Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 9.736:
— Plemič? vpraša Abraham. Kako pa se imenuje?!
{{prelom strani}}
— Ah, Krispi! vzklikne Holep, in si pogladi svojo dolgo brado. Vem čemu je prišel. Ta človek hoče denarja, mnogo denarja, pa se moti: od mene ne bo dobil ničesar! Človeku, ki svojim razuzdanim življenjem uničuje svojega očeta, ne dam jaz ničesar ... Povej temu gospodu, da zanj nimam časa ...
— Oče, tega mu ne morem reči, zaprosi Noama z blagim glasom. Sicer pa, saj niti ne veste, če bi ta gospod res rad denarja. Prosim vas, poslušajte ga, če pa mu morete, pomagajte mu ...
— Če prosi moja hči zanj, reče starec in strogo pogleda deklico, ga seveda ne morem odbiti. Toda, sedaj nimam časa. Reci gospodu Krispiju, da ga prosim, naj malo počaka ...
Noama pa milo pogleda svojega očeta in mu reče:
— Dragi oče, pa tudi gospodu se mudi!
— Tedaj ga pustite naj vstopi, reče človek izpad svoje krinke. Lepa Noama, povejte mu, da ga vaš oče pričakuje.
Lepa Noama pogleda hvaležno tujca in odide.
Ko je deklica odšla, je tujec snel svojo krinko in njegov lep obraz je razsvetlila slaba svetloba luči.
To je bil — Giuseppo Musolino.
— Holep, se obrne Musolino k starcu. Rad bi slišal in zvedel, kaj hoče mladi Krispi od vas. Ali je res, kar ste malo prej pripovedovali o njem?
— Res je, na žalost! odgovori starinar. Pravični Bog naj mu odpusti njegovo lahkomiselnost in naj ga ne kaznuje! Njegov oče, stari Francesco Krispi, je izredno plemenit in pošten mož. Poznal sem ga še ko je bil siromak, revež brez imena in brez položaja. Opazoval sem ga, ko se je počasi dvigal v svojo pridnostjo in vestnostjo, dokler ni postal najslavnejši človek v Italiji. Toda čudna so pota usode! Ko dosežeta slavu in bogastvo svoj višek, se obrneta zopet nazaj proti prepadu! Stari Krispi je dosegel višek slave in bogastva — sin pa mu s svojo lahkomiselnostjo spodkopuje ugled ...
— Prosim vas, ga prekine Musolino. Skrijte me v kak kot, odkoder bi mogel opazovati tega človeka in slišati njegove želje, da me on ne bi videl. Ta človek me je začel zanimati in v bodoče bom skrbno pazil nanj.
Pri zidu je stala še precej velika prizma, na kateri se je nahajala ura. Starec vstane s svojega sedeža, stopi k uri, edpre na prizmi neka majhna vrata in pokazal Musolinu odprtino, ki se je prikazala.
{{prelom strani}}
Musolino je hitro stopil v odprtino prizme, starec pa je zaprl vrata in se zopet vrnil na svoj sedež.
Bil pa je tudi že krajni čas, kajti v tem trenutku je stopil v sobo Gaetano Krispi.
— Abraham Holep, vi me poznate? vpraša prišlec.
— Poznam, poznam, odgovori starec. Vi ste Gaetano Krispi sin velikega in plemenitega Franeesca Krispija. Povejte mi, kaj bi mogel storiti za vas? Če je pošten posel, bova kmalu končala, če pa ni pošteH, tedaj lahko odidete, kajti v posle, ki dišijo po zločinu, se nočem vmešati ...
— O poslu, radi katerega prihajam, vam ni treba dvomiti. Lahko bi se bil obrnil k vsakemu juvelirju, toda sedaj je že prepozno, razen tega pa mi vsakdo tudi ne bi mogel izplačati take vsote kakor vi ...
— Kdo pa vam je natvezil, da bom jaz to lahko storil? vpraša starec z resnim glasom.
— Saj pripovedujejo, da ste zelo bogati.
— Če tudi ljudje tako govore, vendar jaz nisem bogat. Ni vedno vse resnica, kar pripovedujejo ljudje. Ljudje pripovedujejo na primer tudi, da povzroča Gaetano Krispi svojemu očetu strašne skrbi, jaz pa ne vem, če je to resnica? Ljudje tudi pripovedujejo, da je vaš oče doslej poplačal vse vaše dolgove, odslej pa tega ne bo več storil. Ali vem, če je res tako, kakor pripovedujejo?
Gaetano Krispi je zmedeno obstal in nervozno poslušal starčev govor.
Potem pa je Gaetano potisnit roko v žep in prinesel iz njega velik diamant, prav takega, kakor ga ima lady Izabela v svojemu nakitu ...
Ali je to Izabelin diamant?
Kako ga je dobil Gaetano?
Res je, Izabela je nosila svoj diamant vdelan v iglo, ki jo je imela kot zaponko, ta diamant pa, ki ga je Gaetano postavil na mizo pred starca, ai bil v igli, čeprav mu je bil tako zelo podoben.
— Prinesel sera vam neko dragocenost, reče Gaetano, tako lepo, kakršne gotovo še niste videli.
Starinar pogleda dvomljivo mladega moža.
— Starec, bodite čisto bez skrbi, je prepričeval Krispi starca. Ta kamen je de! naših rodbinskih nakitov, ki sem ga podedoval po svoji materi. Poglejte ta kamen in prepričali se boste, da je njegova vrednost izredna.
{{prelom strani}}
Starec je prijel povečalno steklo in pazljivo motril lepi diamant.
— Nobene razpoke! reče Abraham Holep. Zares, kamen je zelo dragocen. Ali bi ga radi prodali?
— Vsekakor, toda pod enim pogojem ...
— Govorite!
— Če kupčijo takoj skleneva, reče Gaetano. Potrebujem namreč sto tisoč lir.
— Sto tisoč? vzklikne starec.
— Da, samo sto tisoč lir, čeprav je briljant vreden Starec ponovno pogleda kamen in reče:
— Kamen je veličasten, redek pojav, za vas je vreden morda še več kakor sto tisoč lir, jaz pa vam ne morem plačati niti sto tisoč lir.
— Dobro torej, dajte samo devetdeset in pet tisočev! se je pogajal Gaetano.
— Ne morem vam dati več kakor šestdeset tisoč lir, odgovori starec in vrne Gaetanu kamen.
Gaetano je bil v zadregi. Prav dobro je vedel, da je kamen vreden najmanj trikrat toliko, toda kam naj bi se obrnil? Čas je potekal, Gaetano pa je potreboval denar in zato je moral pristati na ponudbo:
— Več kakor šestdeset tisoč vam ne morem dati in to vam bom izplačal v gotovini. — Dobro torej, dajte mi denar, ker namreč nimam mnogo časa. Še danes moram poravnati častni dolg ...
— Častni dolg? se ironično nasmehne Abraham in vstane. Malo počakajte, takoj vam bom prinesel denar, toda najprej pa mi napišite potrdilo ...
— Potrdilo vendar, reče Abraham, v katerem boste potrdili, da sem kupil ta diamant od vas, da je kamen vaša last, in ...
— Toda, čemu je to potrebno?
— He, he, he, se je smejal starec. Meni je to neobhodno potrebno, ker, veš, jaz hočem biti za vsak slučaj zavarovan ... Policija je zelo stroga in ne bi hotel, da bi mi rekli, da je diamant ukraden. Sicer pa, saj vas to prav nič ne moti, kajti vi gotovo niste ukradli tega kamna? Saj ste rekli, da je to vaša lastnina, ki ste jo podedovali! ...
— Da, da ... prav, odgovori Gaetano zmedeno.
{{prelom strani}}
Telo pa mu je stresala mrzlica, vendar pa je s trepetajočo roko napisal potrdilo in ga izročil Abrahamu.
Abraham Holep je pazljivo pregledal potrdilo, odnesel ga je s seboj in zginil za nekimi tapetnimi vrati, ki jih je bilo v zidu komaj opaziti.
Nekaj trenutkov pozneje se je starec vrnil in izročil Gaetanu Krispiju sveženj novčanic, v katerem je bilo šestdeset tisoč lir.
Gaetano Krispi je spravil denar v žep in pozdravil starega starinarja.
— Zbogom in hvala vam! Vi ste me rešili iz velike zadrege in še enkrat hvala vam!
— Srečno pot vam želim! mu reče starec in ga spretni do vrat. Želim vam, da ne bi več prišli v mojo hišo, da vas ne bi razmere k temu prisilile. Zbogom!
Gaetano je hitro odšel.
V tem trenutku so se odprila majhna vrata na prizmi in k starcu je stopil Musolino.
— Kaj ste storili? vpraša Musolino. Od lahkomiselnega človeka ste kupili dragocen diamant, čeprav ste prepričani, da kamen ni bil nikdar njegova last.
— Kaj pa naj bi bil storil? se nasmehne žid in skomigne z rameni. Če bi ga ne bil kupil jaz — ga bi pa vzel kdo drugi.
— Zvedeti moram, kje je dobil Krispi ta diamant, reče Musolino. Zbogom!
In Musolino odhiti za Krispijem ...
<center>— — — — — — — — — —</center>
Kako je Gaetano prišel do Izabelinega nakita?!
Videli smo ga, kako je popoldne obiskal lady Izabelo z namenom, da bi si prisvojil njen dragoceni diamant, bodisi na nedovoljen način ali pa» da bi jo zaprosil, da bi mu ga za nekaj časa posodila. Vemo, da se ni upal storiti niti prvega niti drugega in da je odšel iz Izabeline palače brez uspeha.
Potrt in brez trohice upanja je sedel v kočijo in se brez cilja vozil po ulicah.
Že se je jelo mračiti, Gaetano pa še vedno ni imel denarja, niti upanja, da bi ga dobil ... Sedaj se mu je že zdele, da mu ne preostaje drugega — kakor smrt. Na Luigijevo prijateljstvo ni več računal, pa tudi za podaljšanje plačilnega roka ga ni nameraval več prositi. Rajše v smrt, kakor pa pred oči tega lopova in zločinca!
{{prelom strani}}
In nehote so se mu misli vračale v palačo lorda Kensingtona na Izabelin nakit.
Kaj naj bi storil?
Globoko je zavzdihnil, si obrisal mrzel pot s čela in zapovedal kočijažu z odločnim glasom, da obrne zopet proti palači lorda Kensingtona.
Sedaj je storil trden sklep.
Stopil je v palačo in služabniki so ga na njegovo zahtevo odvedii v Izabeline sobe.
Izabela ga je presenečeno sprejela:
— Ah, vi ste se zopet vrnili? Danes se torej že tretjič vidiva ... Sicer pa, prave prijatelje vidim vedno zelo rada v svoji hiši, radi tega se veselim tudi vašega prihoda ... Toda, pri Bogu, kaj vam je? Vi ste tako strašno bledi in nekam razburjeni se mi zdite? Že prej sem to opazila. Prijatelj, bojim se, da ste sklenili ponoviti tisti neokusni poskus dvorjenja ...
— O, Bog varuj, zajeclja Gaetano. Ni mi več do takih budalosti. Napram angelju se moremo samo enkrat pregrešiti, večkrat ne.
Gaetano povesi glavo.
Izabela je tudi sedaj imela na sebi dragoceni nakit, ki je mladeniča bolj zbegal, kakor pa upravičena graja te lepe dame.
— Ali bi mi ne hoteli povedati, kaj je vzrok, da ste me še enkrat obiskali, reče blago Izabela in ponudi svojemu gostu stol.
Gaetana je nekaj stisnilo za grlo.
— O, seveda, je mladi Krispi komaj spregovoril in sedel. Vzrok mojega obiska je precej nenavaden in vi se boste morda čudili, ko vam bom povedal svojo željo in svojo prošnjo.
— Govorite! reče Izabela.
— Dtaga gospa, nadaljuje Gaetano. Na sebi imate dragocen nakit. Ali bi bili tako prijazni in bi izročili ta nakit za nekaj časa meni, morda samo za en dan, morda pa vam ga bom že nocoj vrnil ...
— Ah, mojo zaponko z diamantom? se nasmehne Izabela ravnodušno. Zelo rada vam jo izročim, prosim vas pa, da mi jo vrnete v teku dvajset in štirih ur ... To zaponko mi je darova! moj mož, ki je pa strašno ljubosumen, če je pa ne bi videl pri meni, bi si zopet kdo ve kaj mislil ...
— Mylady, zagotavljam vam, da boste dobili zaponko še nocoj nazaj. Zastavljam vam svojo častno besedo.
{{prelom strani}}
— Prosim, prosim, odgovori Izabela. In čemu pa potrebujete to zaponko?
Bledi Gaetanov obraz je zalila temna rdečica, Gaetan pa se je premagal in mirno odgovoril.
— V Modeni imam teto. Kmalu bo proslavila ta teta petdeseti rojstni dan. Moj oče bi jo pa rad pri tej priliki iznenadil s kakim lepim darilom. Danes sem opazil pri vas ta prekrasni nakit in mislim, da bi kaj podobnega mojo teto zelo razveselilo. Radi tega vas prosim, da mi posodite ta nakit, da ga bom odnesel k juvelirju, da ga natančno pregleda in si nariše ter potem naredi prav takšen nakit.
— Ah, to je pa izvrstno misel, odgovori Izabela. Nakit zares izredno delo in bo zelo razveselil vašo teto, čeprav je že starejša žena. Izvolite ...
S temi besedami je izabela snela nakit in ga izročila Gaetanu Krispiju.
Gaetano ga je vzel, v tem trenutku pa se mu je zazdelo da ga je diamant spekel kakor žerjavica.
Revež pa ni mogel več odnehati, drugega izhoda pa imel. Z nekoliko hvaležnimi besedami se je poslovil od Izabele in odšel iz palače.
Neko čudno čuvstvo ga je tako silno prevzelo, da ni niti vedel kako je prišel po stopnicah navzdol.
Ko je prišel na svež zrak, se je malo osvestil. Za trenutek je obstal, globoko je zavdihnil potem pa je stopil h kočiji, ki ga je odpeljala v najhujšem diru.
<center>— — — — — — — — — —</center>
Dve uri pozneje je Gaetano Krispi zopet prijavil v palači lorda Kensingtona. Izabela ga je takoj sprejela in Gaetano je hvaležno vrnil nakit.
Izabela je vzela nakit in si ga zopet pritrdila.
<center>— — — — — — — — — —</center>
Kako je Gaetano Krispi mogel vrniti Izabeli njen nakit z diamantom, ko smo vendar videli, da je diamant pustil pii starinarju Abrahamu Holepu, ki mu je dal zanj šestdeset tisoč lir, ki jih je Gaetano odnesel k Luigiju Borgezu?
To je skrivnost, ki si jo je Gaetano izmislil v svojem obupu, ki je pa na vsezadnje tudi ni težko razumeti ...
Gaetano ni vedel, na kak način bi se rešil iz neprilike, naposled se je odločil na obupni korak. Sklenil je, da si mora {{prelom strani}} pridobiti
Gaetano je mislil samo na to, kako bi izpolnil besedo, ki jo je dal Luigiju in kako bi se rešil tega groznega človeka. Če pa bi napram lady Izabeli prišel v isti položaj, če bi svojo čast izročil v njene roke, si je Gaetano mislil, da bi bila to zanj veliko manjša nevarnost, kajti vedel je, da je Izabela plemenita žena, ona ga ne bo uničila, morda pa mu bo celo oprostila njegov zločin, posebno še, če se mu bo posrečilo, da bo ta greh popravil.
Te misli so mu dale novega poguma. Zopet se je napotil v palačo lorda Kensingtona in zvabil od lady Izabele diamant.
Gaetana je bilo sram in zmeden je bil, strah pa, ki ga je čutil pri misli na strašnega Luigija Borgeza, ga je gnal do skrajnosti in Gaetano je zapovedal kočijažu, da požene v neko predmestje Rima.
Gaetano je stopil s kočije, stopil v neko hišo ter odhitel po stopnicah navzgor ter prispel, do nekih vrat v podstrešju.
Gaetano je potrkal trikrat na vrata, ni čakal na odgovor, temveč odprl vrata in vstopil.
Soba je bila majhna in skoraj prazna, pri neki mizi pa je sedel moški z majhno postavo in sivimi lasmi.
— Dober večer, mojster Adameo Roko! pozdravi Gaetano moža in stopi k njemu. Vi ste še vedno pridni, kakor vidim?
— Kakor se to tudi spodobi revnemu brusilcu diamantov, odgovori starec in vstane ter pozdravi Gaetana z globokim spoštovanjem. Signor, gotovo ste mi prinesli kako delo?
— Uganili ste, odgovori Gaetano Krispi. Prinesel sem vam majhno delo, ki ga pa morate vzeti takoj v roke in čez nekaj časa že dokončati. Mojster, poglejte tale nakit!
Stari brusilec diamantov vzame nakit, ga pogleda in vzklikne navdušeno:
— Ah, ta diamant je največji, ker sem jih doslej videl. Najbrž je iz Indije, brusil pa ga je v Nizozemski kak veliki mojster! Signor, kaj nameravate storiti s tem diamantom?
— Ta diamant sem podedoval od svoje matere, reče Gaetano in barva na obrazu se mu je spremenila. Dolgo sem
{{prelom strani}} ga hranil, hotel sem ga ohraniti za svojo bodočo nevesto, sedaj pa rabim denarja ... Nikakor si ne morem pomagati iz denarne zadrege, radi tega sem sklenil, da zamenjam ta diamant z drugim, s ponarejenim, toda z istim sijajem, kakor ga ima ta-le kamen. Vi ste mojster v svoji stroki in vem, da daste lahko tudi navadnemu steklu prav takšen sijaj ...
Stari brusilec se je zelo začudil in nezaupno pogledal mladega Krispija, ki pa je ta pogled vzdržal in rekel odločno:
— No, mojster, pokažite svojo umetnost. Delo mora biti gotovo v dveh urah. vem, da to lahko storite v tem času ...
— Lahko storim to, odvrne starec žalostno, toda, signor, iaz bi vam svetoval, ne storite tega ...
— Zakaj pa ne? vpraša Gaetano zmedeno.
— Zato, ker ga je škoda. Rekli ste, da je diamant od vaše matere. Tak predmet nima nikdar take vrednosti v denarju, kakor jo ima kot spomin. Poglejte, jaz sem reven človek, toda nikdar se ne bi ločil od takega spomina ...
— Ah, kaj pada, reče Gaetano brezskrbno, čeprav mu je duša pravila, da ima starec prav. Dragi moj, kar vi pripovedujete, so samo besede. To vem tudi jaz, od tega pa nimam ničesar — jaz pa potrebujem denarja. Rajše mi povejte, če veste za koga, ki bi še danes kupil ta diamant? Priporočite pa mi samo one, ki so zanesljivi, usmiljenega srca in pravični in ki me ne bo ogoljufal ...
— Vsi, ki kupujejo drago kamenje, so nezanesljivi in nepravični, zamrmra starec. Kdor se bavi s tem poslom, ima trdo srce, bolj trdo kakor ta dragoceni kamen. Vendar vam lahko priporočim Abrahama Holepa ... Ta človek vas bo že najmanj ogoljufal, ker je pošten ... Stanuje na voglu te ulice ... Nanj se lahko še najbolj brez skrbi obrnete ...
— Na voglu te ulice se nahaja neki starinar! vpade Gaetano Krispi.
— Res je, nadaljuje starec. Stari Holep se bavi tudi s kupovanjem in prodajo starih predmetov, poleg tega pa je tudi ze lo bogat in kupuje vse dragocenosti.
Mojster je med tem pogovorom že vzel diamant iz zaponke in meril njegovo velikost ter pregledoval obliko. Ko je imel vse, kar je potreboval za delo, je vrnil diamant Krispiju z besedami:
— Tako, sedaj vem, kar mi je treba vedeti. Ko se boste čez dve uri vrnili, vam bom izročil nakit in niti sami ne boste vedeli, če je kamen pristen ali pa ponarejen.
{{prelom strani}}
Gaetano je vzel diamant, pozdravil brusilca diamantov in odšel na ulico. Ko je prispel na vogel, je zagledal majhno trgovino Abrahama Holepa, pred katero je svetila majhna svetilika.
Gaetano je brez obotavljanja stopil v prodajalno, zelo pa je začudil, ko ni bilo v prodajalni nikogar.
Ko je že hotel zopet oditi, je iz nekega kota stopila predenj lepa, mlada deklica, katere lepota je Gaetana popolnoma prevzela.
Gaetano je obstal nekaj trenutkov kakor kamenel in ni mogel spregovoriti besedice.
— Signor! Vi bi gotovo radi govorili z mojim očetom? vpraša deklica z milim glasom.
— Da, gospodična. Vi ste gotovo Abrahamova hčerka?
— Jaz sem Noama, edina hčerka Abrahama Holepa. Če želite govoriti z mojim očetom, tedaj morate malo počakati, ker ima moj oče sedaj obisk ...
— Ah, jaz pa nimam mnogo časa, ne morem dolgo čakati. Povejte vašemu očetu, da želi Gaetano Krispi z njim govoriti.
— Prav! Signor, izvolite malo počakati.
To rekši se Noama ljubko nasmehne in odide v sobo, kjer se je pogovarjal njen oče z Giuseppom Musolinom.
Kar se je pa tam zgodilo, že itako vemo.
Ko je Abraham Holep odštel Krispiju šestdeset tisoč lir, je kakor omamljen odšel iz prodajalne in neprestano ponavljal: »Rešen! — Rešen!«
Gaetano je prišel do hiše brusilca diamantov. Amadeo Roko ga je čakal na stopnicah in mu takoj izročil ponarejeni nakit.
— Signor! Ali ste zadovoljni? ga vpraša brusilec.
— Ah, sijajno! vzklikne Gaetano. Imitacija je zares odlična!
— In neveščemu očesu bo ostala za vedno skrita, pristavi brusilec, dober poznavalec dragocenosti pa da ga le pogleda — in vedel bo vse!
— Hvala vam! reče Gaetano in ponudi brusilcu diamantov nekaj zlatnikov, odhiti iz hiše in sede v prvo kočijo, ki jo jo je prazno srečal.
V svojem čudnem razpoloženju ni Gaetano niti opazil, da ga je zasledovala neka kočija.
Gaetano Krispi se je odpeljal v palačo lorda Kensingtona {{prelom strani}} in vrnil Izabeli njen nakit. Izabela ni niti slutila, da je dobila ponarejen diamant. Sedaj je tudi cenjenim čitalcem jasno, kako je mladi Krispi prišel do denarja, obenem pa tudi vrnjl Izabelin nakit.
Iz lordove palače se je Gaetano Krispi odpeljal v hišo Luigija Borgeza in Luigiju plačal dolžno vsoto.
Ko je Gaetano odšel iz Luigijeve hiše, ni niti sedaj opazil, da ga je spremljal neki človek v kočiji, ki mu je zvesto sledil, v gotovi razdalji.
To je bil Giuseppo Musolino.
In ko se je Gaetano po zadnjem obisku pri Luigiju Borgezu odpeljal v hišo svojega očeta, je Musolino stopil iz kočije, plačal svojega kočijaža in obstal nekaj časa na istem mestu tej premišljeval.
— Ah, tako stoji torej ta stvar! je razmišljeval Musolino sam pri sebi. Sedaj vem vse! Mar »častni« plemiči na tak način plačujejo svoje »častne« dolgove! Sinoči je Gaetano Krispi pri Luigiju izgubil šestdeset tisoč lir. Jaz vem zakaj je izgubil, ker sem videl Luigija kako je igral. Da bi ohranil svojo čast si je ta pošteni plemič na nepošten način pridobil Izabelin nakit. Pristni diamant je prodal Abrahamu Holepu in ga zamenjal s ponarejenim in tako plačal Luigiju svoj dolg. In to naj bi se imenovalo čast, katero si je Krispi na tako nepošten način ohranil? In ta pošteni plemič bi se rad dvignil proti Giuseppn Musolinu! Sicer pa ta mladenič ni kriv, on je bolj nesrečen, kakor kriv! Gaetano Krispi je žrtev Luigija Borgeza, morda bi ga še lahko pripeljal na pravo pot. Dobro je, da ve Giuseppo Musolino tudi to. Kdo ve čemu mi bo to še nekoč potrebno? ...
==V gostoljubnem domu==
Sreča ne zapušča nikdar svojih miljencev. Mnogokrat se jih spomni tedaj, ko je niti najmanj ne pričakujejo. Tako ji bilo tudi z Julijo.
Ko se je Julija napotila v svet, brez domače strehe in ognjišča, brez staršev, brez tovariša in prijatelja, je slučajno prišla v neko hišo v Latoni, kjer se je je sreča dotaknila s svojo mehko roko. Nenadoma je postala Julija bogata, ker je podedovala vse premoženja Emanuela Princa in njegove žene Petronele.
{{prelom strani}}
Niti sama se ni zavedla, kako hitro in nepričakovano se . yse to zgodilo.
,e Ko so pokopali nesrečno Petronelo, so oblasti potrdile ^efi testament in tako je postala Julija najbogatejša v vsej vasi
| |||