Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 14.193:
Danes bo v Aspromontih poroka Giuseppa Musolina, danes bosta v cerkvi v Aspromontih prejela Giuseppo Musolino in njegova Julija božji blagoslov, vse se pripravlja na ta svečan dogodek, vsi bi radi da bi se poroka izvršila na čim slovesnejši način in da bi ostala vsem vaščanom v neizbrisnem spominu.
{{prelom strani}}
Iz hvaležnosti, ki so jo gojili prebivalci Aspromontov
Program svečanosti je bil zamšiljen tako-le: Zgodaj zjutraj bo v cerkvi služba božja, potem pa bo poroka. Po poroki bo v sindakovi hiši zakuska, zvečer pa banket v vaški gostiljici. Okrog desetih zvečer bo po vasi bakljada, pri kateri bodo sodelovali vsi vaščani, nato pa se bo razvila zabava, ki bo trajala do jutra. Naslednjega dne se bo veselje nadaljevalo, tretji dan bodo pa popili vse vino, kar ga bo ostalo.
Ob samem solčnem vzhodu, ko je prva zarja pozlatila vrhove dreves in daljnjih gora, je stal stari sindako pri oknu in zadovoljno šepetal.
— Ah, danes bo lep dan, veličasten dan, na katerega človek nikdar ne pozabi.
Nepopisno veselje je napolnjevalo duše vseh prebivalcev Aspromontov, vsakdo je izgovarjal ime Giuseppa Musolina in Julije z navdušenjem in s spoštovanjem, vendar pa je bil v vasi nekdo, ki se ni veselil tega dogodka, — čigar srce je bilo prepolno bolesti in žalosti.
Karmela!
Karmela je pričakovala ta dan z nekakšnim strahom in s strašno razburjenostjo.
Mar naj bi z veseljem pričakovala dan, ki bo drugim prinesel srečo, njej pa smrt?
Ne! Karmela je čutila, da se to ne sme zgoditi, slutila je, da bi tega ne preživela. O, kako je Karmela trpela radi tega čuvstva? Poskušala je pozabiti na Musolina, prepustiti ga je skušala Juliji, prizadevala si je, da bi ne motila njune sreče, toda zaman.
Svojih čuvstev pa ni mogla zadušiti. Dobro pa je vedela tudi to, da ona ne bo srečna, dokler bo Julija živela. Radi tega je sklenila, da bo Julijo odstranila s sveta.
Že pred nekaj dnevi jo je hotela v gozdu zadaviti, to namero pa ji je preprečil nepričakovani prihod mladega umetnika Lorenca Faltisa. Ko pa sta šli domov, ji tudi ni mogla ničesar storiti, ker je bil Antonio pri njej.
Čeprav je neprestano premišljevala, kako bi izvršila svoj sklep, vendar ni mogla storiti ničesar, ker je Antonio skrbno pazil nanjo. Dnevi pa so minevali ...
Prišla je tudi sobota, stemnilo se je. Jutri pa bo Musolino Julijin! Ta misel je Karmelo strašno razburjala. Vso noč ni {{prelom strani}} mogla zaspati, premetavala se je po postelji in buljila v
V takem stanju je pričakala nedeljo.
Vstala je s težko glavo, toda trudila se je, da bi zatajila svojo razburjenost. Oblekla si je praznično obleko.
Prizadevala si je, da bi bila čim veselejša, da bi nihče ničesar ne sumil. Posebno pred bratom je skrivala svoj nemir. Karmela se je odločila za nekaj strašnega.
Uro pozneje je potrkala na Julijina vrata.
Tudi Julija je že vstala in se pripravljala. Ko je zagledala Karmelo, ji je veselo prihitela naproti in jo prisrčno poljubila. Karmela je vztrepetala.
Da bi skrila svoje sovraštvo, je pomagala Juliji pri oblačenju poročne obleke.
— Ah, kako je ta obleka bela! reče Karmela. Lepa nevesta boš ... toda, boljše bi bilo, če bi imela na prsih še kako rdečo cvetko ... ne ugaja mi samo belo ...
Ko je Karmela govorila o rdečem cvetu, je mislila na rdeče kaplje krvi.
Julija ni ničesar odgovorila, vzela je bel poročni venec iz mirte in si ga posadila na glavo, potem pa si je pritrdila na prsi dragoceno zaponko.
— Ah, kako krasen nakit! je rekla Karmela z zamolklim glasom. Julija, kje si dobila ta nakit?
— To je poročni dar od mojega Giuseppa! odgovori Julija veselo.
Karmelin obraz se je zmračil, Julija pa tega ni opazila in je nadaljevala veselo:
— Sinoči se je Giuseppo vrnil s potovanja in mi prinesel iz Rima ta-le nakit. Nakit je zares prekrasen. Le poglej ga od blizu. Na njem je vrezana ženska glava, tako lepo obličje, kakršnih sem le malo videla! Ta prekrasni profil, visoko čelo. bujni lasje, to je morala biti najlepša žena, mar ne?
— Res je, kar praviš! reče Karmela, ko je natančnejše opazovala nakit.
Čim dalje pa ga je gledala, tem temnejši je postajal njen
obraz.
— Julija, ali veš, da je to obličje podobno tvojemu? reče Karmela.
— Mojemu! se je začudila Julija. Morda, če pa je temu tako, je to samo gola slučajnost, kajti, kakor veš, sem jaz sirota in nimam nobenega sorodnika Zares to je bil čuden slučaj! Julija je dobila nakit, na katerem je bil obraz njene matere, kot poročno darilo na dan, ko je prikipela njena sreča do vrhunca, na dan njene poroke!
Kako pa je dobil Musolino ta nakit? Zokali je hotel izročiti ta nakin knezu Albertu Borgezu, da bi z njjm okrasil svojo lažihčerko. Musolino pa je dobil Zokalija in z njim nakit.
Slučaj je storil svoje in izpolnil knezovo željo, samo s to razliko, da je nakit dobila prava hčerka in ne ona laži-Julija, ki se je nahajala v Rimu.
Bog! Kaj bi rekel knez, če bi bil vedel, da je s tem nakitom obdaril svojo pravo hčerko baš na dan njene poroke?
— Julija, hiti, Giuseppo bo kmalu prišel ... glej, da boš kmalu pripravljena!
— Ah, takoj bom gotova! odgovori Julija. Prosim te, bodi tako ljubeznjiva in mi pritrdi poročni pajčolan na glavo. Jaz tega ne morem, pajčolan pa mora biti krepko pritrjen na nevestini glavi. Saj veš tudi sama, da je med ljudmi razširjena vraža, da je slabo znamenje, če padeta med poroko venec ali pa pajčolan z glave ...
— Ah, to je res, toda to so samo bajke, se Karmela pretkano nasmehne. Kaj bi se moglo tebi zgoditi?
— Ne vem, odgovori Julija. Vse je v božjih rokah, jaz bi pa le ne želela, da bi se mi to zgodilo ... Tu imaš pajčolan in iglo ...
Karmela je prijela pajčolan in iglo.
Karmela je krepko stisnila dolgo iglo, njena roka je vztrepetala, v očeh pa se ji je zasvetilo.
Julija ni opazila ničesar, sedla je na stol, obrnila glavo od Karmele in mirno čakala, da ji bo prijateljica pritrdila pajčolan.
Karmela je trepetala po vsem telesu. Iglo je držala v roki kakor bodalo. Razne črne misli so se porajale v njene duši.
— Umreti mora! Zadnji čas je, da se je znebim! si je mislila sama pri sebi.
Karmela je prinesla pajčolan h glavi. Razkodrala je Julijine lase in zabodla iglo ...
— Ah, zbodla si me! je rekla Julija, stresla glavo in s smehljajem na ustnicah pogledala Karmelo.
— Oprosti mi, je odgovorila Karmela zmedeno. Igla se mi je slučajno premaknila ...
Julija je zopet mirno sedela.
{{prelom strani}}
Ah, če bi bila Julija v tem trenutku videla Karmelin obraz! Njen sicer lepi obraz se je spačil, oči so bile krvave njeni roki sta trepetali ...
Uboga Julija! Mlada nevesta je bila tako srečna, da je dočakala ta veseli dan, revica ni vedela, da ji preti v tem trenutku tako strašna nevarnost, ki bi lahko zamenjala njeno srečo in v enem samem trenutku uničila njeno veselje.
Krepak zamah Karmeline roke in igla se bo zadrla v glavo, smrt pa bo nastopila že čez nekaj trenutkov ...
Julija se je nahajala med neizmerno srečo in strašno nevarnostjo.
Ona sama pa tega ni vedela ...
— Sedaj ali pa nikoli! si je mislila Karmela in zamahnila z desno roko, v kateri je držala iglo kakor bodalo ...
==Dan svečanosti==
Giuseppo Musolino je bil zvest besedi, ki jo je dal Juliji pri slovesu. Po končanem delu se je vrnil v Aspromonte s svojimi tovariši o pravem času.
Prispeli so v soboto zvečer. Takoj po prihodu je Musolino obiskal sindakovo hišo, prenočiti pa ni hotel pri sindaku, temveč je spal s svojimi tovariši. Po starem običaju je hote! priti naslednjega dne s svati in odvesti nevesto iz hiše v cer-i kev, kjer bo pred oltarjem deležen božjega blagoslova.
Ko se je jelo svitati, je bil tudi že Musolino na nogah.
Neko dotlej neznano čuvstvo mu je napolnilo dušo. Iz obraza mu je sijalo veselje in zadovoljnost, molil je k Bogu in se mu iskreno zahvaljeval, da mu je dovolil, da je dočakal ta dan in to srečo. Molil je, po njegovem lepem obrazu pa so polzele solze ...
Spomnil se je na svojo mater! Musolino in Julija sta bili siroti brez staršev, današnjega veselja ni mogel nihče od njunih dragih deliti z njima ...
Mussolino se je spomnil na zlata otroška leta, ki jih je preživel s svojo materjo v mali hišici. Naenkrat pa ga je zdramilo iz tega premišljevanja tiho trkanje na vrata njegove sobe.
To so bili njegovi tovariši, ki so prišli, da bi ga opozorili, da je čas, da se pripravi.
Ko se je Musolino zopet pomiril se je jel oblačiti, pri čemer so mu zvesto pomagali njegovi tovariši in prijatelji ...
Čez pol ure je bilo vse pripravljeno. Vsi so bili praznično {{prelom strani}} oblečeni. Ko so prišli na ulico jih je množica jela veselo pozdravljati in vsi so hiteli proti občinski hiši. Tu je bilo določeno mesto za sestanek. Vsi prebivalci so bili že zbrani.
Ko se je Musolino lep, ponosen in dostojanstven pojavil, je med množico nastalo veselo vzklikanje, istočasno pa je zaigrala godba ...
Nastalo je veselo gibanje, potem pa se je množica uvrstila v povorko, na katere čelo se je postavil Musolino s svojimi tovariši in uglednejšimi in starejšimi ljudmi iz vasi.
Povorka je krenila proti sindakovi hiši, šli so po nevesto.
<center>— — — — — — — — — —</center>
— Sedaj ali pa nikoli! je pomislila Karmela, ki je sklenila, da bo odstranila svojo tekmovalko s sveta, zamahnila je
f z iglo, da bi se rešila Julije ...
| |||