Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 11.414:
Profesor je imel plemenito dušo, plemenito naravo in ni napram svoji ženi pokazal niti najmanjšega nezaupanja, nasprotno, bil je zelo zadovoljen, da se je njegova žena zabavala z mladini Pietrom. Samo po sebi umevno je, da Pietro ni pripovedoval svojemu tovarišu Antoniju o svojih odnošajih napram profesorjevi ženi. Tako je minilo nekaj časa.
Profesor ni ničesar opazil, nekega dne pa je prejel pismo brez podpisa, v katerem ga je neznani prijatelj opozarjal, naj malo pazi na svojo ženo, ker ve že celo mesto za razmerje
Pismo je pokazal svoji ženi in jo prosil, naj se prav nič ne razburja radi zlobnih jezikov teh majhnih ljudi in nadaljeval je svoje delo, neumorno je pisal knjigo »Svetost zakona«. Ta opomin ni spametoval profesorja, pač pa je vplival na nlado ženo, da je postala malo bolj previdna. Bala se je, da bi tudi njen mož nekoč zvedel, kar so že vrabci čivkali po strehah bolognskih palač in spremenila je prostor sestankov s Pietrom.
Vrstica 11.713:
— Oče, kam greš? ga je vprašal Antonio.
— K staremu Lampieru! odgovori starec s strogim glasom. Povedal mu bom vse in če je stari pošten, ga bo kaznoval {{prelom strani}} s
Četrt ure pozneje je jezdil stari Flava proti Katekinu.
Stari Lampieri je svojega prijatelja prisrčno sprejel in mu ponudil roko, da bi ga pozdravil, Flava pa mu ni hotel stisniti roke ter mu rekel:
— Ne dam ti roke, dokler mi ne boš dokazal, da si še pošten človek.
Odšla sta v hišo. Ko pa sta ostala sama, je Flava pripovedoval s strogim glasom o Pietrovi izdaji in nezvestobi in končal z besedami:
— Tvoj sin je slabič, nezvestež in izdajalec. Zahtevam, da kaznuješ tega lopova javno in ga obsodiš pred vsemi prebivalci Aspromonta in Katekina.
— Ti si znorel! mu je kratko odgovoril stan Lampieri Vse to je laž, kajti moj sin tega ni mogel storiti ...
tedaj?
Lampieri je mrko pogledal predse potem pa je rekel:
— Najprej ga moram zaslišati! Pietro pride čez nekaj
dni domov ...
— Če pa bo priznal? je silil stari Flava kakor omamljen.
— Pietro ne bo tega priznal! odgovori Lampieri odločno.
— Kako pa veš, da ne bo priznal?
— Vem, ker Pietro tega ni storil.
— Kaj pa, če bo le priznal, kaj boš potem storil z njim!
— O tem bom še premišljeval. Jaz sem trdno prepričan, da moj sin ni lopov ... Jaz sem ponosen na Pietra ...
— Danes se še lahko ponašaš z njim, jutri pa — kdo ve, pristavi Flava. Jaz mislim, da boš čez nekaj dni prišel k men in mi priznal, da sem imel prav in odrekel se boš svojega sina. Dam ti osem dni časa. Med tem časom moraš sklicati prebi valce svoje vasi in obsoditi ter kaznovati svojega sina. Odreči se ga moraš! Čez osem dni ne bo nihče od mene zvedeli izdajo in nezvestobo tvojega sina. Zbogom!
In stari Flava je odjezdil na svojem konju domov.
Osem dni je tako hitro minilo kakor osem ur. Od Lampiera pa niso dobili nobenega odgovora.
{{prelom strani}}
Ko se je osmi dan nagibal h koncu, je stari sindako Flavo sedel v kotu sobe in mirno čistil svojo puško.
Naenkrat pa sta v sobo vstopila Karmela in Antonio.
— Oče, reče Antonio. Iz Katekina niso ničesar javili?
— Ničesar! odgovori starec.
— Če pa ne bodo do jutri ničesar javili?
— Bom ubil oba Lampiera: očeta in sina!
— To pomeni: vendeta?
— Da, otroka, vendeta! Vendeta pričenja to noč, da pa Lampieri ne bodo mogli reči, da sem jih nepripravljene napadel, jim bom takoj poslal krvav robec, kot znak začetka vendete ...
'''In prej kakor je mogel Antonio preprečiti očetovo namero''' je starec potegnil nož in si ga zabodel v levo roko. Brizgnila je rdeča kri, ki je kapljala na robec, katerega je kleče držala Karmela.
Antonio je prosil očeta z razburjenim glasom:
— Oče, pri vsemogočnem Bogu te rotim, pusti ta strašni sklep!
Starec pa je dvignil svoje prodirajoče oči in sina pogledal, kakor da bi mu hotel videti v dušo.
— Sin, v šolah si se marsičesa učil, reče stari Flava s strogim glasom, zdi se mi pa, da je tvoj čut za pravico otopel. Lampieri so užalili naš ponos! Pietro te je izdal in te uničil, nesramno je prevaral tvojo sestro in se ji izneveril. To je žalitev, ki jo more oprati samo kri! Karmela, hčerka moja, pošlji v Katekino zaupljivega glasnika, ki bo odnesel krvavi robec in ga obesil na okno Lampierjeve hiše.
Antonio bi bil tudi to rad preprečil toda ni se mu posrečilo. Nekaj trenutkov pozneje je dirjal jezdec proti vasici Katekinu.
— Oče! je prosil Antonio svojega očeta. Premislite se in spremenite svoj sklep. Jaz bi še lahko dohitel glasnika. Vendeta je strašna stvar! Saj imamo zakone, izročimo krivca sodišču ...
— Dovolj! ga prekine starec s strogim glasom. O tem nočem ničesar slišati. V Kalabriji je stara navada, da plača sin rastne dolgove svojega očeta. Upam, da boš tudi ti kmalu obračunal z Lampieri.
— Jaz? spregovori Antonio z zamolklim glasom. Oče, zahtevaš, da bi bil krvnik? Ne, ne, jaz ne morem tega ... Jaz ne morem izvršiti vendete ...
{{prelom strani}}
— Kaj? vpraša starec s strogim glasom.
— Oče, ne morem. Pietra bom poklical na pošten dvoboj. Naj usoda odloči med nama: jaz ali pa on! Toda, vendeta ... počakati in ubiti ... ne, tega ne morem ...
— Sin! je zagrmel starec. Nesrečnež, kaj misliš? Mar si upaš reči to meni, tvojemu očetu, ki te je pošteno vzgojil? Mar se ne sramuješ, da bežiš pred vendeto? Ali veš, da je to strahopetnost? Mar ne veš, da te bodo vsi pošteni ljudje prezirali ... Ne, Antonio, jaz nočem tega! nadaljuje starec z blažjim glasom. Jaz imam samo tebe iin Karmelo. Ti moraš biti moj dober sin ... Ostani pri meni, odreci se svojega poklica ... Ti ne potrebuješ državne službe ... Bogati smo, to ogromno posestvo, ta velika zemlja, vse to je tvoje ... samo ostani pri meni in pri svoji sestri ... in ... maščuj se Lampierjem! ...
Antonio je nekaj časa molčal. Uvidel je, da bi bilo brezpomembno, če bi se sedaj zoperstavljal očetu, naposled je obljubil, da se bo premislil. Starec je bil zadovoljen s sinovim odgovorom.
Čez malo časa je vedela vsa okolica, da je Flava poslal Lampierom krvav robec. Med Aspromonti in Katekiino je zavladalo sovraštvo. Ko so prebivalci Aspromonta zvedeli za kaj gre, so se strašno razburjali in planili kakor ogenj, pa tudi v Katekinu so Lampieri pridobili prebivalce na svojo stran. Pietro je po svoje pripovedoval o dogodkih v Bologni, izmislil si je pravljico, da ni profesorju ničesar pripovedoval, da pa ga sovražijo Flavi radi tega, ker je bilo njegovo znanje pomanjkljivo in ni zadostovalo za doktorski naslov. Kmetje so mu verjeli.
In sovraštvo med Aspromonti in Katekino je postajalo vedno močnejše, bilo je večje, kakor prej prijateljstvo.
<center>— — — — — — — — — —</center>
Nekega dne popoldne je sedel stari Lampieri pri mizi v svoji hiši in gledal skozi okno v daljavo ter premišljeval. Njegov sin Pietro je odšel k državnemu pravdniku v Reggio, da bi se z njim domenil radi svoje službe. Ko je služkinja pospravila mizo in odšla iz sobe, je zagrmel strašen strel ...
Lampieri je planil pokonci, toda takoj je zopet omahnil na stol in ni niti zinil.
Krogla ga je zadela ravno v srce in Lampieri je bil takoj mrtev.
Na njeno vpitje so prihiteli ljudje in se zbrali okrog mrtvega sindaka in čez malo časa je bila vsa vas na nogah. Vsakdo je zapustil hišo in prihitel k Lampierom.
Nihče ni videl, kdo je streljal, vsi pa so vedeli, da je to vendeta Flavov ...
Vendeta je torej pričela ...
Kmetje so bili strašno razburjeni. Preklinjali so, psovali in pretili po vasi, vsi so goreli od želje po maščevanju. Razburjenje pa je bilo še večje, ko so veščani zvedeli, da Pietra, sindakovega sinu, ni doma. Sovražnik bi ga bil lahko med potjo srečal in tudi nad njim izvršil vendeto.
Da bi pa Pietra obvarovali te nesreče in da bi se narod pomiril, je poslal občinski pisar Pietru naproti dvajset oboroženih ljudi, obenem pa je o tem dogodku obvestil tudi državnega pravdnika v Reggiju, čeprav je prav dobro vedel, da ni v Kalabriji državnega pravdnika, ki bi za vendeto mignil tudi samo z mezincem.
Proti večeru se je razburjenje malo poleglo, ker je Pietro srečno prispel domov. Ko je Pietro zvedel za očetovo smrt, se je silno razburil, prisegel je, da se bo morilcem maščeval. Odšel je iz svoje hiše k zbrani množici, govoril jim je in jih navduševal, pozval je prebivalce Katekina naj gredo v Aspromonte in naj se maščujejo za smrt svojega sindaka. Množica je Pietra veselo pozdravljala in odobravala njegove besede. Vsi so obljubili, da se bodo udeležili borbe.
Dve uri pozneje je okrog stosedemdeset ljudi, ki so bili dobro oboroženi, krenilo proti Aspromontom. Vodil jih je Pietro Lampieri. Vsi so trepetal od razburjenja in želje po vendeti.
Gorje Aspromontov, gorje rodbini Flavov! Razjarjeni kmetje so sklenili, da bodo nenadoma napadli vas, ko bodo še vsi spali, bodo zažgali hiše in pobili vse kmete ter na najstrašnejši način kaznovali Flave ...
Četa oboroženih ljudi se je počasi in previdno pomikala po ozki poti, poleg katere je zijala strašna razpoka. Polnoč je že minila, ko so bili pri ogromnem hrastu, na katerega je Mu-: solino obesil nezvestneža in izdajalca Emanuela Princa, od tam pa ni daleč v vas Aspromonte.
Pod hrastom se je Pietro s svojimi ljudmi ustavil.
{{prelom strani}}
Ta nesrečnež je v svoji peklenski duši napravil strašen načrt.
Ni mu bilo dovolj, da bi se maščeval samo Flavom, ni bil zadovoljen z umorom starega sitndaka, Antonia, ki je bil nekdaj; njegov dober prijatelj in Karmele, njegove neveste, kateri pa se je izneveril. Ne. Pietru ni bila dovolj kri teh treh ljudi, njemu se je hotela krvi, mnogo krvi. Pietro je sklenil, da bo pomoril vse Flave in celo njihovo vas porušil ter pomoril vse vaščane. Aspromonte je hotel videti v krvi in ognju.
Pietro je svoje vaščane že prej naščuval in razonel njihovo strast po divjem ropanju in krvoločnem klanju in ubijanju. V takem razpoloženju so kmetje zapustili Katekino, Pietro pa jih je hotel še bolj navdušiti, radi tega je obstal pod hrastom in začel govoriti:
— Ljudje! Bratje! Napočila je ura maščevanja! Bili bi neumni, če bi se zadovoljili s tem, kar zapoveduje vendeta. Mi ne bomo dali samo glave za glavo! Ne! Uničili bomo vse! Ko bo napočil jutrišnji dan, ne sme solnce več obsijati vasi Aspromontov. Še nocojšnjo noč mora to gnezdo zginiti z zemeljskega površja! ... To se bo zgodilo, če bomo mi le hoteli! Vse, kar potrebujemo imamo s seboj, imamo smodnika, smole in žvepla ... Oni so nas razžalili, Flavi so nas ponižali, ti ljudje mislijo, da so boljši od nas in nas prezirajo ... Ti pritlikavci nam pravijo, da smo slabiči ... Bratje! Ali je to resnica? Ali je res, da ste strahopetneži?
— Ni res! ... Ni res! ... so zavpili razdraženi vaščani.
— Tedaj jim pokažimo še to noč, da nismo slabiči! nadaljuje Pietro. Ali jim bomo to dokazali?
Strašno vpitje je odjeknilo v noč in se razlegalo preko skal in prepadov v znak odobravanja.
— Dobro, bratje! je vpil Pietro. Poslušajte moj načrt:
— Priplazili se bomo do vasi in zasedli oba izhoda. Jaz bom potem s petdesetimi najpogumnejšimi ljudmi navalil na vas, poklali bomo vse, kar nam bo prišlo pred oči. Vi drugi pa se vtihotapite za nami in začnite požigati. Ostati ne sme niti ena hiša! Tedaj bo v vasi nastala splošna zmešnjava. To zmešnjavo pa moramo izkoristiti in poklati vse, može, žene, starce in otroke ... Nihče ne sme ostati živ! Flavov pa se ne smete dotakniti ... Prepustiti jih morate meni! Zvežite jih in jih pripeljite na trg k onemu velikemu vodnjaku ... Torej, bratje, je končal Pietro: Smrt Aspromontom!
{{prelom strani}}
— Smrt! Smrt! je zagrmelo iz vseh grl in odmevalo v noč.
Pietro si je izbral petdeset ljudi in po kratkem odmoru so jo tiho in previdno mahnili proti Aspromontom, ki ga je noč že davno pokrila s svojimi črnimi krili in nad katerim je bedela smrt in držala koso pripravljeno k zamahu ...
<center>— — — — — — — — — —</center>
V vasi je bilo vse tiho in mirno.
Nikjer ni bilo nobene luči. Zdelo se je, da so celo vas ovile globoke brezskrbne sanje in da nihče ne sluti nevarnosti, ki jim je pretila ...
Pietro je razdelil svoje ljudi, nekaj jih je zasedlo vhode, drugi pa so krenili s svojim poveljnikom po ulicah proti trgu, Icjer se je nahajala cerkev, njej nasproti pa je stala hiša sindaka Flave.
Pietra je ta mir še bolj ohrabril in že se je začela v njegovi duši porajati škodoželjnost. Pietro je bil trdno prepričan, da bo zmagal, čuvstvo osvete ga je čisto omamilo in stopal je dostojanstveno na čelu svoje čete.
Ko je prišel s svojimi ljudmi iz neke stranske ulice na veliki trg, je za trenutek ustavil svoje ljudi. Kmalu pa se je prepričal da je bilo tudi tukaj vse mirno in se napotil proti cerkvi.
Naenkrat pa so se ustavili.
Skozi noč je odjeknilo strašno streljanje in skoraj polovica njegovih ljudi je padla zadeta od krogel iz pušk.
Nastala je splošna zmešnjava, skoz tiho noč pa se je razlegalo obupno ječanje ranjencev ...
==Strašna vendeta==
Musolino je za nekaj trenutkov prekinil svoje pripovedovanje.
t — Ah, so vzkliknili naenkrat vsi trije francoski plemiči, ki so Musolina napeto poslušali.
| |||