Redakcija: 15:28, 15. december 2008 uredi Tadeja Rozman (pogovor \| prispevki) 637 urejanj →‎VII. ← Starejše urejanje		Redakcija: 15:34, 15. december 2008 uredi razveljavi Tadeja Rozman (pogovor \| prispevki) 637 urejanj →‎VIII. Novejše urejanje →
Vrstica 1.274: == VIII. == Vrstica 1.287 ⟶ 1.286: Nekega večera naslednjega tedna je moral iti Bregar s patrolo v Videm; razširila se je namreč novica, da so se okoli Brežic in severno od njih zopet pojavili turški konjeniki. Toda na vsem niso mogli spoznati mnogo resnice in zato se je patrola čez dva dni zopet lahko vrnila v Krško. Ko se je vračala čez most v mesto, je opazil Bregar na oglu neke hiše mladega, skoro otroškega vojaka. Bil je v lepi, popolnoma novi vojaški opravi. Njegova postava je bila slabotna in majhna, a vendar popolnoma pravilna. Vsa njegova zunanjščina razun oprave ni kazala avstrijskega, morda celo štajerskega ali kranjskega izraza, marveč vsakdo, kdor ga je videl, je opazil na njegovi temni polti in na njegovih črnih laseh nekaj popolnoma tujega. In vendar so se zdele te poteze Francetu tako znane. — Sedaj sta se France in tuji vojak vjela v pogledu. France je začutil, kako mu je šinila kri v glavo, pa tudi mladenič je postal temnordeč. Za božjo voljo, to so vendar Niganine poteze — da, to ne more biti nihče drugi, nego Nigana sama. — Patrola je odšla dalje in France se je mimogrede ozrl še enkrat na čudno postavo, medtem mu je pa ta pomignila z roko v pozdrav. Kakor hitro so dospeli v svoje taborišče in je bil France prost, preiskal je vse ceste, po katerih so korakali prej. Prebistril je vse kote in trge, a o mladem vojaku ni mogel opaziti nikakega sledu. Celo uro je že iskal zastonj, tedaj mu pa naenkrat — kakor poklican — pride nasproti Kroparski možek s svojo šepavo hojo. Možek je spoznal Bregarja že oddaleč, zato je zaklical: »Pozdravljen Bregar! Zaradi mene se nič ne razburjaj! Opazil sem te med cesarskimi in te takoj spoznal, zato sem te poiskal. Saj me vendar še poznaš? Toda, kam pa tako hitro? . . . In, prijatelj, zakaj si pa tako razburjen? Kaj se ti je pripetilo?« »Štefan, kakor vidiš, sem ubogal tvoj nasvet, katerega si mi dal v Bjelini. Stopil sem v vojaški stan. — Pripetilo se mi ni nič posebnega, toda videl sem ravnokar nekaj posebnega. Toda, Štefan, pojdiva nekoliko iz te gneče, tu med ljudmi ne morem govoriti.« Vrstica 1.319 ⟶ 1.318: »Mlademu, navideznemu vojaku bi se bilo gotovo slabo godilo, da nisem prišel jaz pravočasno. Pregovoril sem Štajerce, da so izročili vjetnika patroli, ki je ravno šla mimo, ki naj ga potem sodi in kaznuje po vojnem pravu. Tujec — naj si bo mož ali žena — sedi sedaj že eno uro v ječi in čaka vojaške sodbe.« »O moja uboga Nigana!« je stokal Bregar; »njej se ne sme nič zameriti, ker je take narave; njo žene strast k dejanjem, ko jih dalekosežnih učinkov niti oddaleč ne more slutiti . . . Če bi tudi res kdaj igrala vlogo izdajavca, bi je vendar ne mogli kaznovati po strogi postavi! Povej, Štefan, kaj meniš, da se bo zgodilo z njo?« »Živimo v vojskinem času in zato so postave stroge . . . Izdajavstvu sledi smrtna kazen. Če se dokaže, da je ob zadnji bitki res izdala nekaj vojakov Turkom — kar trdijo nekateri — potem jo pač doleti smrtna kazen.« »To ne more biti! Ubogo dete ne ve, kaj dela,« je zdihnil plašno Bregar, »in razen tega vendar ne spada k našim četam. Če bodo izvedeli, da je ženska in v kakšnih okoliščinah je izvršila svoje nepremišljeno dejanje, bodo gotovo imeli z njo usmiljenje. Štefan, obljubil si mi pomoč v sili in stiski. Sedaj jo potrebujem. Ti zmoreš vse; pomagaj mi, da bom mogel vsaj govoriti z Nigano.« Štefuljček je premišljeval nekaj časa, nato je rekel: Vrstica 1.350 ⟶ 1.348: »Nigana,« jo je prekinil mož, »nisem mogel priti. Nenadoma je zjutraj prišlo povelje za odhod. V oni noči, ko sva bila zadnjič skupaj, še nisem nič vedel o tem.« Žena se je ponovno spustila v jok in po dolgem času je zopet nadaljevala: Žena se je ponovno spustila v jok in po dolgem času je zopet nadaljevala:»Ah, Radko, kako dolgo sem živela brez tebe! Izvedela sem v Kostajnici, da so odšle najemniške čete proti Brežicam. Zato sem tudi sama hitela za vami. Ponoči sem se večkrat priplazila prav do straže, a tebe nisem mogla najti. V Brežicah sem bila priča boja, a kar nenadoma so me zgrabili Turki in me odvedli s seboj. Dve leti sem prestajala v turški sužnosti in brez tebe — Radko. Slednjič sem vendar srečno ušla in zopet sem hitela proti kranjski meji, da bi našla kje kak sled do tebe. Prišla sem v Krško, a ker je bilo ravno ob vojskinem času, se mi kot ženi ni zdelo več dosti varno. V vojski so namreč ljudje divji in zato čast žene ne velja dosti. Zato sem si kupila moško vojaško opravo in si pristrigla lepe, dolge lase — oh! Bila sem priča bitke s Turki, a sebe sem srečno rešila. Potem sem hodila po mestu in okoli mesta; da bi ljudje ne spoznali, da sem žena, sem se delala kakor da ne bi znala govoriti. Danes sem te opazila, prvi po tako dolgem času, in sem se neizrečeno razveselila — oh, tako razveselila! Tedaj me je pa srečalo nekaj štajerskih najemnikov ravno na onem mestu, kjer se je vršila bitka. Ti so me prijeli in trdili, da sem izdala nekaj vojakov Turkom — zato da moram biti obešena. Vendar jaz nisem nikogar izdala; dotične vojake sem opazila šele, ko so jih imeli že Turki v svojih rokah . . . O, Radko, moraš mi pomagati iz te stiske, zakaj nič slabega nisem naredila. Mož, ki prihaja z velikimi ključi, trdi vedno, da me bo doletela vrv.«▼ ▲~~Žena se je ponovno spustila v jok in po dolgem času je zopet nadaljevala:~~»Ah, Radko, kako dolgo sem živela brez tebe! Izvedela sem v Kostajnici, da so odšle najemniške čete proti Brežicam. Zato sem tudi sama hitela za vami. Ponoči sem se večkrat priplazila prav do straže, a tebe nisem mogla najti. V Brežicah sem bila priča boja, a kar nenadoma so me zgrabili Turki in me odvedli s seboj. Dve leti sem prestajala v turški sužnosti in brez tebe — Radko. Slednjič sem vendar srečno ušla in zopet sem hitela proti kranjski meji, da bi našla kje kak sled do tebe. Prišla sem v Krško, a ker je bilo ravno ob vojskinem času, se mi kot ženi ni zdelo več dosti varno. V vojski so namreč ljudje divji in zato čast žene ne velja dosti. Zato sem si kupila moško vojaško opravo in si pristrigla lepe, dolge lase — oh! Bila sem priča bitke s Turki, a sebe sem srečno rešila. Potem sem hodila po mestu in okoli mesta; da bi ljudje ne spoznali, da sem žena, sem se delala kakor da ne bi znala govoriti. Danes sem te opazila, prvi po tako dolgem času, in sem se neizrečeno razveselila — oh, tako razveselila! Tedaj me je pa srečalo nekaj štajerskih najemnikov ravno na onem mestu, kjer se je vršila bitka. Ti so me prijeli in trdili, da sem izdala nekaj vojakov Turkom — zato da moram biti obešena. Vendar jaz nisem nikogar izdala; dotične vojake sem opazila šele, ko so jih imeli že Turki v svojih rokah . . . O, Radko, moraš mi pomagati iz te stiske, zakaj nič slabega nisem naredila. Mož, ki prihaja z velikimi ključi, trdi vedno, da me bo doletela vrv.« Zopet je začela, jadikovati. Mož jo je pa tolažil: »Nigana, če je stvar res taka, potem mi verjemi, da, se ti ne bo pripetilo nič hudega. Imam zanesljivega in dobrega prijatelja, starega moža, ki je bil ravnokar tukaj. Ta ima pri gospodi veliko veljavo in bo lahko dosegel, da boš kmalu prosta . . . Toda, povej mi, kaj hočeš narediti?« »Vedno hočem ostati pri tebi, Radko, ne smeš me zapustiti. Bojim se divjih mož.« »In vendar si hodila v teh nevarnih časih tako dolgo med možmi . . . Nigana, močnejša si in drznejša kot možje.« »To je samo takrat, kadar nimam tebe, kadar te moram iskati, Radko! Ljubezen in hrepenenje delata čudeže! Ljubezen je močnejši kot strah in smrt. Poleg tega znam vse ciganske spretnosti in se znam dobro skriti: te spretnosti mi pomagajo povsod, da srečno najdem izhod . . . Kakor hitro pa imam tebe, je vsa moja moč in spretnost pri kraju in sem le uboga, slaba žena. Od sedaj se ne bom nikoli več ločila od tebe.« Mož je žalostno zmajal z glavo in nato rekel: Vrstica 1.386: Vsled obilnih skrbi in naporov je kazalo vse njeno obnašanje nekaj bolestnega; nekaj časa je molčala, potem je pa zopet nadaljevala: »Vedno sem imela pred očmi lepo, zlatolaso ženo; vendar ti je ne morem pustiti. Nikogar drugega ne smeš ljubiti kakor Nigano, hčerko pustinje — Nigano samo! Če mi prelomiš zvestobo, potem sem zmožna za najgrozovitejše dejanje — in četudi bi zato morala umreti . . . Saj poznaš ciganko, Radko; saj veš, kako bridko se zna maščevati. Tako daleč sem prišla za teboj, samo da bi videla, ali si mi še zvest.« »Torej ne iz ljubezni, ampak iz ljubosumnosti si storila, vse to!« je pripomnil mož žalostno. Vrstica 1.393 ⟶ 1.394: »Tako velike skrbi sem imel zaradi tebe; vedno sem mislil na te; in ti mi ne izkazuješ niti iskrice zaupanja!« »Ti si mislil name? Radko, ljubi Radko! Ti si bil v skrbeh zaradi mene?« se je naenkrat razveselila ciganka in začela govoriti milo in nežno; »oO Radko, saj ti zaupam, vse ti verjamem, kar mi poveš; toda od sebe me ne smeš spoditi, vedno hočem biti pri tebi!« Hotela ga je objeti, a zadržale so jo verige, s katerimi je imela vklenjene roke. Zopet je začela jokati kakor otrok. Vrstica 1.401 ⟶ 1.402: »Nigana, tvoj položaj je tak, da se jaz ne spoznam dodobra v njem; moram se posvetovati s svojim prijateljem, z onim starim možem, ki je bil prej tukaj. Počakaj mirno tu, kmalu zopet pridem.« Na njegovo znamenje je odprl čuvaj vrata in France je zapustil Niganino temno celico . . . Čez eno uro se je vrnil Bregar s Štefuljčkom v ječo. Oba sta vstopila zamišljeno in motreče zrla v tla. Komaj sta prestopila prag, se jima je vrgla Nigana pred noge in začela ihteti: Vrstica 1.415 ⟶ 1.416: »Res, vse je res, prisegam pri svetlih zvezdah!« mu je segla ciganka v besedo. »Vaš mož je zvest in dober,« je nadaljeval možek, ne meneč se za njene besede; »zopet vas hoče vzeti k sebi kot svojo ženo in vi smete ostati celo tu v Krškem, dokler ne preneha vojskina nevarnost . . .« »Toda tudi Radko mora ostati tu in me vsak dan obiskati!« ga je prekinila žena. Vrstica 1.431 ⟶ 1.432: »Nigana, kar ti je povedal Štefan, moraš vsekakor točno izpolniti! Zadnji čas je, da začneš mirno in tiho življenje, kakor se spodobi ženski; ostati moraš vedno pri družini! Jaz te bom obiskal, kolikorkrat bom pač mogel in ko enkrat poteče moja služba, za katero sem se pogodil, bova šla skupno odtod in potem se ne bova ločila nikdar več; vendar zaupati mi moraš, saj tudi jaz tebi zaupam vse.« »O ~~Radkoo~~Radko, jaz ti zaupam; vse, prav vse hočem izvršiti, kar mi velevaš, samo če me imaš rad, če me ljubiš, Čeče ljubiš samo mene — svojo Nigano!« »Že velikokrat si mi obljubljala podobno, Nigana, toda topot moraš res ostati trdna in neomahljiva! Če pa še enkrat prelomiš svojo obljubo, potem je pa vse izgubljeno! Zdaj, Nigana, gre zares, zdaj pokaži, da si stanovitna in zvesta svoji obljubi!« Vrstica 1.443 ⟶ 1.444: Kroparski možek je bil res mož sreče; vse je dosegel, kar je hotel. Povsod si je znal pridobiti veljavo, tudi pri višjih krogih. Kar bi kdo drugi ne mogel doseči, to je dosegel možek tudi v tem slučaju: brez posebne težave se mu je namreč posrečilo izprositi pri vojnem sodišču, da je oprostilo Nigano. Poskrbel je pa tudi za Niganino bodočnost, šel je namreč k svojemu prijatelju trgovcu Štroblju, s katerim se je bil dodobra seznanil že na prejšnjih svojih krošnjarskih potovanjih, mu razjasnil ves položaj in zadevo, zaradi katere je prišel, in ga prosil, naj vzame ciganko za nekaj časa v svojo družino. Ta mu je povedal nekaj pomislekov, katere je pa možek vse spretno pobil in tako sta v kratkem prišla do zaključka, da se Nigana preseli iz ječe k Štroblju. Drugo jutro zgodaj sta šli trgovčeva žena in hči v hišo vojnega sodišča. Nesli sta v ječo ciganki novo, napol svileno meščansko žensko obleko; ko se je Nigana preoblekla, so šle vse tri v trgovčevo hišo. Nova obleka je ciganki prav lepo pristojala. Vendar se pa tudi svojemu navadnemu nakitu ni mogla popolnoma odreči. Zopet si je vtaknila v svoje kratke lase dragi kamen, katerega je nosila zašitega v svoji vojaški opravi. Vrstica 1.462 ⟶ 1.463: Možek je Franceta še kratko pozdravil in nato v hipu oddirjal izpred njegovih oči. == IX. ==

Črna žena: Razlika med redakcijama