Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 14.539:
 
Beračica pa je šla za1 njo, ji položila svojo roko na ramo in ponovila:
 
— Ti ljubiš Musolina in radi tega sovražiš Julijo!
 
— Pri sveti Materi Božji, povejte mi, kdo vam je izdal mojo skrivnost? — je vprašala Karmela s pridušenim glasom.
 
— Ti sama si nama jo izdala! Tvoje oči, tvoja pesem ... je odgovorila beračica.
 
— Pa če bi bilo to tudi resnica, je rekla Karmela odločno, kaj pa briga to tebe?
 
— Tudi jaz sem Julijina sovražnica, kakor ti, in tako pripadava druga drugi!
 
Karmela se je naslonila na skalo,
 
—• Tedaj ... ti nisi torej to, za kar se izdajaš? ... je za-jecljala Karmela. Ti ... ti nisi beračica?
— Tedaj ... ti nisi torej to, za kar se izdajaš? ... je zajecljala Karmela. Ti ... ti nisi beračica?
 
— Nisem! je odgoovrila beračica, potegnila si je ruto z glave in prikazali so se črni kodri. Beračica pa je strgala še lasuljo z glave in jo vrgla na tla, potresla je z glavo in lepi plavkasto-zlati lasje so popolnoma spremenili njen obraz, svetili so se kakor čisto zlato.
 
—• Ah! je vzkliknila Karmela presenečeno in pogledala starega berača. — Kaj pa vaš ded? je vprašala Karmela plavo-kiso deklico.
— Ah! je vzkliknila Karmela presenečeno in pogledala starega berača. — Kaj pa vaš ded? je vprašala Karmela plavolaso deklico.
 
— Tudi on ni berač!
 
— Kaj pa njegova povest?
 
— Je bila izmišljena.
 
— In njegova slepota?
 
— On vidi in ni slep! ji je odgovoril močan glas.
 
— Vidi torej?
 
— Vidi prav tako dobro kakor vi! r.eče berač in stopi h Karmeli, hitro si je snel lasuljo in, ponarejeno sivo brado.
— Vidi prav tako dobro kakor vi! reče berač in stopi h Karmeli, hitro si je snel lasuljo in, ponarejeno sivo brado.
Karmela je zagledala pred seboj še precej mladega moškega z bledim obrazem, majhno črno bradico in s svetlimi lasmi .Bil je podoben peklenščku ...
 
Karmela je zagledala pred seboj še precej mladega moškega z bledim obrazem, majhno črno bradico in s svetlimi lasmi. Bil je podoben peklenščku ...
 
Karmela je kriknila.
 
— Kdo ste? ga je vprašala.
 
— Človek, kakor vidiš.
 
— Zakaj pa ste se pretvarjali in se izdajali za berača? Kaj ste hoteli v hiši mojega očeta?
 
— To kakor ti! je odgovoril moški in njegov obraz se ia strašno spačil.
— To kakor ti! je odgovoril moški in njegov obraz se je strašno spačil.
{{prelom strani}}
Karmela je bila tako prestrašena in iznenadena, da ni mogla spregovoriti niti besedice. Kakor brez uma je buljila v tega strašnega človeka.
 
— Karmela, ti bi rada uničila Giuseppovo in Julijino srečo, je nadaljeval skrivnostni neznanec. Ti bi rada spravila Julijo s sveta, midva pa tudi Iželiva to ...
— Karmela, ti bi rada uničila Giuseppovo in Julijino srečo, je nadaljeval skrivnostni neznanec. Ti bi rada spravila Julijo s sveta, midva pa tudi želiva to ...
 
Karmela je stala kakor prikovana. Telo ji je sicer otrpnilo toda njen razum je deloval z neverjetno naglico. V glavi so se ji porajale najrazličnejše misli.
 
V teh skrivnostnih osebah je Karmela videla pomagača, s katerih pomočjo bi mogla uničiti Julijo In si osvojiti Musoiina. V njeni notranjosti se je bil strašen boj med dobrim in slabim. .Zdelo pa se je, da bo Karmelina slaba stra/ri ostala zmagovalec.
V teh skrivnostnih osebah je Karmela videla pomagača, s katerih pomočjo bi mogla uničiti Julijo in si osvojiti Musolina. V njeni notranjosti se je bil strašen boj med dobrim in slabim. Zdelo pa se je, da bo Karmelina slaba stram ostala zmagovalec.
 
— Deklica, nikar naju ne izprašuj, zakaj sovraživa Julijo, je nadaljeval prejšnji berač. Julija je nama storila več hudega kakor pa tebi, radi tega sva sklenila, da bova pretrgala zakonsko vez, ki jo veže z Musolinom in uničila njeno srečo.
 
— Ti pa še omahuješ in ne več, če bi nama pomagala ali ne? Mar še premišljuješ, ko gre za tvojo tekmovalko, kateri lahko porineš brez vsake najmanjše nevarnosti hodalo v srce?
— Ti pa še omahuješ in ne več, če bi nama pomagala ali ne? Mar še premišljuješ, ko gre za tvojo tekmovalko, kateri lahko porineš brez vsake najmanjše nevarnosti bodalo v srce?
— Ha, mislim, da hči aspromontskega sindaka ni tako nespametna! Če nočeš onesrečiti same sebe in če ne bi .rada, da bi se Julija smejala tvoji neumnosti, tedaj postani najina zaveznica in Julija bo že danes izginila ...
 
— Ha, mislim, da hči aspromontskega sindaka ni tako nespametna! Če nočeš onesrečiti same sebe in če ne bi rada, da bi se Julija smejala tvoji neumnosti, tedaj postani najina zaveznica in Julija bo že danes izginila ...
 
— Ne premišljuj veliko, je pristavila tudi plavolasa žena. Nikar ne dopusti, da bi Musolino pripadal Juliji ...
 
— Toda, kaj zahtevata od mene? je komaj spregovorila Karmela kakor da bi se branila.
 
— T iljubiš Musoiina? je hitro vprašal moški s črno brado.
— Ti ljubiš Musolina? je hitro vprašal moški s črno brado.
 
— Da, ljubim ga.
 
— Julijo pa sovražiš?
 
— Da, sovražim jo in ne želim ji, da bi bila z njim srečna. Toda Julija je dobra, nikdar mi ni storila ničesar zalega ...
:— Da, 0sovražim jo in ne želim ji, da bi bila z njim srečna.na Toda Julija je dobra, nikdar mi ni storila ničesar žalega ... Ona me ljubi ... Čemu bi jo torej storila nesrečno in ji povzročila bolečine? ...
 
: — Mar ti ne trpiš? je vzkliknil moški. Ti si pač ne-timnica! Ti si velikodušna napram Juliji, ona pa uživa vse sladkosti življenja v Musolinovem naročju in kljubuje tebi ... Ti pa molčiš in to mirno gledaš ...
— Mar ti ne trpiš? je vzkliknil moški. Ti si pač neumnica! Ti si velikodušna napram Juliji, ona pa uživa vse sladkosti življenja v Musolinovem naročju in kljubuje tebi ... Ti pa molčiš in to mirno gledaš ...
Karmela je bila na .razpotju. Skrivnostna berača sta takoj spoznala Karmelino narav, uporabila sta naj ostrejše puščice in
 
z ¡njimi zadela bolno in najobčutljivejšo stran srca nesrečno
Karmela je bila na razpotju. Skrivnostna berača sta takoj spoznala Karmelino narav, uporabila sta najostrejše puščice in {{prelom strani}} z njimi zadela bolno in najobčutljivejšo stran srca nesrečno zaljubljene deklice.
zaljubljene deklic*. da ima vsako živ0 bitJe na svetu pravic i
 
do sreče? je pristavila plavolasa deklica. Karmela, tudi ti imaš pravico do svoje sreče! Ali je Julija lepša kakor ti? Nikdar, Ti si tisočkrat lepša od nje. O, Musolino bi klecal pred teboj,
— Mar ne veš, da ima vsako živo bitje na svetu pravico do sreče? je pristavila plavolasa deklica. Karmela, tudi ti imaš pravico do svoje sreče! Ali je Julija lepša kakor ti? Nikdar, Ti si tisočkrat lepša od nje. O, Musolino bi klecal pred teboj, če ne bi bilo Julije ...
ČC ^ Karme0laJseje'pnjela za čelo. Ni vedela kaj naj bi storila.
 
— Dobro torej, ji reče moški in se peklenski nasmehne. Če nočeš drugače, naj bo pa tako kakor hočeš. Ti boljšega tuj j ne zaslužiš! Kdor ni tako močan, da bi si izvojeval srečo, tudi I
Karmela se je prijela za čelo. Ni vedela kaj naj bi storila.
ni vreden, da bi jo užival. w .. „ I
 
— Zbogom, deklica! je nadaljeval prejšnji berač. 11 sil
— Dobro torej, ji reče moški in se peklenski nasmehne. Če nočeš drugače, naj bo pa tako kakor hočeš. Ti boljšega tudi ne zaslužiš! Kdor ni tako močan, da bi si izvojeval srečo, tudi ni vreden, da bi jo užival.
poteptala svojo srečo s svojima lastnima nogama, Giusepp», Musolino pa bo za vedno pripadal Juliji! Pojdiva, prijateljica ...! I11 prijel je plavolaso deklico in odšel z njo.
 
— Počakajta! je zavpila Karmela z zamolklim glasom. Ne odidita ... počakajta ... Odločila sem se ... sicer mi ne
— Zbogom, deklica! je nadaljeval prejšnji berač. Ti si poteptala svojo srečo s svojima lastnima nogama, Giuseppo Musolino pa bo za vedno pripadal Juliji! Pojdiva, prijateljica ...!
preostaja drugega, kakor da se ubijem .. . ,. mn.J
 
— Ne ti se ne boš ubila! je vzkliknil čmobradi moški. Ti boš živela in tvoje življenje bo sladka pesem sreče, ti boš j zavzela Julijino mesto, če naju boš ubogala ... J
In prijel je plavolaso deklico in odšel z njo.
— Dobro ... bom ... moram! je odgovorila KarmeU trpko in gledala topo predse. Tudi jaz hočem živeti in hočem biti srečna! Neustrašeno se bom borila za svojo srečo! I
 
— Tako je prav! je vzkliknila plavolasa deklica m objel»
— Počakajta! je zavpila Karmela z zamolklim glasom. Ne odidita ... počakajta ... Odločila sem se ... sicer mi ne preostaja drugega, kakor da se ubijem ...
Karmelo. „
 
Karmela je nrodala vragu svojo dušo ...
— Ne ti se ne boš ubila! je vzkliknil črnobradi moški. Ti boš živela in tvoje življenje bo sladka pesem sreče, ti boš j zavzela Julijino mesto, če naju boš ubogala ...
Umor obešenega
 
Veselje je trajalo, dokler se ni zvečerilo. Tedaj pa, kakor da bi bil nastal majhen odmor, toda ne za dolgo, kajti ko jt padel prvi mrak, je vse zopet oživelo, množice so hitele od vseh strani in veselo vzklikale. 1
— Dobro ... bom ... moram! je odgovorila Karmela trpko in gledala topo predse. Tudi jaz hočem živeti in hočem biti srečna! Neustrašeno se bom borila za svojo srečo!
Doslej se je vršila svečanost v miru. Stari sindako je bil popolnoma zadovoljen, pa tudi Antonio se je pomiril, ker je mislil, da bo Karmela pustila Julijo v miru, ker je postala Mu-sollnova žena. »
 
— Prihajajo! Prihajajo! je nekdo zaklical v hiši. 1 To je bila bakljada, ki so jo prebivalci priredili na čast sov opor očencema.
— Tako je prav! je vzkliknila plavolasa deklica in objela Karmelo.
— —
 
Karmela je prodala vragu svojo dušo ...
 
==Umor obešenega==
 
Veselje je trajalo, dokler se ni zvečerilo. Tedaj pa, kakor da bi bil nastal majhen odmor, toda ne za dolgo, kajti ko jt padel prvi mrak, je vse zopet oživelo, množice so hitele od vseh strani in veselo vzklikale.
 
Doslej se je vršila svečanost v miru. Stari sindako je bil popolnoma zadovoljen, pa tudi Antonio se je pomiril, ker je mislil, da bo Karmela pustila Julijo v miru, ker je postala Musolinova žena.
 
— Prihajajo! Prihajajo! je nekdo zaklical v hiši.
 
To je bila bakljada, ki so jo prebivalci priredili na čast novoporočencema.
{{prelom strani}}
Musolino ki Julija sta odšla pred hišo. 2 njima so bili sindako, Antonio iti Francozi.
Nudil se jim je lep in veličasten prizor. Dolga povorka se je z dvignjenimi gorečimi bakljami bližala sindakovi hiši. Zvoki vaške godbe so se razlegali v noč, množica je navdušeno vzklikala. Ko je povorka prispela do hiše ni hotelo biti vzklikanju ne kraja, ne konca.