Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 13.183:
{{prelom strani}}
Karmela je prebledela, da bi pa skrila svojo črno namero je položila svoje roke na Julijo kakor da bi jo božala.
 
— Ah, kako krasen prizor! je vzkliknil neznani prišlec.
 
Karmela je jezno pogledala tujca. Bila je slabe volje, ker
jo je prišlec zmotil pri izvršitvi svojega dela, istočasno pa je bila vesela, da ni opazil poskušenega umora.
 
— Oprostite, gospodična, se je priklonil mladenič, žal mi Jeje, da vas motim, toda slučaj me je privedel semkaj. Jaz sem slikar Lorenco Faltis iz Napolja. Iščem primerno snov za slikanje, slučajno sem zašel sem in ta prizor me je očaral ... Ali mi dovolite, da ga naslikam? ... Če mi boste to dovolili, bi vas prosil, da bi ostali s svojo tovarišico v istem položaju. 0O, jaz bi vam bil zelo hvaležen, če bi uslišali mojo prošnjo ...
Karmela je bila v zadregi in ni vedela, kaj naj bi mlademu umetniku odgovorila. Če bi mu tega ne dovolila, bi jo umetnik toliko časa prosil, dokler ga ne bi naposled uslišala. Njej pa je bilo na tem, da bi se ta človek čimprej oddaljil. Kajboljše bi bilo torej, da bi mu dovolila, da bi slikal.
 
Karmela je bila v zadregi in ni vedela, kaj naj bi mlademu umetniku odgovorila. Če bi mu tega ne dovolila, bi jo umetnik toliko časa prosil, dokler ga ne bi naposled uslišala. Njej pa je bilo na tem, da bi se ta človek čimprej oddaljil. KajboljšeNajboljše bi bilo torej, da bi mu dovolila, da bi slikal.
 
— Gospod! reče naposled Karmela. Vaša prošnja je zares čudna.
 
—• Prav za prav bi vam ne smela dovoliti slikanja brez privoljenja svoje tovarišice, toda moja varovanka spi tako sladko, da je nočem zbuditi ... Če pa bi radi slikali, tedaj hitite, dokler se ona ne bo zbudila, ker vem, da vam moja tovarišica tega ne bi dovolila ... I' — Zakaj pa ne? vpraša slikar.
 
— Zakaj pa ne? vpraša slikar.
 
— Zato, ker je zaročena in ne bi rada, da bi pozneje ženin naletel na to sliko.
 
— Ah, kar se tega tiče, pa ste lahko popolnoma brez skrbi! odgovori mladi umetnik in se priklone. Potem pa je odhitel v grm, odkoder se je čez nekaj trenutkov vrnil z nekim velikim, ploščatim zabojčkom, katerega je odprl in vzel iz njega priprave za risanje.
 
— Lepo vas prosim, se je obrnil mladi umetnik h Kar-meliKarmeli. ostanite nekaj časa mirni v tem položaju ... To ne bo dolgo trajalo, kajti sedaj bom napravil samo obrise, sliko pa bom pozneje izdelal.
 
Še ni minilo pol ure, ko si je Lonrenco Faltis narisal, kolikor je potreboval, potem pa je pobral ves svoj materijal, ga zložil v zabojček in ga pustil ob potoku, sam pa se je vrni! v grm in prinesel od tam fotografski aparat.
 
— Da bom sliko lahko natančno izdelal, moram imet?
— Da bom sliko lahko natančno izdelal, moram imeti {{prelom strani}} vsako podrobnost, radi tega bom obenem cel prizor tudi foto, grafiralfotografiral. Prosim vas, ostanite samo še en trenutek v tem p0_ ložajupoložaju ... Tako! ... Hvala. Sedaj je vse gotovo.
 
Lorenco Faltis je zložil aparat in ga položil k zabojčku.
Karmela je upala, da bo sedaj naposled le odšel, mlad;mladi umetnik pa se je postavil poleg svojih stvari in dejal:
 
— Gospodična! Še enkrat se vam zahvaljujem, da ste mi dovolili naslikati in posneti ta prizor. Kot znak posebne hvaležnosti pa bi vam poslal eno fotografijo, samo povejte mi vaše ime in kam vam smem poslati?
 
— Jaz sem Karmela, hčerka sindaka Flava iz Aspro-montovAspromontov.
 
— Kaj pa vaša prijateljica?
 
— Ona se imenuje Julija, stanuje pa v naši hiši. Tudi njej pošljete lahko na moj naslov.
 
— Zelo rad! odgovori mladi umetnik, se vljudno pri-klonepriklone, pobere svoje stvari in hitro odide.
 
Karmela je gledala za njim, ko pa ga ni mogla več videti, je pogledala Julijo, ki je še vedno spala.
 
Karmelin obraz se je zopet zmračil.
 
— Ah, kaj sem storila? je naenkrat zašepetala Karmela in prebledela. Temu tujemu človeku sem povedala svoje in Julijino ime! Če bi sedaj storila, kar sem se namenila, bi se moglo zvedeti, da sem jaz ubila Julijo. Ne, ne, sedaj ne morem uresničiti svojega načrta, vsaj na tem prostoru ne, na katerem me je ta človek slikal z Julijo. Ah, to bi bilo nesmiselno!
 
V tem trenutku je Julija odprla oči in pogledala okrog
sebe.
 
— Ah, to so bile torej sanje! reče Julija in si drgne oči.
 
— Kaj pa se ti je sanjalo? vpraša Karmela in spremeni
glas.
 
— Sanjalo se mi je, da sem bila v nekem prekrasnem sadovnjaku, kjer so drevesa rodila čudno sadje. Izbrala sem si zlato jabolko in hotela ugrizniti, ti pa si mi potegnila jabolko iz roke in vzkliknila: »Ne jej, zastrupljeno je!« Vidiš, Karmela, ti si mi rešila življenje!
 
— Da, toda samo v sanjah, si je mislila Karmela sama pri sebi, če pa bi ti vedela, da je v resnici viselo tvoje življenje samo na nitki, bi drugače mislila o meni!
 
Deklici sta vstali in odšli domov.
Karmela je neprestano premišljevala o svojem načrtu, samo ni vedela, kako naj bi ga izvršila.
 
Karmela je neprestano premišljevala o svojem načrtu, samo ni vedela, kako naj bi ga izvršila.
{{prelom strani}}
Ko sta odšli iz gozda in prišli na kolovoz, sta zagledali nekega človeka, ki jima je hitel naproti.
 
To je bil Antonio — Karmelin brat.
 
Ko je Antonio zagledal obe deklici, se je naenkrat ustavil, oddahnil se je in se nasmehnil.
 
Potem pa je skočil k sestri in jo objel trepetaje od veselja.
 
— Brat, kaj ti je? ga je vprašala Karmela.
 
— Ničesar, ničesar! je odgovoril Antonio zmedeno. Saj vendar veš, da sem vedno yesel, kadarkoli te vidim.
 
Karmela ga je strogo pogledala.
 
Antonio pa je povesil glavo in stopil k Juliji ter se jel z njo pogovarjati.
 
Karmela ga je postrani pogledala in si šepetala sama pri
sebi:
 
— Antonio je nekaj zaslutil! Semkaj je prihitel iz strahu, da bi mi preprečil, če bi hotela Juliji storiti kaj zalega žalega ... Previdna moram biti, toda, kljub temu Julija ne sme živeti — Julija mora umreti!
Luigi Borgeze in njegova zaveznica Margareta se torej nista zmotila, ko sta spoznala na Faltisovi sliki na razstavi v ¡Rimu Julijo.
 
==Lokava preiskušnja==
 
Luigi Borgeze in njegova zaveznica Margareta se torej nista zmotila, ko sta spoznala na Faltisovi sliki na razstavi v ¡Rimu Julijo.
 
Mladi umetnik je odnesel iz Kalabrije skico in fotografijo v Rim in tukaj izdelal sliko, o kateri vemo, kako je prišla v razstavo.
 
I — To je Julija! je rekla Margareta Luigiju, ko si je malo opomogla po prvem presenečenju.
 
— Da, to je ona! je potrdil grof.
 
! — Ali je mogoče, da je služila Julija slikarju za model?
— Tega baš ne bi dejal, odgovori Luigi, ker ima dovolj vzroka, da se Skriva ... in zato si ne morem tega na noben način pojasniti ... Morda jo je slikar tako slikal, da ona tega ni vedela.
 
— Tega baš ne bi dejal, odgovori Luigi, ker ima dovolj vzroka, da se Skrivaskriva ... in zato si ne morem tega na noben način pojasniti ... Morda jo je slikar tako slikal, da ona tega ni vedela.
 
— To bi nam slikar mogel najboljše povedati, reče hitro Margareta. Slikar ve, kje jo je našel, če bi nama hotel to povedati, bi jo tudi midva lahko tam našla ... Kako se imenuje slikar?
{{prelom strani}}
Lokava prei skušnja
Luigi pogleda zopet v katalog in pod številko 215. je prečital: »Lorenco Faltis«.
— Neznano ime! je spregovorila Margareta.