Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 14.644:
To je bila bakljada, ki so jo prebivalci priredili na čast novoporočencema.
{{prelom strani}}
Musolino
Nudil se jim je lep in veličasten prizor. Dolga povorka se je z dvignjenimi gorečimi bakljami bližala sindakovi hiši. Zvoki vaške godbe so se razlegali v noč, množica je navdušeno vzklikala. Ko je povorka prispela do hiše ni hotelo biti vzklikanju ne kraja, ne konca.
Musolino je stal z Julijo pred vsemi drugimi, obkrožen od svojih prijateljev. Naenkrat pa je Musolino dvignil roko v zrak, kakor da bi dal neko znamenje.
Na trgu je zavladala tišina.
Skoz tišino pa je odjeknil MusoKnov glas, ki je bil močan in je zvenel kakor grom.
— Prijatelji! je dejal Musolino. Zelo hvaležen sem vam za čast in proslavo, ki ste mi jo danes priredili. Nikdar vam tega ne bom pozabil! Dokler bodo stali Aspromonti bom jaz vedno njihov zvest prijatelj. Varoval vas bom in branil pred vsemi vašimi sovražniki ...
— Tudi pred ljudmi iz Katekina? je vprašal nekdo.
— Da, tudi pred njimi! je nadaljeval Musolino, čeprav vam priporočam, da živite s svojimi sosedi v slogi, kajti sloga ojači tudi najmanjše stvari, nesloga pa sve pokvari ... Toda, prijatelji, tudi jaz sem poskrbel, da bi povečal slavnost tega dne z nekim prizorom, ne strašite se, ker bo ta prizor končal s smrtjo človeškega življenja ...
Musolino je umolknil in dal svojim tovarišem znamenje, pripeljali so mu grbastega Zokalija. Musolino ga je prijel za ovratnik in ga dvignil v zrak rekoč:
— Prijatelji, poglejte to žival! Ta lopov je kriv moje sedanje usode ... On je kriv, da me preganjajo, ta človek je kriv, da sem odpadnik, da sem hajduk ...
Množica se je začela gibati in godrnjati.
Musolino je nadaljeval:
— Ta človek je krivo pričal in radi njegove prisege sem bil obsojen na dvajseteno leto ječe. Ta človek je bičal in zapostavljal Julijo, za pest zlata jo je hotel izročiti nekemu rimskemu razvratniku ... Prijatelji, povejte mi, kakšno kazen si je zaslužil ta ničvrednež?
— Smrt! Smrt! je odjeknilo iz vseh grl.
Zokali je zaječal kakor divja zver.
— Vi mislite torej, da si je zaslužil to kazen? je vprašal Musolino.
{{prelom strani}}
— Da! Da!
— In vi ga obsojate na smrt?
— Smrt krivoprisežniiku! je zaorilo v noč.
Ko se je hrup malo polegel, je Musolino dejal:
— Dobro! Tedaj bomo kazen takoj izvršili.
Med množico je nastalo gibanje in sto m sto rok se je dvignilo v zrak.
— Prijatelji! je nadaljeval Musolino. Privežite močna vrv k onemu velikemu drevesu pred cerkvijo!
Kakor bi trenil je nekaj vaščanov poiskalo vrv in Musolinovo povelje je bilo izvršeno.
— Pojdi, Vincenco Zokali! je zagrmel Musolino. Odbila ti je zadnja ura! Poslovi se od življenja in od sveta ...
— Usmiljenje! je prosil Zokali.
— Tebe se ne bom usmilil! je vzkliknil Musolino.
— Julija, tedaj se me usmili vsaj ti! je zaječal Zokali in pokleknil pred Julijo. Res je, jaz sem te mučil, zapostavljal sem te, storil sem ti marsikatero krivico, toda vendar sem te vzgojil, vzredil ... jaz sem ti bil oče ...
— Nazaj pes! je zavpil Musolino. Ne dotikaj se te žene s svojimi umazanimi rokami ... Tiger bi bil boljši oče, kakor pa si bil ti ... žival ....
— Giuseppo, usmili se ga! je prosila Julija.
Musolino jo je pogledal.
— Jaz te prosim, je nadaljevala Julija, usmili se ga! To je zares podel človek, njegova duša je umazana z grehi, zaslužil je kazen, toda, daruj mu življenje ...
— Da, Musolino, usmili se me in mi daruj še to malo življenja, je prosil Zokali, ki je bil smrtno bled.
Musolino je stal in omahoval. Mračno je gledal predse in premišljeval.
— To je moja prva prošnja v najinem zakonskem življenju, je prosila Julija. Usmili se ga!
— Ne, Julija, ne morem, je rekel Musolino odločno. Zokali je krivo pričal, krivo je prisegel, uničil me je, jaz pa sem prisegel, da se mu bom maščeval in svojo prisego moram izvršiti ...
— Toda ne stori tega danes, vsaj na dan najine poroke ne ...
— Baš danes hočem! Dolgo sem prežal nanj, ta lopov pa se mi je vešče skrival, sedaj pa, ko sem ga komaj dobil v svoje pesti, mi ne bo več ušel. Bil sem pošten, ta lopov pa je {{prelom strani}} napravil iz mene
— Jaz, Giuseppo, jaz ... tvoja Julija!
— Julija, tudi ti ne boš prosila zanj! je odgovoril Musolino s strašnim glasom. Če me ljubiš, Julija, se ne zavzemaj za njega, ker te ne bom, ker te ne morem uslišati. Julija, tvoja in moja sreča sta na kocki! Zapomni si, Zokaili mora umreti!
— Naj se Bog usmili tvoje uboge duše! je zavzdihnila Julija.
Zokali je obupno krikmil in hotel planiti med množico, da bi ušel svoji usodi, dve močni roki pa sta ga zgrabili in ga tiščali kakor klešče.
— To je tvoj zadnji poizkus, je dejal Musolino. Plon-Plon, odpelji ga pod vešala!
Plon-Plon je zgrabil Zokalija in ga odvlekel pod drevo, za njim pa je odšla vsa množica, ki je napravila krog okoli Zokalija in Musolina.
— Lopov, daj sem svojo roko! je zavpil Musolino. Prisegel sem, da bom sodil zob za zob, oko za oko. To desnico si iztegnil, da bi mrličem sekal prste. Sedaj boš videl, kako je to prijetno!
Musolino je zamahnil in mu z bodalom odrezal prste desne roke. Kri je brizgnila čez Musolinovo glavo.
— To je pravična kazen! je zavpil nekdo.
Zokali je še bolj prebledel, zaprl je oči, zavesti pa ni izgubil.
— S temi svojimi moči si me prezirljivo gledal v sodni dvorani v Reggiju in nisi hotel videti mojega koprnenja po resnici. Daj sem te oči! ...
— Milost! Pomagajte! je zaječal Zokali.
Toda nihče se ni ganil, da bi mu pomagal, Musolino pa mu je s konico svoje palice predrl oko.
— Desno oko pa ti bom pustil, je rekel Musolino z zamolklim glasom, da boš lahko gledal smrti v oči!
Zokali se je tresel po vsem telesu.
— Ali vidiš to vrvico? je nadaljeval Musolino. Z njo te bom zadavil ... Prav tako kakor se bo ta vrv ovila okrog {{prelom strani}} tvojega vratu, se je ovijalo tvoje zločinsko delo okrog mene in ni mnogo manjkalo, da me nisi zadušil.
— Kot zadnjo tolažbo pa ti lahko rečem, da nisi ti edini, ki je in bo poginil od Musolinove roke. Vsi tisti, ki so grešili zoper in so se dvignili, da bi me upropastili, bodo umrli kakor ti, godilo se jim bo prav tako kakor tebi. Jaz sem to prisegel, Musolino pa ne bo nikdar prelomil svoje prisege ...
Zokali se je komaj držal na nogah. Bil je strašen ... iz leve očesne votline mu je tekla kri, desno oko pa je imel izbuljeno kakor mrtvec, ki je izdihnil na vislicah.
Musolino pa je bil čisto miren, z mračnim pogledom je motril tega živega mrtveca, potem pa se je obrnil k množici:
— Bratje! Temu nesrečnežu je odbila zadnja ura! Musolino je maščevan! Odidimo od tega prostora, ostane naj pa samo eden in naj zategne vrv.
Iz množice je stopil močan človek, vaški mesar, kateremu je Musolino vrgel mošnjo zlatnikov.
Musolino se je lahnih korakov in sklonjene glave oddaljil od kraja pogubljenja, množica pa se je napotila za njim.
Za trenutek je zavladala grobna tišina.
Z Zokalijem je ostal pri drevesu samo mesar. Zgrabil je nesrečneža in ga dvignil na kamen. Potem pa mu je vrgel zanko krog vratu in mu dejal:
— Moli še malo k Bogu, da bi ti oprostil tvoje grehe in tvoja zločinska dejanja! Toda, hiti ...
Zokali je šklepetal z zobmi. Videl je svojo smrt kako je prihajala vedno bliže in bliže, strah ga je tako prevzel, da bi bil omahnil, če bi ga ne bil mesar prijel za ovratnik in ga krepko držal.
V največjem strahu je komaj spregovoril:
— Dovoli mi ... dobri človek ... da govorim ... Dovoli mi, da povem Musolinu samo nekaj besed ...
— Govori! mu je dejal mesar.
Zokali je zbral svoje poslednje moči in njegov hreščeči glas je odjeknil v noč:
— Giuseppo Musolino! Razkril ti bom neko skrivnost ...
Musolino pa se ni niti premaknil. Vse je ostalo tiho.
— Musolino, je nadaljeval Zokali. Rad bi, da bi mu daroval življenje ...
Zopet vse tiho.
— Ti moraš umreti! je topo odgovoril Musolino.
— Vse je prepozno, je zavpil Musolino. Tvoje življenje ne pripada več meni, temveč moji osveti.
— Ti mi torej nočeš darovati življenja?
— Ne morem. Prepozno je! Zokali je zavpil.
— Zategni vrv! je Musolino zapovedal mesarju.
Nastal je trenutek smrti.
Mesar se je premaknil, da bi izvršil Musolinovo povelje, Zokali pa se je vzravnal in zavpil s strašnim glasom:
— Giuseppo Musolino! Nisi mi hotel darovati življenja, zato pa ne boš nikdar zvedel, kdo je Julijin oče ... To tajnost bom odnesel s seboj v grob ...
— Počakaj! je zapovedal Musolino mesarju. Odpusti vrv. Zokalijeve besede so Musolina silno razburile. Kakor
omamljen je hitel skozi množico in prihitel k žrtvi.
V tem trenutku pa se je izgubila za drevesom neka senca in izginila v temi.
— Odjenjaj vrv! je ponovil Musolino. Skrivnost, katero je nosil ta nesrečnež v prsih, moram slišati.
— Musolino je pozabil na svojo osveto. Sedaj bi bil Zokaliju poklonil življenje, da bi zvedel skrivnost Julijinih staršev, bi bil storil vse.
Mesar še ni niti pošteno zategnil vrvi, na Musolinovo povelje pa je takoj odjenjal. Toda bilo je že prepozno.
Zokalija je že zapustila zavest, omahnil je na Musolinove roke kakor mrtva vreča.
— Rešili ga bomo še, je vpil Musolino z razburjenim glasom. Pomagajte mi, da ga bomo odnesli k luči ...
— Prepozno je! je rekel kapetan Trevij. Musolino, mar ne vidiš, da držiš na svojih rokah mrtvo telo?
— To ni mogoče! pristavi mesar. Saj nisem vrvi niti še zategnil.
— In vendar je Zokali mrtev! ponovi Trevij.
— Mrtev? je bolestno zaječal Musolino in gledal v spačen Zokalijev obraz.
— Toda, kako je to mogoče? je vprašal mesar in se čudil. Jaz ga vendar nisem ...
— Nisi ga ti, je ga pa nekdo drugi, ga je prekinil markiz Gaston de Gondi, ki je stopil k Zokaliju in ga pazljivo pregledal, {{prelom strani}} med tem, ko se je Musolino čudil in premišljeval kaj bi moglo biti vzrok tako nagle smrti.
— Poglej, Musolino, je nadaljeval de Gondi. Zokali je mrtev, toda ne od tvoje osvete, temveč je prehoden z bodalom ...
— Kaj?! je kriknil Musolino začudeno, ko je zagledal nož v Zokalijevih prsih, z drhtečo roko ga je Musolino potegnil iz rane.
Nož je bil dolg in ozek.
— Umorjen! Zokali je umorjen iz zasede! je kriknil Musolino in sumljivo pogledal okrog sebe.
Vsi so se čudili.
Umor obešenega je pomenil za vsakogar veliko tajnost.
— Kdo je morilec? je vprašal Musolino.
Toda nihče mu ni vedel odgovoriti.
— V Aspromontih je torej še nekdo, ki sovraži Zokalija? je nadaljeval Musolino.
— To je nemogoče, je dejal sindako, kajti ljudje v naši vasi niso Zokalija niti poznali.
— Kdo je torej ubil nesrečneža?
Nema tišina je bila odgovor.
— Nekdo je moral biti skrit za drevesom, je nadaljeval. Musolino, in je v trenutku, ko je Zokali spregovoril zadnje besede in sem jaz hitel k njemu, da bi ga osvobodil in slišal, planil ter porinil z močno roko nož v Zakalijevo srce in mu zadal smrtni sunek. Toda kdo bi mogel to biti?
— Tega ni storil noben prebivalec iz Aspromontov, je dejal sindako.
— Kdo je bil torej to? vpraša Musolino. Kdo je želel, da bi Zokali čimprej umrl. Kdo ni mogel počakati, da bi Zokali povedal tajnost, ali pa je — — —
In Musolino je naenkrat umolknil.
Z rokama se je prijel za glavo, strašna slutnja mu je stresla telo.
— Ah, je planil Musolino. Stojim pred neko zagonetko. Morda je imel nekdo interes na tem, da bi jaz ne zvedel, kdo je Julijin oče? Ha, jaz moram rešiti to uganko ...
— Bojim se, da vam bo to nemogoče! je pristavil sindako. Poizkusimo preiskati okolico ...
In nekaj močnih ljudi je odšlo v temo, da bi iskali.
Drugi pa so odvlekli Zokalijevo telo na pokopališče, nasled njega dne pa so ga mislili pokopati.
{{prelom strani}}
Ostali ljudje pa so se pomešali med seboj in povsod so se živahno pogovarjali o tem skrivnostnem dogodku.
Musolino je stopil k Juliji.
— Ah, moj dragi, je vznemirjeno šepetala Julija. Kako lepo je pričel dan najine poroke in kako strašno bo končal ...
— Julija, ničesar se ne boj. Tako je moralo biti, kar pa se te tajnosti tiče, jo bom jaz že pojasnil ... Kar mirna bodi in popolnoma brez skrbi ...
— Ničesar se ne bojim, kadar si ti poleg mene, je dalje šepetala Julija. Toda, Giuseppo, jaz ne vem kaj mi je ... lotevajo se me nekakšne črne slutnje ... zdi se mi, da se bo zgodilo še nekaj strašnejšega ...
— Norica moja, ničesar se ne boj! jo je tolažil Musolino. V Aspromontih sva na varnem, odtod pa bova skupaj odšla in se ne bova več ločila ... Odšla bova na vrh Aspromontov ...
Tisti, ki so šli iskat morilca, so se vrnili. Našli niso nikogar, pa tudi opazili niso ničesar sumljivega in tako so se zopet vrnili.
Razburjenje, ki sta ga povzročila grozni prizor in skrivnostni umor, je polagoma pojemalo in ženitovanjsko razpoloženje je zopet oživelo. Sindako je dal znamenje za odhod in ljudstvo se je uvrstilo v povorko in se med vzklikanjem napotilo proti vaški gostilnici, kjer bo v stranski sobi ples.
Musolino in Julija sta nekaj časa bila v gostilni. Ker pa je bila Julija zelo utrujena, je po svečani otvoritvi plesa odšla, da bi se odpočila; Musolino jo je spremljal, z njo je šel čisto do hiše.
Držala sta se za roki in se pogovarjala o svoji sreči.
Prišla sta do sindakove hiše in se ustavila.
— Julija pojdi v najino sobo, jaz pa se bom kmalu vrnil. Pozdraviti moram sindaka in vse ostale. To je moja dolžnost, ker so mi priredili takšno svečanost kakor kakšnemu knezu.
— Prav, Giuseppo, pojdi, toda vrni se hitro. Ah, Bog, ne vem kaj mi je, toda nekaj mi pravi, da se poslavljam od tebe za vedno ... Prosim te, pridi hitro, da ne bom dolgo sama ...
— Bom, Julija, hitro bom prišel! je dejal Musolino in jo objel.
— Na svidenje! je rekla Julija in odhitela v hišo.
Musolino je zrl ža svojo ženo in občudoval njeno lepoto.
— Zares, je zavzdihnil Giuseppo Musolino, jaz sem najsrečnejši človek na svetu!
{{prelom strani}}
==Krvav zaključek==
V gostilni je bilo izredno živahno in veselo. Vino so točili na vse strani. Vesel pogovor je napolnjeval prostore z nekim prijetnim žuborenjem, ki ga je prevpila pesem. Mladina je plesala neprenehoma, vse je bilo v znamenju ženitovanjskega razpoloženja.
Ko se je Musolino zopet vrnil v gostilno, so se vsi zbrali okrog njega. Giuseppo je z vsakomur spregovoril prijazno besedico, z nekaterimi starejšimi vaščani pa je popil celo kozarec vina. Vse deklice so ga gledale in vsaka bi bila rada z njim zaplesala. Nekatere so ga celo povabile, Musolino pa se ni odzval njihovim vabilom.
— Vedno bi bil rad z vami plesal, vedno vam bo na razpolago, samo danes ne, kajti danes pripadam samo Juliji.
— Prav imaš! je dejal zvonki glas poleg njega. Danes ne sme z nami plesati, zato pa bomo po stari kalabrijski navadi ovile kolo okrog njega. Pojdite, deklice, bomo videle, če nam bo mogel uiti.
Te besede je spregovorila Karmela, ki se je tudi pojavila na plesu.
Ali je Karmela rekla te besede samo radi tega, da bi ohranila in zadostila samo stari narodovi navadi, ali pa je hotela s tem doseči kaj drugega?
Kdo bi mogel sedaj to vedeti?
In prej kakor se je Musolino zavedel, so se vesele deklice prijele za roke in napravile okrog njega kolo v dveh vrstah.
Musolino se ni mnogo branil. Sprva mu je celo ugajala ta šala, vesel je bil mladosti, ki je okrog njega plesala in pela ob zvokih godbe. Te šale pa nikakor ni hotelo biti konec.
Mlade deklice so rajale, kakor da bi bilo življenje samo praznik. Karmela pa je navduševala godbo in udarjali so vedno močneje ...
Musolino se je smejal, ker pa je bil od vseh strani obkoljen, ni mogel pobegniti. V tem položaju se je nahajal že skoraj četrt ure. Naenkrat pa se je spomnil da je Juliji obljubil, da se bo hitro vrnil in vzkliknil je s smehljajem na ustnicah:
— Pustite me vendar že enkrat! Odkupil se bom, če pa že ravno hočete, bom jutri plesal z vami, dokler ne boste popadale od utrujenosti, toda danes ...
{{prelom strani}}
— Ha, ha, ha, se je zasmejala Karmela in vse deklice so Udarile za njo v smeh. Me pa smo te baš danes ujele ... To je osveta deklic, ker nisi vzel katere izmed nas ...
Deklice so se zopet bučno zasmejale. Zares, ta običaj je imel ta smisel v Kalabriji in Musolino je vedel zanj, radi tega ni več ničesar spraševal, temveč je potrpežljivo čakal, da bodo deklice nehale, Karmela pa jih je neprestano navduševala in rajanje se je nadaljevalo.
| |||