|
In gospod Mihael začne zopet:
»Sedim, sedim…sedim … vrag stoji na pragu. Kar takoj sem ga spoznal, zavihan repek mu je gledal iz hlačnic, frak je imel na sebi, kot marker, in dva rožička na temenu. »Dober dan,« mi pravi, »a ste že vstali?« »Bog daj dva,« odgovorim in nič se ne bojim. »Vstal sem, vstal,« pravim, »pa ne vem, če bo vreme. Z vdovo Metko bi se šla sprehajat, takole okoli Rožnika pa k »Zeleni žabi.« Tam imajo prav dobra reberca…reberca …« – »Aha, aha, z vdovo Metko,« povzame hudič, »prav čedna ženska je to. Še jaz se je večkrat domislim. V loterijo pridno stavi, včasih tudi zakolne in dedce ima zelo rada. Da, da, Mihec Konoplja, za hlačami rada gleda. Imam veselje z njo, ta bo še moja.« – »Kaj tvoja!« zavpijem nad hudičem, pa se mu zaprašim v glavo. Tako sem ga zmikastil, da me je na kolenih prosil, naj ga pustim pri miru. Še zdaj sem ves truden, tako sem se zdelal v sanjah.«
Vdova Metka je kar zijala, tako se je čudila sanjam. »Mene je imel v mislih, pravite, gospod Miha, ti presneta reč!«
|
