Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Vrstica 14.937:
— Pustite me vendar že enkrat! Odkupil se bom, če pa že ravno hočete, bom jutri plesal z vami, dokler ne boste popadale od utrujenosti, toda danes ...
{{prelom strani}}
— Ha, ha, ha, se je zasmejala Karmela in vse deklice so Udarileudarile za njo v smeh. Me pa smo te baš danes ujele ... To je osveta deklic, ker nisi vzel katere izmed nas ...
 
Deklice so se zopet bučno zasmejale. Zares, ta običaj je imel ta smisel v Kalabriji in Musolino je vedel zanj, radi tega ni več ničesar spraševal, temveč je potrpežljivo čakal, da bodo deklice nehale, Karmela pa jih je neprestano navduševala in rajanje se je nadaljevalo.
 
Minilo je že pol ure, odkar so igrali »dekliško verigo«. Naposled pa je utrujenost storila svoje. Marsikatera deklica, ki je bila že utrujena, je odšla iz kola pa tudi godba je utihnila.
 
Zavladalo je splošno veselje. Deklice so se zopet zbrale okrog mladega moža, Musolino pa se jim je srečno izvil in jim dejal s smehom:
 
— Le počakajte! Le počakajte! To mi boste še plačale! Jutri se vam bom oddolžil!
 
In Musolino je odšel proti vratom, pri samem izhodu pa .ga je ustavila Karmela.
In Musolino je odšel proti vratom, pri samem izhodu pa ga je ustavila Karmela.
 
— Giuseppo Musolino! je rekla Karmela.
 
— Karmela, kaj bi rada?
 
— Ali si namenjen domov?
 
— Da!
 
— Mar ne poznaš običaja in vraže v vasi Aspromontih?
 
— Na kakšen običaj misliš?
 
— Ali res ne veš, da mora vsak mladi zakonski mož oditi pokopališče in zabiti žebelj v križ katere umrle deklice, preden gre v nevestino sobo?
 
— Tega običaja pa res ne poznam, je dejal Musolino, in se zelo začudil.
 
— In vendar ga spoštujejo i» izvršujejo vsi novoporočeni možje v Aspromontih ... Tudi ti ga moraš izpolniti, kajti, če bi tega ne storil, bi razžalil prebivalce in se jim hudo zameril.
— In vendar ga spoštujejo in izvršujejo vsi novoporočeni možje v Aspromontih ... Tudi ti ga moraš izpolniti, kajti, če bi tega ne storil, bi razžalil prebivalce in se jim hudo zameril.
— Aspromonti so postali moj drugi dom, reče Musolino, m jaz bom spoštoval vse njegove običaje.
 
— Tedaj pojdi z menoj, reče Karmela. Spremila te bom aa pokopališče in vzela s seboj, kar potrebuješ.
— Aspromonti so postali moj drugi dom, reče Musolino, in jaz bom spoštoval vse njegove običaje.
 
— Tedaj pojdi z menoj, reče Karmela. Spremila te bom na pokopališče in vzela s seboj, kar potrebuješ.
 
Musolino je brez obotavljanja privolil. Pokopališče ni bilo daleč, mislil je, da se bo hitro vrnil.
 
In Musolino je šel za Karmelo. Karmela ga je peljala po krajši poti in kmalu sta bila na pokopališču.
 
Hodila sta molče.
 
Karmela ga je vodila med ffrobovi, pripeljala ga je k ne-
kemuKarmela ga je vodila med grobovi, pripeljala ga je k nekemu {{prelom strani}} grobu, nad katerim se je dvigal velik lesen križ, v katerem je bilo zabitih že mnogo žebljev.
 
— Kdo je bila ta deklica, ki počiva tukaj? vpraša Giu-. seppo Musolino.
— Kdo je bila ta deklica, ki počiva tukaj? vpraša Giuseppo Musolino.
— Ta deklica je bila stara sedemnajst let, ko je umria,. je jela pripovedovati Karmela. Bila je moja dobra prijateljica. Ljubila je nekega mladeniča, ki je pripadal drugi, čeprav ga je ljubila tisočkrat bolj kakor ona druga.
 
— Ta deklica je bila stara sedemnajst let, ko je umrla, je jela pripovedovati Karmela. Bila je moja dobra prijateljica. Ljubila je nekega mladeniča, ki je pripadal drugi, čeprav ga je ljubila tisočkrat bolj kakor ona druga.
 
— Ko pa ga je izgubila, je od obupa umrla, bilo je baš na dan njune poroke. Mladenič je bil v zakonu nesrečen. Žena ga je varala s hlapcem in revež je pričel piti, nekega dne ga je pobrala smrt ...
 
— Zares, žalostna usoda! je zavzdihnil Musolino.
In Musolino je zabil žebelj v križ in pokleknil mi molil, za večni mir duše nesrečnice.
 
Ko je Musolino odmolil, se je počasi napotil proti vratom pokopališča, dušo pa mu je stiskalo neko čudno čuvstvo.
 
Karmela je stopala molče za njim, tudi ona je premišljevala in molčala.
 
Čimdalje pa je bilo pokopališče za njima, čimbolj sta prihajala bliže vasi, je Musolino vedno bolj mislil na svojo ženo Julijo.
 
Ko pa sta prispela do gostilnice, iz katere so prihajali veseli glasovi in zvoki godbe, je Musolino obstal in stisnil Karmeli roko.
 
Njena roka je trepetala in je bila mrzla kakor mrličeva.
 
— Karmela, ti si bolna? jo je nežno vprašal Musolino.
 
— Morda! je odvrnila Karmela zmedeno.
 
— Pazi na svoje zdravje! je rekel Musolino in se poslovil od Karmele.
 
— Lahko noč! je odgovorila Karmela.
 
Musolino se je hitrih korakov, napotil proti sindakovi hiši, Karmela pa je strme gledala za njim. Čimbolj se je Musolino približeval sindakovi hiši, tembolj je Karmela trepetala, njene ustnice pa so šepetale:
 
Bog! Sedaj je vse končano!
— Bog! Sedaj je vse končano!
Karmela je šla opotekajočih korakov od gostilne m se splazila v senco neke hiše.
 
Karmela je šla opotekajočih korakov od gostilne in se splazila v senco neke hiše.
 
Toda dolgo ni mogla obstati tukaj.
 
Neka čudna čuvstva so napolnjevala njeno dušo, njeno srce pa je gorelo od ljubosumnosti. Grlo se ji je posušilo, začelo jo je dušiti in Karmela je kakor brez uma odhitela proti hiši svojega očeta ...
Neka čudna čuvstva so napolnjevala njeno dušo, njeno srce pa je gorelo od ljubosumnosti. Grlo se ji je posušilo, začelo jo je dušiti in Karmela je kakor brez uma odhitela proti hiši svojega očeta ...
{{prelom strani}}
Karmela ni vedela, kako je prispela do hiše.
 
Šla je skozi vrata in hodila kakor prikazen, naenkrai pa se je ustavila.
Šla je skozi vrata in hodila kakor prikazen, naenkrat pa se je ustavila.
 
Zaslišala je strašen krik ...
 
Karmela se opoteče, pade na tla, se pobere in se nasloni na steno ter ostane nepremična.
 
Divji krik se je ponovil še enkrat in se razlegal po hiši Kakor rjovenje ranjene zveri.
Divji krik se je ponovil še enkrat in se razlegal po hiši kakor rjovenje ranjene zveri.
 
— Umor! Umor! je šlo skoz hodnik.
 
Karmela je stala kakor okamenela.
 
— Umor! je Karmela ponavljala z zamolklim glasom kakor da bi govorila sama s seboj.
 
— Strašno! Dvojni umor! ... Dva mrtveca! je vpil strašni glas v prvem nadstropju.
 
Karmela je hotela krikniti, toda glas ji je ostal v grlu.
 
V tem trenutku je zagledala Karmela pred seboj strašno ostatvo, ki je bila bolj podobna prikazni kakor pa človeku.
V tem trenutku je zagledala Karmela pred seboj strašno postatvo, ki je bila bolj podobna prikazni kakor pa človeku.
 
Njegov obraz je bil bled, spačen, oči krvave in izbuljene, lasje pa so bili razmršeni.
 
Karmela je skoraj omahnila.
 
Zares, to je bil Musolino, toda kakšen je bil! Človek bi ga bil komaj spoznal.
 
Ko je Musolino zagledal Karmelo, je planil k njej rekoč:
 
— Strašno! Dva mrtveca! ... Ha, ha, ha! ... Dvojni umor ... na pragu nevestine sobe ... O ... kako strašen krvav [zaključek! ...
— Strašno! Dva mrtveca! ... Ha, ha, ha! ... Dvojni umor ... na pragu nevestine sobe ... O ... kako strašen krvav zaključek! ...
In Musolino se je strašno zasmejal, ta smeh je rezal Kar-melino dušo kakor nož ... ___
 
Poročna noč
In Musolino se je strašno zasmejal, ta smeh je rezal Karmelino dušo kakor nož ...
 
==Poročna noč==
 
Ko sta skrivnostna berača premagala Karmelin odpor in razvenela plamen ljubosumnosti, sta zastrupila dušo že itak nesrečne Karmele.
 
— Dobro torej, povejte mi, kaj hočete od mene? vpraša Karmela.
 
— Samo tebe bi storila rada srečno! odgovori črnobra-dati človek s peklenskim obličjem.
— Samo tebe bi storila rada srečno! odgovori črnobradati človek s peklenskim obličjem.
 
— Toda kaj vam je do mene? Zakaj se zavzemata zame.
 
—• Zato ,ker veva, da si ga ti bolj vredna kakor Julija, je
— Zato, ker veva, da si ga ti bolj vredna kakor Julija, je
rekla plavolaska.
{{prelom strani}}
— Toda, Musolino ljubi Julijo ...
— Toda, Musolino ljubi Julijo ...

— Kajpada, Musolino bo na Julijo kmalu pozabil, je prj, stavilpristavil namišljeni berač.
 
— In mislil bo samo nate, je pomagala plavolaska svojemu tovarišu, Julijo pa moramo odstraniti ...
 
— Kako?
 
— To ti bova povedala pozneje.
 
— Ali jo nameravata ubiti?
 
— Bog varuj! je vzkliknil moški. Zakaj vendar bi to storila?
 
V Karroelmem srcu se je oglasil ponos starih Flavov jB rekla je odločno:
V Karmelinem srcu se je oglasil ponos starih Flavov in rekla je odločno:
— Jaz bi ne hotela, da bi se Juliji zgodila kaka nesreča ...
 
— Jaz bi ne hotela, da bi se Juliji zgodila kaka nesreča ...
 
— Tega ji tudi midva ne želiva! je ljubeznjivo odvrnila plavolaska.
 
—• Na vsak način pa je potrebno, da Julija izgine, da si boš lahko ti pridobila in obvladala Musolina, je rekel berač. Poslušaj najin načrt:
— Na vsak način pa je potrebno, da Julija izgine, da si boš lahko ti pridobila in obvladala Musolina, je rekel berač. Poslušaj najin načrt:
— Kakor sva slišala, je zvečer v gostilni ples. Po večerji in po slovesni otvoritvi plesa, bo Julija najbrž odšla v svojo sobo, da bi tam počakala na svojega moža, pa ga ne bo pričakala ...
 
— Kako? se je prestrašila Kaxmela.
— Kakor sva slišala, je zvečer v gostilni ples. Po večerji in po slovesni otvoritvi plesa, bo Julija najbrž odšla v svojo sobo, da bi tam počakala na svojega moža, pa ga ne bo pričakala ...
 
— Kako? se je prestrašila Karmela.
 
— Tako, ker je Musolino tam ne bo več našel. Ko bo Julija odšla v svojo sobo, moraš ti zadržati Giuseppa Musolina kolikor pač moreš, da bo ostal čim dalje izven doma. Čim dalje bo Musolino izostal, tem dalje bo Julija od njega ...
 
— Vidva jo nameravate ukrasti?
 
— Ne, odstranila jo bova samo za toliko časa, dokler je Musolino ne bo pozabil, odgovori moški s črno brado.
 
— Toda, Musolino bo besnel, ko bo zagledal prazno sobo.
 
— Seveda bo besnel, pa se bo pomiril, posebno še, ko ga boš ti začela tolažiti.
 
— Prav, zadržala bom Musolina dobre pol ure, mislim, da vama bo to zadostovalo za izvedbo vajinega načrta?
 
—• Ah, to nama bo še predolgo! se je zasmejal črno-bradati. Vi samo poskrbite, da ne bodo zadnja vrata zaklenjena in da ne bo nikogar od služabnikov v hiši.
— Ah, to nama bo še predolgo! se je zasmejal črnobradati. Vi samo poskrbite, da ne bodo zadnja vrata zaklenjena in da ne bo nikogar od služabnikov v hiši.
 
— Zanesite se name! odgovori Karmela.
 
— Tedaj je stvar v redu! reče skrivnostni človek. Karmela, daj mi svojo roko!
{{prelom strani}}
Karinela je ponudila roko. Rada pa bi bila še nekaj zvedela in radi tega je vprašala: ^
Karmela je ponudila roko. Rada pa bi bila še nekaj zvedela in radi tega je vprašala:
 
— Ali mi ne bi hotela povedati svojih imen?
 
— Ah, to je nepotrebno! reče moški s črno brado.
 
— Ali pa mi povesta, kam bosta odpeljala Julijo?
 
— Cemu neki? se je porogljivo zasmejala plavolaska, prejšnja beračica. Brezpomembno bi bilo, da bi ti pripovedovala o njenem bivališču.
— Čemu neki? se je porogljivo zasmejala plavolaska, prejšnja beračica. Brezpomembno bi bilo, da bi ti pripovedovala o njenem bivališču.
Karmela je hotela še nekaj vprašati, skrivnostna berača Pa sta izginila. Hitrih korakov sta se izgubila za skalami.
 
Karmela je hotela še nekaj vprašati, skrivnostna berača pa sta izginila. Hitrih korakov sta se izgubila za skalami.
 
Karmela je obstala zmedena. Vse to se je zgodilo tako hitro in nepričakovano, da se ji je zdelo, da so bile to le sanje.
 
Ze se je jelo mračiti, ko je stala Karmela še vedno na istem mestu. Naenkrat pa se je zdrznila in se napotila domov, kjer je prav dobro skrila svojo odsotnost.
Že se je jelo mračiti, ko je stala Karmela še vedno na istem mestu. Naenkrat pa se je zdrznila in se napotila domov, kjer je prav dobro skrila svojo odsotnost.
 
Berača pa sta ji bila vedno v mislih.
 
Med večerjo je komaj premagovala svojo razburjenost, vendar je vzdržala. Kar je beračema obljubila je tudi vestno izpolnila.
 
I Verno, tako je zadržala Musolina, ko je Julija odšla. Karmela je prav posebno vzpodbujala deklice, da so plesale »dekliško kolo« s takim navdušenjem, da bi ga pa čim dalje časa feamudila, ga je odpeljala celo na pokopališče. I Torej, Karmela je svojo obljubo izpolnila brez prigovora, kakšne pa so bile posledice tega?
Verno, tako je zadržala Musolina, ko je Julija odšla. Karmela je prav posebno vzpodbujala deklice, da so plesale »dekliško kolo« s takim navdušenjem, da bi ga pa čim dalje časa zamudila, ga je odpeljala celo na pokopališče.
 
Torej, Karmela je svojo obljubo izpolnila brez prigovora, kakšne pa so bile posledice tega?
 
Ko je Karmela zagledala Musolina tako strašnega in ko je zaslišala njegov strašni smeh, ji je zagomazelo po vsem telesu.
 
O kakšnem umoru govori Musolino? I Da ležita dva mrtveca na pragu Julijine sobe?
O kakšnem umoru govori Musolino?
Te misli so zletele kakor blisk skozi njeno glavo in Karmela je komaj zavpila: i — V imenu božjem, kaj se je zgodilo?
 
— Umor, strašen, zahrbten in podel umor! je kričal Musolino kakor neumen. I — Koga so ubili? vpraša Karmela. I — Tvojega očeta ...
Da ležita dva mrtveca na pragu Julijine sobe?
["' — Ah! je kriknila Karmela obupno. Kdo pa je drugi? I — Tvoj brat!
 
; Karmela je onemela od groze. Tudi njen obraz je postal Prav tako strašen kakor Musolinov.
Te misli so zletele kakor blisk skozi njeno glavo in Karmela je komaj zavpila:
i Buljila je v Musolina, njene ustnice pa so komaj zaše-■ale:
 
— Kaj pa Julija? —• Julija je izginila ...
— V imenu božjem, kaj se je zgodilo?
Karmela je še nekaj časa strmela predse, potem pa se je opotekla in se zgrudila na tla ...
 
— Umor, strašen, zahrbten in podel umor! je kričal Musolino kakor neumen.
 
— Koga so ubili? vpraša Karmela.
 
— Tvojega očeta ...
 
— Ah! je kriknila Karmela obupno. Kdo pa je drugi?
 
— Tvoj brat!
 
Karmela je onemela od groze. Tudi njen obraz je postal prav tako strašen kakor Musolinov.
 
Buljila je v Musolina, njene ustnice pa so komaj zašepetale:
{{prelom strani}}
— Kaj pa Julija?
 
— Julija je izginila ...
 
Karmela je še nekaj časa strmela predse, potem pa se je opotekla in se zgrudila na tla ...
 
<center>— — — — — — — — — —</center>
 
Ko se je Julija poslovila od Musolina, je odhitela v hišo in stopila razburjenega srca v sobo, kjer bo preživela prvo poročno noč ...
 
Soba je bila ozaljšana s cveticami in z zelenimi vejjcami, tla pa so bila postlana z vijolicami.
Soba je bila ozaljšana s cveticami in z zelenimi vejicami, tla pa so bila postlana z vijolicami.
 
— Ah, krasno! vzklikne Julija veselo in hkratu začudeno, ko je stopila na prag sobe.
 
Nekaj časa je navdušeno obstala na pragu, potem pa je vstopila, sedla na stol blizu postelje in jela premišljevati. Spomnila se je svoje prve mladosti in vsega, kar je pozneje doživela do današnjega dne.
 
— Srečna sem! je šepetala Julija in hvaležno dvignila roke proti nebu. O, vsemogočni Bog, prosim te, ohrani mi to srečo, obvaruj mi mojega Giuseppa Musolina! Zahvaljujem se ti, sveta Mati božja, da si mi dala, da sem dočakala ta srečni trenutek ...
 
Julija si je zakrila obraz z rokama, potem pa je pogledala okrog sebe. Ko se je prepričala, da je sama v sobi. je pogledala svojo poročno obleko in jo začela slačiti, naenkrat pa je vztrepetala.
Julija si je zakrila obraz z rokama, potem pa je pogledala okrog sebe. Ko se je prepričala, da je sama v sobi, je pogledala svojo poročno obleko in jo začela slačiti, naenkrat pa je vztrepetala.
 
Pozabila je zakleniti vrata.
 
Hitro je skočila k vratom in zaklenila.
 
Snela si je z glave poročni venec in mu šepetala:
 
— O, ti krasni venec, ponos in okras vsake deklice, moje glave ne boš več krasil, toda spravila te bom kot trajen spomin na ta dan! Ko pa bom na smrtni postelji, bom prosila Giuseppa, da bo zopet okrasil mojo glavo, da boš usahnil z menoj.
 
Ko je Julija spregovorila .te besede, je prinesla venec k ustom in pritisnila svoje ustnice nanj. Potem pa je snela še pajčolan in slekla obleko.
Ko je Julija spregovorila te besede, je prinesla venec k ustom in pritisnila svoje ustnice nanj. Potem pa je snela še pajčolan in slekla obleko.
 
Naenkrat je v sobi nastala tema, skozi katero so prodirali žarki lune.
 
Julija je legla v postelj. S čudnimi občutki je pričakovala prihod svojega moža. Pritajeno je dihala in napeto prisluškovala, da bi slišala njegove korake, ko se bo bližal.
 
Naenkrat se je vzravnala v postelji.
{{prelom strani}}
K vratom so se bližali tihi koraki.
 
— Ah! Je že prišel! On je! je vzdihnila Julija in planila iz postelje, ogrnila se je z obleko in šla proti vratom.
 
— Giuseppo, ali si ti? je vprašala Julija šepetaje.
 
Nihče ji ne odgovori.
 
— Giuseppo, ali si ti? je zopet vprašala Julija.
 
Namesto odgovora je nekdo prijel za ključavnico.
 
Musolino je bil prav gotovo tako razburjen, da ni mogel
spregovoriti niti besedice. Oh, tudi Musolino je bil razburjen, saj pa tudi Julija ni bila mirna. Julija je to vedela, toda kljub temu je še enkrat vprašala:
 
— Giuseppo, ali si ti?
 
— Da, Julija, jaz sem! je odgovoril razburjen glas pred
— Da, Julija, jaz sem! je odgovoril razburjen glas pred vrati.
vrati.
 
— Ah, kako je nemiren, si je mislila Julija. Saj ne morem niti spoznati njegovega glasu ...
 
— Julija, odpri! je ponovil nekdo od zunaj.
 
Julija je obrnila ključ in hitro odšla k postelji ...
 
Ko pa se je obrnila, je videla, da so se vrata počasi odprla, v sobo pa je stopil moški.
 
Julija je trepetala od razburjenja.
 
Tokrat ni pričakovala Musolina samo kot prijatelja in zaročenca, temveč kot svojega moža ...
Tokrat ni pričakovala Musolina samo kot prijatelja in zaročenca, temveč kot svojega moža ...
 
In Julija ga je videla, ko je vstopil.
 
Julija ni mogla dolgo vzdržati. Razširila je roki in mu hitela naproti.
 
Naenkrat pa je obstala sredi sobe kakor prikovana.
 
Njeno telo se je skrčilo, kri se je nehala pretakati po žilah. Njena usta so ostala odprta radi silnega presenečenja, glas pa je izumrl v grlu.
 
V mesečini je zagledala obraz človeka, ki je prišel v sobo.
 
To ni bil Giuseppo Musolino, katerega je Julija pričakovala ...
To ni bil Giuseppo Musolino, katerega je Julija pričakovala ...
 
Tujčev obraz je bil bled, imel pa je črno koničasto bradico, ki ga je delala podobnega vragu.
 
Julija je naenkrat kriknila.
 
—• Luigi Borgeze! so spregovorila njena usta.
— Luigi Borgeze! so spregovorila njena usta.
 
Zares, to je bil strašni rimski grof Luigi Borgeze ...
 
Ko je bila vsa vas na plesu v vaški gostilnici in ko ni bilo v sindakovi hiši nikogar razen Julije, se je Luigi Borgeze ne-opaženo splazil v hišo.
Ko je bila vsa vas na plesu v vaški gostilnici in ko ni bilo v sindakovi hiši nikogar razen Julije, se je Luigi Borgeze neopaženo splazil v hišo.
Da pa je bila hiša pooolnoma prazna je bila Karmelina
 
zasluga, katero je obljubila svojima neznanima zaveznikoma, tistima skrivnostnima beračema.
Da pa je bila hiša pooolnoma prazna je bila Karmelina {{prelom strani}} zasluga, katero je obljubila svojima neznanima zaveznikoma, tistima skrivnostnima beračema.
Tisti slepi starec, tisti berač z dolgo sivo brado — je bjl torej Luigi Borgeze!
 
Tisti slepi starec, tisti berač z dolgo sivo brado — je bil torej Luigi Borgeze!
 
Kdo pa je bila njegova vnukinja?
 
Tista mlada in lepa plavolasa beračica je bila Margareta Čiriko, laži-hčerka kneza Alberta Borgeza.
 
Zakaj sta se lotila tega posla? Zakaj sta se Margareta in Luigi pod krinko splazila v Aspromonte in se vtihotapila v sindakovo hišo.
 
Cemu je prišel Luigi sedaj v Julijino sobo?
Čemu je prišel Luigi sedaj v Julijino sobo?
 
Če se spomnimo na zavezništvo in sporazumljenje med grofom Luigijem in Margareto, če se spomnimo na strašen smoter njunega premišljevanja in hotenja, nam bo vse razumljivo.
 
Margareti je bilo na tem, da bi Julija izginila in sicer iz dveh razlogov: Če bi Julija izginila, bi izginil z njo edini dokaz in nihče ne bi ne mogel več razkrinkati njene goljufije i* dokazati, da Margareta ni prava hčerka kneza Alberta Borgeza; ko pa ne bi bilo več Julije, bi si Margareta lažje pridobila Giuseppa Musolina, ki ga je ljubila.
Margareti je bilo na tem, da bi Julija izginila in sicer iz dveh razlogov: Če bi Julija izginila, bi izginil z njo edini dokaz in nihče ne bi ne mogel več razkrinkati njene goljufije in dokazati, da Margareta ni prava hčerka kneza Alberta Borgeza; ko pa ne bi bilo več Julije, bi si Margareta lažje pridobila Giuseppa Musolina, ki ga je ljubila.
 
Luigi Borgeze pa je stremel za tem, da bi izginil njegov brat, knez Alberto Borgeze, kajti po njegovi smrti bi prišel Luigi do ogromnega bogastva.
 
Njuno zavezništvo pa je obstojalo v tem: Luigi je moral odstraniti Julijo, Margareta pa bi kot protiuslugo umorila njegovega brata.
 
Luigi je sedaj prišel, da bi izvršil svoj del.
 
Ko ga je Julija zagledala, se je zelo prestrašila, kajti od tega človeka ni pričakovala ničesar dobrega. V največjem strahu je komaj spregovorila:
 
— Luigi Borgeze!
 
— Torej si me spoznala? reče grof in se zlobno nasmehne.
 
— Da ... spoznala sem vas ... je jecljala Julija.
— Da ... spoznala sem vas ... je jecljala Julija.
 
— Prav vseeno. Če bi me ne bila spoznala sedaj, bi spoznala pozneje.
 
Luigi je stopil k njej in jo zgrabil za roke. Julija je poskušala, da bi se mu iztrgala iz rok — toda zaman.
 
Luigijeve roke so jp tiščale kakor železo.
 
— Kako ste si upali priti sem? se je branila Julija.
 
Namesto odgovora pa se je Luigi samo peklenski zasme-
jdlNamesto odgovora pa se je Luigi samo peklenski zasmejal. {{prelom strani}} — Proč! je vpila Julija. Svojo predrznost bosta drago pla-ialaplačala, kajti moj Giuseppo bo kmalu prišel in gorje vama, če vaju jaloti tukaj ...
 
Grof se je še glasnejše zasmejal.
 
— Ne bo naju zalotil, odgovori črni grof. Midva bova takoj odšla ... Prišla sva samo, da bi mu čestitala — potem bova pa takoj odšla ...
 
— Musolino ni pričakoval vaših čestitk ...
— Musolino ni pričakoval vaših čestitk ...

— To sem si mislil, se je zasmejal pretkani grof, jaz pa »isemnisem pozabil na svojega prijatelja ...
 
— Prijatelja?! je ponovila Julija ironično. Ne, vi niste Musolinov prijatelj ... vi ne znate biti prijatelj ... vi ste nevaren prijatelj ... vi prinašate samo hudo ...
 
■ — Ha ... ha ... ha! ... se je zasmejal grof Luigi Borgeze. [ako pa veš ti to?
— Ha ... ha ... ha! ... se je zasmejal grof Luigi Borgeze. Kako pa veš ti to?
I — Vem, ker poznam vse vaše dejanje in nehanje, ker ¡utim plamen vašega sovraštva ...
 
— Vem, ker poznam vse vaše dejanje in nehanje, ker čutim plamen vašega sovraštva ...
 
— Morda je res, kar praviš, reče grof.
 
Julija je šele sedaj zagledala, da grof ni prišel sam. Pri vratih je stala še neka črna senca. | Julija je s svojimi ostrimi očmi pogledala proti vratom in idela človeško postavo, ki je bila zavita v plašč, na glavi pa t imela pajčolan.
I Julija je šešele boljsedaj vztrepetalazagledala, da grof ni prišel sam.
 
— Hitro! krikne grof. Julija, pripravi se, ti boš šla z ima ...
Pri vratih je stala še neka črna senca.
— Kaj?! Jaz da bi šla z vama? je zavpila Julija prestra-eno. Kam?
 
? — V Aspromonte ...
Julija je s svojimi ostrimi očmi pogledala proti vratom in videla človeško postavo, ki je bila zavita v plašč, na glavi pa je imela pajčolan.
 
Julija je še bolj vztrepetala.
 
— Hitro! krikne grof. Julija, pripravi se, ti boš šla z nama ...
 
— Kaj?! Jaz da bi šla z vama? je zavpila Julija prestrašeno. Kam?
 
— V Aspromonte ...
 
— Zakaj?
 
[ — Ker jaz tako hočem! je zavpil Luigi. i — Jaz pa nočem z vama ... t — Moraš!
— Ker jaz tako hočem! je zavpil Luigi.
! — Ne bom šla! Jaz bom tukaj počakala na svojega moža lusolina ...
 
I — In ga ne boš pričakala ... I — Bom!
— Jaz pa nočem z vama ...
k — To bomo videli! je zagrmel razjareni grof in močneje «snil Julijo ter jo potegnil proti vratom. I — Pustite me, se je branila in vpila nesrečna Julija. Jaz wem z vami! Vi me boste ubili ...
 
— Ne boj se, neumnica, odgovori grof. Jaz te ne boai ubil, ti si lepa ... ti boš moja ... ti madona San Stefana ...
— Moraš!
— Ničvrednež! Lopov! ... se je branila Julija, zbrala je svoje zadnje moči in sunila Luigija od sebe ...
 
— Ne bom šla! Jaz bom tukaj počakala na svojega moža Musolina ...
 
— In ga ne boš pričakala ...
 
— Bom!
 
— To bomo videli! je zagrmel razjareni grof in močneje stisnil Julijo ter jo potegnil proti vratom.
 
— Pustite me, se je branila in vpila nesrečna Julija. Jaz nočem z vami! Vi me boste ubili ...
{{prelom strani}}
— Ne boj se, neumnica, odgovori grof. Jaz te ne bom ubil, ti si lepa ... ti boš moja ... ti madona San Stefana ...
 
— Ničvrednež! Lopov! ... se je branila Julija, zbrala je svoje zadnje moči in sunila Luigija od sebe ...
 
Luigi je pobledel in spregovoril neko psovko.
 
Julija je bila sedaj prosta ...
 
Hitro je pogledala proti oknu. Mislila je skočiti skozi okno in se tako rešiti nasilneža.
 
Toda ni imela časa, da bi izvršila svoj namen.
 
V tem trenutku je čutila, kako ji je dvoje rok vrglo nekaj preko glave in jo krepko stisnilo ...
V tem trenutku je čutila, kako ji je dvoje rok vrglo nekaj preko glave in jo krepko stisnilo ...
 
To je storila tista skrivnostna prikazen, ki je stala doslej pri vratih.
 
Ko je postava pri vratih videla, da je Julija ušla grofu, je hitro prihitela k njej, ji vrgla plašč preko glave in jo močno stisnila krog pasu.
 
Julija je bila brez moči. Vedela je, da jo čaka pogin, zaprosila je z žalostnim glasom:
 
— Milost! Grof, usmilite se me ... Rajši me ubijte tukaj ... da vsaj Musolino najde tukaj moje mrtvo telo ...
— Milost! Grof, usmilite se me ... Rajši me ubijte tukaj ... da vsaj Musolino najde tukaj moje mrtvo telo ...
 
Zločinca pa se nista zmenila za njeno prošnjo. Mudilo se jima je, rada bi bila čimprej izginila s svojim plenom.
 
— Hitro! reče grof svojemu tovarišu. Nihče naju ne bo opazil. Vsa vas se nahaja na plesu v vaški gostilnici, naju pj čaka voz ... Naprej!
— Hitro! reče grof svojemu tovarišu. Nihče naju ne bo opazil. Vsa vas se nahaja na plesu v vaški gostilnici, naju pa čaka voz ... Naprej!
 
Julija se je obupno branila. Ko je videla, da ji prošnja ničesar ne pomaga, je jela klicati na pomoč, kolikor so ji dopuščale moči. Čeprav je bila pokrita, je vendar njen glas jasne prodiral skozi plašč in se razlegal po prazni hiši.
 
Grof Luigi ji je s pestjo zamašil usta in jo potegnil proti vratom.
 
Pri vratih pa sta se naenkrat ustavila ...
 
Po hodniku so prihajali lahni koraki.
 
— Prokleto! je zaškripal Luigi z zobmi. Nekdo prihaja!
 
— Izdani smo! je zašepetal grofov tovariš, to pa je bila seveda Margareta. Vidim, da prihaja neki moški ...
 
— Ne preostaja nama ničesar drugega, kakor borba, reče Luigi. Margareta, pripravi orožje!
 
Luigi je jezno sunil Julijo od sebe in ubožica se je zgrudila na tla.
 
V rokah Luigija in Margarete so se zasvetili noži.
V rokah Luigija in Margarete so se zasvetili noži.
{{prelom strani}}
Postavila sta se v senco pri vratih in tako pričakovala nepovabljenega gosta.
 
— Kaj se godi tukaj? vpraša glas s hodnika.
 
iz sobe ni nihče odgovoril.
Iz sobe ni nihče odgovoril.
 
— Julija, ali ste sami? je ponovil glas.
 
To je bil Antonio, ki je sedaj stopil v sobo.
 
— Kje je Musolino? vpraša Antonio.
 
— Še ni prišel, pa bo tudi on hitro ¡prišel za teboj tja, kamor bom sedaj tebe poslala! reče Margareta in plane iz zasede na Antonia.
— Še ni prišel, pa bo tudi on hitro prišel za teboj tja, kamor bom sedaj tebe poslala! reče Margareta in plane iz zasede na Antonia.
 
Njeno bodalo se je globoko zarilo v Antonijeve prsi.
 
Antonio se je opotekel, se zgrudil na tla in za vpil:
 
— Morilci! Razbojniki!
 
Njegov krik se je razlegal po prazni hiši.
 
Razbojnika nista imela niti toliko časa, da bi se oddahnila, ko se je pojavil že drugi človek.
 
To je bil sindako, Karmelin oče.
 
— Antonio, sin, kaj se je zgodilo? vpraša starec z drhtečim glasom.
 
Antonio pa je bil že mrtev.
 
Ko je sindako videl svojega sina mrtvega, je doumel vse in zavpil:
 
— Razbojniki! Lopovi! Ubili ste mi upanje mojih starih dni!
 
Komaj pa je spregovoril te besede, se je izvil iz njegovih prsi smrtni krik ... Vse se je okrog njega zavrtelo in starec se je zgrudil mrtev poleg svojega sina ...
 
Doletela ga je ista usoda. Bodalo rimskega grofa je presekalo nit njegovega življenja.
 
Julija je bila nezavestna, kakor v sanjah je čutila, kaj se godi okrog nje in kajso jo nesejo po stopnicah navzdol. Kmalu ]e začutila sveži zrak ...
Julija je bila nezavestna, kakor v sanjah je čutila, kaj se godi okrog nje in kajso jo nesejo po stopnicah navzdol. Kmalu je začutila sveži zrak ...
Razbojnika sta odšla iz hiše, v kateri sta pustila na pragu nevestine sobe dva mrtveca, očeta in sina ...
 
Razbojnika sta odšla iz hiše, v kateri sta pustila na pragu nevestine sobe dva mrtveca, očeta in sina ...
 
Luigi je nosil nezavestno Julijo.
 
Ko sta hodila po vasi, ju ni nihče motil, ker nista nikogar srečala, kajti Karmela jima je dobro označila ulice, po katerih bi najlažje ni najhitrejše prispela iz vasi ...
 
Čez malo časa sta prispela do kočije, ki ju je pripravljena čakala. Ker ni bilo kočijaža, so bili konji privezani k nekemu drevesu. Zločinca nista hotela imeti priče.
{{prelom strani}}
Margareta je odvezala konja, Luigi pa je sunil Julijo v kočijo in konji so oddirjali v noč ter odpeljali s seboj razbojnika in nevesto, katere ženitovanje je tako krvavo končalo ...
 
Strašno odkritje
==Strašno odkritje==
Ko se je Musolino vrnil s pokopališča in ko je pustil Kar-melo pred gostilno, je hitel proti sindakovi hiši, kjer ga je pričakovala njegova mlada žena.
 
Ko se je Musolino vrnil s pokopališča in ko je pustil Karmelo pred gostilno, je hitel proti sindakovi hiši, kjer ga je pričakovala njegova mlada žena.
 
Po stopnicah je hitel poln upov.
 
V svojem prevelikem razburjenju ni niti opazil, da ni v hiši žive duše, opazil ni niti tega, da ni gorela nikjer nobena svetiljka.
V svojem prevelikem razburjenju ni niti opazil, da ni v hiši žive duše, opazil ni niti tega, da ni gorela nikjer nobena svetiljka.
 
Musolino ni pazil na ničesar okrog sebe, temveč hitel po hodniku proti Julijini sobi. Ko je prispel do vrat, se je spotaknil ob nekakšen predmet, ki je ležal na tleh.
 
—• Ah! vzklikne Musolino, ki je mislil, da je kateri izmed pijanih vaščanov zašel in se onemogel zgrudil na tla.
— Ah! vzklikne Musolino, ki je mislil, da je kateri izmed pijanih vaščanov zašel in se onemogel zgrudil na tla.
 
Musolino je napravil luč, v tem trenutku pa se je zdrznil.
 
Na prvi pogled je opazil kri.
 
V glavi se mu je porodila strašna slutnja.
V glavi se mu je porodila strašna slutnja.
 
Dvignil je svetiljko in strašno zavpil. Sedaj je zagledal dvoje trupel, iz katerih je tekla kri.
 
— Dva mrtveca!
 
Musolino se je nagnil nad mrtveca, ko pa je videl njuna obraza, je zopet zavpil.
 
Spoznal je sindaka in njegovega sina.
 
Kakor neumen je skočil preko trupel in planil v sobo.
 
— Julija! Julija! je zavpil Musolino z drhtečim glasom.
 
Nihče se ni oglasil.
 
Musolino je pogledal po sobi — v sobi ni bilo nikogar. Julija je izginila ...
 
Musolino je zarjovel kakor ranjena zver.
 
— Umor! Umor! Julija je izginila! je zakričal Musolino, da je odmevalo po vsej hiši.
 
To odkritje je nanj strašno vplivalo.
 
Groza in obup sta zastrupila njegovo dušo, nepopisna bolest mu je glodala srce. Njegov obraz se je strašno spačil, tako da je bil Musolino podoben norcu.
 
V takšem stanju je Musolino hitel po stopnicah navzdol ki neprestano vpil; tako je našel Karmelo.
V takšem stanju je Musolino hitel po stopnicah navzdol in neprestano vpil; tako je našel Karmelo.
{{prelom strani}}
Ko jo je zagledal, ji je povedal, kaj se je zgodilo.
Karmela je slišala, da sta njen oče in njen brat mrtva, strašno je zavpila in se nezavesitna zgrudila na tla.