Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 13.953:
Ko je Musolino prekoračil travnik in prispel na nasip, se je obrnil k svojim tovarišem, ki so takoj skočili k njemu.
— Na cilju smo, reče Musolino s svečanim glasom.
— Na cilju?! so se začudili Francozi.
— Tu vendar ni niti nobene hiše daleč naokoli! reče Gaston de Gondi.
— To je odprto polje! pristavi kapetan Trevij.
— To je pust železniški nasip in odprta proga! se je oglasil tudi baron Somer.
— Kljub temu pa smo na cilju. Tukaj moramo izvršiti neko zelo važno zadevo.
In Musolino je vrgel svojo vrečo s hrbta na tla in vzel iz nje neke trde predmete in orodje.
— Na delo, tovariši! reče Musolino. Zastavili ste mi svojo častno besedo, da me boste ubogali ,in se mi brezpogojno pokoravali. Prišel je čas, ko vas bom preizkusil in se prepričal o odkritosrčnosti vaših besed.
— Kaj naj storimo? so vprašali Francozi, ki bi storili za svojega vodjo vse, kar bi jim ukazal.
— Vzemite to orodje! je zapovedal Musolino.
Francozi so ga začudeno pogledali.
— Današnji dan je začetek moje osvete! nadaljuje Musolino s svečanim in istočasno strašnim glasom. Brzovlak, ki vozi proti Rimu, mora skočiti iz tira!
Francozi so ostrmeli.
— {{razprto|Na delo, tovariši}}! ja zapovedal Musolino. Na tem mestu bomo razdrli progo ... To bo mesto katastrofe ...
Gaston je vprašal z resnim glasom:
— Musolino, tega, kar si povedal, prav gotovo ne misliš resno?
— Zakaj pa ne? vpraša Musolino.
— Ne morem verjeti, da si to sklenil.
— Toda radi česa ne?
— To je vendar veliko delo, je zajecljal Gaston.
— Jaz pa tudi hočem izvrševati samo velika dela! je odgovoril Musolino z močnim glasom.
— Kaj pa žrtve?
— Žrtev bo mnogo, to vem ...
{{prelom strani}}
— Mnogo, mnogo! je Pristavil baron. Takšno delo bo
uničilo mnogo nedolžnih ljudi ...
— Padlo bo marsikatero nedolžno življenje, toda kaj naj
bi storil? je odgovoril Musolino s trpkim glasom. Meni so
ljudje napovedali vojno, brez usmiljenja in brez najmanjšega ozira na karkoli se borijo proti meni.
— Kaj sem pa jaz delal? Doslej sem se skrival, ker sem
upal, da bodo ljudje spremenili svoje stališče napram meni. Mislil sem, da bo resnica po mirni poti prišla do zmage, da me bodo ljudje zopet prištevali med ljudi, mi oprostili in imeli sočutje z menoj ... namesto tega pa me suvajo od sebe, preganjajo me kakor divjo zver in se bojujejo proti meni ...
— Ali naj bi jaz ostal kljub vsemu miren? Ali naj bi dopustil, da bi me sovražnik uničil? Kaj pa moja čast? Moje poštenje? Kdo se bo postavil v bran za mojo čast in s prstom pokazal na prave krivce?
— Ne, ne, jaz moram to storiti! To hočejo ljudje, to jim ugaja, imajo me za razbojnika, oni me izzivajo
Francozi so prav dobro razumeli svojega vodjo, vendar pa jim ni bilo jasno, zakaj si je Musolino izbral baš ta vlak
Musolino pa, kakor da bi čital misli svojih tovarišev na njihovih obrazih, je nadaljeval:
— Prijatelji in tovariši! Pojasnil vam bom, zakaj sem se odločil za ta usodni korak. Nočem nesreče drugih, svojemu bližnjemu ne želim nobene škode, vendar pa imam važen razlog, ki opravičuje moje postopanje.
— Že pred nekaj dnevi sem vas seznanil s svojo usodo. Povedal sem vam tudi, kdo je kriv moje nesreče. Povedal sem vam, kdo so moji sovražniki. Enega izmed glavnih pa ne moren na noben način najti.
— Ta moj sovražnik je tako pretkan in se vešče skriva. Iskal sem ga na vseh koncih, preiskal sem mnogo vasi in mest, toda nikjer ga nisem mogel najti ...
— Radi tega človeka sem bil v Reggiju obsojen, njegovo pričanje in njegova kriva prisega sta me pokopala, uničila sta mojo srečo! ... In ta lopov, ta krivoprisežnik, ta zločinec je kriv, da sem se odločil k temu koraku ... radi njega bom storil to strašno delo ...
— Radi njega? so se začudili tovariši.
— Da, na drug način nisem mogel priti temu krvnemu sovražniku do živega, tega človeka sovražim bolj od pekla ...
— Pa na ta način? vpraša Gaston.
{{prelom strani}}
— Da, na ta način mi bo podel v pesti! odgovori Musolino, njegove oči pa so se zasvetile.
— Kako to?
— Tako, ker se ta lopov nahaja v vlaku! je končal Musolino. Doslej mi je vedno pobegnil, tokrat pa ga bo zadel moj maščevalni bič.
Francozi so se spogledali.
— Giuseppe Musolino! reče markiz Gaston de Gondi. Mi smo ti dali svojo častno besedo, da te bomo ubogali in ti pomagali v tvoji pravični borbi. To pa, kar zahtevaš sedaj od nas je strašno, je grozno.
— Kaj pa krivo pričanje? vpraša Musolino.
— Je še strašnejše, je nadaljeval markiz.
— In kriva prisega?
— Je še ostudnejša, pristavi baron.
— In moja propast in moja nesreča?
— Vpijeta po maščevanju! je vzkliknil kapetan.
— Jaz pa se bom maščeval! reče Musolino. Dolgo nisem mogel prijeti pretkanega sovražnika, sedaj pa je prišel tudi ta čas. Na delo, tovariši!
Francozi so prijeli orodje.
Čez nekaj trenutkov so odjeknili udarci sekir ob železniške pragove, tovariši so dvigali železniške tračnice in jih prestavljali, z lopatami so premetavali zemljo in kamenje.
Delali so brez besed, hitro in močno in ni minilo pol ure, ko je bila proga razdrta in prekinjena.
Po končanem delu je Musolino dejal:
— Sedaj pa odložimo orodje, skrili se bomo v ono grmovje pod nasipom. Tam bomo počakali do prihoda vlaka,
Francozi so ubogali in skočili z nasipa, Musolino pa je obstal na mestu.
— Kaj pa ti? vpraša Gaston.
— Jaz bom ostal nekaj časa še tukaj, počakal bom. da bo vlak prišel, potem pa bom preiskal razvaline in poiskal tistega, ki bi ga rad imel ...
— Mar ga boš živega prijel?
— Da, živega, ker ga nočem tukaj ubiti. Njegova smrt bo izvršena na svečan način ...
V tem trenutku pa je Musolino umolknil in pogledal v smer, odkoder bi bil moral priti vlak.
Iz daljave je prihajalo zamolklo bobnenje, kakor da bi bobnela zemlja.
— Vlak prihaja! reče Musolino. Ali slišite, kako bobni? {{prelom strani}} Ha, ha, ha! Osveta nosi na svojih pošastnih krilih žrtev v
Francozi so se poskrili, pa tudi Musolino je skočil kakih dvajset metrov ,na zdravo progo, gledal je, kako se približuje vlak z velikansko hitrostjo in s strašnim grmenjem mestu, kjer je prežala nanj smrt z odprtimi čeljustmi.
V njegovih očeh se je svetila maščevalna strast.
Čimbolj se je bližal vlak mestu nesreče, tem večja je postajala maščevalna strast. Musolino je bil z vsakim trenutkom bliže svojemu maščevanju, jeza je polagoma izginjala, Musolino pa je pokleknil, dvignil roke in oči k nebu, njegove ustnice pa so šepetale:
— Bog, oprosti mi ta greh, drugače pa ni moglo biti!
V tem trenutku je strašno zaropotalo, treščilo je, pokalo in škripalo, razni težki predmeti so leteli v zrak in padali na tla, iz lokomotive pa se je kadilo, to je bil gost in črn dim, ki je zakril vso okolico in strašen prizor je ostal ovit v gosto temo.
<center>— — — — — — — — — —</center>
Musolino je ostal na svojem mestu in se ni ganil, stal je sredi proge, oddaljen komaj kakih dvajset metrov od kraja nesreče.
Z nepopisno bolestjo v duši je opazoval strašne posledice svojega maščevanja, s strašnim pogledom je iskal Zokalija, povzročitelja svoje nesreče.
Vemo, da je Zokali slučajno ostal živ in nepoškodovan, ko pa se je osvestil, se je napotil po ruševinah k mrtvecem, da bi jih oropal. V trenutku pa, ko je hotel porezati neki ženi, ki je tudi postala žrtev nesreče, prste, je Musolino skočil k njemu in ga z močnim udarcem svoje roke podrl na tla.
— Milost! Milost! je stokal Zokali, ko je spoznal Giuseppa Musolina.
— Molči, pes! je zagrmel Mrsolino s strašnim glasom in mu stopil z nogo na prsi. Ti prosjačiš milosti, ti, zalega, hijena, ki nimaš sočutja niti napram mrličem.
Zokali je pridušeno zaječal. Slutil je, da je izgubljen in da mu je odbila zadnja ura.
— Strahopetnež! Krivoprisežnik! je grmel Musolino z vedno strašnejšim glasom. Dobil te je v svoje pesti človek, od katerega ti je pričakovati prav toliko usmiljenja, kolikor si ga imel ti napram njemu in njegovi usodi. Zokali, ali se še spominjaš Reggija?
Zokali je zaječal in zaprl oči.
{{prelom strani}}
— Lopov, ali se še spominjaš, kdaj si dvignil roko k Bogu in krivo prisegel?
Zokali se je skrčil, spregovoril pa ni niti besedice.
— Toda tokrat si zadnjikrat prevaral ljudi in Boga! nadaljuje Giuseppo Musolino. Svoje roke ne boš nikdar več dvignil h krivi prisegi, kajti jaz ti bom odrezal to prokleto roko!
— Milost! je zaječal Zokali.
Vincenco Zokali, ali se še spominjaš, kako sem v sodni dvorani uprl vate svoje oče, s tem pogledom sem zahteval od tebe resnico? V tvojih očeh pa se je zasvetilo sovraštvo, pretkano si pomežiknil! Tvoje oči pa ne bodo nikogar več tako pogledale — jaz ti jih bom izkopal!
— Milost! je zaječal Zokali.
— Ali pa si imel ti usmiljenje napram meni, ko sem te prosil, da bi povedal resnico, ki bi me rešila? Namesto tega pa si lagal in tvoja laž me je pogubila!
Zokali je zagodrnjal neke nerazumljive besede.
— Ali pa se spominjaš Julije, one nesrečne in slabotne deklice, one sirote, ki jo je slučaj privedel v tvojo hišo? Ali se spominjaš, kako si jo neusmiljeno pretepal, zapostavljal in z nogami teptal po njej, jo poniževal?
— Milost! je zaječal Zokali. Musolino imej samo trohico
srca ...
— Molči, gad! je za vpil Musolino in ga z nogo še bolj pritisnil. Ali pa si imel ti le trohico srca, ko si hotel to nesrečnico za pest zlata prodati onemu razvratniku Luigiju Borgezu? Nesramnež, zakaj se nisi takrat usmilil njene nesreče in njene nedolžnosti? Sicer pa tvoje srce itak ne bo več shramba različnih čuvstev, ker ti ga bom z noževo konico razpraskal in vzel iz tvojih prsi!
— Gorje mi! je zaječal Zokali.
— Vincenco Zokali, ali se še spominjaš na mojo prisego, ki sem jo prisegel v sodni dvorani v Reggiju po obsodbi, ki sem jo prisegel v sodni dvorani v Reggiju po obsodbi, ki jo je izreklo sodišče na podlagi tvojega krivega pričevanja in tvoje prive prisege?
— Tedaj sem prisegel, da se ti bom maščeval! Za mojo prisego pa se nisi zmenil: mislil si, da bom poginil v ječi, nisi trepetal pred mojo osveto, brez skrbi si živel in v miru za pravljal zlato, ki si ga dobil za svojo krivo prisego.
— Giuseppo, usmili se me! je prosil Zokali in sklenil roke. Usliši mojo prošnjo! Pusti mi življenje in vse, kar imam, bo tvoje ... Odpeljal te bom v dvorec, čigar oskrbnik sem, vzemi vse, kar hočeš in kolikor moreš odnesti ...
— Molči, malopridnež! je zagrmel Musolino užaljeno. Mar misliš, da boš s svojimi ostudnimi ponudbami preprečil Musolinovo maščevanje? Pes, lopov! Misliš, da je vsakdo tako lakomen na zlato, kakor ti, ki si ga toliko priskrbel na nepošten način! Misliš, da sem jaz ustavil ta vlak, da bi ropal in plenil?
— Ne, podlež! Za vse zlato tega sveta bi se ne odrekel maščevanja. Jaz ne potrebujem ničesar, jaz se borim samo za svojo čast in kaznoval bom zločince, ki so uničili mojo srečo, mojo čast, moj mir in moje življenje.
— Ti veš, da sem to prisegel, Giuseppo Musolino pa bo tudi izpolnil svojo prisego. Vsi moji krvni sovražniki morajo pasti: Luigi Borgeze, Cezare Bartolo, knez Alberto Borgeze in še mnogo drugih, prvi med njimi pa boš ti — Vincenco Zokali!
— Ti boš prvi med prvimi! Tvoj konec bo strašen, ne boš pa poginil tako osamljen. Tvojo smrt bo gledalo najmanj sto duš ... mnogoštevilna množica bo gledala, kako umira krivoprisežnik in kako se maščuje Giuseppo Musolino, kako izvrši on krvno osveto — vendeto!
Zokali je zaječal, ta glas pa je bil bolj podoben rjovenju divje zveri, kateri je sovražnik zadal smrtonosni udarec.
Musolino je svojo žrtev še enkrat prezirljivo pogledal, potem pa se je obrnil, dal prst med usta in zažvižgal, da je odmevalo strašno skoz tišino.
V tem trenutku se je prikazalo nekaj ljudi.
To so bili Musolinovi tovariši, ki so bili dotlej skriti v grmovju. Musolino jim reče:
— Poglejte, to je ta lopov, radi katerega je padlo toliko nedolžnih človeških življenj!
Francozi so pogledali Zokalija.
— Dajte vrečo! je zapovedal Musolino.
Gaston in Trevij sta držala vrečo, Musolino pa je zgrabil Zokalija, ki je bil od strahu že skoraj mrtev, ga dvignil in potlačil v vrečo.
— Sedaj pa, reče Musolino, ko je zavezal vrečo, odidemo h tega nesrečnega kraja. Pojdimo v Rim, s prvim vlakom pa {{prelom strani}} se bomo vrnili nazaj — kajti vedite, da me čakata moja Julija in duhovnik.
To rekši je Musolino dvignil vrečo in si jo naložil na ramo in vsi so napotili proti Rimu ter zapustili mesto nesreče, ki je nudilo strašno in žalostno sliko in pričalo o strašni osveti Giuseppa Musolina ...
==Med srečo in nevarnostjo==
Napočila je nedelja.
Dan je bil krasen, nebo čisto, brez najmanjšega oblačka.
Solnce je s svojimi toplimi žarki veselo obsevalo zemljo, vrh Aspromontov se je kopal v morju zlata in se svetil kakor obraz zadovoljnega človeka, ki je pričakal davno zaželjeno srečo.
Ptički so veselo prepevali, veselili so se lepega dne in hvalili Boga, da je obogatil naravo s solncem in njenimi toplimi žarki.
V Aspromontih je bilo že s prvo zoro vse na nogah. Življenje in razigranost je kipela iz vsake hiše in se širila po vsej vasi.
Zdelo se je, da se ljudje in narava veselijo današnjega dogodka. Narava sama, ptice in ljudje so bili danes bolj veseli kakor navadno, tudi v ozračju je trepetalo neko skrivnostno veselje, katerega so vsa živa bitja vdihavala.
V vasi ni bilo hiše, ki bi ne bila praznično ozaljšana s cvetjem ali pa z zastavami. Tudi Aspromontska cerkev je bila okinčana in veliki venci iz zelenega lovorjevega listja so vezali nasprotne stene med seboj, veliki zvon na zvoniku pa je bil ovit z majhnimi svežimi vijolicami.
Vse je prevzelo slavnostno razpoloženje.
Če bi bil prišel v vas kakšen tujec in bi videl vse te ogromne priprave, bi brez dvoma mislili, da se pripravlja vas na svečan sprejem kralja, vladarja.
Vse te priprave pa so imele prav poseben pomen.
Danes bo v Aspromontih poroka Giuseppa Musolina, danes bosta v cerkvi v Aspromontih prejela Giuseppo Musolino in njegova Julija božji blagoslov, vse se pripravlja na ta svečan dogodek, vsi bi radi da bi se poroka izvršila na čim slovesnejši način in da bi ostala vsem vaščanom v neizbrisnem spominu.
{{prelom strani}}
Iz hvaležnosti, ki so jo gojili prebivalci Aspromontov Lapram svojemu rešitelju, so hoteli napraviti Musolinu veselje, javno so dali duška svojim čuvstvom.
Program svečanosti je bil zamšiljen tako-le: Zgodaj zju-traj bo v cerkvi služba božja, potem pa bo poroka. Po poroki j,o v sindakovi hiši zakuska, zvečer pa banket v vaški gostil-jjici. Okrog desetih zvečer bo po vasi bakljada, pri kateri bodo sodelovali vsi vaščani, nato pa se bo razvila zabava, ki bo trajala do jutra. Naslednjega dne se bo veselje nadaljevalo, tretji dan bodo pa popili vse vino, kar ga bo ostalo. ' Ob samem solčnem vzhodu, ko je prva zarja pozlatila vrhove dreves in daljnjih gora, je stal stari sindako pri oknu In zadovoljno šepetal.
| |||