Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 11.871:
Musolino je za nekaj trenutkov prekinil svoje pripovedovanje.
— Ah, so vzkliknili naenkrat vsi trije francoski plemiči, ki so Musolina napeto poslušali.
— To pomeni, da so v Aspromontih zvedeli za zahrbtni napad? vpraša markiz de Gondi.
— Da, pravočasno so vse zvedeli in se pripravili za sprejem napadalcev, odgovori Musolino.
{{prelom strani}}
- To je bilo zares plemenito od onega, ki je to storil! pristavi baron Somer.
— Ta človek je rešil toliko nedolžnih človeških življenj! reče tudi kapetan Trevij navdušeno.
— Obvaroval je celo vas! reče markiz.
— Kdo pa je bil ta plemeniti rešitelj? vpraša Julija.
Musolino se nežno nasmehne.
— Draga Julija, ali ne moreš tega uganiti? reče Giuseppo Musolino.
— Ah, to si bil ti! vzklikne Julija navdušeno.
— Da, to je bil Giuseppo Musolino, odgovori Musolino.
— Vi? so vzkliknili Francozi.
— Da, jaz sem rešil Aspromonte in njegove prebivalci strašne smrti, odgovori Musolino.
— Kako pa ste zvedeli za napad? vpraša markiz.
— Povedal vam bom ...
— Na kakšen način pa ste obvestili nesrečneže o nevarnosti? pristavi baron Somer.
— Dragi prijatelji, tudi to vam bom takoj povedal, odgovori Musolino, ko pa je popil še eno čašo gorkega mleka; je nadaljeval:
— Jaz živim največ v gorovju Aspromontov. Kje se nahajam, s čim se hranim in kdaj spim vam ne morem povedati. Mnogokrat ne zatisnem očesa cele noči, hodim ob prepadih ali pa slonim ob kaki skali ter premišljujem o žalostni usodi ki me zasleduje. Baš tisto noč, ko je Pietro Lampieri pripravljal napad na vasico Aspromonte, nisem zatisnil očesa. Prav nič nisem čutil utrujenosti in spanje mi je bilo nepotrebno. V družbi z svojo zvesto spremljevalko, od katere se nikdar ne ločim, kadar sem v gori, z mojo puško, sem hodil po skalovju in se ustavil na ozki poti, ki vodi v vas Aspromonte. Sede! sem na strmo skalo nad onim hrastom, kjer sem kaznoval izdajalca Emanuela Princa. Noč je bila tiha in mirna, čeprav so prosojni oblački zakrili nebo. Sedel sem in premišljeval, naenkrat pa sem se zdrznil. Iz daljave je prihajalo neko pritajeno šuštenje ... Toda jaz sem ga slišal ...
Čez malo časa se je slišalo šumenje vedno razločnejše in kmalu sem zaslišal človeške glasove in težke korake. Bilo je, kakor da bi vojska korakala po kamenitih tleh, čeprav sera; si mislil, da je to vojska, ki so jo poslali nad me, se vendar nisem prestrašil. Svojo puško sem krepkeje stisnil in ostal mirno na skali ter čakal na svoje sovražnike ...
{{prelom strani}}
— To pa je bil gotovo Pietro s svojimi ljudmi? prekine markiz de Gondi Musolina.
— Da, to je bil Pietro, je nadaljeval Musolino. Sedaj pa si lahko mislite, kaj se je zgodilo potem. Pietro se je s svojimi ljudmi ustavil pod hrastom in jih navduševal, slišal pa sem ga tudi jaz in tako zvedel za njegovo strašno namero ... Kaj mi je bilo torej treba storiti? Poštenemu človeku ni bilo treba dolgo premišljevati. Moja vest, moj človeški čut mi je narekoval, kaj je moja dolžnost. Pustil sem Pietra, ki je s svojimi ljudmi počival in se dogovarjal z njimi o napadu, in se splazil počasi in previdno po skali na drugo stran iin jo udaril kar povprek proti Aspromontom, da bi Flave opozoril na pretečo nevarnost ...
— Vsa vas je spala spanje pravičnega. Hitro sem našel hišo sindaka Flava. Tudi tu je bilo vse tiho, vsi so spali ... Vrata so bila zaklenjena ... Šel sem okrog hiše in stopil na dvorišče, na drugi strani hiše sem opazil razsvetljeno okno. Nekdo je torej še bedel. Prav nič nisem premišljeval, vzpel sem se na zid in prišel do samega okna, ko pa sem pogledal v sobo sem se zelo začudil. Pred kipom svete Matere Božje je klečala mlada deklica in molila. Počasi in zelo previdno sem odprl okno in slišal toplo molitev:
— Presveta Mati Božja! Obvaruj mojega očeta in mojega brata Lampierove osvete. Zahvaljujem se ti, da si mi pomagala, da je moja slaba roka izvršila danes del vendete, rotim te, pomagaj mi, da bom tudi dovršila ostalo in kaznovala onega, ki je tako nesramno prelomil svojo prisego in zvestobo, ki mi jo je obljubil ...
— Ah, vzklikne markiz de Gondi od začudenja. Karmela je torej ubila starega Lampiera.
— Da, odgovori Musolino. Gospodje, nikar se temu ne čudite. V Kalabriji vrše vendeto tudi žene. Ker pa je bila nemarnost blizu, nisem imel časa, da bi se obotavljal pri oknu in premišljeval. Potrkal sem na okno, da bi obrnil Karmelino pozornost nase. Karmela je zdrzne, njena roka zgrabi za puško in jaz sem stal pred odprto cevjo ...
— Smrt Lampierom! sem hitro vzkliknil in to me je rešilo, kajti Karmela bi bila brez obotavljanja sprožila. Na moj vzklik pa je obstala, povesila puško, me premerila s strogim Medom in me naposled vprašala:
— Kdo ste?
— Prijatelj! sem odgovoril.
{{prelom strani}}
— Vi niste iz Aspromontov, reče Karmela in me neprestano gleda, kajti sicer bi vas gotovo poznala.
Karmela je prišla k oknu in ni niti trenila z očesom, potem pa je mirno nadaljevala:
— In vendar se mi zdi, da se vas že nekje videla ... Toda kje? ...
Karmela se je prijela za čelo in premišljevala, naenkrat pa se je zdrznila in stopila korak nazaj.
— Ah, spominjam se ... Videla sem vas na sliki ... Vi ste ... Vi ste ...
— Giuseppo Musolino! sem rekel jaz in skočil skoz okno v njeno sobo.
Karmela se je prestrašeno postavila za mizo.
— Karmela, ne bojte se, sem zašepetal. V vašo hišo prihajam kot prijatelj ...
— Kaj bi pa radi? vpraša deklica.
— Kje je vaš oče?
— Spi.
— In brat?
—
— Ali so služabniki doma.
— Da.
— Tedaj jih hitro vse zbudite ...
— Čemu? Kaj hočete od njih? je vprašala Karmela v strahu in čudjenju.
— Rešiti jih hočem! sem rekel odločno.
— Rešiti? Pred kom?
— Pred nesrečo!
— Mar nam preti kaka nesreča?
— Da, strašna nesreča proti vam Aspromontom!
— Od koga?
— Lampieri prihajajo!
Karmela se je zdrznila, toda takoj se je zopet zavedla resnosti položaja in me nekaj trenutkov vprašujoče gledala, potem pa je rekla s krepkim glasom:
— Giuseppo Musolino, vem, da govorite resnico, ker vem, da vaša usta ne morejo lagati. Hvala vam za prijateljstvo in opozorilo. Takoj bom zbudila očeta in brata.
{{prelom strani}}
Karmela me je peljala do nekih vrat, na katera je potrkala.
— Kdo je? je nekdo vprašal.
— Oče, vstanite, Lampieri prihajajo! mu je odgovorila Karmela.
Čez nekaj trenutkov je bila vsa hiša na nogah. Stari sindako, Antonio, Karmela in vsi služabniki so prišli v veliko sobo jaz pa sem jim hitro povedal za kaj gre. Stari sindako je bil bled kakor smrt, zdelo se je, da ga bo zapustila zavest. V strašnem obupu je starec vzkliknil:
— Ah, to bo strašno prelivanje krvi! ...
— Sindako! sem dejal. Nimamo mnogo časa. Nevarnost je blizu ... Pošljite takoj služabnike v vas, naj gredo od hiše do hiše, naj zbude ljudi, naj povedo vsem, da jim preti nevarnost, naj bodo vsi pripravljeni, moški s puškami naj pridejo v vašo hišo, žene, otroci in vsi oni pa, ki niso sposobni za borbo, naj se zatečejo v cerkev.
— Imate prav, reče sindako. Vaš nasvet je dober. In sindako je poslal svoje služabnike po vasi.
Sindakovo povelje so služabniki vestno izpolnili. Čez četrt ure je bila vsa vas na nogah. Ljudje, ki jih Bog ni namenil za borbo so odšli v cerkev, kjer jih je tolažil stari duhovnik oče Benvenuto. Jaz pa sem zbral okrog sebe sposobne ljudi za borbo in jim razložil moj načrt. Potem sem jih postavil, kakor sem si zamislil načrt, da bi sovražnika čimbolj presenetil. Mislil sem si, da bo Pietro s svojimi petdesetimi ljudmi navalil najprej na sindakovo hišo, zato sem pridržal pri sebi kakih trideset ljudi. Z nami sta bila tudi stari sindako in njegov sin Antonio. V zadnjem trenutku sem se na nekaj spomnil. Takoj sem poklical k sebi Karmelo in ji šepetaje povedal, kar sem mislil. Karmela me je pogledala, njen pogled pa je bil zmeden, nasmehnila se je in mi hitro stisnila roko.
— Vi ste zares hraber in pameten človek, mi reče Karmela. Zanesite se popolnoma name, če pa bo potrebno, bom v odločilnem trenutku to storila ... Če ne bo ničesar drugega uničilo sovražnika, ga bo to ...
To rekši je Karmela neopaženo odšla in se napotila na cerkveni zvonik ...
Sedaj je bilo vse pripravljeno. Vsa vas je zopet utonila v miru in se zdela mirna, kakor je bila pred pol ure, samo s to razliko, da je prej vse spalo, sedaj pa so vsi bedeli in se pripravljali na sprejem sovražnika ...
{{prelom strani}}
Pietra Lampiera je ta tišina omamila, svobodno in brez strahu je korakal s svojo četo po ulicah Aspromontov in prišel na trg, tu pa je doživel strašno razočaranje ...
Ko se je oborožena četa jela pomikati v smeri proti Takoj sme se spomnil za kaj gre. Ljudje, ki jim je Pietro Lampieri zapovedal, naj požigajo hiše, so slišali streljanje, pustili so hiše nedotaknjene in odhiteli na trg svojim tovarišem na pomoč. Mi smo že zapustili svoja skrivališča in navalili na sovražnika, ko pa sem videl sovražnikovo premoč, sem zapovedal svojim ljudem naj se poskrijejo v cerkev. Sovražnik je rastel, kakor gobe po dežju.
— Bežijo! Strahopetneži! je vpil nekdo med sovražniki. Streljajte!
Ljudje so spoznali Pietrov glas. Ta lopov je imel torej srečo, prve krogle ga niso zadele.
In sovražniki so pričeli streljati. Med drugimi je bil ranjen tudi stari sindako, ki se je nahajal v moji bližini.
— Ah, vi ste ranjeni, sem vzkliknil in odhitel k njemu.
— Ni ničesar hudega. Neznatna praska, je odgovoril stari sindako.
Antonio je stopil k očetu z druge strani in ga prijel, peljala sva ga proti cerkvi. Ko pa sva prispela že skoraj do cerkve, se je Antonio spotaknil ob nekem ranjencu in padel. Jaz sem hitro potegnil starca v cerkev, toda sovražnik je že bil tu. Ko sem stopil v cerkvo, sem se obrnil, toda zgrozil sem se, ko sem videl, kako je Pietro planil na padlega Antonia, v njegovi roki pa se je svetil nož. Pietro je zavpil:
— Kje je stari Flava, da bo videl, kako bom zaklal njegovega sina!
Jaz sem pustil starca ter dvignil svojo puško, da bi rešil nesrečnega Antonija, toda ... prvikrat v življenju mi je puška odrekla pokornost ... Strašno sem bil jezen, z grozo sem gledal, kako je Pietro zamahnil z nožem ...
Antoniju ni bilo mogoče pomagati ...
V tem trenutku pa se je zgodilo nekaj, česar bi ne bil nihče pričakoval. Nekaj je strašno zagrmelo in bobnenje se je mešalo ž ječanjem ranjencev.
{{prelom strani}}
V višini je nekaj zagrmelo, padalo in rušilo pod seboj vse, kar je bilo napoti, potem pa je udarilo na tla in zemlja se je stresla, kakor da bi kdo streljal s kanonom ... Iz vseh grl se je začul smrtni krik, potem pa je nekaj trenutkov ostalo vse tiho.
Ljudje so obstali kakor da bi okameneli.
Zdelo se je, da je napočil sodnji dan ... Žene, otroci in starci so prihiteli iz cerkve, v smrtnem strahu so pokleknili in molili, pred njimi pa je bilo nekaj strašnega ... Množica ljudi se je valjala v krvi, ječala, ker so jo skelele rane in vzdihovala. Vse je bilo stlačeno, in skoraj mrtvo ...
— Zvon! Zvon! so šepetali vsi v strahu.
Zares, to je bil zvon iz zvonika cerkve Aspromontov, ki se je v najusodnejšem trenutku zrušilo z višine.
Kako? Na kakšen način?
Tega ni nihče vedel razen mene in Karmele. Ko sem pred spopadom razvrščal svoje ljudi, sem rekel Karmeli, naj odide na zvonik in v skrajni sili prereže vrv, na kateri je zvon visel. Vedel sem, da bo zvon padel pred cerkev, če bo Karmela prerezala vrv. In Karmela je izvršila mojo nalogo in prerezala vrv. Težki zvon se je s tramovjem vred porušil in v loku padel na vaščane iz Katekina, ki so navalili na cerkev ... To To je bila zanje strašna nesreča ...
Ljudje so mislili, da je to prst božji in kazen onim, ki so hoteli navaliti v cerkev, hišo božjo. Med napadalci je nastala strašna zmešnjava, koliko je Pietrovih ljudi ostalo živih ali pa lahko ranjenih, so zapustili bojišče in v strahu odšli iz Aspromontov. Niso se ozirali, kakor da bi se bali prokletstva.
Karmela pa ni vedela, ni si mogla niti misliti, da je v množici tudi njen brat ...
Ko se je prvi strah malo polegel, so prebivalci Aspromontov pokleknili in se zahvaljevali sveti Materi Božji za čudežno rešitev, potem pa so ranjencem priskočili na pomoč.
Medtem pa je tudi Karmela zapustila zvonik. Bila je bleda. Ko pa je prišla k meni, me je vprašala:
— Ali sem prav storila?
— Zelo dobro! sem odgovoril. Ravno o pravem času ... Bal sem se že, da ne boste imeli moči.
— Ah, vi ne veste, reče Karmela, kako težka se mi je zdela ta naloga, toda, premagala sem samo sebe, vedela sem, da gre za maščevanje, vedela sem, da je v nevarnosti što in sto nedolžnih žena, otrok in starčkov, ki so se nahajali v cerkvi ... {{prelom strani}} Z velikanskim naporom se mi je komaj posrečilo, da sem pre rezala vrv in se rešila iz zvonika ...
Z vprašujočim pogledom je motrila množico, mrtve in ranjene.
Kje pa je moj oče? je vprašala Karmela.
Mene je to vprašanje spravilo v zadrego in preden sem ji mogel odgovoriti, je zopet vprašala.
— Morda je ranjen?
— Da ... toda čisto malo ... sem odgovoril zmedeno.
— Kaj pa moj brat?
Jaz sem umolknil ... Nisem vedel, kaj naj bi ji rekel.
— Ali je ranjen? je zopet vprašala Karmela.
— Ne vem.
— Pa ni morda — mrtev?
Jaz nisem odgovoril.
— Ah, ali ga je Pietro ugrabil?
— Še slabše! sem rekel naposled in sklenil, da ji bom povedal resnico.
— Govorite torej, kaj je?
—
— Govorite vendar ... govorite ...
— Pokril ga je zvon in ga pokopal pod seboj, sem rekel naposled razburjeno.
— Ah! je kriknila Karmela. Torej sem ga jaz ubila! To je strašno ... Ah, vendeta hoče mnogo žrtev ...
Naenkrat pa se je Karmela zdrznila in vprašala z drhtečim glasom:
— Kaj pa Pietro Lampieri?
— Ne vem, če se mu je kaj pripetilo ...
— Ali je mrtev?
— Morda, toda ne vem še ...
— Ne, ne ... Pietro mora biti mrtev! ... vzklikne Karmela kakor omamljena. Recite mi, da je mrtev! ... Ah, to vendar ni mogoče, da bi bila jaz zgrešila ... Jaz sem ga ubila, izvršila sem vendeto, če pa sem radi tega pogubila tudi svojega brata, mi bo odpustil ... Musolino, pojdiva, da bova pregledala mrtve in ranjene, jaz se moram prepričati ...
Čez nekaj trenutkov so nam prižgali baklje in preiskala sva ves prostor pred cerkvijo. Okrog zvona je ležalo polno mrtvih in ranjenih. Vse sva preiskala, pogledala sva natančno vsakega mrtvega in vsakega ranjenega v obraz, toda zaman Antonija in Pietra nisva našla ...
{{prelom strani}}
Vsi navzoči so nama pomagali in z združenimi močmi smo komaj premaknili zvon in ga prevalili. Pod njim sta ležala dva moška drug poleg drugega ... Jaz sem takoj odhitel k njima, ko pa sem zagledal obraze teh nesrečnežev, sem čutil, icako mi je kri v žilah zastala ... Eden je bil živ, drugi je bil pa mrtev.
— To sta bila Antonio in Pietro ...
Karmela je bila malo oddaljena, buljila je vame in pričakovala strašno vest.
— Hvala Bogu! sem vzkliknil.
— Kaj je? je vprašala Karmela.
— Antonio je živ!
— Kaj pa Pietro?
— Pietro je mrtev! Zvon je pokril oba, ker pa je bil pietro zgoraj, ga je gotovo zvon zadel in ga udaril po glavi, ker ima vso glavo razmesarjeno ...
Nekaj trenutkov je nastal strašen molk. Moški in žene so pokleknili in molili ter hvalili Boga za njegovo milost in pravičnost.
— Vendeta! je šepetala Karmela in topo gledala mrtvega Pietra Lampiera. Vendeta je izvršena tako strašno, kakor nikdar doslej ... Stari sindako Lampieri je mrtev, mrtev pa je tudi njegov sin, mi pa smo vsi živi! Toda, možje in 'žene, bratje in sestre, zahvalimo se Bogu še enkrat za milost, katero nam je izkazal, potem pa zapojmo na čast vendete in na slavo življenja ... Prinesite mandoline! ...
Njen glas se je strašno razlegal skoz tiho noč ...
Nekaj deklic je odhitelo na svoje domove, prinesle so s seboj mandoline in se postavile okrog Karmele.
Ves trg je umolknil, skoz mir in temno noč pa so se širili mili zvoki mandolin, nad katerimi je kraljeval prekrasen Karmelin glas ...
Namesto bojnih vzklikov se je razlegala mila pesem.
Karmelin glas pa je postajal vedno močnejši in močnejši. Zvoki mandoline so drhteli v zraku ... Karmela je igrala in pela z navdušenjem.
Naenkrat pa se mi je zazdelo, kakor da bi se Karmela zbudila iz omamljenosti, višina njenega glasu je jela padati, moč pojemati, pesem je umolknila, strune so jele popuščati in mandolina ji je padla iz rok.
Namesto pesmi je Karmela začela tiho ihteti. Naenkrat pa {{prelom strani}} se je zdrznila, odhitela je v naročje svojemu bratu, ki so ga že davno dvignili in ki si je že čisto opomogel.
— Ah, brat moj! je vzkliknila Karmela. Ti živiš! Kako sem srečna, da bova lahko oba objela očeta!
Nastal je ginljiv trenutek.
Oče in otroci so se objemali.
Stari sindako je imel polne oči solza, pa tudi vaščani so jokali, ljubili so svojega sindaka, delili so z njim veselje in žalost ...
Stari Flava je vzkliknil z ginljivim glasom.
— Bratje! Hvala vam za pomoč. Vendeta je končana. Mir Aspromontom!
— Mir Aspromontom! je odjeknilo iz sto grl.
— Bratje, ali pa veste, komu se moramo zahvaliti za
rešitev? je nadaljeval sindako. Ali veste, kdo nas je opozori! na nevarnost? Ali veste, kdo je rešil vaše hiše strašnega požara in obvaroval vse Aspromonte? Ali veste, kdo je sprožil misel o zvonu? Kdo je naš rešitelj?
— Kdo je to? je zaorilo od vseh strani ...
— Naš rešitelj je ta-le mož! je rekel sindako in pokazal name.
Ljudje so si prizadevali, da bi me videli.
— Ali veste, kdo je to? je ponovil sindako.
Nihče se ni oglasil.
— To je Giuseppo Musolino! vzklikne stari Flava.
Množica se je začela gibati, slišali pa so se tudi vzkliki presenečenja in čudenja.
— Da, bratje, je nadaljeval stari sindako, zahvaliti se moramo Giuseppu Musoiinu. Musolino nas je rešil, Musolino nas je obvestil o napadu Lampierov, on se je boril z nami zaper našega sovražnika. Cela Italija smatra Giuseppa Musolina za razbojnika, vsi ga preganjajo, ali pa je takšen človek zaslužil, da ga preganjajo? ...
— Ni zaslužil! Ni zaslužil! je zaorilo iz množice.
— Res bratje, Musolino si tega ni zaslužil, nadaljuje sindako. Musolino ni takšen, kakršnega nam slikajo. Musolino je to nocoj najboljše dokazal. Naj ga preganja kdorkoli, mi ga ne bomo? Odslej bodo Aspromonti Musolinovo varno zavetišče vsaka hiša mu bo na stežaj odprta in vsi ga bodo z veseljem sprejemali. Giuseppo Musolino je rešil našo vas, v znak hvaležnosti pa bo našel v vsaki hiši svoj dom! Živel Giuseppo Musolino!
{{prelom strani}}
— Naj živi! Naj živi! je odjeknilo iz vseh grl.
Kakor bi trenil se je zbrala vsa množica okrog mene, nekaj močnejših ljudi se je pririnilo čisto k meni, dvignili so me na svoja ramena in me med navdušenimi klici odnesli do občinske hiše. Noč strahu in groze se je pretvorila v noč veselja. Vaščani so tekmovali med seboj, da bi mi dokazali svojo hvaležnost in vzdanost. Stari sindako mi je rekel pred vsemi s prijateljskim glasom:
— Giuseppo Musolino! Ti si bedel nad nami, medtem ko smo mi spali! Ko nas je napadel močnejši sovražnik, si se borii z nami, zato ti bomo tudi mi pomagali, če bi te kadarkoli obkolili tvoji sovražniki. Ti si rešil naše hiše, naša posestva. naše cerkev, zato reši in spravi v našo vas vse, kar imaš in kar b; rad skril pred svojimi sovražniki. Ti nisi rešil samo mene in moje rodbine pogina, temveč tudi moje sovaščane in prijatelje, zato se ti obvezujem, da bom ščitil in branil tebe in vse tvoje prijatelje, ki jih boš pripeljal v našo vas. Kadarkoli boš hotel, ti bodo odprta vsa vrata. Pridi, kadar boš notel in odidi, kadar se ti bo zljubilo. Nihče te ne bo spraševal odkod si prišel, nihče tene bo vprašal kam greš. Kadar boš lačen, se bo tukaj pričakovala pogrnjena miza, kadar boš žejen, te bo v vsaki hiš. čakal požirek vina, da si boš pogasil žejo. Če boš bolan, te bomo tukaj skrbno negovali in pazili nate, kakor na svojega najdražjega. Če pa bi se tvojim preganjalcem vendar-le posrečilo, da bi te ujeli, ti dajem častno besedo, da bom odšel jaz sam. sindako Aspromontov, h kralju in ga prosil za milost.<ref>Ta dogodek je zgodovinsko dokazan. Pozneje se je aspromontski sindako obrnil h kraljici Margareti s prošnjo, da bi Giuseppa Musolina nehali preganjati ...</ref>
— In glejte, od tega dne sem našel v Aspromontih svoj dom. Ko me gori v puščavi prime želja, da bi prišel med ljudi, odidem brez skrbi v vas, vaščani pa mi hite naproti in me prisrčno pozdravljajo in sprejemajo v svoje hiše. V hiši sindaka Flava je zame vedno pripravljena soba, v kateri lahko počivam po obilni večerji. Karmela mi streže, Antonio mi pripoveduje novice iz bližnje in daljnje okolice, stari Flava pa mi ponuja tobak. Tam sem bolj na varnem, kakor v samem gorovju. Celo aspromontski orožnik je moj veliki prijatelj, šele pred kratkim, bilo je v nedeljo, sem šel v cerkev, da bi se izpovedal. Dobri oče Bervenuto me je prisrčno sprejel In solznih oči poslušal mojo izpoved.
{{prelom strani}}
Tudi jaz sem jokal kakor majhen otrok ...
— Kdor pretaka solze, je njegova duša brez greha, reče dobri duhovnik in me popelje na zvonik, ki so ga že popravili.
| |||