Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 13.282:
{{prelom strani}}
Luigi pogleda zopet v katalog in pod številko 215. je prečital: »Lorenco Faltis«.
 
— Neznano ime! je spregovorila Margareta.
 
—• Toda, kmalu bova vse zvedela, reče Luigi. Počakajte name nekaj trenutkov, takoj se bom zopet vrnil.
 
In grof Luigi je odšel v pisarno ravnatelja razstave, čez četrt ure pa se je vrnil in naznanil Margareti:
 
— Zvedel sem vse. Ta slikar je siromak in živi v Rimu v nekem predmestju. Mislim, da nama bo za nekaj zlatnikov povedal vse, kar bi rada zvedela.
 
— Pojdiva torej k njemu! je rekla Margareta in odšla z Luigijem proti izhodu.
 
Nekaj trenutkov pozneje je drvela prekrasna kočija p0po raznih ulical in uličicah večnega mesta in se naposled ustavila pred stanovanjem Lorenca Faltisa.
 
Ko je Faltisova gospodinja zagledala elegantno kočijo, se je zelo začudila in ni mogla verjeti, da bi tako odličen obisk veljal njeni hiši in njenemu siromašnemu stanovanju.
 
Vsa zibegana je odhitela prihajajočima naproti, se jima poklonila in ponižno vprašala:
 
— Koga iščete, milostijivi gospod?
 
— Ali stanuje tukaj Lorenco Faltis?
 
— Da, stanuje, vidite, tista vrata, tam, je odgovarjala zmedena gospodinja.
 
Luigi pa se ni oziral na staro ženico, temveč stopil k vratom in potrkal.
 
— Naprej! je odgovoril nekdo v sobi.
 
— Luigi in Margareta sta vstopila. Faltis se je temu nepričakovanemu obisku zelo začudil.
 
— Vi ste gospod Faltis? je vprašal Luigi in se delal zelo ljubeznjivega.
 
— Da, jaz sem, se je priklonil Faltis.
 
Grof se je obrnil k Margareti in ji rekel:
 
— Margareta, poglej, to je tisti umetnik, ki je napravil prekrasno sliko, katero si ti tako občudovala ...
 
Lorenco Faltis, ki je bil zelo skromen človek, je pri teh besedah pordečil kakor deklica.
 
Margareta pa je stopila k njemu, mu ponudila roko in mu rekla:
 
— Gospod, dovolite, da vam izrečem svoje priznanje. Vaša slika mi izredno ugaja in jaz sem prosila svojega strica,
— Gospod, dovolite, da vam izrečem svoje priznanje. Vaša slika mi izredno ugaja in jaz sem prosila svojega strica, {{prelom strani}} grofa Luigija Borgeza, da bi me takoj spremil semkaj, da bi ^oglamogla o odkupu slike govoriti z vami ... i Priznanje ... grof Borgeze ... odkup ... v
 
Priznanje ... grof Borgeze ... odkup ...
 
Nesrečnega mladeniča je preveliko veselje skoraj omamilo. Zdelo se mu je, da sanja.
 
— Torej gospod, slišali ste vzrok našega obiska, reče grof Luigi. Povejte nama, ali bi hoteli prodati svojo sliko?
 
i — V tem trenutku vam pač ne morem ničesar reči, odgovori Faltis. Počakati moram, kaj bo sklenila ocenjevalna komisija ...
— Moji nečakinji ugaja ta slika izredno, nadaljuje grof. ¡n rad bi ji jo zasigural ... Upam, da boste sprejeli majhno aro že danes ... Samo po sebi umevno je, da bi si rad s tem pridobil prvenstvo pri nakupu, ceno pa boste odredili pozneje. 0 vam zadostuje za sedaj dva tisoč lir? ...
 
Ko je Faltis videl, da je položil grof na mizo dvoje nov-čanic po tisoč lir, ni mogel verjeti svojim očem. Doslej je za vse svoje slike dobival od trgovcev le neznatne vsotice, sedaj pa mu ponujajo samo kot aro dva tisoč lir ... Lorenco Faltis je bil kakor omamljen, z začudenjem je gledal grofa Luigija.
— Moji nečakinji ugaja ta slika izredno, nadaljuje grof., ¡nin rad bi ji jo zasigural ... Upam, da boste sprejeli majhno aro že danes ... Samo po sebi umevno je, da bi si rad s tem pridobil prvenstvo pri nakupu, ceno pa boste odredili pozneje. 0Ali vam zadostuje za sedaj dva tisoč lir? ...
 
Ko je Faltis videl, da je položil grof na mizo dvoje nov-čanicnovčanic po tisoč lir, ni mogel verjeti svojim očem. Doslej je za vse svoje slike dobival od trgovcev le neznatne vsotice, sedaj pa mu ponujajo samo kot aro dva tisoč lir ... Lorenco Faltis je bil kakor omamljen, z začudenjem je gledal grofa Luigija.
 
— Kar vzemite, je rekla tudi Margareta. Vaša slika je vredna mnogo več ... To je samo ara, upam pa, da se bomo pozneje tudi za ceno sporazumeli.
 
Faltis se ni niti ganil ... Še vedno se ni mogel otresti začudenja. Pretkani grof Luigi pa je spoznal, da je sedaj najpri-pravnejšinajpripravnejši trenutek, da bi izkoristil presenečenje in naivnost poštenega mladeniča. Zato mu je rekel z ljiubeznjivimljubeznjivim glasom:
 
— Sedaj pa nama dovolite še eno vprašanje. Vaša slika je lepa in ima toliko življenja v sebi ... Midva z mojo nečakinjo sva stavila o postanku vaše slike. Jaz sem trdil, da je delo samo produkt vaše bujne domišljije, moja nečakinja pa je vztrajala na tem, da ste prizor slikali v naravi in da je slika originalna. Prosim vas, povejte nama, kateri izmed naju je imel prav?
 
— Gospod grof, zelo žal mi je, toda vi ste stavo izgubili, je hitro odgovoril slikar. Gospodična je uganila.
 
i Luigi in Margareta sta se spogledala.
— Slika je torej originalna? se je pretvarjal grof in se pripravljal, da bo na pretkan način zvedel od slikarja, kje se nahaja .Julija.
 
— *m —
— Slika je torej originalna? se je pretvarjal grof in se pripravljal, da bo na pretkan način zvedel od slikarja, kje se nahaja .Julija.
{{prelom strani}}
— Tako je, gospod grof, reče Faltis. To sliko sem pričel v nekem gozdu pod Aspromonti ...
 
— Ah, pod Aspromonti? je vzkliknil grof Luigi in zopet Margareto pomembno pogledal.
 
— In tam ste našli tudi oni dve deklici, ki ste jih slikali ? je vprašala Margareta. Kaj ne, da ona deklica, ki spi, ni ka-labrežanka?
— In tam ste našli tudi oni dve deklici, ki ste jih slikali? je vprašala Margareta. Kaj ne, da ona deklica, ki spi, ni kalabrežanka?

— Gospodična, prav žal mi je, toda v tem vam ne morem dati natančnejših podatkov, ker tega niti sam ne vem. Vem samo toliko, da se ona druga deklica imenuje Karmela Flava in da je hčerka sindaka iz Aspromontov ...
 
— Ali ne veste, kako se ona druga deklica imenuje? vpraša Margareta.
 
—• Vem samo, da se imenuje Julija ...
 
— Julija! je ponovila Margareta in pogledala grofa.
 
Sedaj sta zvedela, kar sta hotela vedeti.
 
Da pa ne bi začel slikar kaj sumiti, je Margareta nadaljevala, trudila se je, da bi se pokazala indiferentno:
 
— Ta Julija je izredna lepotica?
 
— Kakršno človek redkokdaj vidi, odgovori slikar.
 
— Ona je gotovo tovarišica sindakove hčerke? — je naivno vprašal grof Luigi.
 
—• Da, njena tovarišica je, je odgovoril slikar. Ona stanuje tudi v sindakovi hiši, ker mi je Karmela rekla, naj pošljem sindaku za vsako po eno sliko ...
 
Več jima ni bilo treba vedeti.
 
Sedaj je bilo treba hiteti in delati! Grof pa je ponudil naivnemu slikarju roko in mu rekel:
 
— Upam torej, da sem si osigural prvo mesto pri kupovanju? Ko bo ocenjevalna komisija končala svoje delo, se bom zopet oglasil pri vas in predlagal ostalo. Do tedaj pa — na svidenje!
 
Faltis ju je ponižno spremil do vrat, Luigi in Margareta pa sta stopila v kočijo, zadovoljna, ker sta zvedela, kar sta želela ...
 
Sedaj ¡sta vedela, kje jima je iskati Julijo, katero bi bii moral Luigi ipopo MargaretinamMargaretinem naročilu) umoriti.
Margaretino željo, bez pomišljanja in usmiljenja, tembolj, ker je vedel, da mu bo kot protiiisjugo Margareta odstranila njegovega brata, kneza Alberta Borgeza s poti; po bratovi smrti pa je Luigi upal, da bo po grabi i ogromno bogatstvo . . .
{{prelom strani}}
Uboga Julija' Komaj se je rešila nevarnosti in smrti, s katero ji je grozila Karmela, ji je že pretila druga, še mnogo večja nevarnost s strani mogočnejših sovražnikov, katerem je bilo mnogo na tern, da bi Julija zginila z zemaljskega površja.
Margaretino željo, bez pomišljanja in usmiljenja, tembolj, ker je vedel, da mu bo kot protiiisjugoprotiuslugo Margareta odstranila njegovega brata, kneza Alberta Borgeza s poti; po bratovi smrti pa je Luigi upal, da bo po grabi ipograbil ogromno bogatstvo . . .
Z vrhunca slave v najglobljo nesrečo
 
Uboga Julija'! Komaj se je rešila nevarnosti in smrti, s katero ji je grozila Karmela, ji je že pretila druga, še mnogo večja nevarnost s strani mogočnejših sovražnikov, katerem je bilo mnogo na terntem, da bi Julija zginila z zemaljskega površja.
 
==Z vrhunca slave v najglobljo nesrečo==
 
Sleherna nepričakovana stvar prinaša s seboj veliko iz-nenadenje. Tako je bilo tudi s siromašnim mladim umetnikom Lorencom Faltisom. Mladem« slikarju se niti sanjalo ni, da bi ga nekoč v njegovem revnem nastajanju obiskal grof Luigi Borgeze s svojo nečakinjo, še manj pa se je nadejal, da bo dobil za svojo sliko toliko denarja. Faltis je bil navajen sprejemati za svoja dela le neznatne vsotrce.
Pošteni mSadenič pa nikakor ni mogel vedeti pravega vzroka, ki je prignal grofa in njegovo nečakinjo v revno predmestje, niti slutil ni, da je podzavestno napotil zločinca v kraj, kjer bosta našla svojo žrtev.