Kako se sovražniku odpusti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 183:
Sedaj pa le urno, kar noge premorejo! Le ena pot nam je še odprta, in ta je bila po reki navzdol, da dobimo nizek breg, kjer lahko izstopimo. Pač smo imeli do kraja le še kakih petdeset korakov, a tam je bilo prestrmo. Predno mi pridemo na vrh, je lovec že tako blizo za nami, da nas lahko vse s krogljami podere.
{{prelom strani}}
Lahko bi se bili ustavili, počakali in premagali stražnika. Pet zoper enega bi ne bila posebnost. Pa mi smo imeli le dolge palice, on pa dvocevko, gotovo še samokres in dolg meč, kako se bomo branili?
Bližali smo se že kraju, kjer smo mislili stopiti na breg, kar zaslišimo, da jeden za nami kliče na pomagaje. Bil je Pečuhov glas.
»Pečuh se je ponesrečil pri kaki votlini,« opomnim jaz.
»Naj si zlomi obe nogi, vsaj nas potem ne bo več preganjal,« opomni tovariš.
»Da bi le utonil, potem imamo jednega sovražnika manj,« pristavi drugi.
Jaz sem pa le obstal. Človek v smrtni nevarnosti, če tudi moj največji sovražnik, ni malenkost.
Zopet se čuje bolesten krik: »Pomagajte, pomagajte!«
Sto korakov od brega bil je v reki mal otok. Na tega je prišel Pečuh, da bi nas bolj videl. Navzdol gredé pa je izpodrsnil na gladkih tleh in prišel z nogama v luknjo. K sreči je držal puško pred seboj in ta ga je obvarovala gotove smrti pod ledom. Vse njegovo truplo zginilo je pod ledom v vodo, le z rokami se je krčevito držal puške, ki je obstala na vrhu, in se k sreči tako položila čez razpoklino, da je na obéh koncéh segala čez led. Mislil bi si človek, vsaj si bo lahko pomagal na vrh, ker je imel še proste roke. Pa voda jo naraščala in postala vedno bolj deroča in ta je vlekla Pečuhovo truplo seboj. Tudi ni bilo varno preveč z rokami poskušati, lahko se led vlomi, voda ga odnese in grozna smrt pod ledom je gotova.
To je tudi Pečuh dobro vedel, zato je le klical na pomagaje, vse drugo pa opustil, da bi se tudi prehitro ne utrudil.
Njegovi tovariši ob bregu so pač slišali klice: na pomoč! pa kedo se bo upal na led. Pečuh je to poskusil in zdaj vidi sam, kam ga je ujegova predrznost zavlekla.
Nadzornik pošlje nekaj lovcev v vas, naj prinesó vsaj vrvi, bakle in lestve seboj, morda se jim tako posreči, pomagati nesrečnežu. V vasi to noč ni šel nobeden možak k počitku, bali so se namreč povodnji. V takih slučajih odgnali so živino, pospravili iz spodnjih prostorov svoje imetje, da jim voda ne odnese. Ko so torej možaki čuli, kaka nesreča se je pripetila na reki, hiteli so vsi na breg.
Kmalu je bilo razsvetljeno ob vodi. Zdaj so pa še le spoznali nevarnost. Led se je zibal sem in tje, vsak čas se lahko razpoči, in voda ga odnese. Vendar bilo je še nekaj srčnih mladenčev, da so si upali na reko.
V tem trenutku zagrmi na zgornjem konci, kakor bi iz topa ustrelil.
»Povodenj je tù!« oglasi se star možak.
Res se ni motil. Voda je naenkrat za čevelj visoko narasla, vzdignila led, ter ga ločila od brega.
{{prelom strani}}
Zdaj je bila vsaka pomoč zastonj.
Mladenči, ki so se upali na led, rešijo se s težavo na suho. Pečuh je ostal še vedno v tako nevarnem stanji. Vesela nada ga je obhajala, ko je videl nekaj pogumnih rešilcev hiteti proti njemu, a ko zdaj zapazi, da so urno zopet poskakali na breg,
začel je tako bolestno in obupno klicati na pomoč, da je mrzel pot prešinjal gledalce.
»Ali ni nikakor mogoče ga rešiti?« praša nadzornik.
Možaki so nemo odmajali z glavami.
»Vsak čas bode začel led ploviti naprej,« oglasi se eden.
»Kdor bi se sedaj upal na reko, poiskal bi si gotovo smrt v mrzli vodi,« pristavi drugi.
»Bog bodi milostljiv njegovi duši!« Vsi so spoznali, da bo kmalu po njem.
»Bog mu bodi milostljiv!« to smo ponavljali tudi tihotapci. Če smo ga tudi črtili, vendar se nam je smilil v tako groznih trenotkih.
{{prelom strani}}
Ko je na gornji strani reke led počil, hiteli smo mi na nasprotni breg. Pa za nas še ni bilo take nevarnosti. Ravno tam je voda delala velik ovinek in globočina je bila na onem kraji, kjer so stali ljudje. Na ono stran je voda močno drla, tu je le bolj leno tekla. Zato se je tudi tam led prej odtrgal brega, nego tu. Ko smo tedaj spoznali, da ni za nas še tako nevarno, postali smo na ledu še nekoliko časa; bili smo vsi radovedni, kaj se bo s Pečuhom zgodilo.
»Glejte, nobeden mu ne pomaga, celo tovariši ga zapusté. Le kedar so nas preganjali, takrat se niso bali smrti. To so bojazljivi!« opomnim tovarišem.
Pa govoriti nisem mogel dalje. Na oni strani brega čul se je nov glas. Žena Pečuhova zvedela je nesrečo svojega moža in prihitela na breg.
Dobro sem jo videl, kako je stegovala roko proti možu in klicala: »Jože! Dragi moj Jože! Kaj, tako se bova ločila?«
Prosila je okoli stoječe tako milo, da bi se bil trdi kamen omečil.
»Ali morete mirno gledati, ko je vaš sosed v smrtni nevarnosti? Ali nima nobeden toliko poguma, da bi se upal do njega?«
Vse molči. Nadzornik jo hoče tolažiti, pa zastonj. Pomiga svojim podložnim, naj jo odvedejo v vas nazaj. Pa ona se jim iztrga, stopi zopet k vodi in z novega joka in prosi ljudi.
»Pet sto goldinarjev imava prihranjenih za svoje otroke, tistemu jih dava, ki se upa k njemu.«
Pa tudi ta ponudba ne gane nobenega. Žena poklekne, pri Bogu hoče dobiti pomoči, katere ji ljudje ne dajo.
»Moj Bog! usmili se mojega nesrečnega moža. Saj si naš dobri Oče, ki nas v nadlogah ne zapustiš!«
To je bilo zame preveč. Če ga njegovi prijatelji zapusté, tedaj se ga jaz usmilim, njegov sovražnik.
»Vzemite moje blago seboj in nesite na odmenjeni kraj,« zakličem tovarišem in hitim k Pečuhu.
»Ivan! se ti meša ali kaj? Si se mu ti smilil, ko te je pustil zapreti? Danes ti je ustrelil zvestega psa, tudi za tabo je svinčenko poslal,« ugovarjajo tovariši.
»On je storil le svojo dolžnost, in jaz hočem zdaj svojo,« jim v naglici odgovorim, ter urno, pa varno stopam po ledu nazaj.
Z one strani so me zapazili. »Glejte, eden hiti na pomoč!« zakliče nekdo.
»Je-li morda kateri tihotapcev? Nemogoče!« opomni nadzornik.
»Ivan M. je, njegov največji sovražnik!« reče ob enem več ljudi, ki so me zdaj spoznali.
Slišal sem dobro vse te opombe, pa se za nje nisem zmenil. Pridem do Pečuha. Bil je že revež ves trd, celo govoriti ni več mogel, le z rokami se je krčevito oklenil puške. Par minut pozneje bi bila vsaka pomoč zastonj.
Počasi ga izvlečem iz razpokljine in zadenem na ramo, hoditi tako ni mogel.
Ko so naju videli bližajoča se k bregu, zvezali so možaki urno dve lestvi skupaj ter jih položili s suhega čez vodo na led. Vrgli so mi še vrv, s katero sem ovil in prevezal Pečuha. Vlekli so ga polagoma na suho, jaz pa sem po kolenih se pomikaje pazil, da ni zdrsnil z lestve. Revež je bil skoraj nezavesten in moči so ga popolnoma zapustile.
{{prelom strani}}
Kako so naju ljudje sprejeli, ne bom nikoli pozabil. Vse je mahalo z rokami, vsak bi mi bil rad stisnil roko, ali me celó objel, vse pa je klicalo: »Živio! Dobro! Ivan M.!« Gotovo so se zveri v gozdu od tega krika zbudile. — Prišla je k meni tudi žena Pečuhova, vjela me za roko in jo poljubila s solzami veselja v očeh.
To mi je bilo zoprno: »Pustite me vendar, saj sem storil le svojo dolžnost, skrbite za Pečuha, saj vidite da je skoraj zmrzel.«
Za tega so pa že zdaj skrbeli njegovi tovariši. Odnesli so ga v vas.
Tudi jaz sem hotel na tihem oditi, pa ni šlo. Mladenči, moji vrstniki, me niso pustili iz svoje srede, kakor kak vojskovodja obdan s svojo armado vračal sem se domu.
Svojim tovarišem tihotapcem, ki so prišli malo pozno v ogljarsko kočo, dal je kupec še vsakemu po en tolar na vrh. Močno ga je že skrbelo, bodo prišli to noč ali ne. Kaj pa, da našega nevarnega položaja niti slutil ni, še-le ko mu razodenejo, kje
da sem jaz in zakaj da sem jih na poti zapustil, spoznal je, v kaki nevarnosti je bilo tudi njegovo dragoceno blago.
{{prelom strani}}
| |||