še niso nikdar varale in poznam te skoro bolje kot sebe . . . Tudi če bi bil črn kot črna žena, pa bi te bil vseeno spoznaIspoznal! Če enkrat najdem sled, mi zajec ne uide več. — V tem slučaju me je, žal, predaleč zapeljala neka napačna sled — a zdaj sem pa kar slučajno naletel na zajca samega.«

»Bregar, Bog je neskončno modrejši kakor mi slepi črvički; dobro ve, koliko more vsakdo izmed nas nositi in koliko mu sme naložiti, da ne pade pod jarmom . . . Toda, ali ne bi smel izvedeti tvoje zgodovine? Stvar sem razmišljal že po poti in sem v marsičem res prišel do precejšnje jasnosti, a vsega si sam ne morem razložiti.«

»Svojo zgodovino ti lahko povem v kratkem; ni ravno posebno obširna. Kakor veš, sem stopil pred leti kot najemnik v četo, ki je šla v boj zoper Turke, in z njo sem prišel na južnoštajersko mejo. V nekem malem spopadu s Turki sem ranjen obležal na polju. Rana mi je krvavela in mojemu življenju se je bližal konec. Tedaj so pa prišli ravno še o pravem času cigani, ki so se potikali v okolici, me iz usmiljenja dvignili in prenesli v svoj šotor. Več mesecev sem ležal bolan — pravzaprav sem visel med življenjem in smrtjo; ob tej bolezni mi je stregla neka dekle, hči ciganskega poglavarja. Ko sem zopet okreval, sem ostal še dalj časa pri ciganih in užival njihovo gostoljubnost. In v tem času se je vnela ljubezen med menoj in Nigano, cigansko mladenko. Čez četrt leta sva bila mož in žena. — Pa ciganska kri je nemirna. — Nekaj tednov sva živela srečno, toda nekega dne je Nigana izginila in se šla potikat s svojimi rojaki po deželi; takrat me je prvič zapustila. Pozneje se je to ponavljalo. Nekoč je roparska turška tolpa zajela dvajset ciganov, ki so počivali v pastirski koči pri Krsnavopolju, in jih s kočo vred sežgala. Tudi Nigana je bila med njimi in zato sem si moral po vsej pravici misliti, da je zgorela z drugimi vred. Najmanj deset ciganov, ki so bili v obližju — eden je tičal v nekem grmu, komaj za lučaj kamna oddaljenem od koče — mi je priseglo, da je Nigana zgorela. Pozneje so našli celo njen dragoceni nakit v pepelu na pogorišču. — Zadeva je prišla pred župnika v Bjelini, ki je uradno potrdil Niganino smrt in mene proglasil za prostega. — A Nigana ni bila mrtva. Turki so jo namreč izvlekli iz ognja, jo rešili smrti in jo potem prodali na Srbsko kot sužnjico. Dolgo sem žaloval za ženo, zakaj odkritosrčno sem jo ljubil. Pozneje sem šel domov . . . Kaj se je tam zgodilo, ti je vse znano. — Resnično srečo sem našel šele z Zalko. In ko sem bil najsrečnejši, me je nenadoma zadela grenka usoda. — —NiganaNigana je ušla turškemu gospodarju in po velikih, nevarnostih in nezgodah prišla v Bjelino, kjer je zvedela, da sem odšel v svojo domovino; ker je vedela za mojo domovino, se je nemudoma napotila na Kranjsko mene iskat. S pomočjo svoje stare matere, ki jo je vedno spremljala, me je slednjič res našla. Ko je spoznala, da sem zopet poročen, je v začetku izgubila vsako upanje, da bi me mogla zopet pridobiti zase. Pozneje je pa vendar poskusila vse mogoče. Neizmerno se je bala ljudi, da bi ji ne storili kaj žalega, in zato je v njej dozorel sklep, ljudi strašiti. Pobarvala si je obraz s črno barvo in tako dolgo nastopala kot Špikov duh. To je bila »črna žena«, katere so se ljudje tako bali . . . Dolgo se je trudila in slednjič se ji je posrečilo vendar, da me je ponoči izvabila v gozd, kjer se mi je dala spoznati in mi razjasnila ves svoj položaj. — Zame je nastala strašna težka dolžnost; toda drugače nisem smel, moral sem iti z njo, zakaj bila je moja prava žena! — Zapustila sva Gorenjsko in po dolgi poti dospela semkaj, kjer sva si kupila to hišo. — Zdaj veš vso mojo zgodovino in h koncu naj ponovim še enkrat svojo prošnjo . . .«

»Da bi te . . . ! Kaj še,« je odgovoril Bregar, »to je postrežnica. — Nigana je mlada in zala, kakor kaka gospodična. Sicer ima nekam bolj temno polt, a ravno ta prav posebno pristoja njeni prikupljivi osebnosti . . . A ciganska kri — nesrečna ciganska kri! — —TakoTako je vihrava in nemirna kakor suho listje ob jesenskem vetru. V mirni hiši, pod varno streho kar ne more strpeti — ampak mora ven na širno pustinjo in se potikati po nji kakor prosta hči puščave, mora spati pod prostim nebom, mora živeti svobodno, brezskrbno. Zdaj je že zopet štirinajst dni z doma; od nikoder ne najdem poročila o nji in tako moram samotariti v svoji hiši. — Štefan, zares sem nesrečen — dve ženi imam in vendar nobene . . .«

»Štefan, ne poznaš ciganov . . . Cigani nimajo nikake volje, ali pa prav malo. — Pri Nigani sem poskusil vse, kar je sploh mogoče. Bil sem z njo ljubezniv in prijazen in sem jo prosil, naj ostane pri meni. Drugič sem ji zopet pokazal vso svojo strogost in moško odločnost, svojo nevoljo, jezo in srd. Vse zaman! — Taka je Nigana; obljubi, zatrdi z najsvetejšo prisego, da me ne bo zapustila, v njej vzplamti strastna ljubezen do mene: a vse je le kakor pena; čez pol dneva je vse pozabljeno in Nigane ni nikjer. Z enim očesom se smeji in z drugim istočasno joka. Zdaj se zvija od notranjih bolesti po tleh kakor obstreljena srna, a v naslednjem trenutku se vrti od samega veselja napol nora. Vedno posluša le čuvstvo, volje pa nima prav nič.«

»O, France, tako hitro pa vseeno človek ne umrje. Tudi meni je često, ko sem v tujini, zelo dolgčas po gorenjskih gorah . . . pa človek se polagoma vsemu privadi.«

»Tega ti pa zopet ne morem prav verjeti; v tem kraju menim, da s kupčijo ne bo posebnega uspeha . . . Naši ljudje potrebujejo bore malo žebljev, — no, pa saj sam dobro veš, čemu bi ti še pravil.«

»Ali se ne da malo odložiti? Če me tako hitro zopet zapustiš, mi bo še hujše kakor mi je bilo poprej . . . Tako se obnašaš, kakor bi se me sramoval.«

»Hahaha, Bregar, celo življenje me ni bilo strah in se nisem ničesar bal, in vendar sem hodil že po samotnejših in bolj strašnih potih, kakor so tukaj; sicer pa ima možek že pripomoček in moč, da se brani, če je treba . . . Lahko noč, France!«