Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 13.391:
==Z vrhunca slave v najglobljo nesrečo==
Sleherna nepričakovana stvar prinaša s seboj veliko
Pošteni mladenič pa nikakor ni mogel vedeti pravega vzroka, ki je prignal grofa in njegovo nečakinjo v revno predmestje, niti slutil ni, da je podzavestno napotil zločinca v kraj, kjer bosta našla svojo žrtev.
O, če bi mladi Faltis ie količkaj slutil črne namere odlične gospode, bi ne bil niti z besedico izdal Julijinega bivališča. Še posebno pa bi tega ne bil storil, če bi Lorenzo Faltis ni videl temnega ozadja, radi tega ga je ta nepričakovani obisk zelo iznenadil. Ko Da je še spremil svoje goste, ko je ostal sam, se še vedno ni mogel pomiriti ni če bi ne bil videl na mizi onih dveh novčanic, bi mislil, da so bile to samo sanje ...
— Ah, če bi bila sedaj vsaj Mignon tukaj! je zavzdihnil Lorenzo. Tudi ona bi se z menoj veselila; bom pa ti dve novčanice uporabil, da bi jo našel ... Začel bom znova iskati in ne bom miroval prej, dokler je ne bom našel, sedaj pa, ko je bom zopet našel, gorje mu, ki mi jo je uporabil ... Jaz ga bom ...
In Lorenzo je naenkrat umolknil.
{{prelom strani}}
Slišal je z ulice nekakšen hrup in navdušene vzklike.
— Živel Lorenzo Faltis! Živel mlad mojster! ... Živeli Faltisu se je zdelo, da se mu je kri v žilah nehala pretakati. Planil je k oknu in pogledal na ulico.
Kaj pa je to?
Cela ulica je bila pofaa ljudi in vsi so si prizadevali, da bi prišli pred njegovo stnaovanje. Skozi to gnečo se je z veliko težavo premikala kočija, v kateri je mladi umetnik zagledal štiri gospode v slavnostnih oblekah, na njihovih prsih se je svetilo mnogo odlikovanj ....
Lorenzo Faltis ni ničesar razumel, začudeno je strmel skozi okno, naenkrat pa ga je zdramilo iz te otrplosti trkanje na vrata njegove sobe.
Mladi umetnik je je zdrznil in slišal, kako je negdo pred vrati vpil:
— Gospod! Gospod! Prihajajo!
To je bil glas njegove gospodinje.
— Počekajte — pustite mene, naj mu jaz povem! — je slišal Lorenzo drugi razburjeni glas pred vrati.
To je bil glas Noame, Abrahamove hčerke.
Faltis je hotei dohiteti k vratom, da bi jih odprl, v tem trenutku pa so se vrata sama odprla in v sobo sta prihiteli gospodinja in Noama.
— V imenu božjem, kja se je zgodilo? je vprašal presenečeni mladenič.
— Zmaga! Zmaga! je veselo vzkliknila Noama.
— Kakšna zmaga?! Kdo je zmagal?! ... je vprašal mladi umetnik.
— Vaš talent! je navdušeno odgovorila Noama. Gospod Faltis, od danes vas pozna svet kot velikega mojstra ... kot slavnega umetnika ... Dobili ste prvo nagrado! ...
— Prvo nagrado! je spregovoril Faltis in prebledel. Ali je to mogoče?!
Da ... da ... tako je ... je veselo klicala Noama. Sedaj boste vse zvedeti ... Prihajajo ...
V tem trenutku so se zaslišali na hodniku neki koraki in v sobo so stopili tisti štirje gospodje, ki jih je Lorenco videl prej v kočiji.
To je bil ravnatelj razstave lin trije člani komisije za ocenjevanje razstavljenih del. Ravnatelj je stopil k mlademu umetniku in mu rekel s svečanim glasom:
{{prelom strani}}
— Gospod Lorenz Faltis! Prinašam vam veselo vest ... Vaša slika »V zatišju« je naletela na splošno priznanje ocenjevalne komisije in vaše delo je proglašeno za mojstersko delo in je dobilo prvo nagrado. Dovolite nam, da vam na doseženem uspehu čestitamo
Faltis je brez besede ponudil ravnatelju roko, katero mu je ta prisrčno stisnil.
Umetnik si je komaj opomogel po strašnem začudenju in iznenadjenju, spregovoril je z drhčečim glasom:
— Hval vam, gospoda, za vaše čestitke! Ah, svojo srečo sem že zdavnaj pričakoval, sedaj pa je prišla tako nepričakovano ... toda ... sreča ne pride nikdar prepozno ... Velikemu Bogu bodi hvala, da mi je dal dočakati to veliko srečo in veselje ....
— Da, naj bo hvala Bogu, je odgovoril ravnatelj, sedaj pa nam dovolite, da vas odpeljamo, da boste slišali tudi priznanje ljudi, ki vas čakajo, da bi vas spoznali in občudovali ... Gospod Faltis, pojdite z nami!
Nesrečni mladenič je ibil tako omamljen, da ni niti vedel, niti opazili, kdaj so ga odpeljali iz hiše in ga posadili v kočijo. Ničesar ni videl okrog sebe.
— Živel Faltis! je klicala razigrana množica, ki se je zbrala pred hišo.
To klicanje ga je zdramilo in Lorenco Faltis je zmedeno mahal z roko v odzdrav navdušenim prijateljem umetnosti, ki so pozdravljali novega mojstra.
Kočija se je komaj premikala skozi množico.
Po celem Rimu se je hitro raznesla vest, da je dobil prvo nagrado mladi, doslej še neznani slikar.
Raz oken hiš, mimo katerih se je peljala kočija so pozdravljali mladega umetnika in ga obsipali s cvetjem.
Povsod veseli obrazi, cvetje v pozdrav ...
Nepričakovana sreča je spremenila siromašnega umetnika naenkrat v slavnega mojstra. Lorenco Faltis je bil zares na vrhuncu slave ...
Kočija se je polagoma oddaljevala od njegova stanovanja, množica pa je jela zaostajati.
Ko so prispeli v Kolonsko ulico, je kočijaž pognal konje.
{{prelom strani}}
Naenkrat pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Kočija se je peljala mimo neke visoke hiše. V tem trenutku se je razbilo neko okno in padlo z velikim truščem na pločnik in se razletelo na tisoč majhnih delov.
Začudeni Faltis in ostali gospodje so radovedno dvignili glave in pogledali na hiše.
Razbito okno se je otprlo in skozi mir je odjeknil obupen
krik.
Faltis vztrepeta.
— Nazaj, nesrečnica! je vpil obupen glas. Ne boš me več zadržala! Rajši grem tudi v smrt ...
Na oknu se je pojavila dekliška postava, ki se je obupno borila z neko debelo in močno žensko.
Faltis krikne, prebledi in vstane.
Spoznal je nesrečno deklico.
V tem trenutku je letelo skozi zrak neko telo in padlo na pločnik.
— Ah, je zajeičal Faltis s strašnim glasom.
— Bog, kaj se je zgodilo? Vpraša ravnatelj.
— Samomor! mu je odgovoril član komisije.
Mladenič je hotel planiti iz voza, ravnatelj razstave pa
ga je pridržal.
— Pustite me! Pustite me! je kričal Faltis.
— Umirite se, ga je miril ravnatelj. Nesrečnica je vredna sočutja, toda mi nimamo časa, da bi se mudili. Čaka nas banket, ki so ga priredili vam na čast.
— Ne, ne, je kričal Faltis. Kaj hočete vi? Jaz jo moram objeti ... naj umre v mojem objemu ...
Njegove oči je pokrila megla, njegov obraz se je spačil, njegove ustnice so pobledele. Lorenzo se je strašno zasmejal, ta smeh je trgal srce, tako se smejejo samo norci.
— Ha, ha, ha! ... To je torej ta sreča! ... Prokleta in goljufiva sreča ... Ona je mrtva ... razmesarjena na pločniku ... pobegnila je iz hiše blata ... Ha, ha, ha! ... To je zatišje ... ona je v zatišju ... jaz sem v zatišju ...
In zopet je odjeknil strašen smeh, ki je kakor električna iskra stresla ravnatelja in ostale navzočne.
Potrt in onemogel je omahnil nesrečni mladenič na sedež, prestrašeni ravnatelj pa ga je prijel in krepko držal.
Faltis se je onesvestil.
Ravnatelj je dal kočijašu znak in kočija je v največji naglici oddrvela v čisto drugo smer ...
{{prelom strani}}
Pol ure pozneje je vstopil ravnatelj razstave bled in razburjen v slavnostno dvorano akademije, v kateri so mnogoštevilni gostje čakali pri mizah, da se bo pojavil mladi umetnik, na čigar čast so priredili ta banket.
Ravnatelj je sprogovoril z razločnim glasom:
— Gospoda! Banket se ne more vršiti! Svečanost se mora prekinuti in, prosim vas, da se razidete. S slavo kronani mojster, Lorenco Faltis, je znorel in mi smo ga odpeljali v blaznico!
Gostje so se začudili in obžalovali mladega umetnika.
Zares, to je bila čudna igra usode!
Ko je bil nesrečni Lorenzo Faltis na vrhuncu svoje moči in slave, je omahnil v najgloblji prepad.
Ko je zagledal svojo ljubljeno Mignon, ki jo je vedno iskal, kako se je borila s svojo mučiteljico in kako je treščila na pločnik — je od bolesti znorel ...
==Skrivnostno potovanje==
— Ali me boš zopet zapustil? vpraša Julija svojega zaročenca Musolina, ko je bila z njim v vrtu za sindakovo
hišo.
— Moram, Julija, je odgovoril Musolino z nežnim glasom.
— Danes je sreda; v nedeljo pa je najina poroka. Mar ne bi mogel odgoditi te poti na poznejši čas?
— Ne morem, Julija, izvršiti moram neko važno delo in sicer pred poroko ...
— Ne vem, kaj nameravaš, toda trepetam za tvoje življenje in svobodo. Strah se me loteva že pri sami misli, da bi te mogli ujeti tvoji sovražniki in te izročiti oblastem ...
— Draga moja, ne boj se, in si zapomni, da se nebo nihče dobil nagrade, ki je razpisana na mojo glavo, izjema je seveda, če bi me kdo izdal.
— Ali, ali veš, ga prekine Julija, da so oblasti povišale nagrado od devet na štirideset tisoč lir? To sem čitala v sindakovih novinah ...
— Pfuj! Štirideset tisoč za enega samega človeka! se je Musolino porogljivo zastnejal. Nič se ne boj, to nagrado bodo še povišali, toda zastonjl Giuseppo Musolino se ne boji več nikogar, tudi ne izdaje. Čutim, da mi je Bog podelil neko čudno {{prelom strani}} lastnost, da čitam na obrazih, kaj ljudje mislijo in čutijo in tako vem, pred kom se moram varovati. O tem sem se doslej že mnogokrat prepričal ... Tako je bilo tudi z mojim prijateljem Pavlom, z Emanuelom Princom in vsemi ostalimi ...
— Bodi brez skrbi in zaupaj se v mojo dobro zvezdo. * Sicer pa je to iipak zadnjikrat, da se ločim in nedelja je blizu . . .
— Da, da, samo če bi pričakala ta dan, potem pa h'i mi ne bilo več žal, če bi morala umreti, ker vem, da bom s teboj umrla . . .
| |||