Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 14.330:
<center>— — — — — — — — — —</center>
— Sedaj ali pa nikoli! je pomislila Karmela, ki je sklenila, da bo odstranila svojo tekmovalko s sveta, zamahnila je z iglo, da bi se rešila Julije ...
V trenutku, ko je Karmela zamahnila z iglo, so se odprla vrata in v sobo je stopil Antonio.
Karmela je vztrepetala po vsem telesu ... Prebledela je Antonio je najprej pogledal bledo in prestrašeno sestro,
— Hitita! je dejal Antonio s trepetajočim glasom. Muso-' lino bo s svati kmalu prišel. Ali slišite, kako zvoni veliki zvon | njemu na čast.▼
V tem trenutku so zaslišali skozi odprto okno zvoke pri-[ hajajooe godbe.▼
▲— Hitita! je dejal Antonio s trepetajočim glasom.
— Prihajajo! Prihajajo! je zavpil stari sindako, ko je [ prihitel v sobo.▼
Tudi sindako je bil v praznični obleki, v gumbnici je imel zataknjeno cvetko.
— Julija, hčerka, ali si pripravljena? vpraša starec.
— Sem, je odgovorila Julija.
— Tedaj pojdi z menoj, da te popeljem v veliko sobo, kjer te bom izročil tvojemu Giuseppu. Jaz ti nadomeščam danes tvojega očeta in ponosen sem, da se boš poročila iz moje hiše. Bog naj te blagoslovi in Bog daj, da bi tudi moja Karmela dočakala ta srečni dan.
Stari sindako je pogledal Karmelo, ki je stala oh strani bleda
— Karmela, ti jočeš? jo je vprašal oče nežno.
{{prelom strani}}
— Ah, da, oče, je hitro odgovoril Antonio.
— Ah, kajpada! reče sindako. Radi tega ti pač ni treba jokati. Giuseppo in Julija ne bosta odšla daleč od nas, sicer pa bosta itak še nekaj dni ostala v naši hiši, dokler ne bo Musolino našel drugega bivališča ... Sedaj pa pojdimo doli, svati prihajajo!
In stari sindako je prijel Julijo za roko in jo odpeljal v veliko sobo.
To sobo so spremenili v pravcati cvetličnjak, lovorjeve rejice so bile posejane med glavicami cvetk. Na sredini sobe je bila dolga miza, na kateri so bila razpostavljena poročna darila.
V prvi vrsti se je svetil izmed drugih daril bogati dar sindaka Flave, to je bila ogrlica, ki je bila narejena iz samih zlatnikov. Antonio je obdaroval svojega prijatelja z dragocenim bodalom, čigar ročaj je bil okrašen z dragimi kamni.
Francozi so prinesli svojemu vodji v dar čudno puško, iz katere je mogel vstreliti tridesetšestkrat strel za strelom.
Aspromontska občina je dala izdelati meč, kakršnega ni imel nihče daleč naokoli. Nožnica je bila iz čistega zlata, ostrina je bila iz jekla, držaj pa je bil pozlačen v obliki zvona. Na rezilu so bile vrezane besede: »Gorskemu junaku — hvaležni prijatelji«.
Komaj pa so stopili v sobo, je zaigrala pred hišo godba
Čez nekaj trenutkov je prišel v hišo Musolino s svojimi spremljevalci. Ko je stopil v sobo, je Musolino prihitel k Juliji in ji dejal z drhtečim glasom:
— Julija! Pričakala sva dan, katerega se nisva tako hitro nadejala! Ali si z menoj zadovoljna?
— Sem, moj Giuseppo! Najsrečnejše bitje na svetu sem, ker imam tebe!
Gostje in domači so se pozdravili.
Musolino je stopil k staremu sindaku in mu rekel s svečanim glasom:
— Prijatelj Flava! Prišel sem, da bi odpeljal iz vašega poštenega doma svojo nevesto in jo popeljal pred oltar. Storili ste mi veliko uslugo, danes nadomeščate Julijinega očeta, pa tudi jaz vas spoštujem kakor svojega očeta. Povejte mi, po stari navadi in po vašem lastnem preudarku, ali sem vreden te deklice, ki jo bom sprejel iz vaših rok?
{{prelom strani}}
— Vreden si! je odgovoril sindako s krepkim glasom.
— Kaj pa jaz? je vprašala deklica sindaka. Čestiti starec, povejte mi, ali sem vredna, da nosim ta venec in da bom sprejela nase ime tega človeka?
— Vredna si! Nikdar ni bilo vrednejše
—- Hvala vam za vaše tople besede in za očetovski blagoslov! je vzkliknil Musolino, ki so ga te besede ganile, prijel je starčevo roko in jo poljubil.▼
▲—
Julija je jokala in poljubila sindakovo roko.
Sindako je prijel Julijo za roko in jo izročil Musolinu z besedami:
—* Živela! Živela! so zaklicali vsi navzoči.▼
Sindako je dal znamenje, da je čas za odhod v cerkev in vsi so se napotili proti izhodu. Zbrana množica je burno vzklikala in pozdravljala ženina in nevesto, kjerkoli sta se pojavila. Godba je neprehoma igrala. Navdušenja bi še ne bilo kmalu konec, če bi ne bil dal sindako znamenja za odhod.
Ženin in nevesta sta šla prva, ostali pa so se uvrstili v povorko, ki se je pomikala ob spremljevanju godbe proti cerkvi. Zvon je tako lepo zvonil, kakor ni zvonil še nikdar dotlej. Z visokih lin zvonika je pozdravljal vstop zaročencev v cerkev.
Oče Benvenuto je že čakal pred oltarjem. Kakor bi trenil se je cerkev napolnila do zadnjega kotička. Ženin in nevesta sta stopila pred duhovnika. Nekaj hipov je vlada v cerkvi svečana tišina, potem pa se je jela razlegati po cerkvi svatovska pesem.
Vsi navzoči so peli kakor da bi pesem kipela iz ene duše. Ko pa je bila pesem gotova, je zopet zavladal mir. Vse je bilo tiho in pričakovalo velikega dejanja. V tej tišini pa je oče Benvenuto spregovoril. Govoril je Giuseppu in Juliji, toda ne kot duhovnik,
— Kako divna slovesnost! je končal starec svoj govor z drhtečim glasom. Musolino, ti klečiš na stopnicah oltarja, poleg tebe pa kleči deklica, ki bi po svoji lepoti in čednosti mogla stati poleg kakega kneza.
— Giuseppo Musolino, trpel si in grešil, ta zveza pa te bo poplemenitila. Tvoji sovražniki te preganjajo, radi bi te okovali, jaz ti pa dajem namesto teh okov Julijo za čuvaja. Julija te bo najboljše čuvala, ona te bo dvignila in te oplemenitila.
{{prelom strani}}
— Napočil pa bo dan, ko ne boš več hajduk in ko te bodo tvoji someščani s ponosom sprejeli v svojo sredo!
Stari oče Benvenuto je stopil h klečečima zaročencema, jima sklenil roki in dejal s svečanim glasom:
— '''Spajam vajini roki in prosim vsemogočnega Boga, da bi blagoslovil vajino zvezo!''' Otroka, bodita srečna in Bog vaju naj blagoslovi!
V cerkvi je nastalo nemo gibanje. Naenkrat pa so zado-r.ele orgije, pesem se je razlegala do cerkvi, toda močnejše in glasneje kakor prej ...▼
▲V cerkvi je nastalo nemo gibanje. Naenkrat pa so
Praznično dejanje poroke je bilo končano. Julija je postala Musolinova žena.
Mlademu paru so prisrčno čestitali.
Nato pa se je cerkev spraznila in povorka je krenila v sindakovo hišo.
Sedaj je šele nastalo pravo veselje. V
Sredi veselja pa je naenkrat nastala pred sindakovo hišo gneča, ljudje so se prerivali.
— Kaj je to? Kaj se dogaja zunaj? je vprašal Musolino, vstal od mize in odšel pred hišo; za njim so odšli tudi sindako, Julija in Antonio.
==Dva berača==
Pred hišo so zagledali čuden prizor.
Na hišnih stopnicah je stal starec z dolgo belo brado in s sivimi lasmi. Njegova obleka je bila raztrgana in na nekaterih mestih zakrpana. Poleg njega pa je stala mlada deklica s črnimi lasmi, pa tudi njena obleka je bila raztrgana.
Ta dva berača sta hotela po vsej sili priti v sindakovo hišo, vaščani pa so jima hoteli preprečiti vstop, da bi ne motila novoporočencev in ostalih gostov ... Deklica je prosila z žalostnim glasom:
— Dobri ljudje! Pustite naju v hišo! Moj ded je tako ubog, nikjer nimava ničesar, blodiva od vasi do vasi, od mesta do mesta in živiva od darov, ki nama jih poklanjajo dobri ljudje Pripovedovali so nama, da je v tej vasi ženitovanje, kjer pa je veselje, tam je tudi usmiljenje. Saj ne prosita ničesar drugega, {{prelom strani}} kakor malo tople hrane..
Prebivalci Aspromontov pa ju niso hoteli pustiti v hišo, ponujali so jim mesa, kruha in vina, kar bi bilo za berača čisto dovolj. Berač pa je hotel po vsej sili priti v hišo in radi tega je nastalo prerivanje.
V tem trenutku je prišel iz hiše Musolino, za njim pa ostali. Ko je Musolino videl za kaj gre, je prihitel k množici in dejal:
| |||