Kako se sovražniku odpusti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 137:
 
Kaj je storiti? Pometati vreče na stran in se razkropiti, bi še najbolj kazalo. Pa kateri tihotapcev bi privoščil stražnikom nagrado, ko jeden del vlovljenega blaga njim pripade? Tudi ni bilo kam bežati, ker nas obdajajo od dveh strani.
 
Na levi strani tekla je velika reka, ta čas bila je zamrzla, ker je pa že dva dni bilo zelo južno vreme, ni bilo varno po ledu se čez reko podati. Droben dež prevotlil je na mnogih krajih led, in ker je voda vsled topečega se snega v hribih zelo naraščala, pršala je skozi take odprtine kakor vrelec za čevelj visoko. S tem je malo luknjico še bolj razširila. Naj človek zabrede v tako špranjo, lahko si zlomi nogo, ali še kaj hujega naleti. Tudi je bilo vsak čas pričakovati, da bo led začel pokati in se v kosovih drviti naprej.
 
Dolgo časa nismo imeli za premišljevanje. Lovci so našo zadrego zapazili in še hitreje pihali za nami. Ko pridem do struge, stopim prvi na led. Imeli smo dobro podkovane čevlje in dolge palice. To nam je po tako gladki poti dobro služilo. Lovci so imeli le gladke podplate in preskrbljeni s puškami in noži. Vendar smo le počasi in oprezno stopali čez reko. Jaz sem bil tudi tacega pota že vajen, zato sem bil tovarišem kažipot.
 
»Stojte ali ustrelim!« zaupije znani glas od zadej. Spoznali smo svojega najhujšega protivnika, četovodjo Pečuha.
 
V temi se ne more dobro meriti, bili smo tudi kakih 50 korakov pred lovci, torej nismo obstali, ampak le pospešili korake. Moj pes stopal je tik mene, ko pa zasliši grožnjo in spozná glas, obrne se k bregu nazaj.
 
»Tiras, tù sèm!« zakličem, pa pes me ne uboga, naravnost proti lovcem hiti. Odkar ga je Pečuh vsekal z mečem, ni ga mogel trpeti. Enkrat se mu je stražnik dobrikal, ponujal mu celó košček slanine, pa Tiras je zarežal in mu pokazal svoje ostre zobe.
 
Pečuh je prvi dospel k reki. Pa tudi Tiras bil je ob tistem časi pri njem. Kakor bi vedel, da je njegov gospodar v smrtni nevarnosti, plane naravnost na Pečuha. Pa stražnik je moral biti na kak napad že pripravljen. Zagrmelo je iz puške, bolestno Tiras zalaja, vse potihne, le strel odmeva iz gozda.
 
Kako me je zabolelo, ti ne morem popisati. Moj zvesti spremljevalec se je žrtvoval za mene. Tolikrat me je spremila zvesta žival po nevarnih potih in zdaj je končala! Ko bi ga zdaj le imel v pestéh ubijalca, to bi mu potrl kosti, da bi nas nikoli več ne zalezoval.
 
»Kaj, ste kakega tihotapca podrli, g. Pečuh?«
 
»Le psa tihotapca Ivana M., g. nadzornik. Ta pasjek jim ne bo več služil na prepovedanih potih.«
 
Torej tudi nadzornik je zraven? Spoznali smo, da so vsi lovci za nami. Gotovo nas je kedo ovadil! Te misli smo bili vsi.
 
Ko sem pa slišal, da je Tiras ustreljen iu da me je Pečuh spoznal, vskliknil sem nehoté:
 
»Čakaj, lopov! Enkrat prideva skupaj, ko bom nad teboj maščeval ustreljenega psa.«
 
Pečuh se divje nasmeja, potem pa zaupije:
 
»Čakaj, še tebi posvetim, potem pa se le maščuj!«
 
Jeden tovarišev ozrl se je nazaj.
 
»Urno na tla, Pečuh bode streljal!« in mene potegne k sebi na led.
 
Res, par sekund žvižgala je kroglja nad nami. Dobro smo še čuli, kako je puško z novega nabil, potem pa skočil za nami čez reko.
 
»Gospod Pečuh! Kaj počenjate, vendar ne pojdete čez led za tihotapci?«
 
»Kaj pak! Ako nobeden ne gré za menoj, zaslužim si sam 100 goldinarjev nagrade, gospod nadzornik.«
 
Vsi stražniki na bregu obstojé. Bilo je preveč nevarno v južnem vremenu podati se čez široko reko.
 
»Gospod Pečuh, za Boga vrnite se! Ali ne slišite, kako ob bregu zgoraj led poka, in voda se bo kmalu razlila čez strugo? Kmetje še to noč povodenj pričakujejo, ali ne veste?«
 
»Ne bo tako nevarno še, ne!« odgovori Pečuh in hiti za nami.
 
Sedaj pa le urno, kar noge premorejo! Le ena pot nam je še odprta, in ta je bila po reki navzdol, da dobimo nizek breg, kjer lahko izstopimo. Pač smo imeli do kraja le še kakih petdeset korakov, a tam je bilo prestrmo. Predno mi pridemo na vrh, je lovec že tako blizo za nami, da nas lahko vse s krogljami podere.