Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 13.554:
— Pfuj! Štirideset tisoč za enega samega človeka! se je Musolino porogljivo zastnejal. Nič se ne boj, to nagrado bodo še povišali, toda zastonjl Giuseppo Musolino se ne boji več nikogar, tudi ne izdaje. Čutim, da mi je Bog podelil neko čudno {{prelom strani}} lastnost, da čitam na obrazih, kaj ljudje mislijo in čutijo in tako vem, pred kom se moram varovati. O tem sem se doslej že mnogokrat prepričal ... Tako je bilo tudi z mojim prijateljem Pavlom, z Emanuelom Princom in vsemi ostalimi ...
— Bodi brez skrbi in zaupaj se v mojo dobro zvezdo.
— Da, da, samo če bi pričakala ta dan, potem pa bi mi ne bilo več žal, če bi morala umreti, ker vem, da bom s teboj umrla ...
— Ne govori o smrti, jo prekine Musolino. Nikdar se nisem počutil bolj čilega in močnejšega. Baš sedaj hočem živeti in se maščevati. Moj vzdihljaj bo odmeval po vsej Italija, vsa Italija bo trepetala pred mojim imenom in pred mojimi deli!
— Vsi si bodo zapomnili ime Giuseppa Musolina, posebno pa me bo pomnila ona gospoda v Rimu, ki ni imela usmiljenja napram meni, ki je brezobzirno zavrnila moje prošnje in šla mimo njih ...
Musolinov obraz, je bil strašen, ko je spregovoril te besede. Strašna jeza je razvnela njegovo dušo, užaljeni ponos je ustvarjal silno bdi, ki se je črtala v potezah njegovega obraza.
Ko je Musolino videl, kako ga je Julija s strahom gledala, se je malo pomiril in dejal z nežnim glasom.
— Julija, radi najine ljubezini ti bom povedal, kaj sem storil in kako sem se ponižal. Kralju sam poslal prošnjo ...
— Kaj?! je veselo vzkliknula Julija. Ti si prosil kralja?
— Da, prosil sem kralja, ke ga smatram za očeta nas vseh in nadejam, da je kralj enako pravičen proti vsem državljanom.
— Toda, se je zresnila Julija, ti si tako izdal svoje skrivališče in bivališče.
— Kajpada! nadaljuje Musolino. Nikar si ne misli, da sem tako nepreviden. Jas sem pomislil na vse možnosti. Med karnevalom sem bil u Rimu in sem tam poslal prošnjo po pošti, za odgovor pa sem prosil potom službenih novin. V prošnji sem opisal kralju celo stvar tako, kakor je, iskreno in resnično.
— Opisal sem mu vse svoje življenje, od svojega detinstva do materine smrti, od obsodbe v Reggiju, pa do danas. Izpovedal sem se mu, kakor se izpove sin očetu ... Iz vsake poedine besede je mogel kralj prečitati samo resnico!
{{prelom strani}}
— Na koncu pisma pa sem mu zaupal najina čuvstva in ga radi tebe prosil pomilostitve ...
— Kako pa se glasi kraljev odgovor? je vprašala Julija razburjeno.
— Nikakor!
— Mar ni ničesar odgovoril na tvojo prošnjo?
— Ničesar, tudi kralj me prezira kakor vsi drugi je bolesno zavzidhnil Musolino. Tudi on je moj sovražnik ...
In Musolino je povesil glavo, njegove jezne oči pa so gledale v daljavo ... Videlo se je, da strašno trpi, ker je tudi to zadnje upanje propadlo.
Naenkrat pa se je zdrznil. Njegove oči so postajale vedno bolj svetle, njegova postava pa se je vzravnavala.
Stal je ponosno in odločno.
— Dobro torej, je rekel Musolino z močnim glasom. Naj pa bo tako kakor hočejo i želijo moji sovražniki! Bil sem pošten, oni pa so kazali s prstom za menoj; bil sem miroljuben, oni pa so teptali po meni: nikomur nisem želel ničesar hudega, ti ljudje pa so me nazvali zločinca; drugi so teptali mojo čast, obsodili pa so mene; zahteval sam zasluženo kazen za prave zločince in osveto za one, ki so mi storili krivico, toda preganjali so me kakor divjo zver; prosil sem oproščenja in pomilostitve, oni pa me odbijajo in prezirajo ...
— Naj delajo, kar se jim zljubi! Jaz jim bom izpolnil vse njihove želje. Nihče ni hotel ničesar storiti, da bi vnebovpijoče krivico popravili, nihče ne gane niti z mezincem da bi me vrnili na mirno pot življenja.
— Imenujejo me morilca, dobro torej, odslej bom moril ubijal bez usmiljenja, smatrajo me za požigalca in radi tega bom požigal, zažgal bom celo Italijo, da bo požar razvetlil gorske poti, da bom videl kod hoditi ... in kljub temu mi ne bo mogel nihče ničesar storiti.
— In glej, na dan najine poroke bom priredil tako gostijo in svečanost, kakršne že zdavnaj ni bilo. Ta dan bo ostal zapisan v zgodovini Italije, kajti ta dan se bo zgodilo nekaj izrednega. Ljudje bodo pomnili dan Musolinove poroke! ...
Ko se je Musolino malo pomiril je nadaljeval:
- Julija, sedaj pa se morava ločiti. V nedeljo zjutraj ko bo zvonilo dan, bom zopet tukaj. Ne boj se! Ne bom prepozen! Ti se pripravi in bodi brez skrbi, jaz pa ti bom prinesel poročno darilo, kakšnega nima niti kraljica. Julija, zbogom!
{{prelom strani}}
Musolino se je hitrih korakih oddaljil in čez nekaj trenutkov izginil v daljavi:
<center>— — — — — — — — — —</center>
Solnce je obsevalo s svojimi toplimi žarki vso okolico. V gozdičku, ki je pričenjal takoj ob poti, ki je vodila proti Aspromontom, so v senci visokega drevja čakali štirje jezdeci na svojih konjih.
To su bili Musolinovi tovariši: markiz Gaston de Goudi, baron Somer, kapetan Trevij in Plon-Plon. Nekdanji sluga je držal pripravljenega še petega konja. Jezdeci so čakali svojega voditelja.
— Hvala Bogu, reče kapetan Trevij. Naposled se je vendar odločil ... V Aspromontih mi je jelo že postajati dolg čas.
— Kaj pa Karmela? ga je prekinil Gaston de Gondi in se nasmehnil. Zdi se mi, da njene oči niso bile dolgočasne?
— Prav imaš, odgovori Trevij tiho. Karmela je vražja deklica, toda, ne znam si razlagati njenega obnašanja. Nikdar ne veš ali pomeni njen pogled ljubezen ali sovraštvo ...
— Kam nas pelje naš voditelj? vpadne baron Somer v besedo.
— Ne vem, kaj namerava storiti, odgovori Gaston de Gondi, najbrž pa mora biti nekaj izredno važnega, da se pred poroko podaja na pot.
vili svoje konje v nekem gozdu k er so pren ues
^;„"asedlS\SefuKif if!Ur°se -
| |||