Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 13.624:
— Ne vem, kaj namerava storiti, odgovori Gaston de Gondi, najbrž pa mora biti nekaj izredno važnega, da se pred poroko podaja na pot.
Naenkrat pa je Musolino skočil med nje. Jezdeci so ga veselo pozdravili.
— Prijatelji, prišel sem, reče Giuseppo Musolino, sedaj pa lahko takoj odrinemo!
Plon-Plon mu je pripeljal konja. Musolino ga je zajahal in konji su oddirjali.
Jezdili so molče. Musolini je jezdil pred drugimi in premišljeval.
Na konjih su preživeli ves dan. Pred večerom pa so ustavili svoje konje v nekem gozdu, kjer so prenočili. Drugi dan pa so nadaljevali pot ob prvi jutranji rosi, jezdili so zopet ves dan in se niso nikjer ustavili. Ko pa se je jel spuščati prvi mrak, je kapetan Trevij vzkliknul:
— Zdi se mi, da poznam to okolico in mesto, čigar zvoniki se vidijo v daljavi. To je Napolj!
— Da, to je Napolj, reče Musolino in se obrne. Čez eno uro bomo v mestu, tam bomo prenočili ...
— To je zelo pametno, kajti naši konji so že utrujeni, je pristavil Gaston de Gondi.
{{prelom strani}}
— Do mesta bodo že še vzdržali, naprej pa jih več ne potrebujemo, je rekel Musolino.
— Tako? Ali pa ne bomo nadljevali poti? — vpraša Gaston.
— Seveda bomo nadaljevali, toda z železnico in ne na konjih.
— Z železnico! se je začudil baron Somer. To pomeni,
da jo bomo mahnili proti severu?
— Da, proti večnemu mestu Rimu, nadaljuje Musolino, toda mesto bomo samo iz daljave videli, ker ne bomo prekoračili mestnih vrat.
Zopet so vsi umolknili.
Še ni minula dobra ura, ko so prispeli do Napolja. Na Musolinov znak so se ustavni pred neko hišo v bližino Vezuva.
Musolino je skočil s konja, stopil k vratom in potrkal.
— Kdo je? je vprašal starikav glas za vrati.
— Odprite! reče Musolino.
Vrata so se odprla in prikazala se je neka starka. Musolino ji je zašeptal neko besedo, nakar je starka tako odgovorila:
— Dobro mi došli! Izvolite vstopiti!
Francozi so se spogledali in se čudili načinu, s katerim si Musolino zagotavlja gostoljubnost.
Musolino je dal zopet znamenje svojim tovarišem, ki so takoj skočili s konjev. Plon-Plon je odpeljaj konje v hlev potem pa so odšli vsi v hišo, kjer jih je sprejela starka in jih odpeljala v neko sobo, v kateri so bile štiri postelje.
Ko so si jezdeci osnažili obleke in se umili, jih je starka poklicala k pogrnjeni mizi.
Čez malo časa so vsi sedeli pri mizi. Večernja je bila sicer zelo skromna, ker pa so bili lačni, jim je šla v slast.
Po večerji so si prižgali vsak po eno cigareto. Musolino jim je svetoval, da bi šli k počitku in ni bilo še deset, ko so že vsi spali. Ker pa so bile v sobi samo štiri postelje, je moral Plon-Plon spati sam v drugi sobi.
Noč je bila mirna.
Ko so se zjutraj zbudili, so se Francozi zelo začudili. Musolina ni bilo več v sobi ...
Radi bi bili vstali — pa niso mogli. Njihove obleke so zginile ...
Francozi so se začudeno spogledali.
{{prelom strani}}
— Kaj pomeni to? je vprašal Gaston.
— Oblek ni! je pristavil Trevij.
— Pa jih ni menda starka odnesla? vpraša baron.
— Kaj pa je z Musolinom? se začudi markiz. Kdaj je vstal? Kam je odšel?
— Ne vem! odgovori Trevij.
— Nekaj je se moralo zgoditi! reče baron. Morali bi vprašati starko, toda kako naj vstanemo, če pa nimamo obleke.
— Pokličimo Plon-Plona, je predlagal Trevij.
Gaston je poklical slugo.
— Sem že tukaj! se je odzval Plon-Plon.
— Pridi hitro sem! je vzkliknil markiz.
— Če bi mogel, bi že prišel ... Toda nimam svoje obleke, tako pa se ne spodobi ...
— Torej tudi njemu! se je začudil baron
— Zares, reče markiz, to je pa zagonetka. ...
— Toda kljub temu popolnoma razumljivo, je vzkliknil Musolino, ko je otprl vrata in stopil v sobo.
Francozi so bili prijetno presenečeni, istočasno pa so začudeno gledali Musolina, ki ni bil prav nič podoben prejšnjemu Musolinu. Bil je preoblečen. Na sebi je imel modro bluzo, sive hlače in visoke škornje. Bil je podoben železniškim delavcem, ki so takrat popravljali proge.
— Preobleči so moramo, reče Musolino in postavi za mizo veliko culo, ki jo je prinesel s seboj. Naše obleke sem pripravil za povratek, tukaj sem pa prinesel tudi za vas druge obleke. Samo po seibi umevno je, da se ne smemo na železnici pojaviti v naših oblekah.
Musolino je razvezal culo in položil na mizo štiri prav take delavske obleke, kakršna je bila njegova.
Čez malo časa je sedelo pri mizi pet delavcev in zajtrkovalo. Po končanem zajutrku so si Francozi namazali svoje bele obraze z orehovim oljem in tako so postali rjavi kakor da bi bili ožgani od solnca, potem na so odšli proti postaji.
Med potjo pa se je Plon-Plon naenkrat ustavil in vprašal v skrbeh:
— Kaj pa naši konji?
— Nikar ne skrbi za nje! se zasmeje Musolino. Naši konji počivajo, ko pa se bomo vrnili, jih bomo našli sveže in spočite.
Na postajo so prispeli baš o pravem času. Musolino se ni bal, da bi ga kdo mogel spoznati, pri blagajni je vzel pet {{prelom strani}} voznih listkov in tovariši so stopili v vlak, ki se je takoj premaknil. V istem oddelku sta že sedela dva potnika, dva trgovca.
Vlak je drvel z vedno večjo hitrostjo.
— Ali je res, sta se trgovca glasno pogovarjala med seboj, da je sin slavnega Krispija obsojen in da bo izgubil oficirsko čast?
— Res je, je odgovoril drugi. Obsodili so ga, ker ni prijel Giuseppa Musolina, čeprav je imel priliku za to. Zdi se, da je tu vmes neka tajnost ... Pravijo, da je imel mladi Krispi z razbojnikom nekakšne sveze ...
— Oprostite ... se je vmešal v pogovor naivni Plon-Plon. Ni bil samo eden, bilo jih je šest ...
— Šest! so se začudili trgovci.
Musolino je skrivaj sunil Plon-Plona, pa tudi Gaston de Gondi ga je brcnil z nogo od druge strani in Plon-Plon je uvidel, da je storil neumnost.
Toda Plon-Plon je ravnodušno nadljeval pogovor.
— Kaj ste rakli? je vprašal trgovce. Ali je bilo v hiši tudi šest razbojnikov ...
— Da, je potrdil Plon-Plon. Morda jih je bilo celo še več.
— Kako? se je začudil trgovec. Kako ša veste vi to? Pa niste bili tudi vi tam?
— Jaz!? se je zasmejal Plon-Plon.
Musolino ga je zopet sunil, da bi molčal. Plon-Plon pa je le nadaljeval:
— Neumnost! Če bi bil tam, bi bil tudi sedaj v Musolinijevi bližini in v njegovi družbi.
— Kdo pa vam je to povedal? je vprašal prvi trgovec z zanimanjem.
— Eh, kdo naj bi mi pa to povedal! — je odgovoril Plon-Plon ravnodušno. — Slišal sem ...
— Od koga? — je vprašal drugi figovec.
— Od nekih ljudi, ki so prerešetavali ta slučaj in branili Krispija. Najbrž so bili to njegovi prijatelji ...
— Ah, tako! — sta se zasmejala trgovca.
{{prelom strani}}
— To so pa bili zares Krispijevi prijatelji, je rekel prvi, ki bi radi na ta način opravičil njegov poraz ...
— In zakriti njegovo izdajo! pristavi drugi.
Musolino in njegovi tovariši so si oddahnuli, ko so videli, da je Plon-Plon prav dobro popravil, kar je zgrešil s svojo naivnostjo in klepetavostjo. Plon-Plon, ki se je prepričal, da je popravil, kar je storil, se je nasmehnil in zadovoljno pogledal svoje tovariše.
K sreči se je vlak ustavil na neki postaji in oba trgovca sta izstopila. Ko so ostali v kupeju sami, je Gaston de Gondi rekel:
— Poslušaj Plon-Plon! Nikdar več ne govori, če te nihče ničesar ne opraša!
— Kadar te pa kdo kaj vpraša, pazi kaj boš odgovoril, je pristavil kapetan Trevij.
— Najbolje pa bi bilo, da bi sploh ničesar ne odgovoril,
je rekel baron Somer. Bomo mi govorili na mesto tebe ...
— Zares Plon-Plon, ti moraš biti bolj previden! je rekel tudi Musolino. Ti bi nas bil s svojo naivnostjo skoraj
izdal in vse bi bilo izgubljeno.
Plon-Plon je poslušal te opravičene pripombe in samo mežikal s svojimi malimi očmi.
- Oprostite mi, je rekel Plon-Plon in zavzdihnul. Res je, kar pravite, toda jaz nisem kriv, če je moj jezik hitreje, kakor pa moja pamet. Sicer pa mislim, da ni sedaj ničesar hudega ...
— Seveda, sedaj se ni ničesar zgodilo, v prihodnje pa moraš biti bolj previden, je rekel Musolino, potem pa so vsi umolknili.
Vlak je drvel z nenavadno naglico in kmalu se je ustavil v postaji Rima.
Bil je že večer.
Musolino je odšel iz postaje in izbiral stanske ulice Rimskega predmestja. Francozi so šli za njim ne da bi vedeli, kam jih vodi njihov poglavar.
Tokrat si je Musolino nadel na rame neko vrečo, ki je dotlej nosil Plon-Plon; v tej vreči so bili nekakšni trdi pameti.
{{prelom strani}}
Musolino je bil zelo resen in ni spregovoril niti ene besedice. Poglobil se je v svoje misli in Francozi so videli na njegovem obrazu, da se bavi z valžnimi načrti.
Kaj je Musolino nameraval? Zakaj je nastopil s svojimi tovariši to skrivnostno pot?
To je vedel samo Musolino. Niti njegovi tovariši niso vedeli, kam jih pelje in kaj nameravava. Musolino jim ni hotel ničesar povedati. Francozi pa ga niso tudi ničesar spraševali.
Čez nekaj časa so zapustili mesto in nadaljevali pot po glavni cesti.
Naenkrat pa se je Musolino ustavil. Pazljivo je pregledal okolico, potem pa je krenil s ceste in se napotil preko nekega travnika, za katerim se je nahajal nasip.
To je bila železniška proga.
Ko so prispeli do proge, se je Giuseppo Musolino ustavil. Ozrl se je okrog sebe in se obrnil k svojim tovarišem.
Francozi so skočili k svojemu poglavarju ...
==Na odprtem polju==
Po nasvetu in priporočilu Luigija Borgeza je vzel njegov brat, knez Alberto Borgeze, za oskrbnika svojega dvorca na sedmerih gričih Vincenca Zokalija.
Pretkani Zokali je takoj nastopil svojo službo, s svojim položajem je bil zelo zadovoljen, ker mu je prinašal obilne dohodke. Bogastvo kneza Alberta je bilo toliko, da knez ni mogel nadzirati poslovanja svojih nameščencev in preprečiti, da bi ga ti ljudje ne izkoriščali.
Zato je knez jemal v službo samo poštene in zanesljive ljudi. Kot takšnega je smatral tudi Vincenca Zokalija, ker mu ga je priporočil njegov brat Luigi, kateremu pa je knez Alberto popolnoma zaupal, tembolj, ker je napram Zokaliju čutil nekakšno hvaležnost radi skrbi, ki jih je imel starec z Julijino vzgojo. Hvaležen mu je bil, da je Julija preživela svoje d&instvo v njegovi hiši.
To zaupanje pa je Zokali nesramno izkoriščal.
Nekega dne je dobil Zokali neko pismo. Takoj ga je odprl, ko pa ga je prečital, je bil zelo presenečen. To pismo mu je pisal knez Alberto Borgeze.
{{prelom strani}}
Pismo se je glasilo:
»Dragi Zokali! Vesel sem, da sem našel tako pošte, nega človeka, kateremu sem mogel zaupati upravo dela svojega premoženja, istočasno pa sem tega človeka pre. skrbel za bodočnost. Želim vam, da bi biji še dolgo cilj in zdravi!
Čudno se mi zdi, da nisem dohil te dni od vas nobenega pisma, ko sem sprejemal čestitke od vseh svojih znancev in prijateljev. Ali niste zvedeli, da sem našel svojo drago Julijo?
| |||