Wikivir

Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mija Bon (pogovor | prispevki)
4.933 urejanj
Mija Bon (pogovor | prispevki)
4.933 urejanj
Vrstica 10.222:
{{prelom strani}}
Trije plemiči so se dolgo pogovarjali med seboj.
 
__ Kolikor sem se navduševal za rimski karneval, toliko i; sem sedaj razočaran! reče kapetan Trevij. pu __ To pa je radi tega, ker si Francoz! pristavi baron.
— Kolikor sem se navduševal za rimski karneval, toliko bolj sem sedaj razočaran! reče kapetan Trevij.
Iljanom so stvari, ki se nam studijo, popolnoma navadne, talija je zemlja zločinov in nikjer na svetu ni države, v kateri [■ se dogajali taki škandali, kakor v Italiji.
 
—■ Neokusne in nedopuščene stvari se gode sicer po em svetu, reče markiz Gastón de Gondi, samo ne tako po-VoSto kakor v Italiji. Zločincev in nepoštenih ljudi je povsod, gikJ*er pa ni med plemiči toliko nepoštenjakov, kakor v Italiji, fo Pa> J'e dovoljeno navadnemu človeku, ki ga tišči beda ukor mora in ga ne izpusti, tega ne moremo nikdar oprostiti oleffliču- ki živi v izobilju, ki bi moral ceniti poštetnost in razlikovati, kar je dovoljeno in kar ni prav, kar ni vredno ple-
— To pa je radi tega, ker si Francoz! pristavi baron.
.¡Xo t ,
Italijanom so stvari, ki se nam studijo, popolnoma navadne, Italija je zemlja zločinov in nikjer na svetu ni države, v kateri bi se dogajali taki škandali, kakor v Italiji.
if" — Boljše bi bilo, da bi ne bili prišli v Rim! reče baro»
 
— Neokusne in nedopuščene stvari se gode sicer po vsem svetu, reče markiz Gastón de Gondi, samo ne tako pogosto kakor v Italiji. Zločincev in nepoštenih ljudi je povsod, nikjer pa ni med plemiči toliko nepoštenjakov, kakor v Italiji. To pa, kar je dovoljeno navadnemu človeku, ki ga tišči beda kakor mora in ga ne izpusti, tega ne moremo nikdar oprostiti plemiču, ki živi v izobilju, ki bi moral ceniti poštetnost in razlikovati, kar je dovoljeno in kar ni prav, kar ni vredno plemiča ...
 
— Boljše bi bilo, da bi ne bili prišli v Rim! reče baron
Somer.
F — Saj nismo prišli v Italijo radi karnevala, pristavi kapetan. V Italijo smo vendar prišli, da bi poiskali in ujeli Giu-seppa Musolina ...
I — Prav imaš! reče markiz de Gondi. Takoj moramo zapustiti Rim in se podati na pot iskanja. Res je, prijatelja, meni ni žal, da sem prišel v Rim. Zvedel sem vsaj za neko stvar, ki me je zelo zanimala, videl sem njo, ki jo ljubim in ki sem jo vedno iskal. Zal mi je samo, da pred odhodom ne morem videti onega skrivnostnega človeka, da bi se mu zahvalil za usluge in za prijateljstvo ...
— Zares, Gastón, ta človek se je pokazal res prijatelja, reče kapetan Trevij. Škoda, da nisi mogel zvedeti imena tega skrivnostnega človeka.
f _ To je tudi meni zelo žal, odgovori markiz. To je eden najplemenitejših ljudi, ki sem jih srečal v Italiji ...
r _ Morda ga bomo pa še kedaj srečali, pristavi baron Somer.
F— To bi me izredno veselilo, vzklikne markiz. Čeprav ne vem, kdo je ta človek, vendar čutim napram njemu veliko simpatijo in hvaležnost. Če pa ga ne bom nikdar našel, prijatelja verjemita mi, da bo našel način, da mu bom dokazal svoje prijateljstvo ...
; — Kdor pa je tvoj prijatelj, je tudi najin prijatelj! mu vpade baron v besedo.
 
— Saj nismo prišli v Italijo radi karnevala, pristavi kapetan. V Italijo smo vendar prišli, da bi poiskali in ujeli Giuseppa Musolina ...
 
— Prav imaš! reče markiz de Gondi. Takoj moramo zapustiti Rim in se podati na pot iskanja. Res je, prijatelja, meni ni žal, da sem prišel v Rim. Zvedel sem vsaj za neko stvar, ki me je zelo zanimala, videl sem njo, ki jo ljubim in ki sem jo vedno iskal. Žal mi je samo, da pred odhodom ne morem videti onega skrivnostnega človeka, da bi se mu zahvalil za usluge in za prijateljstvo ...
 
— Zares, Gaston, ta človek se je pokazal res prijatelja, reče kapetan Trevij. Škoda, da nisi mogel zvedeti imena tega skrivnostnega človeka.
 
— To je tudi meni zelo žal, odgovori markiz. To je eden najplemenitejših ljudi, ki sem jih srečal v Italiji ...
 
— Morda ga bomo pa še kedaj srečali, pristavi baron Somer.
 
— To bi me izredno veselilo, vzklikne markiz. Čeprav ne vem, kdo je ta človek, vendar čutim napram njemu veliko simpatijo in hvaležnost. Če pa ga ne bom nikdar našel, prijatelja verjemita mi, da bo našel način, da mu bom dokazal svoje prijateljstvo ...
 
— Kdor pa je tvoj prijatelj, je tudi najin prijatelj! mu vpade baron v besedo.
{{prelom strani}}
— Tako je! pritrdi tudi kapetan.
 
— Prijatelja, sedaj pa se moramo pogovoriti o naši ^ daljnji poti, kdaj bomo nadaljevali poizvedovanje za tem pro^ kletim razbojnikom Giuseppom Musolinom, reče markiz de Gondi, ki ni seveda niti slutil, da je njegov skrivnostni prijatelj »prokleti razbojnik« Giuseppo Musolino.
— Prijatelja, sedaj pa se moramo pogovoriti o naši nadaljnji poti, kdaj bomo nadaljevali poizvedovanje za tem prokletim razbojnikom Giuseppom Musolinom, reče markiz de Gondi, ki ni seveda niti slutil, da je njegov skrivnostni prijatelj »prokleti razbojnik« Giuseppo Musolino.
—• Jaz mislim, reče baron Somer, da bi bilo najboljše če bi se napotili preko Napolja na Aspromonte, ljudje trde namreč, da se Musolino potika po tem gorovju.
 
. —• Na pot pa se lahko podamo takoj jutri zjutraj, pristavi kapetan Trevij.
— Jaz mislim, reče baron Somer, da bi bilo najboljše če bi se napotili preko Napolja na Aspromonte, ljudje trde namreč, da se Musolino potika po tem gorovju.
 
— Na pot pa se lahko podamo takoj jutri zjutraj, pristavi kapetan Trevij.
 
— Prav, odrinemo torej jutri zjutraj! je sklenil markiz de Gondi.
 
— Gospodje, kedaj pa bomo odšli v Pariz? je vpraša! iz nekega kota dobrodušni Plon-Plon.
— Gospodje, kedaj pa bomo odšli v Pariz? je vprašal iz nekega kota dobrodušni Plon-Plon.
 
— Glej, glej! se zasmeje markiz. Tudi ti imaš svoje želje? Dragi moj, tudi za Pariz bo prišel čas, predvsem pa moramo ujeti razbojnika Giuseppa Musolina.
 
— Da, da, res je tako, razbojnika morate prijeti! odgovori jezno Plon-Plon, na tihem pa pristavi: Vrag naj vzame tega Giuseppa Musolina! Ne vem, čemu jim bo ta človek, da ga hočejo ujeti. O, kako bi bi! srečen, da bi niti ne odšel iz Pariza!
 
— Mar se ti mudi v Pariz? ga vpraša veselo kapetan Trevij, ki je bil vedno dobre volje.
 
— Bog ne daj! odgovori prekanjeno Plon-Plon. Če se gospodi ne mudi, tedaj se tudi ne mudi Plon-Plonu. Veste, vendar bi pa rad, da bi bili že v Parizu ...
 
— E, moj dragi, to bi radi tudi mi. Tudi nam se že hoče Pariza, reče baron in se zasmeje.
 
— Verjamem, verjamem, odgovori Plon-Plon, samo gospodje bi v Parizu ne imeli miru ...
— Verjamem, verjamem, odgovori Plon-Plon, samo gospodje bi v Parizu ne imeli miru ...
 
— Čemu? Kako? sta se začudila baron in kapetan ter radovedno gledala Plon-Plona.
 
— Zato vendar, ker nimate razbojnika Giuseppa Musolina, odgovori sluga pretkano. Če bi bili mogli mirno živeti brez Giuseppa Musolina, bi ne bili zapustili Pariza ... Radi tega morate prijeti kalabrijskega razbojnika ...
— Zato vendar, ker nimate razbojnika Giuseppa Musolina, odgovori sluga pretkano. Če bi bili mogli mirno živeti brez Giuseppa Musolina, bi ne bili zapustili Pariza ... Radi tega morate prijeti kalabrijskega razbojnika ...
 
In trije francoski plemiči so se prisrčno nasmejali tej duhoviti Plon-Plonovi pripombi. Markiz pa ga je potrepljal pa| rami in mu rekel:
 
— Morda je res, kar praviš, toda, sedaj si slišal na
skleP-— Morda je res, kar praviš, toda, sedaj si slišal naš {{prelom strani}} sklep. Jutri zjutraj odrinemo, ti pa glej, da boš pripravil vse», kar6kar potrebujemo za pot.
 
I — Plon-Plon ve, kaj je njegova dolžnost! odgovori sluga •„ se prikloni.
— Plon-Plon ve, kaj je njegova dolžnost! odgovori sluga in se prikloni.
Čez noč pa se je vreme neverjetno spremenilo. Naenkrat ie nastopil strašen mraz, začelo je snežeti, sprva po malem, potem pa vedno bolj in bolj in naposled so padali kar celi Kosmi snega z neba in kmalu je bila vsa pokrajina pokrita z debelo sneženo odejo. Vsi so se tej nepričakovani spremembi zelo čudili.
 
<center>— — — — — — — — — —</center>
 
Čez noč pa se je vreme neverjetno spremenilo. Naenkrat je nastopil strašen mraz, začelo je snežeti, sprva po malem, potem pa vedno bolj in bolj in naposled so padali kar celi kosmi snega z neba in kmalu je bila vsa pokrajina pokrita z debelo sneženo odejo. Vsi so se tej nepričakovani spremembi zelo čudili.
 
Tudi naši štirje potniki so se zelo začudili, ko so zjutraj zagledali vse belo, ostali pa so pri svojem sklepu in se podali na pot ...
 
Hodili so ves dan. Sneg je padal neprenehoma. Ko so bHi v Napolju je eden izmed njih predlagal, da bi prekinili pot in bi ostali pri tem slabem vremenu v Napolju, druga dva pa sta hotela za vsako ceno nadaljevati pot. Mislila sta, da bi bilo to vreme najpripravnejše za dosego njihovega cilja, ker bi v snegu najlažje srečali onega, ki so ga iskali.
Hodili so ves dan. Sneg je padal neprenehoma. Ko so bili v Napolju je eden izmed njih predlagal, da bi prekinili pot in bi ostali pri tem slabem vremenu v Napolju, druga dva pa sta hotela za vsako ceno nadaljevati pot. Mislila sta, da bi bilo to vreme najpripravnejše za dosego njihovega cilja, ker bi v snegu najlažje srečali onega, ki so ga iskali.
 
Nadaljevali so pot.
 
Temo jih je zalotila ob samem vznožju Aspromontov.-S temo pa je postajal tudi mraz vedno hujši. Sneg pa je bil take visok, da jih je pot strašno utrudila in trije francoski plemiči so sklenili, da bodo v prvi vasi prenočili.
Temo jih je zalotila ob samem vznožju Aspromontov. S temo pa je postajal tudi mraz vedno hujši. Sneg pa je bil tako visok, da jih je pot strašno utrudila in trije francoski plemiči so sklenili, da bodo v prvi vasi prenočili.

Tako so prispeli do vasice Latone. 2eŽe davno je bila trduatrdna tema in prebivalci vasice so že davno počivali. Nikjer niso videli nobene luči. Samo iz ene hiše,, ki je stala čisto na koncu vasi, je skozi okno prihajala slaba svetloba, to je pa bilo znamenje, da tam ljudje še ne spijo. Sklenili so, da bodo potrkali na vrata te hiše in prosili prenočišča. Hitro so poskakali s svojih konjev in šli na dvorišče, markiz pa je potrkal na vrata in zaklical:
 
i;. —• Odprite, ljudje božji! Odprite, če nočete jutri najti štirih mrtvecev pred vrati!
— Odprite, ljudje božji! Odprite, če nočete jutri najti štirih mrtvecev pred vrati!
Slučaj je napotil te štiri potnike k hiši Emanuela Princa, v kateri je sedaj gospodarila Julija in kjer je pravkar s«de! Giuseppo Musolino pri bogati večerji.
 
Ko je Musolino slišal te glasove in trkanje na vrata, se je-zdrznil in planil, Julija pa je trepetala od strahu, ker se je bate, je pred vrati policija.
Slučaj je napotil te štiri potnike k hiši Emanuela Princa, v kateri je sedaj gospodarila Julija in kjer je pravkar sedel Giuseppo Musolino pri bogati večerji.
Musoliuo pa se je hitro pomiril. Ko je zopet nekdo potrkal «a vrata, je Musolino rekel Juliji:
 
Ko je Musolino slišal te glasove in trkanje na vrata, se je zdrznil in planil, Julija pa je trepetala od strahu, ker se je bate, je pred vrati policija.
{{prelom strani}}
Musolino pa se je hitro pomiril. Ko je zopet nekdo potrkal na vrata, je Musolino rekel Juliji:
 
— Pojdi in odpri!
 
Julija ga je začudeno in preplašeno gledala. |
Julija ga je začudeno in preplašeno gledala.
 
— Lahko jim odpreš brez skrbi. Ne boj se te družbe!
reče Giuseppo Musolino.
 
— Mar poznaš te ljudi? vpraša Julija.
 
— Poznam pa tudi ne poznam. Gotovo bi radi prenočišče in jaz mislim, da jih lahko sprejmeš ...
— Poznam pa tudi ne poznam. Gotovo bi radi prenočišče in jaz mislim, da jih lahko sprejmeš ...
— Kaj pa ti? Oni te bodo spoznali! J
 
— Ne boj se, ne bodo me spoznali! odgovori Musolino mirno Ali si me ti spoznala, ko sem prišel v tvojo hišo?
— Kaj pa ti? Oni te bodo spoznali!
— Nisem te spoznala, ker si imel takrat sive lase jn
 
dolgo brado. ]
— SajNe joboj bomse, tudine sedajbodo imel,me zašepečespoznali! odgovori Musolino inmirno. Ali si fcitrome pritrditi ponarejeno bradospoznala, nako glavosem paprišel siv postavitvojo lasuljo.hišo?
 
— Nisem te spoznala, ker si imel takrat sive lase in dolgo brado.
 
— Saj jo bom tudi sedaj imel, zašepeče Musolino in si hitro pritrdi ponarejeno brado, na glavo pa si postavi lasuljo.
 
Ti lasje in brada so Musolina tako spremenili, da bi ga nihče ne mogel spoznati, Julija je bila zopet pomirjena, ko je videla starca pred seboj in se je nasmehnila.
 
— Vidiš, sedaj bi mi nihče ne prisodil manj kakor sedemdeset let. Pred temi ljudmi bom jaz tvoj ded. Zapomni si!
 
Julija se zopet nasmehne.
 
Na vrata pa je zopet nekdo potrkal.
 
— Julija, pojdi in odpri ljudem, ki stoje pred vrati, naj pridejo v toplo sobo. Jaz vem prav dobro, kako je to neprijetno ...
— Julija, pojdi in odpri ljudem, ki stoje pred vrati, naj pridejo v toplo sobo. Jaz vem prav dobro, kako je to neprijetno ...
 
Julija je odhitela in odprla vrata ...
 
Na vratih so se pokazali trije moški.
 
— Oprostite, da vas vznemirjamo, reče eden, toda ta zima je strašna, radi tega vas prosimo, če bi nam mogli dati prenočišče ali pa vsaj gorak kotiček.
 
— Pridite, pridite! reče Julija. Poštenim ljudem je moj dom vedno odprt in če nimate kakih zlobnih namenov, naj Bog blagoslovi vaš prihod v našo hišo. I
— Pridite, pridite! reče Julija. Poštenim ljudem je moj dom vedno odprt in če nimate kakih zlobnih namenov, naj Bog blagoslovi vaš prihod v našo hišo.
 
Trije Francozi so si otresli snega z obleke in s čevljev in vstopili ter vljudno pozdravljali gospodinjo, ki jih je peljala v toplo sobo.
 
— Ah, kako strašno vreme! reče baron. Kdo bi si bil mislil, da zapade v solnčni Italiji tak sneg. Zares, Italija je zemlja presenečenja in prav nič bi se ne čudil, če bi začel sedaj tudi Vezuv bljuvati nam na čast ...
— Ah, kako je tukaj prijetno in toplo! reče kapetan. '
 
— Ah, kako je tukaj prijetno in toplo! reče kapetan.
Markiz Gaston de Gotidi pa se je medtem obrnil k Juliji
{{prelom strani}}
Markiz Gaston de Gondi pa se je medtem obrnil k Juliji
besedami:
 
t Ne vem, kako naj bi vas imenoval, mislim pa, da LaIn čast videti hčerko tega doma, ne pa gospodinjo? , Signor, odgovori Julija in se nasmehne. Jaz sem hči gospodinja tega doma obenem, ker stanujem v tej hiši sama svojim dedom. Izvolite pozdraviti najprej njega, kajti spoštovanje pripada starosti ... f — Ah, oprostite gospodična, spravili ste me v zadrego, je opravičeval markiz, toda, jaz bom stvar takoj popravil.
— Ne vem, kako naj bi vas imenoval, mislim pa, da imam čast videti hčerko tega doma, ne pa gospodinjo?
 
— Signor, odgovori Julija in se nasmehne. Jaz sem hči gospodinja tega doma obenem, ker stanujem v tej hiši sama svojim dedom. Izvolite pozdraviti najprej njega, kajti spoštovanje pripada starosti ...
 
— Ah, oprostite gospodična, spravili ste me v zadrego, je opravičeval markiz, toda, jaz bom stvar takoj popravil.
 
In markiz Gaston de Gondi se obrne k starcu in reče vljudno:
 
t Častiti starček, oprostite, da smo kalili vaš mir v tako „oznem nočnem času, slabo vreme in strašen mraz pa sta nas prisilila k temu. Pred vsem pa dovolite, da se vam predstavimo, da boste vsaj vedeli, koga ste sprejeli v hišo. Jaz sem markiz Gaston de Gondi, to sta pa moja prijatelja, eden je ka-petan Trevij, drugi pa baron Somer ...
— Častiti starček, oprostite, da smo kalili vaš mir v tako poznem nočnem času, slabo vreme in strašen mraz pa sta nas prisilila k temu. Pred vsem pa dovolite, da se vam predstavimo, da boste vsaj vedeli, koga ste sprejeli v hišo. Jaz sem markiz Gaston de Gondi, to sta pa moja prijatelja, eden je kapetan Trevij, drugi pa baron Somer ...
 
Vsi trije mladi francoski plemiči so se postavili pred starcem v krog in se mu vljudno priklonili.
 
— Gospodje, dobro došli pod mojo streho, odgovori starec z globokim starčevskim glasom. Poštene ljudi sprejemam vedno rad v svoj gostoljubni dom. Kakor vidite, ste prišli baš o pravem času ... Gospodje, izvolite k mizi — miza ja pogrnjena, okrepčajte se, malo tople hrane in čaša dobrega vina je vedno dobro došla utrujenemu potniku. Slecite svoje obleke, naj se posuše, vi pa se, prosim, poslužite. Moja vnukinja vam bo prinesla, kar imava. Ni sicer mnogo, zagotavljam vam pa, da vam dajem srčno rad ...
— Gospodje, dobro došli pod mojo streho, odgovori starec z globokim starčevskim glasom. Poštene ljudi sprejemam vedno rad v svoj gostoljubni dom. Kakor vidite, ste prišli baš o pravem času ... Gospodje, izvolite k mizi — miza ja pogrnjena, okrepčajte se, malo tople hrane in čaša dobrega vina je vedno dobro došla utrujenemu potniku. Slecite svoje obleke, naj se posuše, vi pa se, prosim, poslužite. Moja vnukinja vam bo prinesla, kar imava. Ni sicer mnogo, zagotavljam vam pa, da vam dajem srčno rad ...
: — Ah, vi ste tako prijeten gospodar! odgovori markiz, pa sprejemamo s hvaležnostjo vašo ponudbo. Ne vemo, lako naj bi se zahvalili za vaš prisrčen sprejem in za gostoljubnost — smatramo pa to kot prijateljstvo, ki ga bomo samo p prijateljstvom vračali!
 
Baron in kapetan sta se pomaknila malo vstran in baroti ■tvojemu. tovarišu tiho zašepetal v uho:
— Ah, vi ste tako prijeten gospodar! odgovori markiz, pa sprejemamo s hvaležnostjo vašo ponudbo. Ne vemo, kako naj bi se zahvalili za vaš prisrčen sprejem in za gostoljubnost — smatramo pa to kot prijateljstvo, ki ga bomo samo s prijateljstvom vračali!
 
Baron in kapetan sta se pomaknila malo vstran in baron je svojemu tovarišu tiho zašepetal v uho:
 
— Ta starec mi ugaja. Drži se tako dostojanstveno kakor kak knez, ki so ga pahnili s prestola. Poglej samo njegove oči, svetijo se kakor mlademu človeku, ki je star komaj dvajset let.
-- Res je, kaj praviš ¡odgovori kapetan šepetaje. Starec
 
— Res je, kaj praviš odgovori kapetan šepetaje. Starec {{prelom strani}} je simpatičen, toda — deklica! Take lepote še nisem videividel čeprav sem že videl marsikaj ...
 
čeprav sem že videl marsikaj ... ...
Vtem trenutku jih je Julija povabila k mizi in vsi s,
sedli. Starec je sedel med Julijo in med markiza. 1
 
Večerja je bila izredno okusna, soba topla, gostoljubnost iskrena, gosti pa so bili utrujeni in lačni in med večerjo je vla. dalo najboljše razpoloženje.
Večerja je bila izredno okusna, soba topla, gostoljubnost iskrena, gosti pa so bili utrujeni in lačni in med večerjo je vladalo najboljše razpoloženje.
 
Starec je prijel prvo čašo vina in nazdravil, potem pa
vprašal z blagim glasom:
 
— Gospoda prihaja gotovo iz Rimai1
— Gospoda prihaja gotovo iz Rima?
— Da, je odgovoril kapetan Trevij. V Rimu smo bili nekaj dni in jaz, za svojo osebo, sem zelo zadovoljen, da se® zginil iz tistega vrvenja in prerivanja. Rajše blodim po cestah, kakor pa da bi neprestano gledal tisto bitko s konfeti I
 
— Da v Rimu proslavljajo sedaj prihod princa Kanie. vala gotovo je tam zelo veselo, reče starec Ah, ko sem bil št mlad, sem se tudi jaz udeleževal rimskega karnevala m mar. sikaj doživel, toda ...
— Da, je odgovoril kapetan Trevij. V Rimu smo bili nekaj dni in jaz, za svojo osebo, sem zelo zadovoljen, da sem zginil iz tistega vrvenja in prerivanja. Rajše blodim po cestah, kakor pa da bi neprestano gledal tisto bitko s konfeti ...
Starec na enkrat umolkne. .
 
Nekdo je potrkal na okno. Starec dvigne glavo m po gieda kakor v dvomu svoje goste, potem pa usmeri svoj pd gled na okno, od koder je prihajalo trkanje. j
— Da v Rimu proslavljajo sedaj prihod princa Karnevala gotovo je tam zelo veselo, reče starec Ah, ko sem bil št mlad, sem se tudi jaz udeleževal rimskega karnevala in marsikaj doživel, toda ...
Julija je vztrepetala in prebledela kakor malo poprej, k^ so oriši! ti tujci. Ponovno se je je lotilo neko čudno cuvstvo Saj Julija je trepetala za svojega zaročenca in za njegov
 
Varn°Zdelo se je, da so bili tudi gostje vznemirjeni in prej] kakor je mogel kdo spregovoriti tudi najmanjšo besedico, i
Starec na enkrat umolkne.
nekdo pred vrati glasno zaklical: J
 
— Gospoda, oprostite, toda zdi se mi, da ste name popo
Nekdo je potrkal na okno. Starec dvigne glavo in pogleda kakor v dvomu svoje goste, potem pa usmeri svoj pogled na okno, od koder je prihajalo trkanje.
n0maZ°Ahbl so vzkliknili trije francoski plemiči naenkrat in sj
 
veselo zasmejali. , . ,. J j
Julija je vztrepetala in prebledela kakor malo poprej, ko so prišli ti tujci. Ponovno se je je lotilo neko čudno čuvstvo. Saj Julija je trepetala za svojega zaročenca in za njegovo varnost.
— Ce že ravno želite, bi mogel prenočiti tudi v hlevu,
 
govoril nekdo pred vrati, če pa nimate ničesar proti temu J jaz prišel tudi lahko v hišo ...
Zdelo se je, da so bili tudi gostje vznemirjeni in prej, kakor je mogel kdo spregovoriti tudi najmanjšo besedico, je nekdo pred vrati glasno zaklical:
— Zares, mi smo nanj popolnoma pozabili! rece mai m
 
de Gondi s smehom.
— Gospoda, oprostite, toda zdi se mi, da ste name popolnoma pozabili ...
 
— Ah! so vzkliknili trije francoski plemiči naenkrat in in se veselo zasmejali.
 
— Če že ravno želite, bi mogel prenočiti tudi v hlevu, govoril nekdo pred vrati, če pa nimate ničesar proti temu, bi jaz prišel tudi lahko v hišo ...
 
— Zares, mi smo nanj popolnoma pozabili! rece markiz de Gondi s smehom.
 
— Kdo je pred vrati? vpraša starec.
— To je naš sluga, imenuje se Plon-Plon, odgovori m kiz. Odpeljal je naše konje v hlev, sedaj pa je pnsel in 0< rad malo ogrel ...
 
— To je naš sluga, imenuje se Plon-Plon, odgovori markiz. Odpeljal je naše konje v hlev, sedaj pa je prišel in bi se rad malo ogrel ...
r — Julija, reče starec, odpri vrata in pusti tega človeka , s0bo. Naš dom ne pozna razlike med stanovi, pod našo streho \ vsi ljudje enako gostoljubno sprejeti. Vsem ljudem je enako Ldo, če iih zebe in če so lačni. Gospodje ne bodo najbrž nič •meli pi*oti temu, če prenoči njihov sluga tukaj in si z njimi j^ed okrepča svoj lačni želodec ter si ogreje premrzlo telo?
{{prelom strani}}
^ —■ O, baš nasprotno! odgovori markiz, mi smo zelo hvaležni za vašo dobroto. Plon-Plon je pošten človek in zvest sluga in zasluži, da skrbimo zanj.
— Julija, reče starec, odpri vrata in pusti tega človeka v sobo. Naš dom ne pozna razlike med stanovi, pod našo streho so vsi ljudje enako gostoljubno sprejeti. Vsem ljudem je enako hudo, če jih zebe in če so lačni. Gospodje ne bodo najbrž nič imeli proti temu, če prenoči njihov sluga tukaj in si z njimi vred okrepča svoj lačni želodec ter si ogreje premrzlo telo?
 
— O, baš nasprotno! odgovori markiz, mi smo zelo hvaležni za vašo dobroto. Plon-Plon je pošten človek in zvest sluga in zasluži, da skrbimo zanj.
 
Julija je šla k vratom, markiz pa jo je prehitel, odprl vrata in spustil dobrodušnega Plon-Plona v sobo.
 
— Dober večer želim, reče skromno Plon-Plon in se spoštljivo prikloni sivemu gospodarju in svojim gospodom.
 
F — Bog naj te blagoslovi! mu odgovori starec.
— Bog naj te blagoslovi! mu odgovori starec.

— Ah, kako je tukaj prijetno in kako lepo diši po pečeni Šunkišunki! je nosljal Plon-Plon.
 
F — Sedi, dobri človek, pogrej se malo, potem pa se okrepčaj, reče starec. Bog nas je obdaril pa bomo tudi zate našli nekaj.
L— Sedi, dobri človek, pogrej se malo, potem pa se okrepčaj, reče starec. Bog nas je obdaril pa bomo tudi zate našli nekaj.

— Hvala lepa! se prikloni Plon-Plon. Ah, jaz sem vedno pripovedoval, da skrbi dobri Bog za tiste, ki so nam dragi ... 0O, kak mraz je zunaj! Brrr! Boljše bi bilo, če bi bil že v Parizu. Vi, gospoda, pa ste mi pripovedovali, da ni v Italiji nikdar mrazu, poglejte, jaz bi bil pa skoraj zmrznil ...
 
i Vsi so se veselo zasmejali, Gaston pa je hitro pristavil.
Vsi so se veselo zasmejali, Gaston pa je hitro pristavil.
i — Naš Plon-Plon je vedno zelo občutljiv za mraz, vendar pa mu mraz ni veliko škodil, kajti čeprav trdi, da je skoraj zmrznil, je vendar občutil vonj šunke ...
 
Ta markizova pripomba je izzvala novo burjo smeha, julija pa je takoj skočila in postavila na mizo pred Plon-Plona poln krožnik šunke, katere vonj je Plon-Plona prijetno pošče-getai v nosu, zopet je zanosljal, njegove male dobrodušne oči so se svetile in veselo pomežikale.
— Naš Plon-Plon je vedno zelo občutljiv za mraz, vendar pa mu mraz ni veliko škodil, kajti čeprav trdi, da je skoraj zmrznil, je vendar občutil vonj šunke ...
Ostanek večerje je minil v zelo veselem razpoložeaju.
 
Francozi so si prižgali cigarete, starcu pa so ponudili fino cigaro, katero-je starec hvaležno sprejel. Dim tobaka je napolnil sobo, čas je mineval med prijetnim pogovorom.
Ta markizova pripomba je izzvala novo burjo smeha, Julija pa je takoj skočila in postavila na mizo pred Plon-Plona poln krožnik šunke, katere vonj je Plon-Plona prijetno poščegetal v nosu, zopet je zanosljal, njegove male dobrodušne oči so se svetile in veselo pomežikale.
 
Ostanek večerje je minil v zelo veselem razpoloženju.
 
Francozi so si prižgali cigarete, starcu pa so ponudili fino cigaro, katero je starec hvaležno sprejel. Dim tobaka je napolnil sobo, čas je mineval med prijetnim pogovorom.
 
— Kadar je tako slabo vreme, je začel kapetan Trevij, ni ničesar lepšega, kakor sedeti v toplo zakurjeni sobi pri kozarcu vina in dobro obloženi mizi.
 
-In v hiši prijetnih gospodarjev! pristavi marki« Gaston de Gondi.
- In v hiši prijetnih gospodarjev! pristavi markiz Gaston de Gondi.
— In če bi ne bilo treba jutri vstati ter nadaljevati J v tem strašnem mrazu, si misli Plon-Plon.
{{prelom strani}}
— Zares, gospoda, vpraša starec z globokim glasom. ^ vas smem vprašati, kako ste prispeli na to osamljeno cesto j v ta zapuščeni kraj? Vi ste tujci, tujci pa po navadi ne pr,^ jajo v to puščavo? Tukaj pač tujec ne najde ničesar, kar bi * moglo zanimati, razen črnih Aspromontov, toda, zdi se, da s tujci izogibljejo Aspromontov, ker se boje strahu ...
— In če bi ne bilo treba jutri vstati ter nadaljevati v tem strašnem mrazu, si misli Plon-Plon.
— Zdi se mi, da ste uganili, reče markiz Gaston d Gondi. Mislim, da je to eden najvažnejših vzrokov, da ne pri hajajo tujci v ta kraj, pripovedujejo namreč, da je sloviti labrijski razbojnik Giuseppo Musolino strah te okolice..!
 
— To je resnica, odgovori starec mirno. Ni dolgo te« ko je Giuseppo Musolino baš v našem mestu ubil nekega č]0 veka in sicer na zelo strašen način ...
— Zares, gospoda, vpraša starec z globokim glasom. Ali vas smem vprašati, kako ste prispeli na to osamljeno cesto tu v ta zapuščeni kraj? Vi ste tujci, tujci pa po navadi ne prihajajo v to puščavo? Tukaj pač tujec ne najde ničesar, kar bi zamoglo zanimati, razen črnih Aspromontov, toda, zdi se, da se tujci izogibljejo Aspromontov, ker se boje strahu ...
— Ah, to bo brez dvoma tisti Emanuelo Princi, o kate rem smo toliko črtali po časopisih? vpraša baron. Res je, časo pisna poročila niso popolna in vsa ta zadeva je ovita v nek skrivnost, kakor se mi zdi ...
 
— Če vas zanima, nadaljuje starec s čudnim smehljaj^ na ustnah, vam jaz lahko pripovedujem o tej stvari, ker p02 nam vsako podrobnost, kakor da bi bil pri stvari soudeležen.,
— Zdi se mi, da ste uganili, reče markiz Gaston de Gondi. Mislim, da je to eden najvažnejših vzrokov, da ne prihajajo tujci v ta kraj, pripovedujejo namreč, da je sloviti kalabrijski razbojnik Giuseppo Musolino strah te okolice ...
— Pripovedujte nam, prosimo vas pripovedujte! so prijj vsi trije Francozi.
 
— Saj o tem, ne more človek mnogo pripovedovati, na daljuje starec. Ta Emanuelo Princi je imel lepo, mlado, pleme nito in pošteno ženo. To pa mu ni bilo dovolj. Poleg take žen pa se je zagledal v svojo služkinjo, ki jo je beda prignala v nje govo hišo. Princi je bil bogat, imel pa je še vedno premalo i je grabil bogastvo. Hotel je zvabiti Giuseppa Musolina v svoj hišo in tako zaslužiti visoko nagrado. Njegova žena pa je sit čajno zvedela za moževo nezvestobo, ko pa je šel Emanuel: Princi na Aspromont, da bi zvabil Musolina, je napisala pisni in ga pritrdila svojemu možu na hrbet. V tem pismo je opozo rila Giuseppa Musolina na izdajo, ki mu je pretila. Musolino i opazil pismo, ga prečital in, samo po sebi umevno, ni mnogi premišljaval. Izdajalca je kaznoval! Obesil ga je na neko dre vo in morda visi še danes tam, če ga že niso raznosili ptici roparice.
— To je resnica, odgovori starec mirno. Ni dolgo tega, ko je Giuseppo Musolino baš v našem mestu ubil nekega človeka in sicer na zelo strašen način ...
 
— Ah, to bo brez dvoma tisti Emanuelo Princi, o katerem smo toliko črtali po časopisih? vpraša baron. Res je, časo pisna poročila niso popolna in vsa ta zadeva je ovita v nek skrivnost, kakor se mi zdi ...
 
— Če vas zanima, nadaljuje starec s čudnim smehljajem na ustnah, vam jaz lahko pripovedujem o tej stvari, ker poznam vsako podrobnost, kakor da bi bil pri stvari soudeležen.
 
— Pripovedujte nam, prosimo vas pripovedujte! so prišli vsi trije Francozi.
 
— Saj o tem ne more človek mnogo pripovedovati, nadaljuje starec. Ta Emanuelo Princi je imel lepo, mlado, plemenito in pošteno ženo. To pa mu ni bilo dovolj. Poleg take žene pa se je zagledal v svojo služkinjo, ki jo je beda prignala v nje govo hišo. Princi je bil bogat, imel pa je še vedno premalo in je grabil bogastvo. Hotel je zvabiti Giuseppa Musolina v svojo hišo in tako zaslužiti visoko nagrado. Njegova žena pa je sit čajno zvedela za moževo nezvestobo, ko pa je šel Emanuel Princi na Aspromont, da bi zvabil Musolina, je napisala pisni in ga pritrdila svojemu možu na hrbet. V tem pismu je opozorila Giuseppa Musolina na izdajo, ki mu je pretila. Musolino je opazil pismo, ga prečital in, samo po sebi umevno, ni mnogi premišljaval. Izdajalca je kaznoval! Obesil ga je na neko drevo in morda visi še danes tam, če ga že niso raznosili ptice roparice.
 
— Kaj pa žena? je vprašal kapetan.
{{prelom strani}}
m
f' — Žena se je zastrupila, zvesti služkinji pa, ki je pošteno zavrnila nezvestega moža, je zapustila vse premoženje in hišo, tj je prav takšna kakor naša, velik vrt, kakor tale naš in velike v;nogradevinograde, ki so prav toliki, kakor ti-le naši ...
 
< — Priznavam, reče Gaston, da je imel Musolini v tem spaju prav. Branil se je pred izdajo, razen tega pa je kazuo-va[ princa za njegovo nezvestobo, ker je ta malopridnež tudi
— Priznavam, reče Gaston, da je imel Musolini v tem slučaju prav. Branil se je pred izdajo, razen tega pa je kaznoval princa za njegovo nezvestobo, ker je ta malopridnež tudi zaslužil tako plačilo.
zaslužil tako plačilo.
 
\ — Dragi gospodar, zelo smo vam hvaležni, da ste nam t0 povedali, nadaljuje markiz de Gondi. Še bolj pa bi nam vstregli, če bi nam še kaj več povedali o tem Giuseppu Muso-¡inu, ker nas ta človek zelo zanima ...
— Dragi gospodar, zelo smo vam hvaležni, da ste nam to povedali, nadaljuje markiz de Gondi. Še bolj pa bi nam vstregli, če bi nam še kaj več povedali o tem Giuseppu Musolinu, ker nas ta človek zelo zanima ...
: — Zares? vpraša starec in se nasmehne.
 
? — Da, nadaljuje markiz, pozneje pa vam borno tudi po-vedali, zakaj. Povejte nam, ali ste že kedaj videli Giuseppa ,\lusolina? Morda ga celo poznate?
— Zares? vpraša starec in se nasmehne.
i — Dobro sem ga poznal, odgovori starec mirno, ker sem včasih zelo pogosto hodil v hišo njegovih staršev v San Štefanu. Tedaj je bil Musolino še mladenič in tedaj bi si ne bil mislil, da bo ta deček postal človek, pred katerim bo trepetala vsa Italija, toda mnogokrat se zgodi, česar niti ne pričakujemo. Mi, tukaj v Kalabriji, mislimo, da Giuseppo Musolino ni sam kriv svoje nesreče, temveč da so ga drugi prisilili na pot zločina. Zakaj so ga obsodili na dvajseteno leto ječe, če zločina niti ni storil?
 
; — Morda je vaše mišljenje upravičeno, reče Gaston de Gondi, morda je bil Musolino tudi nedolžen, toda po tej poti bi ne bil smel kreniti. Kaj bi bilo z nami, če bi odšli vsi oni, ki so bili po nedolžnem obsojeni v goro?
— Da, nadaljuje markiz, pozneje pa vam bomo tudi povedali, zakaj. Povejte nam, ali ste že kedaj videli Giuseppa Musolina? Morda ga celo poznate?
E— Kaj naj bi bil torej storil? vpraša starec.
 
| — Moral bi se bil poslužiti sredstev, ki jih predpisuje zakon, da bi si obranil svojo čast in svoje ime ...
— Dobro sem ga poznal, odgovori starec mirno, ker sem včasih zelo pogosto hodil v hišo njegovih staršev v San Stefanu. Tedaj je bil Musolino še mladenič in tedaj bi si ne bil mislil, da bo ta deček postal človek, pred katerim bo trepetala vsa Italija, toda mnogokrat se zgodi, česar niti ne pričakujemo. Mi, tukaj v Kalabriji, mislimo, da Giuseppo Musolino ni sam kriv svoje nesreče, temveč da so ga drugi prisilili na pot zločina. Zakaj so ga obsodili na dvajseteno leto ječe, če zločina niti ni storil?
| — Ali mislite, da Musolino tega ni storil? nadaljuje sta-- fec z neko trpkostjo v glasu. Obrnil se je na sodišče, govoril je odkritosrčno in pokazal pravega krivca, sodišče pa mu ni hotelo verjeti, nihče ga ni hotel niti poslušati, nihče se ni zanj zavzel. Človeška nepravičnost je poteptala njegovo samozavest, zastrupila je njegovo srce, uničila njegovo srečo in porušila njegovo domače ognjišče. Kaj mu je bilo torej storiti? Da bi dokazal svojo nedolžnost, je moral oditi v goro in se oprijeti orožja, da bi iz varnih gorskih skal n prepadov branil svojo čast ter se maščeval svojim sovražnikom.
 
Starčeve besede so napravile na Francoze močan vtis ■ markiz de Gondi je zopet rekel:
— Morda je vaše mišljenje upravičeno, reče Gaston de Gondi, morda je bil Musolino tudi nedolžen, toda po tej poti bi ne bil smel kreniti. Kaj bi bilo z nami, če bi odšli vsi oni, ki so bili po nedolžnem obsojeni v goro?
—- Ker tako dobro poznate Musolina, ali nam ne bi J teli povedati, kako je visok? Kakšen je?
 
— Kaj naj bi bil torej storil? vpraša starec.
 
— Moral bi se bil poslužiti sredstev, ki jih predpisuje zakon, da bi si obranil svojo čast in svoje ime ...
 
— Ali mislite, da Musolino tega ni storil? nadaljuje starec z neko trpkostjo v glasu. Obrnil se je na sodišče, govoril je odkritosrčno in pokazal pravega krivca, sodišče pa mu ni hotelo verjeti, nihče ga ni hotel niti poslušati, nihče se ni zanj zavzel. Človeška nepravičnost je poteptala njegovo samozavest, zastrupila je njegovo srce, uničila njegovo srečo in porušila njegovo domače ognjišče. Kaj mu je bilo torej storiti? Da bi dokazal svojo nedolžnost, je moral oditi v goro in se oprijeti orožja, da bi iz varnih gorskih skal n prepadov branil svojo čast ter se maščeval svojim sovražnikom.
{{prelom strani}}
Starčeve besede so napravile na Francoze močan vtis in markiz de Gondi je zopet rekel:
 
— Ker tako dobro poznate Musolina, ali nam ne bi hoteli povedati, kako je visok? Kakšen je?
 
Starec se nasmehne in vstane.
 
—• Musolino je prav tako visok kakor jaz, reče starec
— Musolino je prav tako visok kakor jaz, reče starec.
— Kaj pa njegov obraz? vpraša baron. Pravijo, da l zelo lep in intiligenten človek.
 
— Kaj pa njegov obraz? vpraša baron. Pravijo, da je zelo lep in intiligenten človek.
 
Starčeva roka je vztrepetala, kmalu pa se je starec umiri in rekel čisto mirno:
 
— E, gospoda, vi me pa preveč sprašujete. Musolino, vega obraza vam ne morem tako nazorno pokazati, kako, sem vam pokazal njegovo velikost. Toda, tu je moja vnukinja ki je videla Musolina in vam bo lahko kaj povedala o njegov! lepoti. No, Julija, povej gospodom, kar bi radi slišali! Ali j( Musolino lep?
— E, gospoda, vi me pa preveč sprašujete. Musolinovega obraza vam ne morem tako nazorno pokazati, kako, sem vam pokazal njegovo velikost. Toda, tu je moja vnukinja, ki je videla Musolina in vam bo lahko kaj povedala o njegov! lepoti. No, Julija, povej gospodom, kar bi radi slišali! Ali je Musolino lep?

— O, dragi ded, reče Julija navdušeno in položi svojsvoji roki na starčeva ramena. Za moje oči je Giuseppo MusolimMusolino najlepši človek na svetu! Toda to ni vse, kajti lepota je min. Ijivaminljiva. Pripovedujejo pa, da ima Musolino plemenito srce, da jjje velikodušen, da je dober, da pomaga siromakom in lajša trplje. njetrpljenje zatiranim, da varuje pregunjanepreganjane, da ščiti slabe in onemogle, da brani tiste, ki niso krivi pa jih preganjajo ... Čeprav so ga proglasili za razbojnika, čeprav so razpisali nagrado na njegovo glavo, vendar je v Kalabriji nad tisoč duš, ki ga blagoslavljajo in ki so pripravljeni, da bi ga zaščitili, če bi mu pretila kaka nevarnost.
 
Po teh besedah, ki jih je Julija spregovorila z največjim navdušenjem, so ji solze zalile oči in Julija je počasi sedla na svoj stol.
 
Francozi so se spogledali.
 
— Signora, vi jočete? vpraša baron.
 
Julija pa ni odgovorila. Obraz ji je zalila temna rdečica, povesila je glavo.
Starec jo je nežno pogladil po njenih svilnatih laseh, po tem pa se je obrnil k svojim gostom.
—• No, gospoda, midva sva vam povedala o Giuseppu Musslinu, kar sva vedela, ali pa bi hoteli sedaj še vi povedati, zakaj se tako zanimate za tega človeka? Ali imate pri tem kakj poseben namen, da o Musolinu toliko sprašujete, ali pa bi ga radi spoznali samo radi tega, ker mislite, da je njegovo življenje romantično? Jaz vam lahko z mirno vestjo rečem, dani
 
Starec jo je nežno pogladil po njenih svilnatih laseh, potem pa se je obrnil k svojim gostom.
;egovem življenju ničesar romantičnega. Musolino je strašno v 'srečen. Strašna usoda ga je ločila od ljudi, pregnala ga je v ner0; kjer strada in trpi pomanjkanje, tja, kamor redkokedaj ¡dé kaka živa duša, tja na vrh Aspromontov ...
 
Starec je naenkrat umolknil in se ugriznil v ustnico, videl • da bi bil skoraj povedal več, kakor bi mu bilo treba; Gastón f' je namreč pazljivo poslušal in ga neprestano gledal. P Na vrhu Aspromontov? vzklikne Gastón de Gondi. Kako pa vi veste, da se Musolino nahaja tam? Ali vam je mor-on sam to povedal?
— No, gospoda, midva sva vam povedala o Giuseppu Musslinu, kar sva vedela, ali pa bi hoteli sedaj še vi povedati, zakaj se tako zanimate za tega človeka? Ali imate pri tem kak poseben namen, da o Musolinu toliko sprašujete, ali pa bi ga radi spoznali samo radi tega, ker mislite, da je njegovo življenje romantično? Jaz vam lahko z mirno vestjo rečem, da ni {{prelom strani}} v njegovem življenju ničesar romantičnega. Musolino je strašno nesrečen. Strašna usoda ga je ločila od ljudi, pregnala ga je v goro, kjer strada in trpi pomanjkanje, tja, kamor redkokedaj zaide kaka živa duša, tja na vrh Aspromontov ...
I -— On sam? vpraša starec, ki je komaj premagoval svoje -azburjenje. Ne, Musolino mi tega ni povedal, toda ljudje pripovedujejo, da se skriva tam in to bi bilo tudi čisto lahko mo-Lče. Toda, Julija, dragi otrok, vina je zmanjkalo, naša grla L so tako suha. Pojdiva v klet, prinesla bova vina, gospoda pa naju bo za ta trenutek oprostila.
 
■ Starec vstane in odide lehkih, toda starčevskih korakov s svojo vnukinjo iz sobe. Ko sta gostitelja odšla, je markiz de Gondi dal svojima prijateljema znamenje, stisnili so glave skupaj in jeli med seboj šepetati. Markiz je dejal:
Starec je naenkrat umolknil in se ugriznil v ustnico, videl je, da bi bil skoraj povedal več, kakor bi mu bilo treba; Gaston ga je namreč pazljivo poslušal in ga neprestano gledal.
: — Prijatelja, ta starec ve mnogo več, kakor pa nam lioče povedati. Mislim, da bi nam ta človek lahko povedal, kje bi mogli najti Giuseppa Musolina.
 
t — Eh, če bi pa to vedeli, tedaj bi bili z našo nalogo hitro gotovi, reke kapetan. Priznati vama moram, da bi me hitri uspeh zelo razveselil. Če bi ne šlo tu za besedo, ki smo jo dali kneginji Borgeze ...
— Na vrhu Aspromontov? vzklikne Gaston de Gondi. Kako pa vi veste, da se Musolino nahaja tam? Ali vam je morda on sam to povedal?
i — Če bi ne šlo! pristavi markiz de Gondi, toda, mi smo obljubili, da ji bomo pripeljali Giuseppa Musolina, svojo obljubo pa moramo izpolniti. Zato moramo nadaljevati pot, da bi čimprej dosegli naš cilj. V tej hiši se nam je ponudila najboljša prilika! če pa bi mogli pridobiti tega starca; da bi nam pokazal Musolinovo skrivališče, tedaj bi že jutri-lahko gledali Musolina iz oči v oči. Povem vama pa, da sem zelo radoveden, kakšn je ta Musolino ...
 
f— Jaz pa, pristavi kapetan, ne poznam človeka, s katerim bi se rajši spoprijel kakor s tem Musolinom.
— On sam? vpraša starec, ki je komaj premagoval svoje razburjenje. Ne, Musolino mi tega ni povedal, toda ljudje pripovedujejo, da se skriva tam in to bi bilo tudi čisto lahko mogoče. Toda, Julija, dragi otrok, vina je zmanjkalo, naša grla pa so tako suha. Pojdiva v klet, prinesla bova vina, gospoda pa naju bo za ta trenutek oprostila.
; — Dobro torej, je rekel baron Somer. Zaupajmo se starcu. Ponudimo mu precejšnjo vsoto. Morda nam bo za denar pokazal, kje ...
 
1 — Ah, ne. ga prekine markiz de Gondi. Ti ljudje niso taki, da bi jih lahko podkupili z zlatom. Jaz mislim, da bi bilo
Starec vstane in odide lehkih, toda starčevskih korakov s svojo vnukinjo iz sobe. Ko sta gostitelja odšla, je markiz de Gondi dal svojima prijateljema znamenje, stisnili so glave skupaj in jeli med seboj šepetati. Markiz je dejal:
najboljše, da bi mu odkrito in iskreno zaupali, zakaj smo iz Pariza v Kalabrijo ...
 
Baron in kapetan sta samo prikimala z glavo v znamenj» I da se strinjata, ker nista imela časa, da bi odgovorila, ker J je pravkar vrnil starec s svojo vnukinjo iz kleti.
— Prijatelja, ta starec ve mnogo več, kakor pa nam hoče povedati. Mislim, da bi nam ta človek lahko povedal, kje bi mogli najti Giuseppa Musolina.
— Gospoda, prinesel sem dobrega vina. Julija, daj, na, toči, ko pa bomo to popili, bomo šli k počitku, ker so gostjp najbrž zelo trudni, jutri zjutraj pa bi brez dvoma že radi nada. ljevali pot ...
 
— Eh, če bi pa to vedeli, tedaj bi bili z našo nalogo hitro gotovi, reče kapetan. Priznati vama moram, da bi me hitri uspeh zelo razveselil. Če bi ne šlo tu za besedo, ki smo jo dali kneginji Borgeze ...
 
— Če bi ne šlo! pristavi markiz de Gondi, toda, mi smo obljubili, da ji bomo pripeljali Giuseppa Musolina, svojo obljubo pa moramo izpolniti. Zato moramo nadaljevati pot, da bi čimprej dosegli naš cilj. V tej hiši se nam je ponudila najboljša prilika; če pa bi mogli pridobiti tega starca; da bi nam pokazal Musolinovo skrivališče, tedaj bi že jutri lahko gledali Musolina iz oči v oči. Povem vama pa, da sem zelo radoveden, kakšn je ta Musolino ...
 
— Jaz pa, pristavi kapetan, ne poznam človeka, s katerim bi se rajši spoprijel kakor s tem Musolinom.
 
— Dobro torej, je rekel baron Somer. Zaupajmo se starcu. Ponudimo mu precejšnjo vsoto. Morda nam bo za denar pokazal, kje ...
 
— Ah, ne, ga prekine markiz de Gondi. Ti ljudje niso taki, da bi jih lahko podkupili z zlatom. Jaz mislim, da bi bilo {{prelom strani}} najboljše, da bi mu odkrito in iskreno zaupali, zakaj smo iz Pariza v Kalabrijo ...
 
Baron in kapetan sta samo prikimala z glavo v znamenje, da se strinjata, ker nista imela časa, da bi odgovorila, ker se je pravkar vrnil starec s svojo vnukinjo iz kleti.
 
— Gospoda, prinesel sem dobrega vina. Julija, daj, natoči, ko pa bomo to popili, bomo šli k počitku, ker so gostje najbrž zelo trudni, jutri zjutraj pa bi brez dvoma že radi nadaljevali pot ...
 
— To bo odvisno od vas, mu odgovori Gaston. Vi nam boste povedali, če bi bila naša nadalnja pot pomembna.
 
— Jaz? se začudi starec, potem pa reče čisto mirno: te. daj mi morate najprej povedati cilj vaše poti!
— Jaz? se začudi starec, potem pa reče čisto mirno: tedaj mi morate najprej povedati cilj vaše poti!
 
— To bomo tudi storili, nadaljuje Gaston. Cilj naše poti je — Giuseppo Musolino.
 
Starec ga pogleda s vprašujočim pogledom.
 
— Kaj mislite s tem? vpraša starec.
 
— Napram vam bomo odkritosrčni in vam bomo vse zaupali, reče Gaston de Gondi. Mi smo Francozi, prišli pa smo iz Pariza v Italijo, da bi prijeli Giuseppa Musolina, ga okovali in ga uklenjenega pripeljali v Pariz ...
— Napram vam bomo odkritosrčni in vam bomo vse zaupali, reče Gaston de Gondi. Mi smo Francozi, prišli pa smo iz Pariza v Italijo, da bi prijeli Giuseppa Musolina, ga okovali in ga uklenjenega pripeljali v Pariz ...
 
V tem trenutku so se vsi zdrznili.
 
Trušč in razbijanje stekla je zazvenelo za Gastonovim hrbtom, pomešano z obupnim vzklikom.
 
Ko je Julija zaslišala Gastonove besede, se je tako silno prestrašila, da ji je padla steklenica z vinom iz rok in se razbila na tisoč koščkov.
 
— Otrok, kaj ti je? reče starec. Zakaj vpiješ? Če si razbila to steklenico in razlila vino, se ti pač ne bi bilo treba taki) prestrašiti! To je vendar malenkost!
— Otrok, kaj ti je? reče starec. Zakaj vpiješ? Če si razbila to steklenico in razlila vino, se ti pač ne bi bilo treba tako prestrašiti! To je vendar malenkost!
 
S temi besedami je starec hotel pomiriti Julijo in ji reči, da nevarnost še ni nastopila. Potem pa se je starec zopet obrnil k plemičem:
 
— Torej, gospoda, vi bi radi prijeli Giuseppa Musolina in ga odpeljali v Pariz?
 
— Da in to bomo tudi storili! pristavi baron.
 
— Zakaj pa ravno v Pariz? vpraša starec mirno. Razumel bi, če bi ga hoteli odpeljati v Napolj ali pa v Reggio, kajti tam bi vedeli kaj storiti z njim, toda, ne vem, kaj boste počeli z njim v Parizu?
 
—■ Eh, če smo vam že toliko povedali, vam bomo po-
.edali— Eh, če smo vam že toliko povedali, vam bomo povedali {{prelom strani}} pa še to. Obljubili smo neki lepi in odlični dami v Pa-Parizu, da ji bomo pripeljali Musolina živega ...
 
da ji bomo pripeljali Musolina živega ...
__Odlični— Odlični dami? se začudi starec. Kako pa se imenuje?
 
t — E, imena pa vam ne smemo povedati, odgovori markiz ¿e Oondi, ker smo ji to obljubili in ji dali besedo, beseda pa je
— E, imena pa vam ne smemo povedati, odgovori markiz de Gondi, ker smo ji to obljubili in ji dali besedo, beseda pa je sveta ...
creta • • •
 
: — Da, poštenem človeku je beseda svetima, rece starec. 0OSpoda, kaj želite torej od mene?
— Da, poštenem človeku je beseda svetima, reče starec. Gospoda, kaj želite torej od mene?
| — Da nam pomagate prijeti Musolina ...
 
I — Jaz, da bi vam pomagal?
— Da nam pomagate prijeti Musolina ...
jr — Da, vi ... odnosno ... samo, če bi nam pokazali, kje se nahaja, ugnali ga bomo pa že mi sami, vam ne bo treba niti migniti z mezincem. Malo prej ste rekli, da živi Musolino na yrhu Aspromontov ... Ali je to točno?
 
I — Da, to je po navadi njegovo bivališče, sedaj pa Giu-seppa Musolina ni na Aspromontih ...
— Jaz, da bi vam pomagal?
W Ni? vpraša kapetan.
 
i — Prav gotovo vem, da ga sedaj ni tam, odgovori starec
— Da, vi ... odnosno ... samo, če bi nam pokazali, kje se nahaja, ugnali ga bomo pa že mi sami, vam ne bo treba niti migniti z mezincem. Malo prej ste rekli, da živi Musolino na vrhu Aspromontov ... Ali je to točno?
\ — Pa menda ni odšel iz tega kraja? vpraša markiz.
 
f — Da, odšel je, reče starec. Bil je v Rimu na karnevalu. Tam se je prav lepo zabaval, doživel je čudne stvari, živel je v družbi plemičev, storil je nekaj dobrih del, potem pa se je zopet vrnil semkaj ...
— Da, to je po navadi njegovo bivališče, sedaj pa Giuseppa Musolina ni na Aspromontih ...
| __ Morda pa je celo kje v bližini? vpraša hitro markiz.
 
1— Uganili ste! odgovori mirno starec. Giuseppo Musolino se nahaja v tem trenutku prav blizu ...
| — Torej nismo daleč od njegaNi? vpraša markizkapetan.
 
' _ Nasprotno, Giuseppo Musolino je blizu vas!
— Prav gotovo vem, da ga sedaj ni tam, odgovori starec.
I — Morda se nahaja v tem mestu?
 
— Pa menda ni odšel iz tega kraja? vpraša markiz.
 
— Da, odšel je, reče starec. Bil je v Rimu na karnevalu. Tam se je prav lepo zabaval, doživel je čudne stvari, živel je v družbi plemičev, storil je nekaj dobrih del, potem pa se je zopet vrnil semkaj ...
 
— Morda pa je celo kje v bližini? vpraša hitro markiz.
 
— Uganili ste! odgovori mirno starec. Giuseppo Musolino se nahaja v tem trenutku prav blizu ...
 
— Torej nismo daleč od njega? vpraša markiz.
 
— Nasprotno, Giuseppo Musolino je blizu vas!
 
— Morda se nahaja v tem mestu?
 
— Tako je! odgovori starec.
 
I — Ha, sedaj vem! vzklikne Gaston. Gotovo se je skril v kaki hiši v vasi?
— Ha, sedaj vem! vzklikne Gaston. Gotovo se je skril v kaki hiši v vasi?
i _ Vi ste zelo bistroumni, pristavi starec. Uganili ste, Giuseppo Musolino se nahaja v neki hiši, toda ni tako strašno skrit, kakor si vi morda to predstavljate. Giuseppo Musolino hodi svobodno po sobi, prinaša vino iz kleti, sedi pri bogato obloženi mizi, pije vino in se zabava z veselo družbo.
 
— Vi ste zelo bistroumni, pristavi starec. Uganili ste, Giuseppo Musolino se nahaja v neki hiši, toda ni tako strašno skrit, kakor si vi morda to predstavljate. Giuseppo Musolino hodi svobodno po sobi, prinaša vino iz kleti, sedi pri bogato obloženi mizi, pije vino in se zabava z veselo družbo.
 
— Tedaj so vsi prebivalci te vasi njegovi prijatelji in žive z njim v slogi? vpraša markiz razburjeno.
 
i' __ Ah, kajpada! odgovori starec in mirno nadaljuje: Nihče niti ne sluti, da se nahaja v tej vasici Giuseppo Musolino, strah Kalabrije.
— Ah, kajpada! odgovori starec in mirno nadaljuje: Nihče niti ne sluti, da se nahaja v tej vasici Giuseppo Musolino, strah Kalabrije.
{{prelom strani}}
— Kako pa veste vi to? vpraša Gaston, ki se je vedno bolj čudil starčevemu pripovedovanju.
 
Starec ga pogleda, se nasmehne in nadaljuje:
 
— Jaz vem to, ker vem tako dobro, kakor Musolino sam kod hodi in kje se ustavi.
 
— Vraga! vzklikne kapetan.
 
— To je pa zanimivo! pristavi baron.
 
— Pa tudi čudno! reče markiz de Gondi.
 
— Morda, odgovori starec in nadaljuje:
 
— Jaz vem, kaj dela Musolino, vem za vsak njegov ko-rak, vem, kaj čuti, vem, kar misli, vem celo to, da ne bi bil pripravljen, oditi z vami v Pariz ...
— Jaz vem, kaj dela Musolino, vem za vsak njegov korak, vem, kaj čuti, vem, kar misli, vem celo to, da ne bi bil pripravljen, oditi z vami v Pariz ...
 
— Ah, saj mi ga ne bomo spraševali, če bi šel z nami ali ne, reče živahno markiz.
 
— Vem, vem, odvrne starec, toda Musolino se bo branil ...
 
— To mu ne bo prav nič pomagalo, pristavi kapetan Trevij. Mi smo štirje in smo prav dobro oboroženi. Mi bomo zvesti dani besedi, čeprav vsi trije poginemo, če pa bi se Musolino branil in upiral, dokler bomo še čili in-zdravi, ga bomo brez dvoma prijeli, kajti če ostane le eden izmed nas živ, je Musolino naš ...
— To mu ne bo prav nič pomagalo, pristavi kapetan Trevij. Mi smo štirje in smo prav dobro oboroženi. Mi bomo zvesti dani besedi, čeprav vsi trije poginemo, če pa bi se Musolino branil in upiral, dokler bomo še čili in zdravi, ga bomo brez dvoma prijeli, kajti če ostane le eden izmed nas živ, je Musolino naš ...
 
— Zares, to je pa velika premoč, reče starec, jaz pa vem, da se Musolino kljub temu ne bo prestrašil, ker on se ne boji nikogar ... Musolino se niti ne boji čete, ki ga zasleduje iz Rima in je sestavljena iz osemsto vojakov, katere vodi mladi Gaetano Krispi ...
 
— Ah, mar veste tudi to? vzklikne začudeno markiz Gaston de Gondi.
 
— Vem! odgovori dobrodušni starec. Saj sem vam povedal, da vem vse, kar ve Giuseppo Musolino.
 
— Mar ve Musolino, da so poslali nanj osemsto vojakov iz Rima? vpraša kapetan.
 
— Ne.
 
— Kako je neki to zvedel?
 
— Saj sem vam vendar povedal, da je bil v Rimu in da je hodil v odlično družbo, kjer je zvedel tudi to. Zdi se mi, da mu je to povedal sam Gaetano Krispi ...
 
Francoski plemiči so se začudeno spogledali. Starčevo pripovedovanje se jim je zdelo vedno bolj zanimivo in skrivnostno, pa tijdi starec sam se jim je zdel skrivnosten.
Francoski plemiči so se začudeno spogledali. Starčevo pripovedovanje se jim je zdelo vedno bolj zanimivo in skrivnostno, pa tudi starec sam se jim je zdel skrivnosten.
I — Kje pa se nahaja Musolino sedaj? vpraša naposled .,arkiz de Gondi. F — V neki pošteni in gostoljubni hiši, ki je podobna tej-le jši, nadaljuje starec in natoči čaše. V tej vasi ima Giuseppo jvtusolino zvesto srce, neko krasno deklico, ki ga vedno sprejme pod svojo streho, ga varuje in ljubi ... Ne boji se ničesar,. ■ce pa pride slučajno kak pošten potnik mimo, ga Musolino in „jegbva nevesta sprejmeta prav tako prijateljski v svojo gostoljubno hišo, kakor sva midva sprejela vas ...
{{prelom strani}}
—- Sto vragov! Zavpije kapetan Trevij. Saj ta Musolino je zelo pogumen človek!
— Kje pa se nahaja Musolino sedaj? vpraša naposled markiz de Gondi.
[ —- Seveda, Musolino se tudi nikogar ne boji! nadaljuje starec z malo močnejšim glasom. Vsak človek ni vohun. Ni jih talto strašno veliko, ki bi hoteli služiti krivici, mnogo jih je, ki vedo, da Musolino ni kriv in da bi ne bil v tem položaju, če bi ne bili njegovi sovražniki tako mogočni!
 
t — Priznavamo, reče markiz, da nas vaše pripovedovanje zelo zanima, hkratu pa ste nas tudi prepričali, da Giuseppa Musolina prav dobro poznate.
— V neki pošteni in gostoljubni hiši, ki je podobna tej-le naši, nadaljuje starec in natoči čaše. V tej vasi ima Giuseppo Musolino zvesto srce, neko krasno deklico, ki ga vedno sprejme pod svojo streho, ga varuje in ljubi ... Ne boji se ničesar, če pa pride slučajno kak pošten potnik mimo, ga Musolino in njegova nevesta sprejmeta prav tako prijateljski v svojo gostoljubno hišo, kakor sva midva sprejela vas ...
I — Da, prav dobro ga poznam, tako, kakor samega sebe! odgovori starec.
 
— Sto vragov! Zavpije kapetan Trevij. Saj ta Musolino je zelo pogumen človek!
 
— Seveda, Musolino se tudi nikogar ne boji! nadaljuje starec z malo močnejšim glasom. Vsak človek ni vohun. Ni jih tako strašno veliko, ki bi hoteli služiti krivici, mnogo jih je, ki vedo, da Musolino ni kriv in da bi ne bil v tem položaju, če bi ne bili njegovi sovražniki tako mogočni!
 
— Priznavamo, reče markiz, da nas vaše pripovedovanje zelo zanima, hkratu pa ste nas tudi prepričali, da Giuseppa Musolina prav dobro poznate.
 
— Da, prav dobro ga poznam, tako, kakor samega sebe! odgovori starec.
 
— Dobri starec, tedaj vas prosimo, pomagajte nam, da bi prijeli tega razbojnika ...
 
— Toda, gospoda, Giuseppo Musolino ni razbojnik, nadaljuje starec. M.usolmo je osvetnik!
— Toda, gospoda, Giuseppo Musolino ni razbojnik, nadaljuje starec. Musolino je osvetnik!
 
— Naj bo kar hoče, reče markiz, nas na-vse zadnje to tudi ne zanima. Mi smo zastavili naše besede, da ga bomo prijeli in — mi bomo obljubo tudi izpolnili.
 
— Gospodje, ali pa ste kaj premišljevali o tem, čemu bi rada ona odlična dama Giuseppa Musolina? Ali ne tiči za tem kaka spletka proti temu nesrečnemu človeku? Kaj naj bi bilo icmu vzrok, da se zanima dama iz boljše družbe za navadnega gorskega razbojnika, če bi mogli Giuseppa Musolina tako imenovati?
— Gospodje, ali pa ste kaj premišljevali o tem, čemu bi rada ona odlična dama Giuseppa Musolina? Ali ne tiči za tem kaka spletka proti temu nesrečnemu človeku? Kaj naj bi bilo temu vzrok, da se zanima dama iz boljše družbe za navadnega gorskega razbojnika, če bi mogli Giuseppa Musolina tako imenovati?
 
To vprašanje je spravilo plemiče v zadrego.
 
Musolino nima sovražnikov v navadnem ljudstvu, v svojem narodu, nadaljuje starec, njegov glas pa je postajal vedno močnejši. Njegovi sovražniki so večinoma člani boljše družbe. Pri sodišču v Reggiju je Musolino prisegel strašno maščevanje vsem onim, ki so mu storili krivico ter poteptali njegovo čast. Oospoda, jaz poznam Musolina, radi tega vam rečem, da bo Musolino držal svojo besedo! Musolino je čuden človek! Nje-
«ovoMusolino nima sovražnikov v navadnem ljudstvu, v svojem narodu, nadaljuje starec, njegov glas pa je postajal vedno močnejši. Njegovi sovražniki so večinoma člani boljše družbe. Pri sodišču v Reggiju je Musolino prisegel strašno maščevanje vsem onim, ki so mu storili krivico ter poteptali njegovo čast. Gospoda, jaz poznam Musolina, radi tega vam rečem, da bo Musolino držal svojo besedo! Musolino je čuden človek! Njegovo {{prelom strani}} prijateljstvo je brezmejno, njegovo sovraštvo pa jJje večno Blagor mu, ki mu je Musolino prijatelj — toda g0rjegorje tistemu, ki mu je sovražnik. Gospoda, to sem vam povedal kot prijatelj dobro si premislite, preden nadaljujete pot.
 
_ Ah zdi se mi, kakor da bi nas radi malo prestrašili! reče markiz de Gondi in pogleda svoja tovariša. Toda, dragi gostitelj, zagotavljam vam, da nas na naši pot, ne bo nihče ustavil; zbali se ne bomo nikogar. ]
— Ah zdi se mi, kakor da bi nas radi malo prestrašili! reče markiz de Gondi in pogleda svoja tovariša. Toda, dragi gostitelj, zagotavljam vam, da nas na naši pot, ne bo nihče ustavil; zbali se ne bomo nikogar.
— Res je tako, Giuseppa Musolina moramo imeti za i
 
vcnWn ceno' oristavi kapetan.
— Res je tako, Giuseppa Musolina moramo imeti za
_ In dobili ga bomo, če nam boste pokazali njegovo skri.
vsako ceno! pristavi kapetan.
VaUŠČ!l Gospoda? kako pa, da ste se baš vi odločili, da bo j prijeli Giuseppa Musolina? vpraša starec in se cudnoj
 
nasmehne. . , , ,
— In dobili ga bomo, če nam boste pokazali njegovo skrivališče! reče baron.
— Za vsako ceno! so odgovorili vsi trije naenkrat. ,
 
— In ne mislite odnehati od svojega sklepa.'
— Gospoda? kako pa, da ste se baš vi odločili, da boste prijeli Giuseppa Musolina? vpraša starec in se čudno
— Nikakor! vzklikne baron. j
nasmehne.
— Prosimo vas samo, da nas vodite in nam pokazete
 
človeka, reče markiz de Gondi. i
— Za vsako ceno! so odgovorili vsi trije naenkrat.
tega cioveK ^ ^ ^ vam pokazal Giuseppa Musohna,j
 
nam ni treba nikamor hoditi ...
— In ne mislite odnehati od svojega sklepa.
— Kaj pa? vpraša markiz. .
 
_ Pokažem vam ga lahko takoj! odgovori starec
— Nikakor! vzklikne baron.
°dlOČFrancoski plemiči so se zdrznili in planili s svojih se-
 
deŽeVL Reči hočete torej, da je v tej hiši! vzklikne markiz.
— Prosimo vas samo, da nas vodite in nam pokažete
— Da v tej hiši, odgovori starec, priporočam vam pa, da si pripravite najprej svoje orožje, ker vem prav gotovo, da se vam Musolino ne bo kar tako predal - Musolino se ziv ne
tega človeka, reče markiz de Gondi.
PredaFrancozi so skočili vsak po svoje orožje. Markiz vzame meč, kapetan puško, baron pa samokres.
 
_ Kje je? vzklikne markiz Gaston de Gondi. Pokažite
— Če bi radi, da bi vam pokazal Giuseppa Musohna, nam ni treba nikamor hoditi ...
nam ga, če se nahaja v tej hiši. J
 
— Povedal sem vam že, da se nahaja v tejI his., cdoj več, Musolino je z vami v tej sobi, reče starec in se hitro
— Kaj pa? vpraša markiz.
vzravna. q ^ onarejeno brado
 
in namesto ¿rbastSa starca se je prikazala orjaška postava — Giuseppa Musolina.
— Pokažem vam ga lahko takoj! odgovori starec odločno.
Francozi so prestrašeno obstali in strmeli v Musolina. talija Pa je zavpila strahu. Tudi Plon-Plon je skočil od peči in ¡njl od presenečenja.
 
j Musolino pa je stal pred osuplimi Francozi ponosno vZravnan, dostojanstven in resen, vzkliknil je s svojim naravnim zvonkim glasom:
Francoski plemiči so se zdrznili in planili s svojih sedežev.
i — Gospoda, radi bi bili videli Giuseppa Musolina, pojejte, on stoji pred vami.
 
Francozi pa se niso ganili, stali so na mestu, kakor da bi „kameneli ter buljili v Musolina.
— Reči hočete torej, da je v tej hiši! vzklikne markiz.
 
— Da v tej hiši, odgovori starec, priporočam vam pa, da si pripravite najprej svoje orožje, ker vem prav gotovo, da se vam Musolino ne bo kar tako predal — Musolino se živ ne predaja!
 
Francozi so skočili vsak po svoje orožje. Markiz vzame meč, kapetan puško, baron pa samokres.
 
— Kje je? vzklikne markiz Gaston de Gondi. Pokažite
nam ga, če se nahaja v tej hiši.
 
— Povedal sem vam že, da se nahaja v tej hiši, celo več, Musolino je z vami v tej sobi, reče starec in se hitro vzravna.
 
Strgal je z glave lasuljo in si odtrgal ponarejeno brado in namesto grbastega starca se je prikazala orjaška postava — Giuseppa Musolina.
{{prelom strani}}
Francozi so prestrašeno obstali in strmeli v Musolina. Julija pa je zavpila strahu. Tudi Plon-Plon je skočil od peči in zinil od presenečenja.
 
Musolino pa je stal pred osuplimi Francozi ponosno vzravnan, dostojanstven in resen, vzkliknil je s svojim naravnim zvonkim glasom:
 
— Gospoda, radi bi bili videli Giuseppa Musolina, pojejte, on stoji pred vami.
 
Francozi pa se niso ganili, stali so na mestu, kakor da bi okameneli ter buljili v Musolina.
 
Musolino pa je stopil čisto k njim, zdelo se je, da postaja vedno večji, — in zopet vzkliknil:
 
F — Gospodje! Moteli ste prijeti Giuseppa Musolina, glejte, on stoji pred vami brez orožja ... primite ga! r Francozi pa se niso ganili.
— Gospodje! Hoteli ste prijeti Giuseppa Musolina, glejte, on stoji pred vami brez orožja ... primite ga!
— No, gospodje, zakaj se ne ganete? vzklikne Musolino ¡n pogleda vsakega posebej v oči.
 
Francozi pa se niso ganili.
 
— No, gospodje, zakaj se ne ganete? vzklikne Musolino in pogleda vsakega posebej v oči.
 
Toda nihče ni zinil. V sobi je za trenutek zavladala grobna tišina.
 
E— Zakaj ne streljate! zavpije Musolino. Pred vami stojim, ubijte me! Zakaj me ne primete, da bi me odpeljali k oni odlični dami, ki vas je poslala semkaj? Gospodje, ne odlašajte ¡n storite to, radi česar ste se podali na pot. Proslavili se boste, ljudje vas bodo občudovali, ko bodo zvedeli, da ste prijeli Giuseppa Musolina brez kaplje krvi!
— Zakaj ne streljate! zavpije Musolino. Pred vami stojim, ubijte me! Zakaj me ne primete, da bi me odpeljali k oni odlični dami, ki vas je poslala semkaj? Gospodje, ne odlašajte in storite to, radi česar ste se podali na pot. Proslavili se boste, ljudje vas bodo občudovali, ko bodo zvedeli, da ste prijeli Giuseppa Musolina brez kaplje krvi!
Francozi so se komaj vidno zganili. ' V tem trenutku pa je zvesti čuvaj Zeus planil k vratom in začel jezno lajati. Od vrat pa je planil k oknu ter lajal vedno boljl—
 
| — Sveta Mati Božja, pomagaj nam! vzklikne Julija. Zunaj je nekdo ... slišim več človeških glasov ...
Francozi so se komaj vidno zganili.
Francozi so poslušali te čudne glasove, pa tudi sam Giu-seppo Musolino je pozabil na resnost svojega položaja in pogledal proti vratom, kakor da bi od tam pričakoval nove nevarnosti.
 
t — Obkolite hišo in vrt! ... je nekdo zunaj poveljeval.
V tem trenutku pa je zvesti čuvaj Zeus planil k vratom in začel jezno lajati. Od vrat pa je planil k oknu ter lajal vedno bolj. —
On je v hiši ... Predati se nam mora ... Dvanajst mlade-ničev za menoj! h Francozi so se spogledali.
 
j' V tem trenutku je nekdo potrkal na vrata in nekdo je zavpil z močnim glasom: i— V imenu zakona — odprite!
— Sveta Mati Božja, pomagaj nam! vzklikne Julija. Zunaj je nekdo ... slišim več človeških glasov ...
 
Francozi so poslušali te čudne glasove, pa tudi sam Giuseppo Musolino je pozabil na resnost svojega položaja in pogledal proti vratom, kakor da bi od tam pričakoval nove nevarnosti.
 
— Obkolite hišo in vrt! ... je nekdo zunaj poveljeval.
On je v hiši ... Predati se nam mora ... Dvanajst mladeničev za menoj!
 
Francozi so se spogledali.
 
V tem trenutku je nekdo potrkal na vrata in nekdo je zavpil z močnim glasom:
 
— V imenu zakona — odprite!
{{prelom strani}}
To je bil glas Gaetana Krispija, ki je z osemsto vojaki obkolil Giuseppa Musolina.
 
Musolino je bil med dvema ognjema. Sovražnik je imel v hiši in okrog hiše.
 
Nevarnost je prišla nepričakovano in je bila — velika ..
Nevarnost je prišla nepričakovano in je bila — velika ...
Zveza soyražnikov
 
Gaetano Krispi, katerega je Giuseppo Musolino neopa-ženo zasledoval, se je napotil iz palače Luigija Borgeza — naravnost v palačo svojega očeta.
==Zveza sovražnikov==
 
Gaetano Krispi, katerega je Giuseppo Musolino neopaženo zasledoval, se je napotil iz palače Luigija Borgeza — naravnost v palačo svojega očeta.
 
Stari Francesko Krispi je še bedel. Ves dan ni videl svojega sina, sedaj pa, ko je zaslišal njegove korake, mu je šel naproti in mu dejal.
 
— Sin, ni treba, da bi se opravičeval radi svoje današnje odsotnosti. Vem, da si bil prav gotovo zaposlen s pripravami za pohod proti Musolinu.
 
— Oče, res je, reče Gaetano, ki je bil zelo zadovoljen, da mu je oče dal priliko za tako dober izgovor.
 
— Nalašč sem te čakal, reče stari Krispi, ker bi rad s teboj govoril o tvojem jutrišnjem pohodu. Čeprav boš imel s seboj osemsto vojakov in čeprav boš imel proti sebi samo enega človeka, vendar bi te rad opozoril, da je nevarnost velika. Biti moraš zelo previden in si prizadevati, da bi se pokal vrednim naloge, ki so ti jd zaupali ...
— Nalašč sem te čakal, reče stari Krispi, ker bi rad s teboj govoril o tvojem jutrišnjem pohodu. Čeprav boš imel s seboj osemsto vojakov in čeprav boš imel proti sebi samo enega človeka, vendar bi te rad opozoril, da je nevarnost velika. Biti moraš zelo previden in si prizadevati, da bi se pokal vrednim naloge, ki so ti jo zaupali ...
— Oče, zaupajte mi in jaz upam, da vas born zadovoljil v vsakem pogledu.
 
— Prav, sin, nadaljuje častljivo starček. Poglej, napraviti sem ti dal svetinjo in prosim te, da jo nosiš s seboj, dokler se boš nahajal na tem nevarnem pohodu ...
— Oče, zaupajte mi in jaz upam, da vas bom zadovoljil v vsakem pogledu.
 
— Prav, sin, nadaljuje častljivo starček. Poglej, napraviti sem ti dal svetinjo in prosim te, da jo nosiš s seboj, dokler se boš nahajal na tem nevarnem pohodu ...
 
Gaetano se nasmehne.
 
— Gaetano, ne posmehuj se in spoštuj mojo vero. To je slika tvoje matere. Pridi semkaj.
 
In stari državnik je vzel iz žepa talisman in ga obesil sinu krog vratu.
 
Gaetano je brez vsakega pretvarjanja pritisnil svetinjico k sebi, poljubil jo je, v tem trenutku pa je slišal, kakor da bi mu neki skrivnostni glas šepetal: »Lopov, slepar, nevreden sin!«
 
— Ah, si reče Gaetano sam pri sebi, nisem vreden, da nosim na srcu sliko moje mile, prezgodaj umrle matere!
 
<center>— — — — — — — — — —</center>
{{prelom strani}}
Drugo jutro je Gaetano Krispi odšel iz palače svojega očeta in se prijavil za službo. Določeni polk vojakov je bil pripravljen k odhodu.
Ko so prejeli vsa podrobna povelja in ostale formalnosti je polk odkorakal z Gaetanom na čelu.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Giuseppo_Musolino«