Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 13.829:
Pismo se je glasilo:
»Dragi Zokali! Vesel sem, da sem našel tako pošte, nega človeka, kateremu sem mogel zaupati upravo dela svojega premoženja, istočasno pa sem tega človeka
Čudno se mi zdi, da nisem dobil te dni od vas nobenega pisma, ko sem sprejemal čestitke od vseh svojih znancev in prijateljev. Ali niste zvedeli, da sem našel svojo drago Julijo?
Zelo hvaležen sem vam, da ste tako skrbeli za Julijino vzgojo, za mojo hčerko. Moja Julija je pravi angelj, jaz občudujem njene vrline in čednosti, strmim nad njeno ljubeznjivostjo, za vsa ta svojstva pa moram biti hvaležen edino vam ...
Vi ste me osrečili in mi spremenili zemljo v raj ... Še enkrat najljepša hvala vam!
Julija vas pozdravlja in vas prosi, da bi naju za par dni obiskali v Rimu. Vse, kar se je zgodilo med vami in med Julijo naj zakrije plašč pozabljenja. Julija je naposled spoznala, da je Musolino ni vreden in jaz bom poskrbel, da si bom poiskal zeta s kakega evropskega dvora.
Moj dragi Zokali! Dovolite, da vas nekaj prosim. V tamošnjem dvorcu, ki ga vi upravljate, se nahaja v dvorani za orožje stolpič iz ebenovine. Gotovo ste ga že videli, če že ne radi drugega, radi njegove dragocenosti. Ta stolpič služi na videz kot okrasek, toda samo na videz, v resnici pa je to shramba dragocenosti rodbine Borgeze. Prosim vas, pritisnite na tajni gumb, ki se nahaja pod sliko in stolpič se bo odprl.
Zagledali boste marmornat stebriček, v katerem je vklesan obraz moje prezgodaj umrle žene. To delo se je izredno posrečilo. Neki umetnik je po tem stebričku izdelal zaponko in vdelal obraz vanjo.
S to zaponko bi rad ozaljšal svojo hčerko, radi tega vas prosim, vzemite jo, zaprite zopet tajna vrata in prinesite še danes to dragocenost v Rim, v palačo Borgezov.
Sprejmite pozdrav in mojo naklonjenost
::::::::::knez Alberto Borgeze.«
Zokali je prečital pismo še enkrat.
Bil je zelo presenečen.
{{prelom strani}}
Dvoje stvari ga je posebno presenetilo in začudilo. Zelo čudno se mu je zdelo, da je knez našel svojo hčerko, še bolj pa se je čudil, da je knez oprostil Juliji vse slabe lastnosti in grehe, o katerih je stari zločinec obvestil kneza.
— Julija, madona San Stefana se nahaja torej v Rimu, v palači Borgezev?! je šepetal Zokali. Kaj pa grof Luigi? Ali on molči in vse to mirno gleda? Kaj pa, če ni to vse skupaj samo zanka? Morda pa bi me na ta način radi prijeli, da bi se mi Julija maščevala?
Ta misel je hitro šinila lopovu v glavo in stari Zokali je vztrepetal.
Pismo je prečital še v tretjič.
— Ne, ne, je vzdihnih Zokali malo pomirjen. Pismo je prijateljiski in prisrčno pisano. Knez Alberto ne misli na prevaro, Julija bo pa najbrž o vsem molčala. Ne preti mi torej nobena nevarnost in jaz odidem lahko brez vseh skrbi v Rim ...
Zokali je spravil pismo v žep in odšel v dvorano za orožje. Ko je prišel k stolpiču, o katerem mu je pisal knez Alberto, je poiskal skrit gumb, ki se je nahajal pod samo sliko. Našel je vse, kar je hotel knez.
Potem pa se je hitro pripravil za potovanje in odšel na bližnjo postajo, da bi se odpeljal z brzovlakom v Rim.
Ni mu bilo trebo dolgo čakati.
Čez nekaj časa je vlak privozil v postajo in Zokali je vstopil v oddelek drugega razreda. Vlak je nadaljeval pot.
Zokali je udobno sedel na mehkem sedežu in premišljeval:
— Poglej vendar to Julijo! Bolj je pretkana kakor pa sem si mislil. Vedno se je pretvarjala, pripovedala je, da ljubi Musolina in da ne more živeti brez njega?! Ko pa je zvedela, da je hči kneza Borgeza, je takoj zapustila Musolina in pozabila nanj, izborno se počuti kot kneginja!
— Prav rad bi videl sedaj tudi tega junaka Musolina, kdo ve, kako gleda, ko njegova Julija ošabno in ponosno gleda okrog sebe!
— Zares, že precej dolgo nisem ničesar slišal o tem razbojniku, pa mi tudi ni prav nič žal. Čim dalje sem od njega, tem lažje mi je pri srcu in nič na svetu bi me ne moglo prisiliti, da bi se zopet vrnil v San Stefano ...
— Varnega bi se počutil šele takrat, če bi slišal, da so tega razbojnika prijeli in ga na varnem spravili. Ah, Bog, takrat bi mogel zopet v miru in brez skrbi živeti, tako pa ...
Zokali je strašno kriknil.
{{prelom strani}}
Nekaj ga je sunilo z njegovega sedeža, odletel je v
Zokali je obležal nezavesten.
V tem trenutku je strašen tresk pretresel ozračje, pomešan z ječanjem in vzkliki, ki so pričali o strašnem strahu.
Kaj se je zgodilo?
Nesreča! Železniška nesreča!
Lokomotiva brzovlaka ]e skočila iz tira in zdrknila po nasipu nazdol, z njo pa je zdrčalo tudi nekaj vagonov, ki so se popolnoma zdrobili.
Strašno je pokalo in se lomilo. Iz dimnika podrte lokomotive se je dvigal gost, črn dim, pomešan z velikim plamenom, potem pa je vse utihnilo.
Bila je sreča, da je bilo v vlaku zelo malo ljudi, vsega skupaj je bilo samo šest potnikov. Od železniških uslužbencev ni ostal nihče živ, od potnikov pa sta ostala živa sama dva.
Neki Anglež in — Zokali.
Zokali je ležal nezavesten na tleh. Ko pa se mu je zavest zopet vrnila, je dvignil glavo in pogledal okrog sebe.
Prestrašil se je, ko je videl svojo okolico.
Okrog njega je ležal kup desk in železja od uničenih in razbitih vagonov, med to šaro pa je zagledal človeška trupla, ki so bila čisto razmesarjena.
Zokali je zaprl oči, se stresel od groze in zopet omahnil na tla.
Tako je ostal nekaj časa na tleh. Bilo mu je jasno, da je preživel veliko nesrečo. Čudno mu je bilo, ker ni videl ničesar živega okrog sebe. Pa menda niso vsi ubiti? Ali je to mogoče, da je on edini ostal živ?
Zokali je hitro vstal. Še enkrat je pogledal okrog sebe, hotel je odhiteti v prvo vas, da bi ljudi obvestil o nesreči, toda hitro se je premislil.
Peklenski se je zasmejal.
Vse je bilo tiho, mirno in mrtvo.
Zokali je preživel nesrečo in vse potnike. To je bila zanj velika sreča in ali ni bila ta prilika vredna, da bi jo izkoristil do konca?
Črne misli so se porajale v njegovi glavi?
— Vsi potniki brzovlaka so sami odlični ljudje. Brez dvoma so imeli pri sebi mnogo denarja, razen tega pa je brzovlak vozil tudi denarna pisma s seboj. Zakaj pa bi tega denarja jaz ne dobil? Nihče me ne bo videl, nihče ne bo niti slutil, da {{prelom strani}}sem jaz oropal mrtve potnike in pobral njihov denar in dragocenosti ...
In na njegovem obrazu je zopet zasijala zadovoljnost, zmagoslavje in lakomnost. Njegovi ostudni zločinski duši se te nesrečne žrtve niso prav nič smilile. Zokali ni čutil spoštovanja napram smrti.
Zokali je drhtel od lakomnosti.
Brez najmanjše trohice sočutja je planil kakor ptica roparica na svoje žrtve. Vest se mu ni oglašala, ko je dvigal posamezne predmete in izpod njih vlekel mrtvece.
Poleg same lokomotive je ležala neka mrtva dama, okrog vratu je imela prekrasno zlato verižico, na njenih prstih pa so se bleščali dragoceni prstani z briljanti.
Zokali je planil k mrtvecu in mu hitro vzel verižico z vratu. Položil jo je poleg sebe v travo, potem pa je začel snemati prstane, ker pa je bil mrlič že mrzel in otrpel, se prsti niso hoteli premakniti in Zokalijev trud je bil zaman.
— Ah, za vraga! je Zokali jezno zavpil. Ta neumnica je stisnila pest, Zokali pa nima ravno preveč časa. Zato si bom že pomagal! Odrezal ji bom prste ...
In Zokali je potegnil nož iz žepa.
V trenutku pa, ko je hotel izvršiti to ostudno dejanje, je Zokali začutil, kako ga je nekdo z vso močjo treščil po glavi, odletel je nekaj metrov stran in se zgrudil na tla.
— Hijena! Ostudni lopov! je zagrmel nekdo s strašnim glasom.
Zokaliju se je stemnilo pred očmi. V glavi mu je brnelo, ko pa je s težavo odprl svoje oči, je njegov moten pogled obvisel na človeku, ki je stal pred njim.
Kri v žilah se mu je ustavila.
Bil je bled kakor smrt, ustnici pa sta drgetali, strmel je v nenadnega prišleca.
Zokali bi se ne bil niti same smrti bolj prestrašil, kakor se je prestrašil tega človeka, ki ga je naenkrat zagledal pred seboj in ki ga je z enim samim udarcem svoje roke podrl na tla.
— Giuseppo Musolino! so izumrle besede na njegovih bledih ustnicah.
{{prelom strani}}
==Prvi med prvimi==
Ko je Musolino prekoračil travnik in prispel na nasip, se je obrnil k svojim tovarišem, ki so takoj skočili k njemu.
— Na cilju smo, reče Musolino s svečanim glasom.
|