Kako se sovražniku odpusti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 113:
 
Preskrbel sem si bil dobrega psa. Ta nam je izvrstno služil. Ako je slutil v obližji stražnike, vlegel se je na tla, poslušal, tiho zagrčal in se pomenljivo ozrl na mene. Tako sem spoznal, v katerem razpotji stražijo, in velikokrat sem jo tako srečno upihal nevarnosti. Pregovor pravi, da z vrčem se hodi toliko časa po vodo, da se ubije. Tudi mene so enkrat zasačili. Pobrali so nam blago in dva meseca sem moral v ječi premišljevati, kar sem zagrešil.
 
Vodja stražnikov, Pečuh, je tisti večer naenkrat svoj načrt spremenil. Naznanjeno mi je bilo po posebnih ogleduhih, kje so lovci. Po drugi poti mahnil sem jo jaz s svojimi tovariši; pa ko pridemo čez mejo, nas stražniki spredaj in zadej obkolé. Kam boš siromak zdaj bežal? Pot je ozka, ob strani prepad, na drugi strani strmeče pečevje, ako jo vbereš naprej ali nazaj, imajo te v rokah. Pomečemo blago v grapo, stražniki pa nas obkole, uklenejo in odpeljejo v ječo. Kako so se žarile Pečuhu oči, ko je meni trdo verižico okoli rok zaklepal! Spoznal sem, da staro sovraštvo do mene ga še ni pustilo. Moj pes hotel mi je priskočiti na pomoč, a Pečuh ga udari s svojim mečem tako močno, da je obležal. Pozneje se je splazil vendar na dom, okreval je pa še vse jedno prej, kakor sem jaz prišel iz ječe. Ta nesreča me je nekoliko zmodrila. Sram me je bilo pred ljudmi, ker mislil sem: vsak mi bere na obrazu, da sem bil zaprt. Pa naši vaščani so bili kaj tacega navajeni. Nobeden mi ni očital.
 
Kaj sem hotel zdaj začeti? Poštenega dela sem se odvadil. Kdo mi bo skrbel za obleko, hrano in druge potrebe? Kdo se bo čudil, če sem bil v par dneh zopet tihotapec. Le to sem se naučil, da sem sklenil za naprej še bolj previdno ravnati. V ječi celi mesec presedeti, bilo je le predolgo časa. Sprejemal sem sedaj prenašanje blaga, kedar sem bil popolnoma varen.
 
Kar pride k meni nekega dne tisti kupec in mi prigovarja, naj še ta teden spravim nekaj robe čez mejo. Jaz sem mu sicer dopovedoval, da ob tem času je to nemogoče. Dospel je k stražnikom še njih nadzornik s peterimi možmi. Zdaj bodo še bolj pazili, ker se bojé predstojnika. Potrpite le še deset dni. Naveličali se bodo čakati, in ko bodo tako sprevideli, da se v tem kraji več toliko ne prenaša, odšla bo polovica lovcev drugam, in takrat se bo lahko vse zvršilo.
 
Pa kupec si ni dal dopovedati. On se je zavezal drugemu trgovcu še ta teden nekaj blaga poslati, tudi doma ne more imeti tolike zaloge dlje časa, lahko pride na sum, da se on s temi rečmi peča. Obljubi nam veliko nagrado; ko se le še ne udam, odjenja za nekoliko; sili me pa, naj mu pomagam iz zadrege, ker on drugače veliko škodo trpi. »Samo pet vreč v dveh dneh prenesite, drugo naj se še odloži,« in je primaknil še par goldinarjev. — Denar me je premotil, udal sem se.
 
Le tri ure daleč je bilo nesti blago. Zgovorila sva se s kupcem, da bode šel on naprej, ali pa da nam pošlje zanesljivega človeka, ki nam bode naznanil pretečo nevarnost. V gozdu je bila namreč neka ogljarska bajta in do tje naj mi prenesemo, od tam naprej bo že on vse preskrbel.
 
Bilo je meseca decembra, ko se vzdignemo na pot. Snega ni bilo, le mraz je hudo pritiskal. Zdaj je pa že dva dni gorki južni veter pihal, zato je bila nam pot zelo težavna. Nosili smo težko, in noga nam je polzela po blatnatih tleh. Prišli smo do bližnje vasi. Skozi selo ni bilo varno hoditi, tam je bila stražnica in gotovo nekaj lovcev domá. Gremo v temi daleč na okoli in nič sumljivega se ne prikaže. Dospeli smo v malo vrbovje, tù smo se hoteli malo oddahniti. S kakim veseljem je odložil vsak breme, lahko si misliš. Bili smo zeló utrujeni in najbolj nevaren kraj smo srečno obšli. Čutili smo se tako varne, da je sleherni izvlekel pipo iz žepa in kakor domá brez skrbi zažgal, zraven tega je imel še vsak steklenico žganja.
 
Ko smo tako skoraj pol ure počivali, odpravili smo se zopet na pot.
 
Že smo razločili temni gozd, še pol ure in bili bi v zavetji.
 
Kar obstane moj pes in čudno tiho zagrči. Vsi obstanemo.
 
Ozremo se na vse strani, od kod neki nam preti nevarnost.
 
Glej, tam iz vasi hiti nekaj lovcev za nami in od gozda sém dere drug oddelek ravno nam nasproti!
 
Kaj je storiti? Pometati vreče na stran in se razkropiti, bi še najbolj kazalo. Pa kateri tihotapcev bi privoščil stražnikom nagrado, ko jeden del vlovljenega blaga njim pripade? Tudi ni bilo kam bežati, ker nas obdajajo od dveh strani.