Hlapci: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 856:
 
<b>KALANDER</b>: Do malega vsi. Ta pravi, da je prestar, da se ne
briga več za take reči, da misli na smrt ... lani še ni mislil na smrt. Drugi pravi, da bomo že brez njega opravili, on da ima posla v izobilici ... in poseda v krčmi do polnoči. Najhujši so tisti, ki pravijo, da so v svojem srcu taki in taki, ampak zdražbe in razprtije da ne marajo. Malo manj sem zameril tistim, ki so mi kratko malo zaloputnili duri pred nosom ... ni v njih laži in hinavščine; razločno so povedali: baba sem, kaj bi! ... Huda pozeba vsepovsod! ... Majêjo, skomizgajo, mežikajo: "Eh, križ je ...", pa: "Eh, družino imam ...", pa: "Eh, rad bi v miru živel ..." — Smilijo se človeku, še zmerjal jih ne bi.
 
<b>JERMAN</b>: Vse je prav in koristno, kakor je. Treba je bilo te
Vrstica 872:
<b>JERMAN</b>: Tako je. Povedal si na kratko in razločno, kar drugi
odevajo s pisano plahto učenih besed. Célo znanost so napravili iz te plahte — globoko in obširno znanost, ki je nam preprostim ljudem le težko razumljiva. Ti praviš na kratko: pamet je zatajil za tolsto kračo — tak učenjak pa ti razklada svojo nečedno stvar od zore do mraka, do oblakov ti nakopiči besed, ki jih je bil nabral iz deveterih besednjakov, naposled se ti zavrti v glavi, da poklekneš predenj ter ga moliš, ne zato, ker ga spoštuješ, temveč ker si truden. O, že debele knjige so pisali o tistih tvojih žgancih in izkazalo se je prav
zares: da je za nepoštenost razlogov devetindevetdeset, za poštenost pa komaj eden ...
 
'''''Mati''''' prinese čaja, kruha in mrzlega mesa ter postavi
Vrstica 882:
 
<b>JERMAN</b>: ''zamišljen, počasi'': Použila bova še marsikatero grenko južino; še marsikatero noč bova težko spala; še marsikdaj se
bova ustavila na cesti in bova rekla; zakaj tod, čemu je treba? ...
''Veselejše.'' Samá sva si naročila to južino, pa jo použijva!
 
Vrstica 890:
<b>JERMAN</b>: Jaz pa ti povem: če pridejo sami razbojniki na to
zborovanje — mednje pridem in jim povem natanko tisto, kar sodi razbojnikom. Ni trma, tudi ni bahavost. Ali tako so me na tla potisnili, tako so me zasmehovali, tako so pljuvali predme, da se
jim moram pokazati pred lice, povedati, da nisem na tleh in ne opljuvan ... ''Mirnejše.'' Kaj misliš, ali ni vsa ta pijanost le zunanja, da se jih drži tako rekoč le na suknji, kvečjemu še na jeziku?
Da so pod suknjo ljudje, po božji podobi ustvarjeni? In da bodo poslušali človeka, pa četudi ne pojdejo za njim? Da bi naposled taka živa beseda pred njimi vsemi in na očitnem kraju več zalegla nego samoten pogovor in več nego pisana knjiga? To mislim in táko je moje upanje.
 
Vrstica 944:
<b>LOJZKA</b> ''vstane'': Ne morem! ''Hipen odmor''. Ker pravim, da ti ne morem povedati — ali ne veš, kaj bi ti morala povedati?
 
<b>JERMAN</b> ''izpusti njeno roko'': Vedel sem, preden sem te prosil, da pojdi. Ali bolnik vé, da je na smrt bolan, pa vendar kliče zdravnika, da bi mu sodbo še naglas povedal. To je tisto skrito, mevžasto, nizkotno upanje! — ''Stopi spet bliže k nji''. Ali vendarle, prosim te, vendarle mi povej ... veš, le tako, iz radovednosti ... človek rad odkrije svojo rano in jo gleda ... pa ga obide gnus in bolečina je
manjša ... nič se ne boj, ne bom jokal, še nikoli nisem ... ''séde zadaj na divan in nasloni lica v dlani'' ... povej!
 
<b>LOJZKA</b> ''sede na stol spredaj, z obrazom od njega obrnjena'':
Vesela je bila ...
 
<b>JERMAN</b>: Vesela?
 
<b>LOJZKA</b>: Ne ... govorila je z veselim glasom, kakor zmerom
govori ... In je rekla, da ne pride ...
 
<b>JERMAN</b>: Kako je to rekla, s kakšno besedo?
 
<b>LOJZKA</b>: Da ne vé, kaj bi tam na vrtu, je rekla, in da le ostani
v svoji družbi, je rekla, med pijanci in pretepači ...
 
<b>JERMAN</b> ''se ne gane'': Dalje!
Vrstica 971:
 
<b>JERMAN</b>: Kaj? ,V bodoče ostavi'? ''Vstane.'' Če je rekla ,v bodoče ostavi', tedaj je vse, kakor je treba. — Glej, Lojzka, prav nič ne čutim, da je moje srce kaj izgubilo; morda niti imelo ni, kar bi
moglo izgubiti. Tudi ni pridobilo bolečine ... nič bolečine; kar se je zgodilo, se je moralo zgoditi ... ali zdaj bi se ne bilo smelo zgoditi, ''zdaj'' ne! ... Ostal bi bil lep spomin, vesel spomin, kakor na fantovsko vasovanje ... zdaj pa ne ostane drugega nič, nego na moji suknji še en pljunek poleg drugih ... ''Lojzka sedi, naslonjena ob mizo, in gleda nanj.'' In vendarle je bilo ... pomisli, ničesar nisem imel
in ničesar izgubil, pa vendar mi je pri srcu, da bi objokaval ...
 
<b>LOJZKA</b> ''tiho'': Tudi meni ... tudi meni je bilo že tako pri srcu.
 
<b>JERMAN</b> ''stopi k nji in jo prime za roko'': Slabič sem, glej, otrok, jokav sanjač ... pa bi se rad za junaka postavljal ... Nikomur bi ne pokazal svojega solzávega srca ... ali tvoje oči so tako jasne ... ni me sram pred njimi ... kakor da bi stopil pred ogledalo ... ''Med pogovorom se je bilo po malem zmračilo.'' Tebi rečem, da sem žalosten in malodušen in da se ... ''tišje'': da se bojim trpljenja ...
 
<b>KOMAR</b> ''pod oknom, s pijanim glasom'': Golob in golobica, Bog vaju blagoslovi!
Vrstica 991:
<b>LOJZKA</b>: Zdelo se mi je, da je šel za menoj.
 
<b>JERMAN</b> ''stopi k pisalni mizi ter prižge svetilko:'' Misliš, da je cunja in motovilo, pa je modrijan; spoznal je, da zvestemu hlapcu gospodar ne zameri greha ... lahko bi v cerkvi kvante prepeval ...
 
<b>LOJZKA</b> ''stopi k stolu in si ogrne ovratnik'': Ne zameri, da ti nisem veselja prinesla.
 
<b>JERMAN</b>: Prinesla si mi tolažbe. Zahvaljena! ... ''Spremi jo do duri.'' Zdi se mi, da si mi za sto korakov bližja nego prej
... da ti šele zdaj vidim v oči ... rad te imam, ker sva tako samá ... samá med živimi ljudmi! ...
 
<b>LOJZKA</b>: Tudi ti zahvaljen za to besedo.
Vrstica 1.005:
 
<b>JERMAN</b> ''stopi k pisalni mizi in odpre miznico; vzame sliko v
roko, govori zelo tiho in počasi'': Kje si zdaj? ... Komaj da te še vidim, ne spoznal bi te skoraj več ... Da si mi dala le en pozdrav ... čista misel bi šla s teboj ... ''na duri trka'' ... čista misel s teboj ...
''Položi zamišljen sliko na mizo''.
 
Vrstica 1.068:
 
<b>ŽUPNIK</b>: Vi niste podobni tistim, ki so pocépali na kolena,
ko so se tla zamajala; moški ste in pošteni, rad bi vam roko dal v prijaznosti; in toplejše bi jo stisnil nego spolzke roké tistih, ki jih moléé naproti. Zato sem vam razložil, kako malo je potreba, da ... da
prestopite ta plitki jarek med nama.
 
Vrstica 1.086:
<b>PISEK</b> ''stopi v izbo široko in nerodno:'' Pozdravljeni! Živeli! Jaz sem z vami! Nate roko! ''lztegne roko proti Jermanu in omahne''.
Kje pa jih je kaj, teh prekletih črnih muh? Ali se jih kaj bojimo, kaj? Ali smo mevže, kaj? Vi ste mož — čast možú! ''Se odkrije.''
... Gospod — jaz — veste, nocoj mi je zmanjkalo — za večerjo — vsakemu se primeri —
 
<b>JERMAN</b> ''seže v žep'': Náte in pojdite, trudni ste.
 
<b>PISEK</b>: Vsakemu se primeri — ''Ugleda župnika, zasenči z eno roko oči, s klobukom pokaže nanj.'' He, he? ... Črna suknja, črn možic! Ali bi mu nekaj povedal? Ali bi mu nekaj povedal, temu debelemu?
''Razprostre roké''. Fej!
 
<b>JERMAN</b> ''ga prime za roko'': Lahko noč! ''Odpre duri''.
 
<b>PISEK</b> med durmi: Nič za malo ... vsakemu se primeri ... ''Odide''.
 
<b>JERMAN</b> ''se vrne proti župniku'': Na čigavi njivi ni plevela?
 
<b>ŽUPNIK</b>: M-da ... ''Vstane''. Namerili ste se hlapce v ljudi izpreobračat; pot je težavna in gre v kolobarju, nikoli je ne boste premerili do konca ... nihče je še ni.
 
<b>JERMAN</b>: Pa če je ne premerim do konca — hodil sem, kamor
Vrstica 1.121:
<b>JERMAN</b>: Kaj ukazujete, mati?
 
<b>MATI</b> ''stopi k njemu'': Glej, Franc, otrok moj: ni dolgo več ... do svetega božiča, mislim ... ko mi bodo zvonili na to zadnjo pot ... usmili se mojega srca, in svoje duše se usmili ... Glej, na kolenih klečim pred teboj — ''poklekne trudoma'' — ne zavrzi Boga!
 
<b>JERMAN</b> ''se skloni, da bi jo vzdignil'': Mati!