Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 10.905:
Med obupanim prijatelji v sobi na podstrešju je zavladal strašen molk. Grozila jim je strašna smrt, ali si v trenutku raztrgan na tisoč delcev, ali pa te živega zasuje kamenje. Vsi so se zgrozili pri tej misli in odhiteli k oknu.
Na dvorišču je hrup pojemal, to pa je bilo znamenje, da so priprave že končane in da je katastrofa blizu ...
Gaetano Krispi bo rekel samo eno besedo, nekaj vojakov bo zažgalo smodnik in od hiše ne bo ostal več kamen na kamnu. Vse bo zgrmelo v zrak in na prostoru, kjer stoji sedaj ponosna hiša, bo kraljevala smrt in ptice roparice si bodo na razvalinah gradile svoja gnezda ...
To je bila strašna smrt. Smrtni strah se jih je loteval in zdelo se jim je, da slišijo zamolkle udarce bobna, ki jih navadno slišijo na smrt obsojeni, ko jih peljelo na morišče ...
Sicer pa se nesrečneži niso motili. To, kar so slišali, ni bila samo domišljija, ker je nekdo na dvorišču zares udarjal na boben.
Na sredini dvorišča je stal Gaetano Krispi, ki so ga obdajali vojaki in oficirji in mahal z mečem.
— Poslušajte! zašepeče Musolino. Sovražnik bi nam rad nekaj javil! Poslušajmo, kaj hoče!
{{prelom strani}}
Skozi tišino je zazvenel Gaetanov glas:
— Giuseppo Musolino! V tem trenutku se nahajaš nad vulkanom! Klet je polna smodnika. Samo eno besedo bom rekel in vojaki ga bodo zažgali, ti in tvoji tovariši pa boste našli gotovo smrt v ognju in med razvalinami! Giuseppo Musolino, preden pa ukažem zažgati smodnik, te pozivam v imenu zakona, da se predaš! Pet minut časa ti dajem za razmišljanje!
Na dvorišču se ni nihče ganil in po teh besedah je zopet zavladala smrtna tišina.
Obleganci v sobi pa so se spogledali.
— Posvetujmo se! reče Musoiino. Pet minut imamo na razpolago. Slišali ste: ali se predati, ali pa umreti med razvalinami. Izbira ni težka. Izbirajte!
Nihče ne odgovori, Musoiino pa nadaljuje:
— Kar se mene tiče, gospoda, sem pripravljen izročiti vam pismeno potrdilo, da sem vas napadel in ujel ter vas prisilil, da me branite. V tem slučaju vam bodo verjeli in vi boste svobodni. Nočem, da bi tudi vi trpeli radi mene. Rešite se, jaz pa bom ostal.
— Ne, Musolino! vzklikne markiz Gaston de Gondi. Mi nismo slabiči, mi bomo ostali s teboj, mi bomo s teboj umrli!
— Tako je! pristavi kapetan Trevij. Da bi izročil svoj meč rimskemu raeuedancu? — Nikdar!
— Rajši v smrti vzklikne tudi baron Somer, kakor pa da bi poteptal svojo besedo. Mi smo plemiči in bomo kot plemiči umrli z Giuseppom Musolinom.
— Ah, jaz občudujem vašo plemenitost! vzdihne dobrodušni Plon-Plon. Res je, rajše bi bil sedaj v Parizu, kakor pa da se bodo tukaj razletele moje kosti, pa se bodo vsaj moje kosti pomešale s plemiškimi, radi tega pa ne bom tudi jaz ničesar rekel — pa naj se zgodi karkoli ...
— Poglejte! reče kapetan Treviij. Krispi izbira vojake, ki bodo streljali v smodnik ... Ah, rad bi poslal tega Krispija pred nami na drugi svet ...
In kapetan dvigne puško, da bi sprožil, markiz de Gondi pa ga je zadržal.
— Počakaj! Ne streljaj! Mi smo storili svoje, sedaj naj pa še Gaetano Krispi stori, kar hoče.
— Pripravite puške! so zaslišali Gaetanov glas.
Istočasno pa je nastal žvenket orožja, ki ga je prevpil
Gaetanov glas.
{{prelom strani}}
— Giuseppo Musoiino! Minilo je odločenih pet minut! Predaj se, če nočeš umreti!
Musoiino stopi k oknu; bil je popolnoma prostih rok in nezavarovan, pogleda! je na dvorišče in zaklical s strašnim glasom:
— Giuseppo Musolino se živ nikomur ne preda! Rajši umrem! Toda, Gaetano Krispi, poslušaj moje zadnje besede: Prokleta naj bo Italija, kjer teptajo in zaničujejo pravico! Prokleti naj bodo podkupljivi sodniki in krivoprisežniki! Naj živi pravica, resnica in ljubezen napram svojemu bližnjemu!
Za to troje gre Giuseppo Musoiino v smrt!
Strašne Musolinove besede so odmevale skoz noč kakor glas božjega poslanca. Vojaki so se začeli premikati in polglasno mrmrati.
— Musolino! zavpije zopet Gaetano Krispi. Premisli se! Dajem ti še dve minuti časa! Če se ne boš odločil za predajo, tedaj vsaj moli k Bogu, da se bo usmilil tvoje duše!
— Ah, samo dve minuti! vzdihne Plon-Plon. To bo pa zelo kratka molitev!
Julija stopi k Musolinu, ga objame in mu tiho zašepeče:
— Giuseppo! Dovoli, da bova skupaj umrla! Musolino je nežno pogledal svojo zaročenko, v njegovih očeh pa so se prikazale solze.
Giuseppo Musolino ni nikdar jokal, sedaj pa, ko je stal na pragu v ono neznano, s temo ovito življenje, in videl svojo drago Julijo, ki bo morala tako mlada radi njega umreti, se mu je srce skrčilo, telo mu je trepetalo, oči pa so mu napolnile solze ... Objel je svojo Julijo in gladil njene mehke, svilnate lase.
Naenkrat pa se je iztrgal iz objema ...
Kakor brez urna je sunil Julijo od sebe in zopet planil k oknu.
Vsi so ga začudeno gledali. Na njegovem obrazu so videli, da se je za nekaj odločil.
Kaj je hotel Musolino? Morda se je hotel predati, da bi rešil Juliji življenje? ...
Toda prej, kakor so ga mogli začudeni tovariši kaj vprašati, ie Musoiino vzkliknil z razburjenim glasom:
— Gaetano Krispi! Samo eno besedo!
— Ali se boste predali? vpraša Gaetano z dvorišča.
— Kar hočem, bom povedal samo vam med štirimi očmi! {{prelom strani}} odgovori Musolino. Gaetano Krispi, pozivam vas, da pridete v hišo v pritlično sobo k pogovoru. Dajem vam pet minut časa!
— To diši po prevari! odgovori Gaetano Krispi in se porogljivo zasmeje.
— Prisegam vam pri sveti Materi Božji, da ne mislim na prevaro. Dam vam svojo častno besedo — Giuseppo Musolino pa še ni nikdar prelomil svoje besede — ali pa daste tudi vi meni svojo besedo, da boste prišli sami!
Nastal je molk. Zdelo se je, da je poveljnik Gaetano Krispi premišljeval.
— Ne, Musolino, jaz ti ne zaupam! reče naposled Gaetano Krispi.
— Tedaj ti bom povedal tri imena, ki te bodo prepričala da mislim pošteno, vzklikne Musolino.
— Tri imena! se zasmeje Gaetano prezirljivo. Musolino ti si neumen!
— Morda sem neumen, ker nisem doslej nikomur zaupaj te tajnosti, ki se tiče tebe, odgovori Musolino. Ko pa boš slišal ta tri imena, si pa položi roko na srce in se vprašaj, če sem neumen. Poslušaj torej: Abraham Holep, Adamco Roka, Izabela Kensington! ...
Z dvorišča se je zaslišal pridušen vzklik ...
Gaetano Krispi se je opotekel kakor da bi treščilo vanj. Trepetal je po vsem telesu.
Ta tri imena so ga spomnila na strašen del njegovega življenja, na ostuden zločin, katerega je storil v svojem velikem obupu.
S strahom je poslušal MusoHnove besede. To je bilo zanj uničujoče. Gaetano je mislil, da ne ve razen njega nihče za to tajnost, sedaj pa je slišal to strašno resnico iz ust onega človeka, ki ga bi bil moral uničiti in ki je bil popolnoma v njegovi oblasti.
Gaetano je imel torej še več vzroka, da bi uničil Giuseppa Musolina, ker bi se na ta način iznebil človeka, ki ve za njegovo tajnost. Kaj pa, če ve za to tajnost še kdo drugi?
Pri tej misli se je Gaetano stresel.
— Ah, si misli Gaetano sam pri sebi, to moram zvedeti! Na vsak način moram govoriti z Musolinom, čeprav plačam to s svojim življenjem. Musolino mi mora povedati, odkod je zvedel to skrivnost, povedati mi mora, če ve za ta greh še kdo drugi. Če pa je Musolino edini, ki ve za ta del mojega življenja, {{prelom strani}} mora umreti, ker ne sme živeti nobeno bitje, ki bi mu bila znana ta skrivnost!
Z roko se je pogladil po čelu, potem pa je zaklical vojakom z zamolklim glasom:
— Počakajte! Ne streljajte!
Vojaki so začudeno gledali svojega poveljnika, kateremu sta trepetale usitnici, kakor da bi ga stresala mrzlica, kmalu je bil prostor pred hišo prazen — vojaki so odšli.
Gaetano se je obrnil k svojim oficirjem:
— Gospoda! Musolino mi je predlagal pogajanje. Morda bi mi rad kaj važnega sporočil, ali pa se hoče predati pod gotovimi pogoji. Jaz bom ugodil tej njegovi želji, ker mislim, da je to bolj pametno, kakor pa da bi zastonj prelivali kri ...
— Ali pa se ne bojite izdaje!
— Jaz se ne bojim ničesar! odgovori Gaetano, smrtni strah pa, ki mu je gledal iz oči, je pričal, da laže. Izvršiti moram svojo dolžnost, nadaljuje Gaetano. Ne skrbite zame, čez nekaj trenutkov se bom vrnil.
In Gaetano se napoti v hišo.
<center>— — — — — — — — — —</center>
Ko je Musolino spregovoril tista tri imena, ki so tako silno vplivala na Gaetana Krispija, je bil prepričan, da so njegove besede padle na plodovita tla. Mirno se je obrnil k svojim ljudem, ki so ga začudeno gledali, se nasmehnil in rekel:
— Rešeni smo!
— Ah, so zavzdihnili vsi navzoči in se med seboj spogledali.
— Ti si čarovnik! vzklikne Julija navdušeno. Tvoje besede imajo čarobno moč!
— Zares, vi ste skrivnosten človek! reče tudi markiz de Gondi. Vi vladate nad ljudmi s svojimi pogledi!
— Giuseppo, povej nam, kako si spreobrnil neizprosnega sovražnika? vpraša Julija. Kaj pomenijo tista tri imena?
— Pozneje, draga moja, odgovori Musolino in se nasmehne. Vse ti bom povedal pozneje. Sedaj pa moram biti miren in zbran. Zagotavljam pa vam, tebi in svojim prijateljem, da bomo čez četrt ure svobodni, da bomo lahko odšli, kamor bomo hoteli :in nihče nam ne bo tega branil.
— Če se vam bo pa to posrečilo, reče kapetan Trevij, bom tudi jaz verjel, da razpolagate z nadnaravno močjo.
{{prelom strani}}
— Ah saj sem vedel, da je človek, za katerega smo se borili, vreden našega prijateljstva zdihne Plon-Plon sam pri sebi ker je bil zelo zadovoljen, da mu ne bo treba zleteti v zrak. Če bo vse to srečno končalo, bomo gotovo že kmalu v Parizu ...
— Toda, dovolite, da sedaj odidem, reče Musolino. Nočem da bi sovražnik moral name čakati!
Plon-Plon je skočil in odprl vrata.
Musolino je krepkih korakov stopal po stopnicah navzdol. Od strašnih naporov je bil utrujen in bled, občutil pa ni niti najmanjšega strahu, čeprav je šel sovražniku naproti. Zares, Musolino ni poznal strahu.
Skakati je moral preko teles padlih vojakov, naposled pa je le prispel v pritličje.
Gaetano še ni prišel.
Musolino pa se m oziral na nobeno nevarnost, sedel je
na stol in mirno čakal.
Toda ni mu bilo treba dolgo čakati. Vrata so se počasi odprla, v sobo pa je stopil Gaetano Krispi. Njegov obraz je bil strašno bled; nezaupno je gledal po sobi.
Musolino vstane, se nasloni k mizi in reče:
— Zaprite vrata!
— Gaetano ga nezaupno pogleda m rece, njegov glas
pa je drhtel:
— To ni potrebno!
— Meni ni, toda vam je! odgovori mirno Musolino ker
to kar vam bom povedal, se tiče edino le vas
Gaetano se je obotavljal.
— Ne bojte se, ga je miril Musolino. Prisegam vam, da nimam pri sebi nobenega orožja in da vas ne nameravam prevarati.
Gaetano ga je naposled ubogal in zaprl vrata ter rekel:
— Giuseppo Musolino! Malo prej ste spregovoril tri imena in jaz sem razumel, da mi hočete pretiti; pojasniti mi morate torej, kaj ste hoteli s tem reči.
Musolino ga je gledal naravnost v oči.
— In vi še vprašujete? reče Musolino in stopi čisto h Gaetanu. Vi poznale boljše, kakor pa jaz strašen zmisel mojih besed. Ali na morda ne poznate teh treh imen? Morda pa se ne spominjate več, da ste pred dvema letoma prišli v majhno, umazano sobico starinarja Abrahama Holepa, kateremu {{prelom strani}} ste izročili diamant; Žid pa vam je zanj izplačal šestdeset tusoč lir.
Diamant, ki ste ga izročili Abrahamu Holepu, je bil pravi, nadaljuje Musolino s strogim glasom, na našo zahtevo pa vam je brusilec diamantov Adameo Roko, napravil prav takšnega, ki pa je bil, samo po sebi umevno, ponarejen!
Gaetano je hotel reči nekaj v svojo obrambo, Musolino pa mu ni pustil do besede, nadaljeval je:
— Nikar se ne poskušajte braniti, kajti jaz govorim resnico. Čeprav so me proglasili za razbojnika in govore o meni samo slabo, o vas pa vedo same lepe stvari, vendar nimam vzroka, da bi ne govoril resnice. Na nepošten način ste si prilastili briljant, laž je, kar ste pripovedovali staremu Abrahamu Holepu. Ta nakit je bila last najlepše žene v Rimu, žene lorda Kensingtona, lady Izabele ...
Gaetano se opoteče in malo je manjkalo, da ni padel. V zadnjem hipu mu je Musolino podstavil stol, na katerega se je Gaetano sesedel.
Nekaj časa sta bila oba tiho.
— Če bi me hoteli ubogati, nadaljuje Musolino čez nekaj časa, bi stvar za naju oba lahko čisto dobro končala. To hišo ste obkolili z osemsto vojaki. To je velika premoč, priznavam vam, da bi me naposled premagali. Ali pa mislite, da bi bila to častna zmaga? Osemsto ljudi napram petim! Toda pri vsem tem bi vas proslavljali. Postali bi slavni, ker ste uničili Giuseppa Musolina — to pa bi bil obenem tudi konec vaše časti in vašega imena — ker, vidite, tedaj bi zvedeli za vaš počni, ker sem na nekem določenem kraju pustil pismo, kjer je opisana usoda briljanta in kako je izginil, kje se nahaja in kdo ga je tja prinesel. Če bi me slučajno prijeli, sem poskrbel, da bodo javili vsebino pisma vsemu svetu, naj ve ves svet. Tako plačujejo plemiči svoje častne dolgove!
Musolino je nekaj časa molčal, s svojimi prodirajočimi očmi pa se je zazrl v Krispija, ki ni vedel, kaj naj bi storil. Po kratkem molku pa je Musolino zopet nadaljeval:
— Vidite, gospod Krispi, zgodilo bi se še lahko, da bi bila skupaj v temnici ali pa na eni verigi, kakor ubogi kaznjenci na galejah! Kaj pravite k temu?
— Dovolj! je obupno vzkliknil Gaetano.
— Ne, ni še dovolj! nadaljuje Musolino. Povedal sem {{prelom strani}} vam, da bi si bila lahko v ječi tovariša, povem vam pa še, da bi bila lahko obadva svobodna ...
— Vi ste demon! ja zastokal Gaetano.
— Morda, toda drugi so napravili iz mene to, kar sem! reče Musolino mirno.
— Kaj hočete torej od mene? vpraša Gaetano.
— Hočem svobodo!
Gaetano se prime za glavo in zamrmra:
— Ne morem ... ne morem ... Kako naj bi se opravičil pred svojimi predpostavljenimi? Kaj bi rekli ljudje, ko bi zvedeli da sem bežal z osemsto vojaki pred enim samim človekom? To bi bila blamaža, ki je svet še ni doživel! Izognil bi se ene nesreče, druga pa bi mi pridrvela naproti ... morda bi mi pa celo odvzeli oficirsko čast? ...
— Tudi to je boljše, kakor pa temnica! reče Giuseppo Musoiino.
— Kaj pa moj ugled? Moja čast?
— Na to bi bili morali prej pomisliti! Ali niste mislili na svojo čast, ko ste ukradli briljant?
Gaetano je bolestno zaječal.
— Saj vam ni treba dolgo premišljati in izbirati, nadaljuje Musoiino. Če me primete in me odpeljete v Rim, vas bodo proslavljali, ko pa bom jaz zaprt, bo prišla med svet vest o vašem zločinu in o vaši poteptani časti. Torej: ali slavna zmaga ali sramoten konec! Izbirajte!
— Kaj naj bi storil? je komaj spregovoril nesrečni Gaetano. Svetujte mi, kaj naj storim?
— Če bi bil jaz na vašem mestu, reče Musolino, bi se z vojaki vrnil v Rim in izjavil, da Giuseppa Musolina ni tako lahko prijeti in bi sam podal ostavko na vojaško službo. Odrekel bi se oficirske časti ...
— Ah, vzdihne Gaetano, vi mi predlagate, da bi odložil vojaško suknjo? Kaj pa bom potem?
— Plemič! odvrne Musolino. Res je, samo plemiški naslov brez premoženja ne pomeni ničesar, toda poskušajte se lotiti kakega dela. Delo je življenje, z delom se bavi mnogo milijonov ijudi. Morda se vam bo zdelo čudno, da slišite te besede iz ust hajduka, toda ne pozabite, da je med nama velikanska razlika. Vi ste postali zločinec radi igranja, radi razuzdanega življenja in slabe »plemiške« družbe. Jaz pa? Jaz sem bolj mučenik kakor pa zločinec, prav za prav sem žrtev nesrečnega slučaja in hudobnih ljudi. Bil sem pošten in drugim enakovreden {{prelom strani}} meščan. Rad bi bil to tudi vedno ostal — toda niso mi pustili. Jaz sem se dvigal človeška hudobnost in nepravičnost pa sta me pahnili z višine! Poteptali so mi čast, vzeli ime in ugled. Moral sem se dvigniti zoper nje in se braniti. Drugi so hoteli napraviti iz mene zločinca, drugi so me užalili, uničili. Jaz pa sem se dvignil, da bi se maščeval. Če pa sem kljub temu postal zločinec, me je človeška nepravičnost k temu prisilila, vi pa ste postali zločinec iz lahkomiselnosti. — Gaetano Krispi, jaz čakam torej na vaš odgovor.
— Naj pa bo! je komaj spregovoril Gaetano Krispi. Vidim, da ne more biti drugače. Rešiti moram vas, da bi ne uničil samega sebe. Če mi pa bodo radi tega vzeli oficirsko čast, bom pač pričel novo življenje ...
Musolino mu je prijateljski položil roko na ramo in mu rekel:
— Če ste zares sklenili, da boste pričeli novo življenje, če se boste zares odrekli prošlosti, tedaj ni še ničesar zamujenega ... V meni boste vedno našli prijatelja in sicer pravega prijatelja. Musolino ni takšen prijatelj, kakršen vam je bil Luigi Borgeze! Radi mene boste izgubili oficirsko čast, radi mene se boste odrekli vsega, kar ste imeli. Poskušal pa bom, da bi vam nadomestil, kar ste izgubili. Če vas bodo odpustili iz vojske in če bi se vas vaš oče odrekel — pridite k meni!
— K vam?
— Da, k meni, nadaljuje Musolino resno, kajti vedite, jaz nosim zastavo svobode in pravice. Sprejel vas bom kot zvestega tovariša v borbi proti človeški hudobiji in nepravičnosti. Pot k meni vam je vedno odprta, v prepadih in med stenami Aspromontov pa je dovolj prostora za vse one, ki hočejo služiti pravici ...
— Dobro! odgovori naposled Gaetano, ko je premagal notranjo borbo. Čez četrt ure bom s svojimi vojaki zapustil vašo hišo, vi pa boste svobodni. Kaj se bo zgodilo z menoj pozneje, ne vem — če pa ne bo drugega izhoda — sem vaš!
— Vedno mi boste dobro došli! reče Musolino in krepko stisne Gaetanovo roko.
— Kje vas bom pa našel? vpraša Gaetano. V tej hiši se gotovo ne boste več mudili!
— Ne prijatelj, odgovori Musolino. Ta hiša mi je bila pribežališče samo toliko časa, dokler ljudje niso zvedeli, da zahajam semkaj, sedaj pa ne bom mogel več ostati v njej ... {{prelom strani}} Toda zares, povejte mi, kako ste zvedeli, da se nahajam tukaj?
Krispi ne odgovori.
—Ali mi nočete povedati ime tega izdajalca?
Gaetano pa dvigne počasi svojo glavo in reče s skoraj prosečim glasom:
— Prosim vas, ne zahtevajte od mene odgovora na to vprašanje. To tajnost sem zvedel, ker so mi jo zaupali kot poštenemu človeku ...
— Mnogo mi je na tem, da bi zvedel njegovo ime, ker bi se v prihodnje varoval, vedel bi da imam enega sovražnika več, toda, spoštujem vaš sklep ... Vi boste torej odšli s svojim poklom?
— Da, toda pod enim pogojem.
— Govorite!
— Če mi obljubite, da ne boste nikomur zaupali moje tajnosti?
— Gaetano Krispi, prisegam vam, da ne bo za vaš zločin zvedel nihče dotlej, dokler se ne boste dvignili proti meni ali pa se kakorkoli pregrešili proti Giuseppu Musolinu.
— Dobro! odgovori Gaetano Krispi in ponudi Musolinu roko. Tedaj — zbogom!
— Ne zbogom, temveč na svidenje! odgovori Giuseppo Musolino.
Gaetano Krispi ni odgovoril ničesar, temveč se napoti proti vratom. Musolino ga je pa spremil.
Ko je Musolino zaprl vrata, je odhitel po stopnicah v podstrešno sobico, kjer so ga v nemalem razburjenju pričakovali njegovi prijatelji.
— Zmaga! je vzkliknil Musolino, ko je stopil v sobo. Nevarnost je minila!
Vsi so stopili k njemu. Musolino pa jih je odpeljal k oknu in jim pokazal na dvorišče rekoč:
— Poglejte uspeh mojega pogajanja s Krispijem!
Vsi so pogledali na dvroišče.
Z dvorišča je prihajal glasen hrup, podoben nevoljnemu godrnjanju. Vojaki so stali in gledali svojega poveljnika.
— Zdi se mi, da oficirji niso zadovoljni s sklepom svojega poveljnika, reče Musolino. Ali slišite, kako si dajejo duška svojemu nezadovoljstvu?
— Radi česa pa so nezadovoljni? vpraša baron Somer.
— Radi povelja o umiku.
{{prelom strani}}
— Morda pa se ne bodo pokorili temu povelju?
— Bodo se! odgovori Musolino mirno in z neko proroško gotovostjo. Starejši poveljuje, mlajši pa morajo ubogati.
— Če pa se mu bodo vojaki uprli? vpraša markiz de
Gondi. — To se pa gotovo ne bo zgodilo, reče Musolino. Vidite, Vsi so z veseljem poslušali udarce bobna in gledali, kako se je vojska začela gibati.
— Odhajajo! vzklikne markiz.
— Rešeni smo! skoči veselo baron.
— Torej, vendar, sedaj vem prav gotovo, da ne bom zletel v zrak! se oddahne zadovoljno Plon-Plon. Ni mi žal, da ne bom imel te časti.
Vojska se je postavila v vrsto in zapuščala dvorišče in se pomikala vedno dalje, kmalu pa so utihnili glasovi bobna, okrog hiše pa je zavladala tišina ...
Ko so odšli od okna, se je Musolino galantno priklonil Francozom in navdušeno rekel:
— Gospoda in prijatelji! Čestitam vam k rešitvi, obenem pa se vam zahvaljujem za pomoč, ki ste mi jo izkazali v tej strašni noči proti toliki premoči. Hvala tudi tebi, moja draga Julija, da si se tako hrabro borila poleg mene in mi branila življenje! Še enkrat, najlepša vam hvala!
Vsi so bili zelo veseli, prisrčno so si stiskali roke kakor da bi si bili prijatelji že iz mladosti.
— Sedaj pa, nadaljuje Musolino, je čas, da bi se odpravili k počitku. To noč se nam ni treba več bati nikogar. Julija, poskrbi za goste in zame, da bomo udobno ležali, potem pa odidi tudi ti v svojo sobo in se odpočij.
Vsi so odšli v pritličje.
Vojaki so že prej odnesli mrtve in ranjene iz hiše. Razmetano pohištvo pa so spravili Musolino in njegovi tovariši na prejšnja mesta, Julija pa je pripravljala postelje. Ko je bilo vse urejeno, je Musolino odšel v klet in prinesel vina.
Pili so in si nazdravljali.
Julija je želela vsem lahko noč in odšla v svojo sobo. Musolino pa je natočil še vsakemu gostu po eno čašo vina.
Četrt ure pozneje je ugasnila luč in vso hišo je objela trdna tema.
Vsi so spali ...
Samo eden je še bedel. Čeprav je bil dobrodušni Plon-Plon {{prelom strani}} že utrujen, je vendar buljil predse sam pri sebi.
— Pa mi res ni nič žal, da nisem odletel v zrak, rad pa bi, da bi mogel kakor ptica zleteti v Pariz in zapustiti to čudno zemljo, kjer postaja sovražnik prijatelj, prijatelj pa sovražnik. Bog nam naj pomaga in naj nas reši Italije, kjer se dogajajo vse mogoče in nemogoče stvari!
se mu blaženo smehljale.
==Vendeta==
Noč se je polagoma umikala pred nastopajočim dnevom.
V hiši, v kateri je sinoči besnel vihar, ki je zahteval marsikatero življenje, je bilo ob šestih zjutraj že vse na nogah.
Spanje je okrepčalo tri francoske plemiče. Bili so dobre volje in si veselo pripovedovali o dogodkih pretekle noči. Prav nič jim ni bilo žal, da so bili pri tem dogodku zraven.
Musolino je odšel na dvorišče, da bi se s hladno vodo osvežil in umil. Ko pa se je že hotel vrniti, je srečal na hišnih vratih Julijo.
jc srečal na hišnih osvežil iin umil. Ko pa se je ze
Vrat'h 1 Dobro iu.ro, Julija! io pozdravi Musoiino.
** : «?• -t» d g^ol^eir^^r^o Musoiino v f
| |||