Redakcija: 09:50, 23. avgust 2018 uredi Mija Bon (pogovor \| prispevki) 4.933 urejanj →‎Pesem smrti ← Starejše urejanje		Redakcija: 22:50, 16. september 2018 uredi razveljavi Mija Bon (pogovor \| prispevki) 4.933 urejanj →‎Presenečena zaveznika Novejše urejanje →
Vrstica 13.033: To sta bila Luigi Borgeze in Margareta Čiriko, oziroma laži-hčerka kneza Alberta Borgeza. Odkar sta sklenila zavezništvo in napovedala knezu Albertu in Juliji smrt, sta se mnogokrat sešla. Da bi Luigi skril svoje zločinske namere, je prav pogosto zahajal v hišo svojega {{prelom strani}} brata, se mu ~~Minil~~hlinil in se pretvarjal ter se delal zelo ~~ljubeznji-v-ega~~ljubeznjivega. Tudi včeraj je bil Luigi pri knezu na obedu, izkoristil je t0to priliko in pri odhodu Margareti zašepetal: r — Jutri ob enajstih v muzeju! Margareta ga je razumela in Ob določenem času je bila v muzeju, kjer jo je Luigi že pričakoval. ~~Sedaij sta hodila med ostalimi gosti.~~ Sedaj sta hodila med ostalimi gosti. ~~— Grof, ali še niste našli nobene sledi? je vprašala Margareta, iko sta stopila v veliko dvorano.~~ — Grof, ali še niste našli nobene sledi? je vprašala Margareta, ko sta stopila v veliko dvorano. — Ne! je odgovoril Luigi. Nikjer je ni, kakor da bi se bila udrla v zemljo. — Tedaj je prav gotovo pri Musolinu? — Ni je pri njem. — Kako veste to? — Iz neovrgljivih virov vem, da živi razbojnik popolnoma sam na vrhu Aspromontov. — Toda, Julijo morate najti! reče Margareta kljubovalno. Saj veste, kako sva se domenila? Dokler bo živela Julija, bo živel tudi knez Alberto! — Vem, draga Margareta, odgovori Luigi priliznjeno, jsamo ne vem, zakaj ste si to željo vtepli v glavo? Zakaj vam je toliko do te deklice, ki vam ne more več Škodovati, posebno pa še tedaj ne, ko »on« ne bo več živ. — Vem, draga Margareta, odgovori Luigi priliznjeno, samo ne vem, zakaj ste si to željo vtepli v glavo? Zakaj vam je toliko do te deklice, ki vam ne more več škodovati, posebno pa še tedaj ne, ko »on« ne bo več živ. — Ne, ne, Julija mora zginiti! je pristavila Margareta nervozno, pri tem pa je postrani pogledala Luigija. — Saj bo tudi zginila! .iii je zatrjeval Luigi. To vam zagotavljam. toda radi tega hiti bilo nesimisleno stvar zavlačevati ... Odločite se ... Jaz imam stekleničico s strupom pri sebi ... Samo nekaj kapljic v čašo vina in smrt nastopi že čez nekaj ur ... To je kitajski strup in zdravniki ne bodo mogli ugotoviti vzroka smrti ... — Saj bo tudi zginila! ji je zatrjeval Luigi. To vam zagotavljam, toda radi tega hiti bilo nesimisleno stvar zavlačevati ... Odločite se ... Jaz imam stekleničico s strupom pri sebi ... Samo nekaj kapljic v čašo vina in smrt nastopi že čez nekaj ur ... To je kitajski strup in zdravniki ne bodo mogli ugotoviti vzroka smrti ... ~~— Ah, le ne govorite mi ničesar, se je branila Margareta. Saj sem vam že rekla: najprej Julija, potem pa knez Al .....~~ — Ah, le ne govorite mi ničesar, se je branila Margareta. Saj sem vam že rekla: najprej Julija, potem pa knez Al..... — Prst! jo je prekinil Luigi. Ne izgovarjajte imena, ker bi naju mogel kdo slišati ... ~~— Kajpada! je nadaljevala Margareta brez skrbi. Tukaj se pač -nihče ne zmeni za najin pogovor! Ali ne vidite, kafco se vsi prerivajo okrog slik!~~ ~~— Vidim, vidim, toda kljub temu morava biti previdna. Povejte mi, ali mi bi ¡radi še kaj povedali?~~ — Kajpada! je nadaljevala Margareta brez skrbi. Tukaj se pač nihče ne zmeni za najin pogovor! Ali ne vidite, kako se vsi prerivajo okrog slik! ~~— Ničesar posebnega, razen to, da stari Kristofo ne stne ostati več v hiši. To je stari lisjak! Zdi se mi, da sumi ... I~~ ~~— ¡Kako? Kaj sumi?~~ — Vidim, vidim, toda kljub temu morava biti previdna. Povejte mi, ali mi bi radi še kaj povedali? {{prelom strani}} — Ničesar posebnega, razen to, da stari Kristofo ne sme ostati več v hiši. To je stari lisjak! Zdi se mi, da sumi ... — Kako? Kaj sumi? — Sumi, da jaz nisem prava kneginja. — Ah, Kristofo je star bedak! Kaj naj bi on vedel? — Grof, ne pozabite, da je Kristofo poznal Julijo še kot otroka, držal jo je v svojem naročju in jo odnesel v gozd. Vse to nama dokazuje, da je Kristofo nevaren človek. Tudi on mora s poti ... — Dobro torej, dajte mu strupa! je predlagal grof. — Ne, grof, najprej mora umreti Julija, je nadaljevala Margareta. Če pa na vsezadnje tudi ne bi umrla, jo morate odstraniti toda tako, da je nikdar več ne bom videla ... ~~— Kdo ve, morda je pa niti ni več v Italiji, je pripomnil~~ — Kdo ve, morda je pa niti ni več v Italiji, je pripomnil grof. ~~grof.~~ — Eh, če bi to prav gotovo vedela, bi bila brez skrbi, tako pa ... In Margareta je umolknila. Molče sta šla dalje. Ko sta zopet ostala sama pri neki sliki, je Margareta vprašala svojega spremljevalca: — Ali ste kaj slišali o Musolinu? — Ničesar! je odgovoril grof. — Zares, pohod Gaetana Krispija je pa žalostno! se je porogljivo zasmejala Margareta. —• Slabše res ni moglo končati, odgovori Luigi. Tam se je nekaj čudnega zgodilo. Govoril sem z nekim oficirjem, ki je bil pri tem pohodu zraven, zatrjeval mi je, da je bila hiša obkoljena in da bi bili hajduka prav gotovo prijeli, v tem pa je Musolino povabil Krispija k pogajanju, ko pa se je vrnil, jim je izjavil, da ne more ničesar storiti in vojska se je umaknila. — Slabše res ni moglo končati, odgovori Luigi. Tam se je nekaj čudnega zgodilo. Govoril sem z nekim oficirjem, ki je bil pri tem pohodu zraven, zatrjeval mi je, da je bila hiša obkoljena in da bi bili hajduka prav gotovo prijeli, v tem pa je Musolino povabil Krispija k pogajanju, ko pa se je vrnil, jim je izjavil, da ne more ničesar storiti in vojska se je umaknila. ~~— Strahopetnež! reče prezirljivo Margareta. Če bi ga pripeljal živega v Rim, bi bilo vse drugače ...~~ ~~— O, verjamem! je zagordnjal Luigi sam pri sebi in se obrnil vstran. Če bi bil Musolino v Rimu, bi bil hitreje osvobojen, ker bi ga v zaporu prej in lažje našla kakor pa v Asprfl-montih.~~ — Strahopetnež! reče prezirljivo Margareta. Če bi ga pripeljal živega v Rim, bi bilo vse drugače ... — O, verjamem! je zagordnjal Luigi sam pri sebi in se obrnil vstran. Če bi bil Musolino v Rimu, bi bil hitreje osvobojen, ker bi ga v zaporu prej in lažje našla kakor pa v Aspromontih. In Luigi se je porogljivo nasmehnil. Margareta pa tega smehljaja ni opazila in je zašapetala: — Pripovedujejo, da so uvedli proti Gaetanu Krispija kazensko postopanje? — Res je, je odgovoril Luigi. Sodilo ga bo vojno sodišče in bržkone mu bodo vzeli vse vojaške časti ... {{prelom strani}} — Kaj pa njegov slavni oče? Ali se ne bo zavzel zanj? — Ne, ne bo se zanj zavzel! Baš nasprotno, stari Krispi se je odrekel svojega sina. Jaz sem o tem prav dobro informiran, kajti kakor vam je morda znano, je bil Gaetano moj prijatelj ... — Radi tega je tudi sedaj izgubljen! je zbadljivo pristavila Margareta. Luigi jo je presenečeno pogledal. — In to mi rečete vi? je vprašal Luigi resno. — Kakor vidite, sem jaz nenavadno odkritosrčna, je odgovorila Margareta. Vi ste nevaren prijatelj. Vaše prijateljstvo bi koga morda lahko tudi osrečilo, toda bolj gotovo pogubilo ... — Pst! jo je prekinil Luigi. Poglejte lady Izabelo Kensington in njenega moža. In Margareta in Luigi sta šla naprej. Naenkrat pa sta se začudeno ustavila. Tako sta bila zatopljena v svoj pogovor, da nista niti opazila, da se zbira pred neko sliko na drugem koncu dvorane izredno mnogo ljudi. Sedaj pa, ko sta zagledala to prerivanje in veliko množico posetnikov pred seboj, sta bila presenečena in sta se zelo čudila. — Kaj je tam? je vprašala Margareta. — Ne vem, najbrž pa bo tam kakšna slika, ki je vzbudila splošno pozornost. ~~—■ Pojdiva, da bova tudi midva videla ta čudež, je rekla Margareta.~~ — Pojdiva, da bova tudi midva videla ta čudež, je rekla Margareta. In napotila sta se proti množici in se prerinila v ospredje. Stiska pa je bila tolikšna, da nista mogla do slike, da bi si jo natančnejše pogledala. Luigi pa se je dvignil na prste in pogledal preko glav radovedne množice številko razstavljene slike. Bila je številka 215. Luigi je potegnil iz žepa katalog in poiskal številko 215. Pod to številko je bila razstavljena slika, ki je nosila naslov: »V zatišju!« — Na vsak način jo morava videti, je rekla Margareta, ker to mora biti zares mojstersko delo, da je vzbudilo toliko zanimanje občinstva ... Po dolgem prerivanje se jima je vendar posrečilo, da sta prispela v bližino slike, odkoder sta jo lahko dobro videla. ~~Slika je ibila zares zelo lepa, delo pa je bilo mojstersko v pravem pomenu besede. Umetnik je naslikal gozd, skozi ve-~~ ~~jevje~~Slika je ibila zares zelo lepa, delo pa je bilo mojstersko v pravem pomenu besede. Umetnik je naslikal gozd, skozi vejevje {{prelom strani}} je prodiralo jasno solnce, zlati solnčni žarki so se čarobno zrcalili na valčkih gozdnega potoka. Do potoka je pokrivala I tla sočna trava, ob neki nizki skali ob potoku samem pa je ; sedela deklica iz Kalabrije v pisani narodni noši tistega kraja i, v njenem krilu pa je ležala in brezskrbno spala še mnogo ~~lep§a'~~lepša deklica, poleg nje je ležal velik rumen slamnik s svilenimi ~~tra- ] kovi~~trakovi, ki so bili zelo dolgi. — To je torej ta slika, je rekla Margareta in opazovala sliko. Zares, slika je krasna, delo prvovrstno! Le poglejte, kako so barve izrazite in kako se ujemajo! Kaj pa šele osebe? Kakor da bi bile žive ... — To je torej ta slika, je rekla Margareta in opazovala sliko. Zares, slika je krasna, delo prvovrstno! Le poglejte, kako so barve izrazite in kako se ujemajo! Kaj pa šele osebe? Kakor da bi bile žive ... ~~Margareta je naenkrat vztrepetala, istočasno pa je zaou- j t:la, kako jo je grof močno stisnil za roko.~~ Margareta je naenkrat vztrepetala, istočasno pa je začutila, kako jo je grof močno stisnil za roko. Luigi in Margareta sta se spogledala. Videla sta, česar nista pričakovala. Deklico na sliki sta spoznala. Presenečenje je bilo tako veliko, da se je skoraj spremenilo v strah. ~~Luigi je potegnil Margareto iz gneče, odšla sta v kot I dvorane, kjer sta bila popolnoma sama.~~ Luigi je potegnil Margareto iz gneče, odšla sta v kot dvorane, kjer sta bila popolnoma sama. — Ali ste videli? je vprašal Luigi. — Sem. — Ali ste jo pa tudi spoznali? — Da, tudi spoznala sem jo! Deklica, ki spi, je Julija! In zopet sta se spogledala s strmečimi pogledi. ~~Sanje ali resnica~~ ==Sanje ali resnica== Karmela je čutila nepremagljivo sovraštvo napram svoji tekmovalki; ko se je prepričala, da sta popolnoma sami, je sklenila, da bo Julijo spravila za vedno s poti. Sklenila je, da -av trm'o !:■-■- vrgla v -potok in ovila je svoje močne prste krog Julijinega vratu. ~~Samo stisniti ji je bilo treba in Julija bi bila mrtva, j toda ...~~ Karmela je čutila nepremagljivo sovraštvo napram svoji tekmovalki; ko se je prepričala, da sta popolnoma sami, je sklenila, da bo Julijo spravila za vedno s poti. Sklenila je, da {{nejasno\|av, truio}} vrgla v potok in ovila je svoje močne prste krog Julijinega vratu. Samo stisniti ji je bilo treba in Julija bi bila mrtva, toda ... Bog tega ni dopustil. ~~V zadnjem trenutku je preprečil Karmeli izvršitev tega~~ V zadnjem trenutku je preprečil Karmeli izvršitev tega strašnega zločina. ~~V trenutku, ko je Karmela položila svoje roke na Jujiin vrat, so se naenkrat razdelile veje blišnjega grmovja in pred Karmelo se je pojavila vitka postava nekega mladega moža ...~~ V trenutku, ko je Karmela položila svoje roke na Julijin vrat, so se naenkrat razdelile veje blišnjega grmovja in pred Karmelo se je pojavila vitka postava nekega mladega moža ... {{prelom strani}} Karmela je prebledela, da bi pa skrila svojo črno namero je položila svoje roke na Julijo kakor da bi jo božala. — Ah, kako krasen prizor! je vzkliknil neznani prišlec.

Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama