Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 10.222:
{{prelom strani}}
Trije plemiči so se dolgo pogovarjali med seboj.
— Kolikor sem se navduševal za rimski karneval, toliko bolj sem sedaj razočaran! reče kapetan Trevij.
— To pa je radi tega, ker si Francoz! pristavi baron.
Italijanom so stvari, ki se nam studijo, popolnoma navadne, Italija je zemlja zločinov in nikjer na svetu ni države, v kateri bi se dogajali taki škandali, kakor v Italiji.
— Neokusne in nedopuščene stvari se gode sicer po vsem svetu, reče markiz Gastón de Gondi, samo ne tako pogosto kakor v Italiji. Zločincev in nepoštenih ljudi je povsod, nikjer pa ni med plemiči toliko nepoštenjakov, kakor v Italiji. To pa, kar je dovoljeno navadnemu človeku, ki ga tišči beda kakor mora in ga ne izpusti, tega ne moremo nikdar oprostiti plemiču, ki živi v izobilju, ki bi moral ceniti poštetnost in razlikovati, kar je dovoljeno in kar ni prav, kar ni vredno plemiča ...
— Boljše bi bilo, da bi ne bili prišli v Rim! reče baron
Somer.
— Saj nismo prišli v Italijo radi karnevala, pristavi kapetan. V Italijo smo vendar prišli, da bi poiskali in ujeli Giuseppa Musolina ...
— Prav imaš! reče markiz de Gondi. Takoj moramo zapustiti Rim in se podati na pot iskanja. Res je, prijatelja, meni ni žal, da sem prišel v Rim. Zvedel sem vsaj za neko stvar, ki me je zelo zanimala, videl sem njo, ki jo ljubim in ki sem jo vedno iskal. Žal mi je samo, da pred odhodom ne morem videti onega skrivnostnega človeka, da bi se mu zahvalil za usluge in za prijateljstvo ...
— Zares, Gaston, ta človek se je pokazal res prijatelja, reče kapetan Trevij. Škoda, da nisi mogel zvedeti imena tega skrivnostnega človeka.
— To je tudi meni zelo žal, odgovori markiz. To je eden najplemenitejših ljudi, ki sem jih srečal v Italiji ...
— Morda ga bomo pa še kedaj srečali, pristavi baron Somer.
— To bi me izredno veselilo, vzklikne markiz. Čeprav ne vem, kdo je ta človek, vendar čutim napram njemu veliko simpatijo in hvaležnost. Če pa ga ne bom nikdar našel, prijatelja verjemita mi, da bo našel način, da mu bom dokazal svoje prijateljstvo ...
— Kdor pa je tvoj prijatelj, je tudi najin prijatelj! mu vpade baron v besedo.
{{prelom strani}}
— Tako je! pritrdi tudi kapetan.
— Prijatelja, sedaj pa se moramo pogovoriti o naši nadaljnji poti, kdaj bomo nadaljevali poizvedovanje za tem prokletim razbojnikom Giuseppom Musolinom, reče markiz de Gondi, ki ni seveda niti slutil, da je njegov skrivnostni prijatelj »prokleti razbojnik« Giuseppo Musolino.
— Jaz mislim, reče baron Somer, da bi bilo najboljše če bi se napotili preko Napolja na Aspromonte, ljudje trde namreč, da se Musolino potika po tem gorovju.
— Na pot pa se lahko podamo takoj jutri zjutraj, pristavi kapetan Trevij.
— Prav, odrinemo torej jutri zjutraj! je sklenil markiz de Gondi.
— Gospodje, kedaj pa bomo odšli v Pariz? je vprašal iz nekega kota dobrodušni Plon-Plon.
— Glej, glej! se zasmeje markiz. Tudi ti imaš svoje želje? Dragi moj, tudi za Pariz bo prišel čas, predvsem pa moramo ujeti razbojnika Giuseppa Musolina.
— Da, da, res je tako, razbojnika morate prijeti! odgovori jezno Plon-Plon, na tihem pa pristavi: Vrag naj vzame tega Giuseppa Musolina! Ne vem, čemu jim bo ta človek, da ga hočejo ujeti. O, kako bi bi! srečen, da bi niti ne odšel iz Pariza!
— Mar se ti mudi v Pariz? ga vpraša veselo kapetan Trevij, ki je bil vedno dobre volje.
— Bog ne daj! odgovori prekanjeno Plon-Plon. Če se gospodi ne mudi, tedaj se tudi ne mudi Plon-Plonu. Veste, vendar bi pa rad, da bi bili že v Parizu ...
— E, moj dragi, to bi radi tudi mi. Tudi nam se že hoče Pariza, reče baron in se zasmeje.
— Verjamem, verjamem, odgovori Plon-Plon, samo gospodje bi v Parizu ne imeli miru ...
— Čemu? Kako? sta se začudila baron in kapetan ter radovedno gledala Plon-Plona.
— Zato vendar, ker nimate razbojnika Giuseppa Musolina, odgovori sluga pretkano. Če bi bili mogli mirno živeti brez Giuseppa Musolina, bi ne bili zapustili Pariza ... Radi tega morate prijeti kalabrijskega razbojnika ...
In trije francoski plemiči so se prisrčno nasmejali tej duhoviti Plon-Plonovi pripombi. Markiz pa ga je potrepljal pa| rami in mu rekel:
— Plon-Plon ve, kaj je njegova dolžnost! odgovori sluga in se prikloni.
<center>— — — — — — — — — —</center>
Čez noč pa se je vreme neverjetno spremenilo. Naenkrat je nastopil strašen mraz, začelo je snežeti, sprva po malem, potem pa vedno bolj in bolj in naposled so padali kar celi kosmi snega z neba in kmalu je bila vsa pokrajina pokrita z debelo sneženo odejo. Vsi so se tej nepričakovani spremembi zelo čudili.
Tudi naši štirje potniki so se zelo začudili, ko so zjutraj zagledali vse belo, ostali pa so pri svojem sklepu in se podali na pot ...
Hodili so ves dan. Sneg je padal neprenehoma. Ko so bili v Napolju je eden izmed njih predlagal, da bi prekinili pot in bi ostali pri tem slabem vremenu v Napolju, druga dva pa sta hotela za vsako ceno nadaljevati pot. Mislila sta, da bi bilo to vreme najpripravnejše za dosego njihovega cilja, ker bi v snegu najlažje srečali onega, ki so ga iskali.
Nadaljevali so pot.
Temo jih je zalotila ob samem vznožju Aspromontov. S temo pa je postajal tudi mraz vedno hujši. Sneg pa je bil tako visok, da jih je pot strašno utrudila in trije francoski plemiči so sklenili, da bodo v prvi vasi prenočili.
Tako so prispeli do vasice Latone. — Odprite, ljudje božji! Odprite, če nočete jutri najti štirih mrtvecev pred vrati!
Slučaj je napotil te štiri potnike k hiši Emanuela Princa, v kateri je sedaj gospodarila Julija in kjer je pravkar sedel Giuseppo Musolino pri bogati večerji.
Ko je Musolino slišal te glasove in trkanje na vrata, se je zdrznil in planil, Julija pa je trepetala od strahu, ker se je bate, je pred vrati policija.
{{prelom strani}}
Musolino pa se je hitro pomiril. Ko je zopet nekdo potrkal na vrata, je Musolino rekel Juliji:
— Pojdi in odpri!
Julija ga je začudeno in preplašeno gledala.
— Lahko jim odpreš brez skrbi. Ne boj se te družbe!
reče Giuseppo Musolino.
— Mar poznaš te ljudi? vpraša Julija.
— Poznam pa tudi ne poznam. Gotovo bi radi prenočišče in jaz mislim, da jih lahko sprejmeš ...
— Kaj pa ti? Oni te bodo spoznali!
—
— Nisem te spoznala, ker si imel takrat sive lase in dolgo brado.
— Saj jo bom tudi sedaj imel, zašepeče Musolino in si hitro pritrdi ponarejeno brado, na glavo pa si postavi lasuljo.
Ti lasje in brada so Musolina tako spremenili, da bi ga nihče ne mogel spoznati, Julija je bila zopet pomirjena, ko je videla starca pred seboj in se je nasmehnila.
— Vidiš, sedaj bi mi nihče ne prisodil manj kakor sedemdeset let. Pred temi ljudmi bom jaz tvoj ded. Zapomni si!
Julija se zopet nasmehne.
Na vrata pa je zopet nekdo potrkal.
— Julija, pojdi in odpri ljudem, ki stoje pred vrati, naj pridejo v toplo sobo. Jaz vem prav dobro, kako je to neprijetno ...
Julija je odhitela in odprla vrata ...
Na vratih so se pokazali trije moški.
— Oprostite, da vas vznemirjamo, reče eden, toda ta zima je strašna, radi tega vas prosimo, če bi nam mogli dati prenočišče ali pa vsaj gorak kotiček.
— Pridite, pridite! reče Julija. Poštenim ljudem je moj dom vedno odprt in če nimate kakih zlobnih namenov, naj Bog blagoslovi vaš prihod v našo hišo.
Trije Francozi so si otresli snega z obleke in s čevljev in vstopili ter vljudno pozdravljali gospodinjo, ki jih je peljala v toplo sobo.
— Ah, kako strašno vreme! reče baron. Kdo bi si bil mislil, da zapade v solnčni Italiji tak sneg. Zares, Italija je zemlja presenečenja in prav nič bi se ne čudil, če bi začel sedaj tudi Vezuv bljuvati nam na čast ...
— Ah, kako je tukaj prijetno in toplo! reče kapetan.
{{prelom strani}}
Markiz Gaston de Gondi pa se je medtem obrnil k Juliji
besedami:
— Ne vem, kako naj bi vas imenoval, mislim pa, da imam čast videti hčerko tega doma, ne pa gospodinjo?
— Signor, odgovori Julija in se nasmehne. Jaz sem hči gospodinja tega doma obenem, ker stanujem v tej hiši sama svojim dedom. Izvolite pozdraviti najprej njega, kajti spoštovanje pripada starosti ...
— Ah, oprostite gospodična, spravili ste me v zadrego, je opravičeval markiz, toda, jaz bom stvar takoj popravil.
In markiz Gaston de Gondi se obrne k starcu in reče vljudno:
— Častiti starček, oprostite, da smo kalili vaš mir v tako poznem nočnem času, slabo vreme in strašen mraz pa sta nas prisilila k temu. Pred vsem pa dovolite, da se vam predstavimo, da boste vsaj vedeli, koga ste sprejeli v hišo. Jaz sem markiz Gaston de Gondi, to sta pa moja prijatelja, eden je kapetan Trevij, drugi pa baron Somer ...
Vsi trije mladi francoski plemiči so se postavili pred starcem v krog in se mu vljudno priklonili.
— Gospodje, dobro došli pod mojo streho, odgovori starec z globokim starčevskim glasom. Poštene ljudi sprejemam vedno rad v svoj gostoljubni dom. Kakor vidite, ste prišli baš o pravem času ... Gospodje, izvolite k mizi — miza ja pogrnjena, okrepčajte se, malo tople hrane in čaša dobrega vina je vedno dobro došla utrujenemu potniku. Slecite svoje obleke, naj se posuše, vi pa se, prosim, poslužite. Moja vnukinja vam bo prinesla, kar imava. Ni sicer mnogo, zagotavljam vam pa, da vam dajem srčno rad ...
— Ah, vi ste tako prijeten gospodar! odgovori markiz, pa sprejemamo s hvaležnostjo vašo ponudbo. Ne vemo, kako naj bi se zahvalili za vaš prisrčen sprejem in za gostoljubnost — smatramo pa to kot prijateljstvo, ki ga bomo samo s prijateljstvom vračali!
Baron in kapetan sta se pomaknila malo vstran in baron je svojemu tovarišu tiho zašepetal v uho:
— Ta starec mi ugaja. Drži se tako dostojanstveno kakor kak knez, ki so ga pahnili s prestola. Poglej samo njegove oči, svetijo se kakor mlademu človeku, ki je star komaj dvajset let.
— Res je, kaj praviš odgovori kapetan šepetaje. Starec {{prelom strani}} je simpatičen, toda — deklica! Take lepote še nisem
Vtem trenutku jih je Julija povabila k mizi in vsi s,
sedli. Starec je sedel med Julijo in med markiza.
Večerja je bila izredno okusna, soba topla, gostoljubnost iskrena, gosti pa so bili utrujeni in lačni in med večerjo je vladalo najboljše razpoloženje.
Starec je prijel prvo čašo vina in nazdravil, potem pa
vprašal z blagim glasom:
— Gospoda prihaja gotovo iz Rima?
— Da, je odgovoril kapetan Trevij. V Rimu smo bili nekaj dni in jaz, za svojo osebo, sem zelo zadovoljen, da sem zginil iz tistega vrvenja in prerivanja. Rajše blodim po cestah, kakor pa da bi neprestano gledal tisto bitko s konfeti ...
— Da v Rimu proslavljajo sedaj prihod princa Karnevala gotovo je tam zelo veselo, reče starec Ah, ko sem bil št mlad, sem se tudi jaz udeleževal rimskega karnevala in marsikaj doživel, toda ...
Starec na enkrat umolkne.
Nekdo je potrkal na okno. Starec dvigne glavo in pogleda kakor v dvomu svoje goste, potem pa usmeri svoj pogled na okno, od koder je prihajalo trkanje.
Julija je vztrepetala in prebledela kakor malo poprej, ko so prišli ti tujci. Ponovno se je je lotilo neko čudno čuvstvo. Saj Julija je trepetala za svojega zaročenca in za njegovo varnost.
Zdelo se je, da so bili tudi gostje vznemirjeni in prej, kakor je mogel kdo spregovoriti tudi najmanjšo besedico, je nekdo pred vrati glasno zaklical:
— Gospoda, oprostite, toda zdi se mi, da ste name popolnoma pozabili ...
— Ah! so vzkliknili trije francoski plemiči naenkrat in in se veselo zasmejali.
— Če že ravno želite, bi mogel prenočiti tudi v hlevu, govoril nekdo pred vrati, če pa nimate ničesar proti temu, bi jaz prišel tudi lahko v hišo ...
— Zares, mi smo nanj popolnoma pozabili! rece markiz de Gondi s smehom.
— Kdo je pred vrati? vpraša starec.
— To je naš sluga, imenuje se Plon-Plon, odgovori markiz. Odpeljal je naše konje v hlev, sedaj pa je prišel in bi se rad malo ogrel ...
{{prelom strani}}
— Julija, reče starec, odpri vrata in pusti tega človeka v sobo. Naš dom ne pozna razlike med stanovi, pod našo streho so vsi ljudje enako gostoljubno sprejeti. Vsem ljudem je enako hudo, če jih zebe in če so lačni. Gospodje ne bodo najbrž nič imeli proti temu, če prenoči njihov sluga tukaj in si z njimi vred okrepča svoj lačni želodec ter si ogreje premrzlo telo?
— O, baš nasprotno! odgovori markiz, mi smo zelo hvaležni za vašo dobroto. Plon-Plon je pošten človek in zvest sluga in zasluži, da skrbimo zanj.
Julija je šla k vratom, markiz pa jo je prehitel, odprl vrata in spustil dobrodušnega Plon-Plona v sobo.
— Dober večer želim, reče skromno Plon-Plon in se spoštljivo prikloni sivemu gospodarju in svojim gospodom.
— Bog naj te blagoslovi! mu odgovori starec.
— Ah, kako je tukaj prijetno in kako lepo diši po pečeni — Hvala lepa! se prikloni Plon-Plon. Ah, jaz sem vedno pripovedoval, da skrbi dobri Bog za tiste, ki so nam dragi ... Vsi so se veselo zasmejali, Gaston pa je hitro pristavil.
— Naš Plon-Plon je vedno zelo občutljiv za mraz, vendar pa mu mraz ni veliko škodil, kajti čeprav trdi, da je skoraj zmrznil, je vendar občutil vonj šunke ...
Ta markizova pripomba je izzvala novo burjo smeha, Julija pa je takoj skočila in postavila na mizo pred Plon-Plona poln krožnik šunke, katere vonj je Plon-Plona prijetno poščegetal v nosu, zopet je zanosljal, njegove male dobrodušne oči so se svetile in veselo pomežikale.
Ostanek večerje je minil v zelo veselem razpoloženju.
Francozi so si prižgali cigarete, starcu pa so ponudili fino cigaro, katero je starec hvaležno sprejel. Dim tobaka je napolnil sobo, čas je mineval med prijetnim pogovorom.
— Kadar je tako slabo vreme, je začel kapetan Trevij, ni ničesar lepšega, kakor sedeti v toplo zakurjeni sobi pri kozarcu vina in dobro obloženi mizi.
- In v hiši prijetnih gospodarjev! pristavi markiz Gaston de Gondi.
{{prelom strani}}
— In če bi ne bilo treba jutri vstati ter nadaljevati v tem strašnem mrazu, si misli Plon-Plon.
— Zares, gospoda, vpraša starec z globokim glasom. Ali vas smem vprašati, kako ste prispeli na to osamljeno cesto tu v ta zapuščeni kraj? Vi ste tujci, tujci pa po navadi ne prihajajo v to puščavo? Tukaj pač tujec ne najde ničesar, kar bi zamoglo zanimati, razen črnih Aspromontov, toda, zdi se, da se tujci izogibljejo Aspromontov, ker se boje strahu ...
— Zdi se mi, da ste uganili, reče markiz Gaston de Gondi. Mislim, da je to eden najvažnejših vzrokov, da ne prihajajo tujci v ta kraj, pripovedujejo namreč, da je sloviti kalabrijski razbojnik Giuseppo Musolino strah te okolice ...
— To je resnica, odgovori starec mirno. Ni dolgo tega, ko je Giuseppo Musolino baš v našem mestu ubil nekega človeka in sicer na zelo strašen način ...
— Ah, to bo brez dvoma tisti Emanuelo Princi, o katerem smo toliko črtali po časopisih? vpraša baron. Res je, časo pisna poročila niso popolna in vsa ta zadeva je ovita v nek skrivnost, kakor se mi zdi ...
— Če vas zanima, nadaljuje starec s čudnim smehljajem na ustnah, vam jaz lahko pripovedujem o tej stvari, ker poznam vsako podrobnost, kakor da bi bil pri stvari soudeležen.
— Pripovedujte nam, prosimo vas pripovedujte! so prišli vsi trije Francozi.
— Saj o tem ne more človek mnogo pripovedovati, nadaljuje starec. Ta Emanuelo Princi je imel lepo, mlado, plemenito in pošteno ženo. To pa mu ni bilo dovolj. Poleg take žene pa se je zagledal v svojo služkinjo, ki jo je beda prignala v nje govo hišo. Princi je bil bogat, imel pa je še vedno premalo in je grabil bogastvo. Hotel je zvabiti Giuseppa Musolina v svojo hišo in tako zaslužiti visoko nagrado. Njegova žena pa je sit čajno zvedela za moževo nezvestobo, ko pa je šel Emanuel Princi na Aspromont, da bi zvabil Musolina, je napisala pisni in ga pritrdila svojemu možu na hrbet. V tem pismu je opozorila Giuseppa Musolina na izdajo, ki mu je pretila. Musolino je opazil pismo, ga prečital in, samo po sebi umevno, ni mnogi premišljaval. Izdajalca je kaznoval! Obesil ga je na neko drevo in morda visi še danes tam, če ga že niso raznosili ptice roparice.
— Kaj pa žena? je vprašal kapetan.
{{prelom strani}}
— Priznavam, reče Gaston, da je imel Musolini v tem slučaju prav. Branil se je pred izdajo, razen tega pa je kaznoval princa za njegovo nezvestobo, ker je ta malopridnež tudi zaslužil tako plačilo.
— Dragi gospodar, zelo smo vam hvaležni, da ste nam to povedali, nadaljuje markiz de Gondi. Še bolj pa bi nam vstregli, če bi nam še kaj več povedali o tem Giuseppu Musolinu, ker nas ta človek zelo zanima ...
— Zares? vpraša starec in se nasmehne.
— Da, nadaljuje markiz, pozneje pa vam bomo tudi povedali, zakaj. Povejte nam, ali ste že kedaj videli Giuseppa Musolina? Morda ga celo poznate?
— Dobro sem ga poznal, odgovori starec mirno, ker sem včasih zelo pogosto hodil v hišo njegovih staršev v San Stefanu. Tedaj je bil Musolino še mladenič in tedaj bi si ne bil mislil, da bo ta deček postal človek, pred katerim bo trepetala vsa Italija, toda mnogokrat se zgodi, česar niti ne pričakujemo. Mi, tukaj v Kalabriji, mislimo, da Giuseppo Musolino ni sam kriv svoje nesreče, temveč da so ga drugi prisilili na pot zločina. Zakaj so ga obsodili na dvajseteno leto ječe, če zločina niti ni storil?
— Morda je vaše mišljenje upravičeno, reče Gaston de Gondi, morda je bil Musolino tudi nedolžen, toda po tej poti bi ne bil smel kreniti. Kaj bi bilo z nami, če bi odšli vsi oni, ki so bili po nedolžnem obsojeni v goro?
— Kaj naj bi bil torej storil? vpraša starec.
— Moral bi se bil poslužiti sredstev, ki jih predpisuje zakon, da bi si obranil svojo čast in svoje ime ...
— Ali mislite, da Musolino tega ni storil? nadaljuje starec z neko trpkostjo v glasu. Obrnil se je na sodišče, govoril je odkritosrčno in pokazal pravega krivca, sodišče pa mu ni hotelo verjeti, nihče ga ni hotel niti poslušati, nihče se ni zanj zavzel. Človeška nepravičnost je poteptala njegovo samozavest, zastrupila je njegovo srce, uničila njegovo srečo in porušila njegovo domače ognjišče. Kaj mu je bilo torej storiti? Da bi dokazal svojo nedolžnost, je moral oditi v goro in se oprijeti orožja, da bi iz varnih gorskih skal n prepadov branil svojo čast ter se maščeval svojim sovražnikom.
{{prelom strani}}
Starčeve besede so napravile na Francoze močan vtis in markiz de Gondi je zopet rekel:
— Ker tako dobro poznate Musolina, ali nam ne bi hoteli povedati, kako je visok? Kakšen je?
Starec se nasmehne in vstane.
— Musolino je prav tako visok kakor jaz, reče starec.
— Kaj pa njegov obraz? vpraša baron. Pravijo, da je zelo lep in intiligenten človek.
Starčeva roka je vztrepetala, kmalu pa se je starec umiri in rekel čisto mirno:
— E, gospoda, vi me pa preveč sprašujete. Musolinovega obraza vam ne morem tako nazorno pokazati, kako, sem vam pokazal njegovo velikost. Toda, tu je moja vnukinja, ki je videla Musolina in vam bo lahko kaj povedala o njegov! lepoti. No, Julija, povej gospodom, kar bi radi slišali! Ali je Musolino lep?
— O, dragi ded, reče Julija navdušeno in položi Po teh besedah, ki jih je Julija spregovorila z največjim navdušenjem, so ji solze zalile oči in Julija je počasi sedla na svoj stol.
Francozi so se spogledali.
— Signora, vi jočete? vpraša baron.
Julija pa ni odgovorila. Obraz ji je zalila temna rdečica, povesila je glavo.
Starec jo je nežno pogladil po njenih svilnatih laseh, potem pa se je obrnil k svojim gostom.
— No, gospoda, midva sva vam povedala o Giuseppu Musslinu, kar sva vedela, ali pa bi hoteli sedaj še vi povedati, zakaj se tako zanimate za tega človeka? Ali imate pri tem kak poseben namen, da o Musolinu toliko sprašujete, ali pa bi ga radi spoznali samo radi tega, ker mislite, da je njegovo življenje romantično? Jaz vam lahko z mirno vestjo rečem, da ni {{prelom strani}} v njegovem življenju ničesar romantičnega. Musolino je strašno nesrečen. Strašna usoda ga je ločila od ljudi, pregnala ga je v goro, kjer strada in trpi pomanjkanje, tja, kamor redkokedaj zaide kaka živa duša, tja na vrh Aspromontov ...
Starec je naenkrat umolknil in se ugriznil v ustnico, videl je, da bi bil skoraj povedal več, kakor bi mu bilo treba; Gaston ga je namreč pazljivo poslušal in ga neprestano gledal.
— Na vrhu Aspromontov? vzklikne Gaston de Gondi. Kako pa vi veste, da se Musolino nahaja tam? Ali vam je morda on sam to povedal?
— On sam? vpraša starec, ki je komaj premagoval svoje razburjenje. Ne, Musolino mi tega ni povedal, toda ljudje pripovedujejo, da se skriva tam in to bi bilo tudi čisto lahko mogoče. Toda, Julija, dragi otrok, vina je zmanjkalo, naša grla pa so tako suha. Pojdiva v klet, prinesla bova vina, gospoda pa naju bo za ta trenutek oprostila.
Starec vstane in odide lehkih, toda starčevskih korakov s svojo vnukinjo iz sobe. Ko sta gostitelja odšla, je markiz de Gondi dal svojima prijateljema znamenje, stisnili so glave skupaj in jeli med seboj šepetati. Markiz je dejal:
— Prijatelja, ta starec ve mnogo več, kakor pa nam hoče povedati. Mislim, da bi nam ta človek lahko povedal, kje bi mogli najti Giuseppa Musolina.
— Eh, če bi pa to vedeli, tedaj bi bili z našo nalogo hitro gotovi, reče kapetan. Priznati vama moram, da bi me hitri uspeh zelo razveselil. Če bi ne šlo tu za besedo, ki smo jo dali kneginji Borgeze ...
— Če bi ne šlo! pristavi markiz de Gondi, toda, mi smo obljubili, da ji bomo pripeljali Giuseppa Musolina, svojo obljubo pa moramo izpolniti. Zato moramo nadaljevati pot, da bi čimprej dosegli naš cilj. V tej hiši se nam je ponudila najboljša prilika; če pa bi mogli pridobiti tega starca; da bi nam pokazal Musolinovo skrivališče, tedaj bi že jutri lahko gledali Musolina iz oči v oči. Povem vama pa, da sem zelo radoveden, kakšn je ta Musolino ...
— Jaz pa, pristavi kapetan, ne poznam človeka, s katerim bi se rajši spoprijel kakor s tem Musolinom.
— Dobro torej, je rekel baron Somer. Zaupajmo se starcu. Ponudimo mu precejšnjo vsoto. Morda nam bo za denar pokazal, kje ...
— Ah, ne, ga prekine markiz de Gondi. Ti ljudje niso taki, da bi jih lahko podkupili z zlatom. Jaz mislim, da bi bilo {{prelom strani}} najboljše, da bi mu odkrito in iskreno zaupali, zakaj smo iz Pariza v Kalabrijo ...
Baron in kapetan sta samo prikimala z glavo v znamenje, da se strinjata, ker nista imela časa, da bi odgovorila, ker se je pravkar vrnil starec s svojo vnukinjo iz kleti.
— Gospoda, prinesel sem dobrega vina. Julija, daj, natoči, ko pa bomo to popili, bomo šli k počitku, ker so gostje najbrž zelo trudni, jutri zjutraj pa bi brez dvoma že radi nadaljevali pot ...
— To bo odvisno od vas, mu odgovori Gaston. Vi nam boste povedali, če bi bila naša nadalnja pot pomembna.
— Jaz? se začudi starec, potem pa reče čisto mirno: tedaj mi morate najprej povedati cilj vaše poti!
— To bomo tudi storili, nadaljuje Gaston. Cilj naše poti je — Giuseppo Musolino.
Starec ga pogleda s vprašujočim pogledom.
— Kaj mislite s tem? vpraša starec.
— Napram vam bomo odkritosrčni in vam bomo vse zaupali, reče Gaston de Gondi. Mi smo Francozi, prišli pa smo iz Pariza v Italijo, da bi prijeli Giuseppa Musolina, ga okovali in ga uklenjenega pripeljali v Pariz ...
V tem trenutku so se vsi zdrznili.
Trušč in razbijanje stekla je zazvenelo za Gastonovim hrbtom, pomešano z obupnim vzklikom.
Ko je Julija zaslišala Gastonove besede, se je tako silno prestrašila, da ji je padla steklenica z vinom iz rok in se razbila na tisoč koščkov.
— Otrok, kaj ti je? reče starec. Zakaj vpiješ? Če si razbila to steklenico in razlila vino, se ti pač ne bi bilo treba tako prestrašiti! To je vendar malenkost!
S temi besedami je starec hotel pomiriti Julijo in ji reči, da nevarnost še ni nastopila. Potem pa se je starec zopet obrnil k plemičem:
— Torej, gospoda, vi bi radi prijeli Giuseppa Musolina in ga odpeljali v Pariz?
— Da in to bomo tudi storili! pristavi baron.
— Zakaj pa ravno v Pariz? vpraša starec mirno. Razumel bi, če bi ga hoteli odpeljati v Napolj ali pa v Reggio, kajti tam bi vedeli kaj storiti z njim, toda, ne vem, kaj boste počeli z njim v Parizu?
— E, imena pa vam ne smemo povedati, odgovori markiz de Gondi, ker smo ji to obljubili in ji dali besedo, beseda pa je sveta ...
— Da, poštenem človeku je beseda svetima, reče starec. Gospoda, kaj želite torej od mene?
— Da nam pomagate prijeti Musolina ...
— Jaz, da bi vam pomagal?
— Da, vi ... odnosno ... samo, če bi nam pokazali, kje se nahaja, ugnali ga bomo pa že mi sami, vam ne bo treba niti migniti z mezincem. Malo prej ste rekli, da živi Musolino na vrhu Aspromontov ... Ali je to točno?
— Da, to je po navadi njegovo bivališče, sedaj pa Giuseppa Musolina ni na Aspromontih ...
— Prav gotovo vem, da ga sedaj ni tam, odgovori starec.
— Pa menda ni odšel iz tega kraja? vpraša markiz.
— Da, odšel je, reče starec. Bil je v Rimu na karnevalu. Tam se je prav lepo zabaval, doživel je čudne stvari, živel je v družbi plemičev, storil je nekaj dobrih del, potem pa se je zopet vrnil semkaj ...
— Morda pa je celo kje v bližini? vpraša hitro markiz.
— Uganili ste! odgovori mirno starec. Giuseppo Musolino se nahaja v tem trenutku prav blizu ...
— Torej nismo daleč od njega? vpraša markiz.
— Nasprotno, Giuseppo Musolino je blizu vas!
— Morda se nahaja v tem mestu?
— Tako je! odgovori starec.
— Ha, sedaj vem! vzklikne Gaston. Gotovo se je skril v kaki hiši v vasi?
— Vi ste zelo bistroumni, pristavi starec. Uganili ste, Giuseppo Musolino se nahaja v neki hiši, toda ni tako strašno skrit, kakor si vi morda to predstavljate. Giuseppo Musolino hodi svobodno po sobi, prinaša vino iz kleti, sedi pri bogato obloženi mizi, pije vino in se zabava z veselo družbo.
— Tedaj so vsi prebivalci te vasi njegovi prijatelji in žive z njim v slogi? vpraša markiz razburjeno.
— Ah, kajpada! odgovori starec in mirno nadaljuje: Nihče niti ne sluti, da se nahaja v tej vasici Giuseppo Musolino, strah Kalabrije.
{{prelom strani}}
— Kako pa veste vi to? vpraša Gaston, ki se je vedno bolj čudil starčevemu pripovedovanju.
Starec ga pogleda, se nasmehne in nadaljuje:
— Jaz vem to, ker vem tako dobro, kakor Musolino sam kod hodi in kje se ustavi.
— Vraga! vzklikne kapetan.
— To je pa zanimivo! pristavi baron.
— Pa tudi čudno! reče markiz de Gondi.
— Morda, odgovori starec in nadaljuje:
— Jaz vem, kaj dela Musolino, vem za vsak njegov korak, vem, kaj čuti, vem, kar misli, vem celo to, da ne bi bil pripravljen, oditi z vami v Pariz ...
— Ah, saj mi ga ne bomo spraševali, če bi šel z nami ali ne, reče živahno markiz.
— Vem, vem, odvrne starec, toda Musolino se bo branil ...
— To mu ne bo prav nič pomagalo, pristavi kapetan Trevij. Mi smo štirje in smo prav dobro oboroženi. Mi bomo zvesti dani besedi, čeprav vsi trije poginemo, če pa bi se Musolino branil in upiral, dokler bomo še čili in zdravi, ga bomo brez dvoma prijeli, kajti če ostane le eden izmed nas živ, je Musolino naš ...
— Zares, to je pa velika premoč, reče starec, jaz pa vem, da se Musolino kljub temu ne bo prestrašil, ker on se ne boji nikogar ... Musolino se niti ne boji čete, ki ga zasleduje iz Rima in je sestavljena iz osemsto vojakov, katere vodi mladi Gaetano Krispi ...
— Ah, mar veste tudi to? vzklikne začudeno markiz Gaston de Gondi.
— Vem! odgovori dobrodušni starec. Saj sem vam povedal, da vem vse, kar ve Giuseppo Musolino.
— Mar ve Musolino, da so poslali nanj osemsto vojakov iz Rima? vpraša kapetan.
— Ne.
— Kako je neki to zvedel?
— Saj sem vam vendar povedal, da je bil v Rimu in da je hodil v odlično družbo, kjer je zvedel tudi to. Zdi se mi, da mu je to povedal sam Gaetano Krispi ...
Francoski plemiči so se začudeno spogledali. Starčevo pripovedovanje se jim je zdelo vedno bolj zanimivo in skrivnostno, pa tudi starec sam se jim je zdel skrivnosten.
{{prelom strani}}
— Kje pa se nahaja Musolino sedaj? vpraša naposled markiz de Gondi.
— V neki pošteni in gostoljubni hiši, ki je podobna tej-le naši, nadaljuje starec in natoči čaše. V tej vasi ima Giuseppo Musolino zvesto srce, neko krasno deklico, ki ga vedno sprejme pod svojo streho, ga varuje in ljubi ... Ne boji se ničesar, če pa pride slučajno kak pošten potnik mimo, ga Musolino in njegova nevesta sprejmeta prav tako prijateljski v svojo gostoljubno hišo, kakor sva midva sprejela vas ...
— Sto vragov! Zavpije kapetan Trevij. Saj ta Musolino je zelo pogumen človek!
— Seveda, Musolino se tudi nikogar ne boji! nadaljuje starec z malo močnejšim glasom. Vsak človek ni vohun. Ni jih tako strašno veliko, ki bi hoteli služiti krivici, mnogo jih je, ki vedo, da Musolino ni kriv in da bi ne bil v tem položaju, če bi ne bili njegovi sovražniki tako mogočni!
— Priznavamo, reče markiz, da nas vaše pripovedovanje zelo zanima, hkratu pa ste nas tudi prepričali, da Giuseppa Musolina prav dobro poznate.
— Da, prav dobro ga poznam, tako, kakor samega sebe! odgovori starec.
— Dobri starec, tedaj vas prosimo, pomagajte nam, da bi prijeli tega razbojnika ...
— Toda, gospoda, Giuseppo Musolino ni razbojnik, nadaljuje starec. Musolino je osvetnik!
— Naj bo kar hoče, reče markiz, nas na-vse zadnje to tudi ne zanima. Mi smo zastavili naše besede, da ga bomo prijeli in — mi bomo obljubo tudi izpolnili.
— Gospodje, ali pa ste kaj premišljevali o tem, čemu bi rada ona odlična dama Giuseppa Musolina? Ali ne tiči za tem kaka spletka proti temu nesrečnemu človeku? Kaj naj bi bilo temu vzrok, da se zanima dama iz boljše družbe za navadnega gorskega razbojnika, če bi mogli Giuseppa Musolina tako imenovati?
To vprašanje je spravilo plemiče v zadrego.
— Ah zdi se mi, kakor da bi nas radi malo prestrašili! reče markiz de Gondi in pogleda svoja tovariša. Toda, dragi gostitelj, zagotavljam vam, da nas na naši pot, ne bo nihče ustavil; zbali se ne bomo nikogar.
— Res je tako, Giuseppa Musolina moramo imeti za
vsako ceno! pristavi kapetan.
— In dobili ga bomo, če nam boste pokazali njegovo skrivališče! reče baron.
— Gospoda? kako pa, da ste se baš vi odločili, da boste prijeli Giuseppa Musolina? vpraša starec in se čudno
nasmehne.
— Za vsako ceno! so odgovorili vsi trije naenkrat.
— In ne mislite odnehati od svojega sklepa.
— Nikakor! vzklikne baron.
— Prosimo vas samo, da nas vodite in nam pokažete
tega človeka, reče markiz de Gondi.
— Če bi radi, da bi vam pokazal Giuseppa Musohna, nam ni treba nikamor hoditi ...
— Kaj pa? vpraša markiz.
— Pokažem vam ga lahko takoj! odgovori starec odločno.
Francoski plemiči so se zdrznili in planili s svojih sedežev.
— Reči hočete torej, da je v tej hiši! vzklikne markiz.
— Da v tej hiši, odgovori starec, priporočam vam pa, da si pripravite najprej svoje orožje, ker vem prav gotovo, da se vam Musolino ne bo kar tako predal — Musolino se živ ne predaja!
Francozi so skočili vsak po svoje orožje. Markiz vzame meč, kapetan puško, baron pa samokres.
— Kje je? vzklikne markiz Gaston de Gondi. Pokažite
nam ga, če se nahaja v tej hiši.
— Povedal sem vam že, da se nahaja v tej hiši, celo več, Musolino je z vami v tej sobi, reče starec in se hitro vzravna.
Strgal je z glave lasuljo in si odtrgal ponarejeno brado in namesto grbastega starca se je prikazala orjaška postava — Giuseppa Musolina.
{{prelom strani}}
Francozi so prestrašeno obstali in strmeli v Musolina. Julija pa je zavpila strahu. Tudi Plon-Plon je skočil od peči in zinil od presenečenja.
Musolino pa je stal pred osuplimi Francozi ponosno vzravnan, dostojanstven in resen, vzkliknil je s svojim naravnim zvonkim glasom:
— Gospoda, radi bi bili videli Giuseppa Musolina, pojejte, on stoji pred vami.
Francozi pa se niso ganili, stali so na mestu, kakor da bi okameneli ter buljili v Musolina.
Musolino pa je stopil čisto k njim, zdelo se je, da postaja vedno večji, — in zopet vzkliknil:
— Gospodje! Hoteli ste prijeti Giuseppa Musolina, glejte, on stoji pred vami brez orožja ... primite ga!
Francozi pa se niso ganili.
— No, gospodje, zakaj se ne ganete? vzklikne Musolino in pogleda vsakega posebej v oči.
Toda nihče ni zinil. V sobi je za trenutek zavladala grobna tišina.
— Zakaj ne streljate! zavpije Musolino. Pred vami stojim, ubijte me! Zakaj me ne primete, da bi me odpeljali k oni odlični dami, ki vas je poslala semkaj? Gospodje, ne odlašajte in storite to, radi česar ste se podali na pot. Proslavili se boste, ljudje vas bodo občudovali, ko bodo zvedeli, da ste prijeli Giuseppa Musolina brez kaplje krvi!
Francozi so se komaj vidno zganili.
V tem trenutku pa je zvesti čuvaj Zeus planil k vratom in začel jezno lajati. Od vrat pa je planil k oknu ter lajal vedno bolj. —
— Sveta Mati Božja, pomagaj nam! vzklikne Julija. Zunaj je nekdo ... slišim več človeških glasov ...
Francozi so poslušali te čudne glasove, pa tudi sam Giuseppo Musolino je pozabil na resnost svojega položaja in pogledal proti vratom, kakor da bi od tam pričakoval nove nevarnosti.
— Obkolite hišo in vrt! ... je nekdo zunaj poveljeval.
On je v hiši ... Predati se nam mora ... Dvanajst mladeničev za menoj!
Francozi so se spogledali.
V tem trenutku je nekdo potrkal na vrata in nekdo je zavpil z močnim glasom:
— V imenu zakona — odprite!
{{prelom strani}}
To je bil glas Gaetana Krispija, ki je z osemsto vojaki obkolil Giuseppa Musolina.
Musolino je bil med dvema ognjema. Sovražnik je imel v hiši in okrog hiše.
Nevarnost je prišla nepričakovano in je bila — velika ...
==Zveza sovražnikov==
Gaetano Krispi, katerega je Giuseppo Musolino neopaženo zasledoval, se je napotil iz palače Luigija Borgeza — naravnost v palačo svojega očeta.
Stari Francesko Krispi je še bedel. Ves dan ni videl svojega sina, sedaj pa, ko je zaslišal njegove korake, mu je šel naproti in mu dejal.
— Sin, ni treba, da bi se opravičeval radi svoje današnje odsotnosti. Vem, da si bil prav gotovo zaposlen s pripravami za pohod proti Musolinu.
— Oče, res je, reče Gaetano, ki je bil zelo zadovoljen, da mu je oče dal priliko za tako dober izgovor.
— Nalašč sem te čakal, reče stari Krispi, ker bi rad s teboj govoril o tvojem jutrišnjem pohodu. Čeprav boš imel s seboj osemsto vojakov in čeprav boš imel proti sebi samo enega človeka, vendar bi te rad opozoril, da je nevarnost velika. Biti moraš zelo previden in si prizadevati, da bi se pokal vrednim naloge, ki so ti jo zaupali ...
— Oče, zaupajte mi in jaz upam, da vas bom zadovoljil v vsakem pogledu.
— Prav, sin, nadaljuje častljivo starček. Poglej, napraviti sem ti dal svetinjo in prosim te, da jo nosiš s seboj, dokler se boš nahajal na tem nevarnem pohodu ...
Gaetano se nasmehne.
— Gaetano, ne posmehuj se in spoštuj mojo vero. To je slika tvoje matere. Pridi semkaj.
In stari državnik je vzel iz žepa talisman in ga obesil sinu krog vratu.
Gaetano je brez vsakega pretvarjanja pritisnil svetinjico k sebi, poljubil jo je, v tem trenutku pa je slišal, kakor da bi mu neki skrivnostni glas šepetal: »Lopov, slepar, nevreden sin!«
— Ah, si reče Gaetano sam pri sebi, nisem vreden, da nosim na srcu sliko moje mile, prezgodaj umrle matere!
<center>— — — — — — — — — —</center>
{{prelom strani}}
Drugo jutro je Gaetano Krispi odšel iz palače svojega očeta in se prijavil za službo. Določeni polk vojakov je bil pripravljen k odhodu.
Ko so prejeli vsa podrobna povelja in ostale formalnosti je polk odkorakal z Gaetanom na čelu.
|