Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 10.771:
{{prelom strani}}
Drugo jutro je Gaetano Krispi odšel iz palače svojega očeta in se prijavil za službo. Določeni polk vojakov je bil pripravljen k odhodu.
Ko so prejeli vsa podrobna povelja in ostale formalnosti — je polk odkorakal z Gaetanom na čelu.
Potovali so ves dan v smeri proti Kalabriji, njihov cilj pa je bil Giuseppo Musolino.
Snežilo je ves dan. Mraz, kakršnega ljudje niso pomnili, je spremljal to mnogoštevilno povorko in trudni vojaki so prispeli v Latono, ko je bila že trdna tema.
V Latoni je Gaetano zvedel, da se nahaja Musolino v hiši Emanuela Princa.
Ta vest ga ni malo iznenadila, kajti Gaetano ni pričakoval, da bi tako hitro našel razbojnika. Ker ga je zaupal svoji sreči, ga je ta vest obenem tudi zelo razveselila, mislil je, da bo njegov pohod hitro končan in naloga zgotovljena.
S svojo vojsko je takoj krenil proti hiši Emanuela Princa, tu pa je zapovedal vojakom, naj obkolijo najprej vse vinograde, potem pa vrt in hišo. Gaetano pa je odšel z nekaj vojaki na dvorišče, potrkal na vrata in zavpil:
— V imenu zakona — odprite!
Čitalci se še spominjajo, kaj se je medtem godilo v hiši. Trije Francozi so stali z orožjem v roki pred Musolinom, ki je bil neoborožen.
Ta nepričakovani prihod Krispija je vse zelo presenetil in samo še povečal nevarnost za Musolina. Musolino pa se je hitro pomiril in rekel Francozom:
Francoski plemeči pa se niso niti sedaj ganili, da bi mu storili kaj žalega. Markiz de Gondi pa je šepetal sam pri sebi:
— Ah, ta postava? Ta glas? ... Vse to me spominja na onega skrivnostnega ribiča v Rimu, mogoče? ...
— Gospodje, kaj čakate? Vi ste zmedeni! Mar nimate toliko poguma, da bi prijeli nesrečnega človeka, ki stoji pred vami in ki je obkoljen od osemsto vojakov? Hitite, da si boste zaslužili Judeževo plačilo!
— Počakajte! vzklikne markiz Gaston de Gondi, ki je prvi mogel spregovoriti. Mi smo francoski plemiči in nismo {{prelom strani}} vohuni italijanskih oblasti — vohuni tudi ne bomo! Prijatelji spravimo orožje! Giuseppo Musolino, ne spodobi se nam, da bi napadli človeka, ki ni oborožen. To bi bila podlost, ne pa plemiško dejanje!
—Tako je! se je oglasil tudi kapetan Trevij. Mi smo šrišli v Italijo, da bi se borili z Musolinom — ne pa, da bi italijanskim oblastem služili kot vohuni.
— Musolino! reče hitro Gaston. Vi ste bili sedaj na karnevalu v Rimu.
— Bil sem!
— Ah, moja prijatelja, reče markiz navdušeno in se obrne h kapetanu in k baronu. Jaz poznam njegov glas, to je tisti skrivnostni človek, ki mi je dokazal toliko prijateljstvo ... Storil mi je toliko uslug, v tolikih slučajih mi je pomagal ...
— Gaston, midva sva s teboj! sta vzkliknila kapetan in baron.
Musolino se temu obratu pri Francozih ni prav nič začudil. Zdelo se je, kakor da bi bil Musolino to že davno priča, koval. Hitro je rekel:
— Gospoda, premislite dobro svoj sklep! Kdor se bori na strani Giuseppa Musolina, ga smatrajo za mojega zaveznika. Da bi vas pa ne osumili vam predlagam, da mi dovolite, da vas zvežem, potem pa pripovedujte kako vas je Musolino napadel.
— Vašega predloga ne sprejmemo! odgovori Gaston, predlagamo pa vam nekaj boljšega. Vi ste nas sprejeli v svojo hišo in pogostili. Vaša gostoljubnost nas veže k hvaležnosti, mi pa bomo izkoristili to priliko, da bi se vam oddolžili. Spremite nas za to noč za svoje zaveznike! Ne odklanjajte naše pomoči! Tu, moja roka!
— Tako je! sta vzkliknila hkratu baron in kapetan. Ne odklonite naše pomoči!
— Štirje se bomo borili proti osemsto oboroženih vojakov! reče markiz de Gondi.
— Gospoda, če vam je po volji, nas bo pet! se je oglasil iz kota Plon-Plon.
Musolino je bil zelo ganjen, rekel je:
— Prav gospoda, jaz sprejmem vašo pomoč. Hrabri se v boju proti slabičem vedno pridružijo hrabrim. Tu imate mojo roko!
Po vratih pa so neprestano razbijali. Ko je Julija videla, kako je stvar v sobi končala, je stopila k vratom in vprašala:
{{prelom strani}}
— Kdo trka? Česa želite? Čemu toliko hrupa pred mirno hišo?
— Pred mirno hišo? je nekdo zunaj porogljivo odgovoril. Ne delajte nepotrebnih komedij. Mi vemo, da je v vaši hiši Giuseppo Musolino. Odprite nam, če nočete, da bi vam razbili vrata.
— Gospoda! reče Musolino. Ne izgubljajmo časa! Sovražnik je nestrpen ... Oditi moramo v podstrešno sobico, od tam pa se bomo branili, ta prostor bo osvražniku najmanj pristopen. Stopnice so ozke in po njih more priti samo malo vojakov — za te pa bomo imeli vedno dovolj časa.
— Tedaj naprej! vzklikne markiz Gaston de Gondi. Plon-plon, vzemi orožje in municijo iin ne si vse z nami na podstrešje.
Zgrabili so vsak svoje orožje in odhiteli v majhno podstrešno sobico. Plon-Plon se je pokazal izredno pametnega, nihče bi ne bil pričakoval, kar je bebasti sluga storil. Ko je prinesel v sobico zaboj z municijo, je takoj snel dolgo pločevinasto cev s peči in s pločevino zadelal vrata, da bi se čim bolje obvaroval pred sovražnikovimi streli.
Čez nekaj trenutkov je bilo vse pripravljeno za obrambo. Vrata so bila zadelana, orožje je bilo pripravljeno. Čakali so samo na napad.
Od spodaj je prihajal strašen trušč. Vsa hiša se je tresla pod težkimi udarci. Vojaki so obdelovali vrata.
Naenkrat se je zaslišalo strašno vpitje in ropot, pomešan z žvenketanjem orožja.
Vojska je udrla v hišo ...
— Prihajajo! je za vpila Julija.
V sobici je vladala tišina. Svi so napeto pričakovali in čakali, kdaj bo treba sprožiti.
Med truščem so glasno razločevali Gaetanov glas, ki je
vpil:
— Naprej! Vojaki, le hrabro! Razbojnik nam ne sme uiti. Prijeti ga moramo živega ali pa mrtvega! Ni se vam treba na ničesar ozirati!
Vojaki so preiskali celo hišo, našli pa niso nikogar. Naenkrat pa je neki vojak vzkliknil:
— Kapetan! Tu so neke stopnice, ki vodijo najbrž v podstrešje.
— Trideset vojakov na podstrešje! je zapovedal Gaetano. Kdor prime Musolina, dobi deset tisoč lir nagrade!
{{prelom strani}}
— Pazite! je zašepetal Musolino svojim tovarišem. Merite dobro, naj nobena krogla ne zgreši svojega cilja.
Nastal je trenutek smrti ...
Tropa vojakov se je jela vzpenjati po stopnicah navzgor. Ko so bile stopnice polne, je Musolino dal znamenje.
V sobi je zagrmelo šest pušk, na stopnicah pa je padlo šest vojakov.
Med vojaki je nastala zmešnjava, prej pa, kakor so si opomogli po prvem presenečenju, je zopet zagrmelo šest puškinih strelov in šest vojakov je zopet padlo.
Krispi je zginil, z njim pa so izginili tudi vojaki. Na stopnicah je zavladal mir, ostali so tu samo še mrtvi in nekaj ranjencev.
— Mislim, reče Musolino, da bomo imeli sedaj kratek odmor, toda sovražnik bo kmalu zopet navalil. Toda, zdi se mi, da so vaše puške izvrstne.
— Da, odgovori markiz. Mi imamo puške angleškega fabrikata, takozvane »magazinke«, vsaka izproži lahko dvajsetštirikrat brez prestanka, drugega za drugim ...
— Kaj pa to delaš? vpraša baron Plon-Plona, ki je stal pri oknu in nekaj pisal.
— Računam! odgovori Plon-Plon, ne da bi pri tem pogledal svojega gospodarja.
— Kaj računaš?
— Računam, v kolikem času bi lahko pobili ves polk. Imamo štiri »magazinke«, vsaka izproži v štirih minutah, dvajsetštiri strele, to pomeni: 4 krat 24 je 96, če prištejemo k temu še dve puški naših zaveznikov, ki lahko ustreje v štirih minutak dvakrat, to je skupaj sto — naših sovražnikov pa je osemsto — potrebujemo torej tridesetdve minuti, če bi hoteli pobiti ves polk ...
Čeprav je bil njihov položaj zelo resen, so se vsi zasmejali Plon-Plonovi duhovitosti.
Julija je stala pri oknu in pazljivo zasledovala gibanje sovražnika na dvorišču, ki je bilo pokrito s snegom. Naenkrat pa je Julija zavpila:
— Giuseppo! Giuseppo! Lestev! Gotovo nas hočejo napasti od te strani!
Musolino je pogledal skozi okno in zapovedal Plon-Plonu, naj brani to stran, sam pa se je hitro vrnil k vratom, ker je sovražnik zopet ponovil napad.
Sedaj je smrt strašno gospodarila. Štiri »magazinke« so {{prelom strani}} podirale sovražnike kakor snope. Gaetano je izgubil mnogo vojakov. Borba je bila zopet prekinjena ...
Ko je Gaetano Krispi videl strašno izgubo vojakov, je s svojo vojsko odšel iz hiše. V dveh napadih je padlo mnogo njegovih ljudi in Gaetano je premišljeval, kako bi našel drug način, da bi premagal razbojnika in njegove tovariše. Premišljeval je in premišljeval, toda ni mu hotelo priti nič pametnega na misel.
Poklical je svoje oficirje, se posvetoval z njimi in napravil peklenski sklep. Hitro je izdal potrebna navodila in zapovedi, iz hiše so prinesli nekaj ranjenih vojakov, ko pa je prišel zadnji vojak iz hiše, so začeli vojaki hiteti na vse strani, kmalu so prinesli mnogo zabojev in sodov ter jih znosili v klet. V teh posodah se je nahajal smodnik.
Ah, vzklikne obupno Musolino, ko je videl te priprave, Gaetano Krispi nas namerava pognati v zrak! ... Sedaj smo pa izgubljeni ...
==Slavna zmaga ali sramoten konec==
Med obupanim prijatelji v sobi na podstrešju je zavladal strašen molk. Grozila jim je strašna smrt, ali si v trenutku raztrgan na tisoč delcev, ali pa te živega zasuje kamenje. Vsi so se zgrozili pri tej misli in odhiteli k oknu.
Na dvorišču je hrup pojemal, to pa je bilo znamenje, da so priprave že končane in da je katastrofa blizu ...
| |||