Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 12.186:
{{prelom strani}}
Tudi jaz sem jokal kakor majhen otrok ...
— Kdor pretaka solze, je njegova duša brez greha, reče dobri duhovnik in me popelje na zvonik, ki so ga že popravili.
Prav tisti zvon, ki je one strašne noči ubil izdajalca in nezvestneža Pietra Lampiera, so zopet dvignili in postavili na prejšnje mesto. Duhovnik me je peljal čisto k zvonu in mi s prstom pokazal neke črke, ki so bile urezane v zvon. Jaz sem jih prečital:
<poem><center>»Giuseppu Musolinu!</center>
:::::rešitelju Aspromontov oznanjam srečo v življenju in mir v smrtnem boju.«</poem>
<center>— — — — — — — — — —</center>
Musolino je umolknil in globoko zavzdihnil.
Zdelo se je, da je konec povesti tudi njega samega ganil.
Kaj pa njegovi poslušalci? V njihovih očeh so se bleščale solze sočutja.
Julija objame Musolina, iz oči so ji kapale solze, rekla je z drhtečim glasom:
— Bog naj blagoslovi te dobre ljudi v Aspromontih!
— Zares, to naklonjenost vaščanov ste si po vsej pravici zaslužili, reče markiz de Gondi.
— Dobra dela žanjejo dobro! pristavi baron Somer, ki je imel tudi solzne oči.
— Sedaj pa, dragi prijatelji, reče Musolino in vstane, si lahko sami mislite, kam nameravam oditi s svojo zaročenke Julijo. Za uslugo in pomoč, ki ste mi jo sinoči izkazali, se vam še enkrat najprisrčnejše zahvaljujem. Sedaj pa se lahko poslovimo drug od drugega ...
— Musolino,
Musolino je pogledal Francoza ter počakal, da bi slišal kaj bi mu rad povedal.
Markiz nadaljuje ...
— Musolino! Povedali smo ti kdo smo. Ti tudi veš, radi česa smo prišli v Italijo.
— Vem, da bi me prijeli, je mirno odgovoril Musolino.
— Da, je nadaljeval markiz de Gondi, in prvič smo te našli v onem stolpu poleg zvezanega Hermandeza. Takrat si nam pobegnil ...
— Imel sem srečo, se je zasmejal Musolino.
{{prelom strani}}
Vsi trije francoski plemiči so stali pred Musolinom, markiz de Gondi pa je nadaljeval:
— Od takrat pa smo neprestano stikali za teboj, da bi te našli in te prijeli, ker smo pod častno besedo obljubili, da te bomo pripeljali v Pariz ...
— In sedaj ste me našli.
— Da, našli smo te v hiši, kjer smo si najmanj mislili, da bi mogli od tebe kaj slišati ...
— Kaj torej sedaj? je vprašal Musolino mirno.
Prvič si nam ušel, sedaj pa ...
Markiz je nekaj trenutkov molčal in pogledal svoja tovariša.
— Sedaj pa bi me radi prijeli? vpraša Musolino.
— Sedaj te ne bomo več pustili od sebe, reče markiz in stopi čisto k Musolinu.
Musolino je markiza Gastona de Gondija mirno gledal in ga poslušal.
— Giuseppo Musolino, poslušaj nas, reče markiz de Gondi s slovesnim glasom. Mi smo zastavili svojo častno besedo, ti pa veš, kaj pomeni za plemiča častna beseda?
— Kdor prelomi dano besedo, ni pošten človek, odvrne Giuseppo Musolino.
— Da, moji sovražniki me imajo za razbojnika, reče Musolino in zavzdihne.
— Mi te pa ne smatramo za razbojnika! vzklikne markiz de Gondi.
— Kako to?
— Tako, ker mi smo tvoji prijatelji, prijatelji pa čutijo in mislijo drugače kakor sovražniki.
Musolino je pogledal markiza de Gondija s vprašujočim pogledom, potem pa je pogledal Julijo, da bi jo pomiril, ker je opazil, da je postala nekam nemirna.
Markiz de Gondi je nadaljeval:
— Giuseppo Musolino! Proglasili so te za razbojnika, za človeka, ki brez usmiljenja ubija, ki ropa, kali mir in srečo svojih someščanov, ki pogublja poštene ljudi. Tebe slikajo kot človeka brez duše, brez čuvstev, brez usmiljenja, brez ljubezni napram svojemu bližnjemu. O tebi pripovedujejo fantastične pripovedke. Pravijo, da si krvolok, tiran in morilec ...
— Tudi nam so natvezili vse te izmišljotine, mi pa smo {{prelom strani}} jim verjeli. Neka odlična dama iz Pariza, nam je stavila kot pogoj pri neki precej važni zadevi, naj ujamemo in pripeljeta v njeno palačo živega razbojnika Giuseppa Musolina. Ker smo verjeli pripovedkam, ki so krožile o tebi, smo pristali in se zavezali s častno besedo, da bomo razbojnika prijeli. In prišli smo v Italijo, ko pa smo zasledovali razbojnika, smo se prepričali, da je Giuseppo Musolino plemenit človek, da je pošten in poln vrlin in da je to, kar pripovedujejo o njem samo mržnja njegovih sovražnikov, proti katerim se Musolino po pravici bori ...
Musolino je mirno poslušal.
Julijo so te zadnje Gastonove besede malo pomirile.
Kapetan Trevij in baron Somer sta s svojim vedenjem jasno kazala, da se ujemata z besedami svojega tovariša.
Markiz de Gondi pa je nadaljeval:
— Sinoči smo nepričakovano prišli v to hišo. Ti si nas pa gostoljubno sprejel ...
— Kakor poštene ljudi, je pristavil Musolino.
— Mi pa smo ti rekli, da smo prišli v Italijo, da bi te prijeli, to pa je pomenilo, da smo tvoji sovražniki ...
— Jaz sem dober poznavalec ljudi, odgovori Musolino, človeško oko je zrcalo duše ... Pogledam v oči in vidim v dušo ... Srce mi je pravilo, da ste pošteni ljudje — in ni me prevaralo! Uro pozneje po vašem prihodu v mojo hišo ste to tudi sami dokazali, ker ste mi pomagali proti mnogoštevilnemu sovražniku.
— Drugače tudi nismo mogli postopati napram gostoljubnemu gospodarju! pristavi baron Somer.
— Napram gospodarju! se zasmeje Musolino. Gospoda toda ne pozabite, da ste sklenili zavezništvo z Giuseppo Musolinom, ki je strah Kalabrije ...
— In mi ne bomo prekinili te zveze! reče markiz de Gondi s svečanim glasom.
Musolino se nežno nasmehne.
— Kaj pa vaša beseda, ki ste jo dali oni odlični dami! vpraša Musolino.
— Prelomili jo bomo! vzklikne markiz odločno.
— Oho, gospodje! vzklikne Musolino. Ali pa se spodobi plemičem, da prelomijo dano besedo?
— Mi bi bili lopovi, če bi v tem slučaju bili mož-beseda! reče baron.
— Gospoda, kaj pa vaša čast?
{{prelom strani}}
— Mi bi si jo omadeževali, če bi izpolnili dano obljubo! pristavi kapetan Trevij.
— Gospodje, jaz vas še sedaj ne razumem, reče Giuseppo Musolino.
— Tedaj me poslušajte! nadaljuje markiz de Gondi. Res je, če človek ni mož-beseda, ni človek, v tem slučaju pa ne delamo ničesar, kar bi škodovalo naši časti. Dali smo častno besedo, da bomo prijeli razbojnika Musolina in gotovo bi bili to tudi storili, če bi bil Giuseppo Musolino razbojnik. Mi pa smo se prepričali, da Giuseppo Musolino ni razbojnik, poštenega človeka pa ne bomo prijeli, tega nismo obljubili.
— Nasprotno, naša čast nam veleva, da pomagamo vsakemu poštenemu človeku, posebno pa moramo še nuditi svojo pomoč tistim, ki jih po krivici preganjajo.
— Sedaj vemo kdo si, vemo, kakšno je tvoje stališče, vemo, da nisi kriv in da je tvoja borba pravična. Ti se moraš boriti za svojo čast, toda tvoj sovražnik je mnogo močnejši, ti pa si sam, ti potrebuješ tovariše in, glej, Musolino, mi ti ponujamo svojo pomoč ... Sprejmi naše zavezništvo! ...
Musolinu se je videlo na obrazu, da so ga te besede zelo ganile.
— Jaz sem te vzljubil, jaz zaupam tebi in tvojim pravičnim težnjam, nadaljuje markiz de Gondi. Musolino, sprejmi me za svojega tovariša. Jaz ti bom zvest in vdan ter prijatelj v pravem pomenu besede in pomagač ...
— Prosim vas, ne odklonite tudi mojega prijateljstva! — reče baron Somer. Tudi jaz vam bom zvest tovariš.
— Jaz pa sem tretji, ki vam nudi svojo pomoč! — reče tudi kapetan Trevij. Vaši sovražniki so mogočni, vaša borba bo težka in vaša pomoč vam ne bo odveč. Sprejmite naše zavezništvo ...
Musolino ni bil malo presenečen, ko je slišal izjave in ponudbe teh treh plemenitih francoskih plemičev. Po kratkem, molku pa je rekel:
— Hvala vam za vaše prijateljstvo, vaše ponudbe pa ne morem sprejeti ... Jaz ne smem vaše usode zvezati z mojo ... Te pravice si ne smem lastiti ...
— Mi pa hočemo tako! so vzkliknili trije plemiči.
— Gospodje, premislite svoj sklep! Moje življenje je zvezano z mnogimi nevarnostmi ...
— Ni nevarnosti, pred katero bi se mi umaknili, reče markiz de Gondi.
{{prelom strani}}
— Moja življenjska pot je posuta s trnjem ...
— Mi bomo vztrajali na njej z vami! — pristavi baron Somer.
— Življenje v gori ni prav nič prijetno ...
— Borba za pravično stvar pa nam bo nadomestila uživanje! reče kapetan Trevij.
— Mene preganjajo ... Smrt preži na vsak moj korak ...
— Ne bojimo se smrti! reče markiz de Gondi; sladko je umreti za pravično in plemenito stvar, mnogo slajše kakor živeti življenje, ki nima cilja ...
— Kaj pa, če nas ujamejo in zapro v temnico?
— Temnice se nam bodo odprle, kajti pravica mora zmagati! vzklikne navdušeno baron Somer.
— Gospoda! Prosim vas še enkrat, premislite dobro, kaj ste sklenili! Kdor je zmenoj, mora biti pripravljen na grobo resničnost življenja. Smrt kozaka z mano mi je zvesta družica, nevarnost pa je moja stalna spremljevalka ...
— Na vse smo mislili! reče markiz de Gondi. Naš sklep je trden!
— Ali hočete kljub vsem tem nevarnostim postati Musolinovi tovariši?
— Hočemo! Hočemo!
— Dobro tarej, prijatelji! odgovori Musolino odločno. Jaz sprejmem vaše ponudbo! Ako hočete z menoj v smrt in pogubo, v srečo in svobodo, tedaj mi prisezite, da mi boste zvesti in da boste ubogali moja povelja ...
— Naj živi naš vodja Giuseppo Musolino! so vzkliknili vsi trije plemiči naenkrat.
In Musolino je krepko stisnil roke svojim novim zaveznikom, svojim tovarišem.
Nastopil je zelo svečan trenutek.
Musolino je bil vzhičen, da si je pridobil tri tako plemenite ljudi kod tovariše v borbi za svojo čast, Francozi pa so bili navdušeni, ker so se smeli boriti za tako plemenitega in hrabrega človeka kakor je bil Giuseppo Musolino.
— Kaj pa jaz? vpraša dobrodušni Plon-Plon, ko se je prerinil v ospredje.
Vsi so se veselo zasmejali.
— Ali bi tudi vi radi stopili v mojo četo? vpraša Musolino in se nasmehne.
— Kjer je moj gospodar, tam sem tudi jaz, vsaj mislim tako, odgovori Plon-Plon.
{{prelom strani}}
— Toda, prijatelj, reče Giuseppo Musolino, ali se ne bojite vislic?
— Vislice mi niso nikdar ugajale, odgovori Plon-Plon lokavo, najbrž pa niso vsake vislice tako visoke, da bi se jih človek moral bati. Sicer pa, če se moj gospodar ne boji vešal, zakaj bi se jih bal jaz?
— Ali hočete biti torej tudi vi Musolinov tovariš?
— Hočem in prisegam vam zvestobo! odgovori Plon-plon s svečanim glasom.
— Dobro mi došel! reče Musolino in mu stisne roko.
Markiz de Gondi je Plon-Plona veselo potrkal po rami,
vsi pa so mu stisnili roko.
— Sedaj pa, dragi prijatelji, reče Musolino, je čas, da zapustimo to hišo in se podamo na pot. Julija, pripravi stvari, ki jih nameravaš vzeti s seboj, ti Plon-Plon pa pojdi in pripravi konje ...
Nastalo je splošno pripravljanje. Plon-Plon je odšel iz hiše in premišljeval sam pri sebi:
— Kako nepopisno srečan bi bil, če bi bil ostal v Parizu, tedaj bi ne bil član razbojničke tolpe, ki ga čakajo s vilice, toda kaj naj bi storil? Kdor je med volkovi, mora tudi z njimi tuliti! Samo, če bi ne bilo vislic ...
Ko je prispel do hleva, se je naenkrat zdrznil in se obrnil ter prijel za kljuko.
Iz hiše so prišli njegovi gospodarji, odnosno njegovi tovariši.
==Žalostna usoda==
Malo mestne Aspromonti je bilo praznično razpoloženo. Že osem dni je živel v njihovi sredini rešitelj Aspromontov Giuseppo Musolino s svojoj nevesto in svojimi štirimi sovražniki.
Musolino in Julija sta bila gosta v hiši sindaka Flava, Francozi pa so se naselili v gostilnici. Julija je stanovala skupaj s Karmelo, Musolino pa z Antonijem.
Nekaj dni so se gostili. Nekega dne pa je Musolino ustavil pred hišo starega Flava.
— Nekaj trenutkov bi rad govoril z vami! reče Musolino staremu sindaku.
{{prelom strani}}
— O, samo izvolite! odgovori stari Sindako in odpelje i Musolina v svojoj pisarno.
— Tako! reče stari Flava, ko je zapri vrata. Sedaj sem \ vam na razpolago. Ali potrebujete denarja? Ali pa vas morda preganjajo in potrebujete varnejše zavetišče kakoj vam ga nudi moja hiša? Kar povejte svojo željo ... jaz sem vaš pri- i jatelj ...
| |||