Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 12.757:
{{prelom strani}}
Korakali sta druga poleg druge in molčali.
Naenkrat pa se je Karmela ustavila.
— Ti ljubiš torej Giuseppa? je vprašala Karmela.
— Bolj kakor vse na svetu.
— Kako dolgo pa se že poznata?
— Še iz zgodnjega detinstva.
— In ti se ga ne bi mogla odreči?
— Nikdar!
— Niti tedaj ne, če bi šlo za tvojo glavo in za tvoje življenje?
Julija jo je začudeno pogledala in odločno odgovorila:
—
—
— To me pač ne bi niti malo motilo v moji stanovitnosti, Giuseppo je moj.
— In če bi ti ta druga rekla, da bo umrla, če ne bo dobila Giuseppa, kaj bi ti storila v tem slučaju?
— Kakšno čudno vprašanje?! se začudi Julija.
— In vendar, povej mi, kaj bi storila v tem slučaju? je silila Karmela.
— Smilila bi se mi, ker vem, da ji ne bi mogla pomagati. Bila bi ji prijateljica in prizadevala bi si, da bi jo zdravila tega čuvstva ...
— Misliš, da bi bila ona druga s tem zadovoljna? — je vprašala Karmela trpko.
— Tega ne vem, toda vseeno bi se morala sprijazniti s svojo usodo, odgovori Julija. Vsi ne morejo dobiti, kar si želijo ... Tudi v odrekanju najdemo uteho ...
— Jaz mislim, da je odrekanje neumnost, je nadaljevala Karmela. Človek se vendar rodi za življenje ...
Julija je umolknila.
Karmela jo je vodila vedno globlje v gozd.
Čim dalje sta hodili, tem gostejši je postajal gozd.
— Ah, kako je tu temno in skrivnostno! reče Julija nemirno. Ali bi ne bilo boljše, če bi se vrnili?
— Ne, ne! reče hitro Karmela. Pojdiva še malo naprej in kmalu bova prispeli do prostora, ki je kakor ustvarjen za to. da je človek na njem srečen ali pa da umre — Karmela, prosim te, ne govori o smrti, reče Julija nežno.
{{prelom strani}}
Sedaj nočem ničesar slišati o smrti, sedaj moram živeti! Odkar mi je oče Benvenuto rekel, da me bo poročil z Giuseppom, takrat se je nebo nad mojo glavo zjasnilo, postalo je jasno, kakor nikdar dotlej ... Ah, jaz sem presrečna! Malo jih je, ki jim je božja vsemogočnost naklonila toliko sreče ...
— Toda zakaj? Ali si ti morda izjema? je vprašala Karmela in premerila Julijo od strani s tako strašnim pogledom, polnim brezmejnega sovraštva. Julija bi se brez dvoma prestrašila, če bi ta pogled videla.
Julija pa ni videla ničesar ... Julija je bila omamljena od svoje sreče in je brezskrbno stopala naprej.
Kmalu sta prispeli na prostor, o katerem jc malo prej pripovedovala Karmela.
Na tem prostoru je bil gozd čisto redek, jasno, toplo solnce je ogrevalo zeleno travo, ki je pokrivala ves prostor tja do gozdnega potoka, ki je žuborel skoz gozd, skaljal po kamenčkih in kmalu prispel na ravnino.
— Ali vidiš, kako krasen je ta prostor! je rekla Karmela, ki je peljala Julijo do neke skale nad potokom. Sediva tukaj, da se bova odpočili ... Prehodili sva že dovolj dolgo pot ... prav gotovo si že utrujena?
— Da, trudna sem! je odgovorila Julija.
In deklici sta sedli. Julijo sta dolga pot in sveži zrak tako Ltrudila, da se je je jel lotevati spanec takoj, ko je sedla.
— Karmela, ali smem položiti svojo glavo v tvoje krilo? reče Julija.
— Ali bi rada malo zaspala? je vprašala Karmela, njene joči pa so se čudno zasvetile.
— Spanec mi je že sam legel na oči. Če pa bi mi zapela le kakšno pesem, bi zares hitro zaspala.
— O, kar lezi in zaspi brez skrbi, jaz pa ti bom pela in bdela nad teboj, ko boš ti spala ...
V gozdu je vladala čarobna tišina.
Čez malo časa pa je zmotil to tišino čisti in mehki Karmelin glas, razlegal se je po gozdu in se izgubljal v visokih vrhovih dreves.
Vsebina pesmi je bila otožna. Karmela je opevala dve prijateljici, ki sta ljubili enega molža, pela je, kako je ona zavržena sanjala o smrti svoje tekmovalke, svoje tovarišice ... To je bila prava pesem smrti ...
— Ah, kako otožna pesem! reče Julija in zavzdihne. Neki, prosim te, kajti v svoji sreči ne morem poslušati takih {{prelom strani}} otožnih stvari ... Ali je mogoče, da bi prijateljica mogla misliti na nezvestobo in na umor svoje tovarišice? Ne, ne! To ni mogoče! Kajneda, Karmela, da tako podlih duš ni na svetu?
— Ni jih mnogo, odgovori Karmela in nagrbanči čelo, kolikor pa jih je, so zelo redke ...
— Zares, ničesar gršega ni, kakor lažnjivo prijateljstvo! vzdihne Julija.
Karmela ni ničesar odgovorila. Njene velike oči so postale zmedene in Karmela je topo gledala predse.
Z visokega javorjevega drevesa je prifrfotal in padel na Julijo porumenel list, ki pa je bil že skoraj rdeč.
— Glej, glej, je rekla Karmela porogljivo. Ta list je podoben veliki krvavi rani!
Julija ni slišala te škodoželjne pripombe.
Utrnjenost je premagala Julijo, z glavo v krilu svoje prijateljice, v katere zvestobo in poštenost je verovala in se jj popolnoma zaupala, je sladko zaspala ...
— Spi! je zašepetala Karmela in vztrepetala.
Karmela se je nekolikokrat ozrla okrog sebe in z nemirnim pogledom pregledala okolico.
Vse je bilo tiho, nikjer ni bilo žive duše ...
— Sedaj ... sedaj sva sami ... je zaječala Karmela s strašnim glasom. Ah, Musolino, moj si! Svoje Julije ne boš nikdar več videl!
Njene lepe oči so bile krvave.
Karmela se je še enkrat ozrla krog sebe, potem pa je stisnila ustnice in ovila svoje močne prste okrog Julijinega vratu ...
==Čudna podobnost==
Bog je ustvaril najrazličnejše vrste ljudi. Nekateri najdejo pozabljenje svojega trpljenja v pijači, drugi pa žive samo svojemu delu; delo jim je uteha. Med take ljudi prištevamo lahko mladega umetnika Lorenca Faltisa. Delal je podnev ponoči in v delu iskal tolažbe.
Ko je izginila njegova Mignon, je mladi umetnik skoraj znorel od žalosti in bolesti. Česa vsega ni nesrečnoj storil, bi svojo ljubljenko zopet našel? Preiskal je ves Napolj — toda zaman. Nekaj časa ni mogel ničesar delati, ker je neprenehoma {{prelom strani}} mislil na Mignon, žalost mu je tako razjedala duha in zdravje, da je postajal vsak dan bolj bled, dokler ni naposled zbolel.
Obrnil se je k zdravniku za pomoč, zdravnik pa mu je rekel, da zna zdraviti samo telo, ne pa tudi duše. Zdravnik mu je svetoval, naj se izogiblje mesta, naj bo čim več v prosti naravi, na vasi in v gozdu.
Obupani mladenič je ubogal zdravnikov nasvet; zbral je vse svoje stvari in materijal za delo in se napotil v Kalabrijo, hodil je od mesta do mesta, od gozda do gozda, od gore do gore. In to mu je ugajalo. Nekaj je naredila narava sama, nekaj pa svež zrak in Lorenco Faltis si je znatno opomogel.
Vsak dan je čutil, kako se mu vračata prejšnja moč in veselje do dela in mladi umetnik je neutrudljivo delal.
V Napolj se ne bi bil rad več vrnil. Bil je prepričan, da njegove Mignon ni tam, ker bi jo bil sicer našel. Razen tega pa so ga drugi neprijetni spomini silili, da je odšel iz tega mesta, po dolgi blodnji po Kalabriji se je vrnil v Rim in se nastanil v nekem zapuščenem predmestju pri neki stari siromašni ženici.
Lorenco Faltis se ni zanimal za bučno življenje velemesta, neumorno je delal in si z delom krajšal čas.
S potovanja je prinesel nekaj skic iz narave in sedaj jih je izdeloval. Razen nekaterih izrednih posnetkov iz narave, je delal na veliki sliki, na kateri sta se nahajali dve deklici, ki sta počivali na nekem prekrasnem mestu v hladu sredi gozda poleg bistrega potočka. Faltis je dal tej sliki naslov: V zatišju«
Za to sliko je bilo mladi umetnik prav posebno navdušen, radi tega jo je začel tudi najprej izdelovati. Po osmih dneh neprekinjenega dela je bila slika gotova in popoln uspeh v mojsterskem delu je navduševal tudi njega samega.
Baš v tem času je bila v Rimu odprta umetniška razstava. Prvi nani in priznani umetniki so pohiteli, da bi razstavili svoja najboljša dela, sam italijanski kralj pa je določil znatno nagrado za najboljše delo.
Lorenco Faltis je bil mlad človek, kot umetnik pa popolnoma neznan; svojih del ni nikdar razstavljal, temveč jih je prodajal trgovcem s slikami za neznatno ceno.
— Tokrat bom razstavil to sliko! je govoril mladi Lorenco Faltis sam s seboj, ko je občudoval svojo sliko. Tega ne bom storil radi nagrade, ker na to tudi ne mislim, toda tukaj bom vsaj imel priliko, da bom sliko boljše prodal ...
Sklep je bil storjen. Lorenco je takoj odšel k ravnatelju {{prelom strani}} razstave, ki mu je povedal, da je jutri zadnji dan za prijavo in za razstavljanje slik.
— Jutri! je šepetal Lorenco Faltis, ko se je vračal od ravnatelja. Dobro je, da sem sliko skončal, toda ... kako naj bi jo razstavil? Jaz nimam okvira za sliko! Če bi si ga pa hotel nabaviti, bi potreboval najmanj tri sto lir, jaz pa nimam niti toliko, da bi si danes plačal obed ... Niti te prilike ne morem izkoristiti ... Pa sem res nesrečen! Mar naj bi zopet nesel sliko kakemu trgovcu, ki mi bo dal zanjo samo par lir? Dvoje kosil za delo osmih dni? Pfuj, to je zares nehvaležno, boljše je, da jo uničim ...
In ves obupan je zgrabil Lorenco Faltis nož in šel k sliki, da bi jo z nožem raztrgal.
Naenkrat pa je obstal ...
Iz hodnika so prihajali neki glasovi.
Lorenco je počasi stopil k vratom in prisluškoval. Poškilil je skozi neko razpoko v vratih in videl svojo gospodinjo, ki se je pogovarjala z neko lepo, rjavkasto deklico; zazdelo se mu je, da je videl to deklico že večkrat v prodajalni starinarja Abrahama Holepa, ki je imel svojo prodajalno njegovemu stanovanju nasproti.
— Ah, ah, je slišal, kako je govorila njegova gospodinja. Jaz pa nisem niti slutila, da stanuje pri meni tako velik umetnik.
— Da, pravi umetnik! — je odgovarjala deklica z zvonkim glasom.
Ta deklica je bila zares lepa Noama, hčerka starinarja Abrahama Holepa.
— Dobra starka, povejte mi, nadaljuje deklica, zakaj je ta človek vedno tako bled in tako otožen? Večkrat sem ga opazovala z okna in nekoč sem videla v njegovih očeh solze.
— Ah, kdo bi vedel, kaj ga tišči, reče gospodinja in zavzdihne. Morda mu je težko, ker nima denarja, ker je siromak ...
— Ne, to ne more biti, jo prekine Noama. Radi denarja človek ne joče ... Najbrž ima kakšen drug vzrok, morda je izgubil prijateljico, morda je umrla ...
Faltis je trepetal.
Pametne in sočutne besede lepe deklice so ga božale okrog srca in Lorenco ni mogel več vzdržati, odprl je vrata in planil iz sobe.
Gospodinja, prav posebno pa še Noama, sta se presenečeno zdrznili, ker nista vedeli, da je Lorenco Faltis doma, še {{prelom strani}} manj pa sta si mislili, da bi mogel umetnik slišati njun pogovor.
Faltis je stopil k Noami in ji rekel z razburjenim glasom:
— Gospodična, jaz sem slišal vaše besede. Imate prav! jaz preziram denar in bogastvo, revščina bi mi nikdar ne orosila oči s solzami. Strašna bol tišči mojo dušo, mož pa nikdar ne joče, čemu ne krvavi duša!
Noama ni ničesar odgovorila, začudeno je pogledala mladega umetnika.
— Zdi se mi, da vas poznam, je nadaljeval Faltis. Če se ne motim, ste vi hčerka trgovca Abrahama Holepa.
— Da, jaz se imenujem Noama. Gospod, ne zamerite mi. jaz sem v vaši odsotnosti gledala vašo sliko in jo občudovala ... Nekoč boste postali še velik in slaven umetnik ... Ko pa boste to postali, boste pozabili na bol, ki vam gloda duha ...
— Ne verjamem! je vzdihnil mladi umetnik. Dvomim, da bi mogel kedaj pozabiti na strašno bol. Kar pa se umetniške slave tiče, je isto.
Pri teh besedah se je mladi Lorenco Faltis trpko nasmehnil in nadaljeval:
— Če hoče umetnik postati slaven in znan, mora razstaviti svoja dela ... Čeprav zgleda to na prvi pogled popolnoma enostavno, vendar to ni tako lahko ... Poglejte, sedaj se mi nudi prilika, da bi razstavil neko svojo sliko, pa je ne morem ...
— Zakaj ne? vpraša Noama.
— Za sliko bi potreboval okvir, jaz pa nimam tri sto lir, da bi si ga nabavil.
— Ah, če je samo to, tedaj vam bom jaz lahko pomagala, pristavi Noama skoraj veselo. Ne nameravam vam ponuditi denarja, ker vem, da bi vas to razžalilo, toda, moj oče ima v svoji prodajalni neko sliko, ki je prav tako velika, kakor vaša. Ta slika pa ima lep zlat okvir. Iz okvira je samo treba vzeti staro sliko in vse je v redu ...
— Vi ste dobri, gospodična, vzdihne Lorenco Faltis, toda kaj bi rekel vaš oče?
— O, moj oče je zelo dober in če vam le more pomagati, bo to zelo rad storil! je veselo vzkliknila Noama. Pojdite z menoj k mojemu očetu ... Ah, prepričali se boste, da bo Abraham Holep zelo srečen, če vam bo mogel s čim pomagati ...
Faltis ni vedel kaj naj bi rekel od velikega veselja, brez besede je šel za mlado deklico, kakor za angelom rešitve.
— Če vam bo to kaj pomagalo, vam iz srca rad storim to uslugo ...
— O, jaz ne najdem besed, da bi se vam zadostno — Ne obljubljajte ničesar, ga prekine Abraham Holep. To ni zame nikaka žrtev, če vam posodim okvir. Baš nasprotno, to je tudi zame koristno, ker bo tudi moj okvir razstavljen in se bo morda našel kakšen kupec, ki bo kupil sliko in okvir skupaj. V tem slučaju mi boste plačali vrednost okvirja.
Faltis je bil skoraj presenečen nad toliko dobroto starega trgovca.
Stari Abraham Holep je izročil Noami ključe od skladišča in Noama je odpeljala FaLtisa v skladišče, da bi vzel sliko iz okvirja. Ko sta prispela v zadnji kot sobe, je Noama pokazala z roko sliko in rekla:
— Tu je slika!
Z njegovo pomočjo je Noama potegnila sliko v ospredje in snela ovoj s slike.
Faltis je pogledal sliko.
Naenkrat pa je strašno pobledel in stopil korak nazaj.
— Kako je prišla ta slika k vam? vpraša Lorenco Faltis.
— Ah, ta slika ima čudno zgodovino, odgovori Noama. To sliko smo dobili iz neke ugledne hiše, iz hiše najbogatejšega bankirja v Napolju, to je vsaj nekoč bil, sedaj pa, kakor pripovedujejo, je popolnoma propadel in blodi po ulicah ...
— Kako se je imenoval ta bankir? vpraša Faltis.
— Kristobal Hermandez! Ali ste že slišali kedaj to ime?
— Da, da, slišal sem ga že ... je spregovoril nesrečni mladenič, ki se je spomnil na tega zločinca.
— Toda, kaj vam je? je začudeno vprašala Noama. Vi ste bledi, morda poznate to sliko?
— O, prav dobro jo poznam! odgovori Faltis. To sliko je delal moj oče. Spominjam se, da jo je dolgo imel doma in čeprav bi bil potreben denarja, se vendar ni hotel ločiti od nje. Nekega dne pa ga je le beda prisilila, da je sliko prodal Kristobalu Hermandezu.
{{prelom strani}}
— Da, da to je tista lepa Španjolka, ki jo je nekoč slikal moj oce z njenim otrokom. To je čudna povest ... Oče mi fe mnogokrat pripovedoval to povest in jaz sem si jo zapomnil.
— Nekega dne so poklicali mojega očeta v lep dvorec Tam je videl moj oče bledo, toda zelo lepo damo ki je držala s svojem naročju deklico, ki je bila stara štiri leta in bridko jokala. Oče je preživel v dvorcu tri dni in slikal damo z otrokom. In tako je imel dovolj prilike biti z damo na samem; lepa žena mu je povedala, da je Španjolka, da otroka zelo ljubi, da pa se mora ločiti od njega, za spomin pa bi rada imela to sliko.
— Oče je uporabil vse svoje znanje in umetnost delo se mu je izborno posrečilo, nagrade pa ni prejel. Ko je bil s sliko gotov in jo je baš hotel odpremiti v dvorec, je prišel k mojemu očetu sluga iz dvorca in mu javil, da je dama nenadoma odpotovala, radi slike pa ni odredila ničesar.
— Oče je sliko obdržal. Pozneje sem ga mnogokrat videl, ko je stal pred sliko in otožno zmajeval z glavo ter govoril sam s seboj:
—
Noama je ganjeno poslušala pripovedovanje mladega človeka, Lorenco Faltis pa je umolknil in zopet jel gledati sliko.
Naenkrat pa je razburjeno vprašal:
— Ah, zdi se mi, kakor da tega otroka prav dobro poznam! Poteze njenega obraza so mi tako znane, kakor da bi jih gledal podnevi in ponoči!
Moj Bog, te poteze so podobne potezam one deklice, ki jo imam na svoji sliki in ki sem jo slikal v gozdu pod Aspromonti ... Toda, ne, ne, to je nemogoče! In vendar ... Poteze so iste ...
In mladi umetnik se je prijel za glavo.
— Ne, ne, je zašepetal Faltis, to ni moeoče! Kakšna zveza bi pač mogla biti med otrokom iz kneževske palače in ono deklico iz Kalabrije ... To je samo podobnost in nič drugega! ...
— Kaj menite o okviru? ga je prekinila Noama v premišljevanju: Ali bo dovolj velik za vašo sliko?
— O, kakor da bi bil nalašč zanjo izdelan .... Svoje slike delam po navadnih formatih, katerih se je posluževal tudi moj oče in to mi je porineslo srečo ...
Toda, gospodična Noama, jaz moram imeti to sliko! Govoril {{prelom strani}} bom z vašim očetom in upam da bo to sliko prihranil zame, ker bi mi bilo žal, če bi prišla v tuje roke ... ah, če bi bil bogat, bi dal vašemu očetu za to sliko zlata, kolikor bi ga hotel ...
— Ne bojte se, gospod, je odgovorila Noama. Moj oče bo shranil to sliko za vas, dokler jo boste lahko kupili. Sicer pa zanjo itak ni mnogo plačal in tudi ne bo iskal pri njej mnogo zaslužka ... Gospod, sedaj pa na delo ...
Lorenco Faltis in Noama sta vzela sliko iz okvira.
Uro pozneje je že imel mladi Lorenco Faltis svojo sliko v zlatem okviru, ki je dajal tudi sliki sami večjo vrednost in večjo vnanjo lepoto. Lorenco je z zadovoljnostjo gledal svojo sliko in samemu sebi priznal, da je napravil umetniško delo.
Ko je naslednjega dne odnesel svojo sliko v kočijo in tudi sam sedel vanjo ter se odpeljal v razstavo, je Noama sedela pri oknu in prosila Boga, da bi Faltisova slika in njegov umetniški talent ne ostala neopažena in mu želela, da bi dobil nagrado ...
==Presenečena zaveznika==
Napočil je dan otvoritve razstave.
Velike in prostrane sobe muzeja so bile prenapolnjene z najodličnejšimi gosti, ki so prišli k otvoritvi razstave, da bi občudovali dela umetnosti in velikih mojstrov. V Italiji skoraj ni bilo slikarja aloi rizbarja, ki ne bi bil razstavil katero svojih slik. —
Po svečani otvoritvi so člani ocenjevalne komisije hodili od predmeta do predmeta in si povsod zabeležili kake opazke.
Ostali udeleženci pa so se razkropili po raznih oddelkih in občudovali prekrasna dela.
Med mnogoštevilnimi posetniki sta bili tudi dve osebi, ki sta hodili od slike do slike, na njunih obrazih pa je lahko vsakdo opazil, da ju razstava sama prav nič ne zanima. —
To sta bila Luigi Borgeze in Margareta Čiriko, oziroma laži-hčerka kneza Alberta Borgeza.
Odkar sta sklenila zavezništvo in napovedala knezu Albertu in Juliji smrt, sta se mnogokrat sešla. Da bi Luigi skril svoje zločinske namere, je prav pogosto zahajal v hišo svojega {{prelom strani}} brata, se mu Minil in se pretvarjal ter se delal zelo ljubeznji-v-ega. Tudi včeraj je bil Luigi pri knezu na obedu, izkoristil je t0 priliko in pri odhodu Margareti zašepetal: r — Jutri ob enajstih v muzeju!
Margareta ga je razumela in Ob določenem času je bila v muzeju, kjer jo je Luigi že pričakoval.
Sedaij sta hodila med ostalimi gosti.
| |||