Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 16.199:
{{prelom strani}}
— Kaj je torej potem?
— Ona je lepa ...
Ravnatelj je zazijal od čudenja. Pričakoval je, da bo slišal nekaj popolnoma drugega.
— Gospod grof, vi ste mi vendar pripovedovali o nekem čudežu, tako pa ...
Grof ga prekine:
— In nisem vas nalagal, kajti deklica, o kateri vam pripovedujem je nevadno lepa in njena lepota, bi dejal, je pravi čudež ... Kaj takega vidimo zelo redko in vsakdo občuduje njeno lepoto ...
Pretkani ravnatelj je malo dvomljivo zmajal z glaven kakor da bi nekaj premišljeval.
Potem pa je dejal pretkano:
— Če je deklica zares tako lepa, se mi zdi zelo čudno, da je ne obdržite zase?
— Ah, storil bi bil to, odvrne Luigi pretvarjajoč se, če bi ne bila deklica v zvezi z neko čudno povestjo. Poslušajte In ko je Luigi izpraznil še eno čašo, je nadaljeval:
— Deklica izhaja iz neke bogate in odlične rodbine, ki pa se deklice sramuje in raditega odreka ...
— Tako? Toda zakaj?
— Zato, ker jih ona sramoti. Deklica se je zagledala v nekega razbojnika in vztraja neomajno na tem, da mora postati žena Giuseppa Musolina ...
— Glej, glej! se je začudil ravnatelj.
— Samo po sebi umevno je, nadaljuje grof Luigi, da rodbina noče ničesar slišati o tem njenem neumnem sklepu in deklica je pobegnila iz hiše, blodila po tej okolici in iskala razbojnika.
— Zamislite si sedaj obup rodbine! Ker niso mogli najti poti, po kateri bi se deklica vrnila k zdravemu mišljenju in se odrekla tega razbojnika, so njeni sorodniki sklenili, da bi spravili deklico iz Italije nekam v inozemstvo, odkoder se ne bi mogla več vrniti in tako bi se rešili sramote.
— Jaz pa sem to deklico našel in sedaj bi moral najti še človeka, ki jo bo odpeljal v svet ...
— Ah, sedaj razumem! se je zvito nasmehnil ravnatelj. In vi ste našli mene?
— Da, vi se mi zdite za to najbolj pripraven človek, je hitro pristavil grof Luigi.
{{prelom strani}}
— Toda, gospod grof, kaj vendar mislite o meni? se je pretvarjal ravnatelj, v resnici pa je že potrdil kupčijo.
— Mislim, da ne boste odbili moje ponudbe, mu je prigovarjal grof.
— Toda, jaz se ne bavim s takšnimi posli ...
— Če pa bi vam dobro plačal?
— Nikakor ... Nikakor! ... se je branil pretkani Amerikanec.
Luigija pa to obotavljanje ni prav nič zmedlo. Saj je prav dobro poznal takšne ljudi in vedel je, da se Amerikanec obotavlja samo zato, da bi dosegel čim večjo vsoto za svojo uslugo.
— Dobili boste tri tisoč lir! reče grof mirno.
Ko je Amerikanec zaslišal to vsoto, je takoj popustil.
— Toda to ni tako lahko delo! reče ravnatelj. Poleg tega pa diši to tudi po nečem, kar je nepošteno in nedovoljeno ...
— Dajem vam tri tisoč lir! pristavi grof.
— To je kaznjivo dejanje ... veste ... ukrasti in odpeljati deklico ... to oblasti kaznujejo ...
Luigi je videl, da si je ravnatelja že pridobil, zato je mirno nadaljeval:
— Ako odpeljete deklico in se zavežete, da se ne bo več vrnila v Italijo, boste dobili štiri tisoč lir ...
— To je lepa vsota, reče Amerikanec in pomežikne z očmi, toda, gospod grof, priznati mi morate, da je tudi odgovornost velika ...
— Vam se ni treba ničesar bati, nadaljuje grof. Rodbina ne bo iskala deklice, nihče ne bo vedel, kje se nesrečnica nahaja, nihče ne bo sumil, da ste jo odpeljala vi, štiri tisoč pet sto lir pa tudi ni majhna vsota, mar ne?
— Imate prav, gospod grof, toda jaz bi niti za pet tisoč lir ne sprejel takšne kupčije ...
— Koliko bi torej radi?
— Dali mi boste šest tisoč lir ... odgovori zvito Amerikanec. Saj sprevidite lahko tudi sami, da to ni veliko.
— In potem boste odpeljali deklico?
— Da, odpeljal jo bom!
— Kam?
— V Pariz ... In zagotavljam vam, da bo v Parizu izginila in se ne bo nikdar več pojavila ...
— Dobro, strinjam se z vašim pogojem! reče grof Luigi Borgeze odločno.
Nesramna kupčija je bila sklenjena.
{{prelom strani}}
Grof potegne iz žepa svojo listnico in izroči Amerikancu šest novčanic po tisoč lir.
— Vi obljubate torej, da bo deklica v Parizu popolnoma izginila in se ne bo več vrnila?
— O, gospod grof, o tem vam pač ni treba dvomiti. — Sicer pa ta deklica itak ni prva ...
— Mislil sem si, se zasmeje grof zadovoljno, da ste strokovnjak v teh poslih, kakor vidim, da se nisem zmotil.
Tudi Amerikanec se je zvito nasmehnil.
— Gospod grof, niste se zmotili, reče ravnatelj. Vi ste bili napram meni odkritosrčni, pa bom tudi jaz; odkritosrčen napram vam. Prej kakor sem ustanovil, to družbo, sem se bavil s trgovino z dekleti. Delal sem samo na veliko in sem zalagal vso Ameriko s tem blagom. Imel sem na tisoče agentov po raznih državah in mestih ...
— Kaj pa policija? vpraša grof.
— Policija nam ni delala nobenih težav, ker smo jo vedno vešče izigravali, kar pa seveda ni bilo težko.
— Amerika je privlačna dežela in lahko nam je bilo omamiti kakšno lepo deklico s pripovedovanjem o bogastvu in lepoti Amerike in jo zvabiti v zanko.
— Ko smo si takšno lepotico pridobili, smo ji dali brezplačno vozni listek in deklica se je polna upanja odpravila na dolgo pot, tam pa so jih sprejemali tisti, katerim smo jih pošiljali in vse je šlo kakor namazano ...
— Kakšne zveze pa imate v Parizu? ga prekine grof Luigi Borgeze v skrbeh.
— V Parizu!? ponovi Amerikanec in se pretkano nasmehne. Gospod grof, Pariz je vendar pravo tržišče ... Tam vam takšno blago kar jemljejo iz rok, stepejo se zanj in ga najboljše plačajo ...
— V Parizu imam mnogo svojih odjemalcev, ki me vedno z veseljem sprejmejo, to so različni knezi, grofi, baroni, bankirji in drugi takšni gospodje. Bom že našel katerega, ki bo z odprtimi rokami sprejel to deklico ...
Grof se malo zamisli.
— Kaj pa če bo deklica pobegnila od teh vaših gospodov odjemalcev? vpraša Luigi.
Amerikanec se zasmeje.
— Bodite brez skrbi, gospod grof. Deklica ne bo nikdar zapustila Pariza, toda gorje ji, če bi to samo v mislih poskušala, če bi samo pomislila na rešitev ...
{{prelom strani}}
Grof Luigi Borgeze je Amerikanca razumel in se popolnoma pomiril.
— Kdaj pa boste odpotovali? vpraša rimski grof.
— Kadar to želi gospod grof.
— Jaz želim, da bi odpotovali takoj.
— Prav, tedaj se bo tudi tako zgodilo! je končal podjetni Amerikanec.
Grof vstane in odpelje Amerikanca s seboj, da bi mu pokazal deklico. Iz krčme sta odšla brez besede.
Ko sta prišla do grofove kočije, je Luigi zagledal Margareto, ki je sedela poleg kočije.
— Zares, reče grof sam pri sebi, ni boljšega čuvaja, kakor je žena, ki se maščuje.
Prišla sta k Margareti in Luigi jo je obvestil o sklenjeni pogodbi. Margareta je bila izredno zadovoljna in je hitro odprla vrata, da bi pokazala Julijo Amerikancu.
Luigi je prižgal svetiljko in jo dvignil.
Žarki svetlobe so padali na nezavestno Julijo in razsvetljevali njen lepi obraz.
— Ah, gospod grof! vzklikne Amerikanec, ki ga je očarala Julijina lepota in se globoko priklone črnemu grofu.
— Vi niste v ničemer pretiravali, nasprotno, še premalo ste povedali! Lepota te deklice je zares pravcato čudo narave! Mene je očarala! Ta deklica bo omamila vsakega človeka, ona bo okrasek Pariza ...
Margareta in Luigi sta se spogledala.
Amerikanec pa se je vzravnal in si zadovoljno mel roke.
Vsi so bili zadovoljni.
Usoda uboge Julije je bila odločena ...
==Pretkana zaveznika==
Uro pozneje se je nahajala Julija v nekem posebnem skritem prostoru na potniškem vozu dvomljive umetniške družine, katere »gospod ravnatelj« se je v glavnem bavil z nepošteno trgovino z »belim blagom«.
Pri prenosu v kočijo je Amerikanec poskrbel, da je dal Juliji poseben napoj, ki bi jo uspaval za nadaljnjih dvanajst ur.
Ko je bilo vse pripravljeno, so pognali konje.
Luigi in Margareta, strašna zaveznika, sta jih spremila in dolgo gledala za njim.
{{prelom strani}}
Ko je kočija z »umetniki« in z njuno žrtvijo izginila v daljavi, sta se spogledala.
Margareta je zavzdihnila. Čutila je kako se ji je neko breme zvalilo s srca.
| |||