Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 16.365:
{{prelom strani}}
Ko je kočija z »umetniki« in z njuno žrtvijo izginila v daljavi, sta se spogledala.
Margareta je zavzdihnila. Čutila je kako se ji je neko breme zvalilo s srca.
Oči pretkanega grofa so se čudno svetile.
Izredno sta bila zadovoljna s tem dogodkom, veselila sta se, da sta se ravno danes napotila v Aspromonte.
Dosegla sta svoj umazani smoter. Ločila sta Julijo od Musolina in sedaj sta jo za vedno odstranila s poti, ko sta jo izročila Amerikancu, ki jo bo vrgel propasti in sramoti v naročje.
Dolgo sta tako stala in premišljevala.
Prvi se je zdramil Luigi in zašepetal:
— Margareta!
Margareta se zdrzne.
— Kaj želite? ga je tudi ona vprašala šepetaje.
— Opozoril bi vas rad, da ne ostanete tukaj na mrazu, reče grof Luigi s prijaznim glasom. Noč je precej hladna, radi tega se bojim, da bi to moglo škodovati vašemu zdravju ...
— Ah, grof, kako skrbite zame? je rekla porogljivo Margareta. Saj vas razumem ... Za vas bi bila velikanska izguba, če bi nenadoma zbolela in umrla ...
— Margareta, ne govorite tako, je nadaljeval grof s prav tako ljubeznjivim in nežnim glasom kakor poprej. Rajše mi dajte roko, da vas odpeljem gor v sobo, kjer je toplo in kjer bova naročila kaj za najina želodca ...
— Kako pozno je že? vpraša Margareta.
— Sedaj je štiri in kmalu se bo začelo svitati.
— Kaj pa najina kočija?
— Krčmar bo poskrbel, da bo pripravljena za odhod. — Krčmar je zbudil kovača, ki se bo takoj lotil dela in okrog šestih bova že lahko nadaljevala pot.
— Prav dobro, odvrne Margareta in prime grofa za roko in gre z njim proti krčmi.
Stopila sta ravno v tisto sobo, v kateri je grof pred kratkim sklenil z Amerikancem tisto nepošteno kupčijo.
Za njima je vstopil tudi krčmar.
Luigi je naročil jestvine.
Margareta je sedla k toplemu kaminu, grof Luigi pa je trdnih korakov hodil po sobi sem ter tja.
Naenkrat pa se je ustavil pred Margareto.
— Margareta! reče Luigi nežno. Malo prej ste tako čudno {{prelom strani}} pripomnili, da tako skrbim za vaše zdravje. Ali zares do sedaj še niste opazili, odkod izhaja vse to?
Margareta ga je samo gledala in ni ničesar odgovorila.
— Margareta, to ni samo iz prijateljstva in iz zanimanja, kateremu je vzrok najino zavezništvo. Ne! Neko drugo čuvstvo je napolnilo mojo notranjost in me popolnoma prevzelo ...
Te besede niso Margarete prav nič iznenadile.
— Margareta! je nadaljeval grof. Vi ste leni ... vi ste pametni ... Vi ste hčerka mojega brata ...
— Vse to vem že davno, reče Margareta. In kaj bi radi povedali s temi sladkimi besedami?
— Samo to, da želim, da bi takšni ostali vedno ... je dejal grof Luigi Borgeze.
— Saj to tudi nameravam ...
— Kaj pa, če vas bo kdo izdal?
Margareta se je vzravnala na svojem sedežu in se zazrla Luigiju naravnost v oči.
— Kdo bi me vendar mogel izdati? vpraša Margareta. Razen vas ne ve nihče za to prevaro ...
— To je resnica, odgovori Luigi.
— Morda pa ste vi sklenili, da me boste izdali? vpraša Margareta.
— Bog varuj! odgovori Luigi odločno, potem pa je nadaljeval z nežnejšim glasom:
— Margareta, vi vendar veste, da naju sili k molku stremljenje za skupnim ciljem?
— In sklenjeno zavezništvo, pristavi Margareta.
— Imate prav, nadaljuje Luigi, in dokler obstoja ta zveza ni nobene nevarnosti, toda ...
Luigi umolkne.
Margareta ga živahno vpraša:
— Mar bi mogli kedaj to zvezo pretrgati?
— Kdo ve, Margareta, kaj bo še vse prišlo? V tistem trenutku pa, ko bi midva zapustila drug drugega, bi najini načrti propadli ... Margareta, samo ena moja besede in — konec bi bilo vsega!
— Tako je! reče Margareta, ki je opazovala Luigija s vprašujočim pogledom.
— Jaz za svojo osebo, reče Margareta hladno in ravnodušno, jaz bom molčala in ne bom prelomila svoje obljube ...
— Jaz pa sem svojo obljubo že izpolnil! pristavi Luigi.
— Da, grof, prvi pogoj, ki sem vam ga stavila, ste že izpolnili. Odstranili ste Julijo ...
— Sedaj, Margareta, ste pa vi na vrsti ...
— Ne jaz, temveč knez Alberto Borgeze, vaš brat, moj oče ... Jaz bom že poskrbela, da mu bom dala strupa, ki nama bo zagotovil bogato dediščino ...
— Pst! Margareta ga začudeno pogleda.
— Govorite! je dejala v pričakovanju.
— Margareta, midva sva sklenila, da bova ubila kneza Alberta Borgeza, mojega brata. To pa bi bil umor in umor je vedno zločin, ki bi ga nekoč lahko proti najinemu pričakovanju vendar le odkrili ... Kaj pa bi bilo tedaj z nama?
— Vi ste mi vendar zatrjevali, da imate strup, ki ...
— To je resnica ... jo je prekinil Luigi, jaz imam strup, ki ne zapušča nobenih znakov zastrupljenja, znanost pa je na mojo žalost toliko napredovala, da bi se kljub vsemu mogel najti vešč zdravnik, ki ibi ugotovil vzrok smrti, toliko bolj, ker se knez počuti zadnji čas izredno zdravega in bi njegova nepričakovana in nenadna smrt vzbudila v marsikateri glavi sum ...
— Ne, toda o tem sem mnogo premišljeval in sem prišel do zaključka, da bi bil ta način precej tvegan in nevaren ... — Poleg tega pa računate vi na bogato dediščino, tega pa ne pomislite, da bo po knezovi smrti zahtevalo sodišče, da dokažete, da ste zares knezova hčerka in njegov dedič.
— Res je, knez je že javno priznal in izjavil, da ste vi njegova hčerka, sodišče pa ne bo s tem zadovoljno, izpraševalo bo in poizvedovalo in kdo ve, če bi se ne pojavil kdo, ki bi ugovarjal in dokazoval nasprotno ...
Margareta je sprva ravnodušno poslušala pripovedovanje svoje zaveznika, zdelo se ji je, da je uganila njegov namen in se radi tega ni vznemirjala; sedaj pa so se ji naenkrat {{prelom strani}} zazdeli njegovi razlogi popolnoma utemeljeni in opravičeni in Margareta je malo razburjeno vprašala:
— Kaj torej mislite?
— Mislim, da morava spremeniti najin sklep, vendar pa vztrajati na tem, da doseževa cilj ...
— Kako? Na kakšen način?
— Najino zavezništvo morava storiti trajno ...
— Grof, izražajte se jasneje!
— Mislim namreč, da bi se medsebojno zvezala tako, da bi bila v prvi vrsti med nama izključena sleherna izdaja, potem bi ne bilo treba kneza ubiti, vendar pa bi ga prisilila, da bi naju priznal za svoga naslednika in nama izročil ogromno bogastvo.
— Ah, sedaj se mi je jelo svitati! je vzkliknila Margareta.
— To vendar ni težko, je nadaljeval Luigi in se delal kakor da bi bil strašno razburjen, Margareta, jaz sem te vzljubil ... Zakaj bi midva ne mogla utrditi najinega zavezništva in se za vedno zvezati? ...
— Margareta, ti si izredna ženska, jaz pa sem nenavaden moški, glej, razširiva najino zavezništvo, združiva se, ze-diniva se in močnejša bova, nerazdružljiva in srečna in nihče ne bo prišel najini goljufiji na sled ...
Luigi je umolknil, stopil je čisto k Margareti in jo prijel za njeno nežno malo roko.
Če bi bil Luigi slutil, kaj se je v tem trenutku godilo v Margaretini duši, bi bil brez dvoma spremenil svoje obnašanje in bi zavrgel načrt, ki ga je zasnoval na tej podlagi.
V svoji pretkanosti pa je bil rimski grof Luigi Borgeze nesposoben, da bi opazil, kar je ležalo v tem trenutku skrito v srcu njegove lepe zaveznice, katero je hotel vzeti za ženo, da bi si pridobil ogromno bogastvo kneza Alberta Borgeza, ko pa bi bil enkrat že bogat in pravnoveljaven naslednik svojega brata, bi že našel pot, po kateri bi se iznebil lepe Margarete.
Margareta ni nikdar čutila napram Luigiju kakšne posebne naklonjenosti. Čeprav je postala tudi sama pustolovka, vendar se ji je gnusil ta ničvrednež, ta razbojnik, zastareli zločinec in propali, z eno besedo — vrag v človeški podobi ...
Toda Margareta je bila v njegovih pesteh, bila je odvisna od njegove milosti, Luigi je vedel za njeno sleparijo, on bi jo bil lahko uničil, radi tega je morala biti previdna.
Margareta bi ga bila sedaj najrajše s prezirom zavrnila, zavrgla njegovo ostudno ponudbo, toda kaj bi bilo potem?
Margareta bi bila uničena.
{{prelom strani}}
Ne! Margareta je bila tako pametna, da je to nevarnost spregledala, bila je toliko pretkana, da si je dejala, da ne bo storila te napake.
Margareta je povesila glavo in najrazličnejše misli so se križale z bliskovito naglico.
Premišljevala je in iskala primeren izhod.
Po kratkem premišljevanju je dvignila glavo, vstala je s svojega sedeža in se Luigiju zazrla naravnost v oči.
— Luigi! reče Margareta s krepkim glasom. To se ne more zgoditi! ...
Grof jo začudeno pogleda.
— Zakaj ne, Margareta?
— Zato, ker se to ne sme zgoditi!
— Toda, pojasnite mi, zakaj ne?
— Mislim, da bi bilo v tem slučaju vsako pojasnjevanje nepotrebno. Prosim vas, da mi o tem nikdar več ne črhnete besedice ...
— Margareta, jaz vas ne razumem! Zakon nama je potreben radi večje varnosti ... radi najine sreče ...
— Nasprotno, najin zakon bi ne bil srečen! reče Margareta. Med možem in ženo mora vladati neomajno zaupanje, mož in žena si morata odkrito gledati iz oči v oči ...
— Midva pa? Midva, grof Luigi, sva prišla do zakona po strašnih ovinkih zločina, po zavezništvu, ki stremi za skupim ciljem, ki hoče edino le bogastvo vašega brata ...
— Kajpada! vzklikne Luigi navdušeno. Ti misliš, da bi bila nesrečna radi tega, ker nama je znano, da je knez osleparjen. To so neumnosti, draga moja! Mar je knez radi te prevare nesrečen? Ni! Ravno nasprotno, odkar je našel tebe, svojo edino izgubljeno hčerko, je srečen, da presečen!
— On je srečen! se je Margareta porogljivo zasmjejala.
— Ne samo srečen, temveč tudi zadovoljen in celo blažen! pristavi Luigi s prepričevalnim glasom.
— Luigi, ali bi bili tudi vi radi srečni?
— Rad! Zakaj ne?
—
— Ah, Margareta, ljubezen ne pozna razlike ...
— Mar bi bili tudi tedaj srečni, če bi vedeli, da je bila vaša žena nekdaj vaša sobarica?
— Tega ne ve nihče, pa tudi jaz sem to že zdavnaj porabil ...
{{prelom strani}}
— Ne, Luigi, tega čJovek ne more nikdar pozabiti! ... Morda bodete šli prve dni preko tega, pozneje me bodete smatrali za kakšno podrejeno osebo, jaz pa ... jaz pa bi tega ne mogla prenesti ...
Luigi je dobro vedel, kaj je hotel in se ni dal tako hitro zbegati, radi tega je odločno odgovoril:
— Margareta, prosim te, ne govori mi o tem! Jaz te ljubim, kjer pa je ljubezen, ni preziranja. Midva sva kakor ustvarjena drug za drugega. Daj mi roko, Margareta! Razširiva in utrdiva najino zavezništvo ... Združiva se, zediniva se popolnoma, pa bova močnejša in srečna! Ali me morda ti ne ljubiš?
Margareta je omahovala.
Čutila je, da je nastopil odločilni trenutek.
Prav dobro je vedela, da Luigi Borgeze nima nobenih odkritosrčnih in poštenih namenov, bila je prepričana, da so bile te Luigijeve besede neiskene, Margareta je vedela, da hoče pretkani grof to poroko samo za to, da bi jo izkoristil v dosego svojega cilja: da bi prevaral svojega brata in njo.
Margareta je vedela, da jo čaka z njim še težka borba, v kateri bo podlegel: ali Luigi ali pa Margareta.
In Margareta se je odločila, da bo sprejela borbo.
Toda, kedaj?
Če sedaj zavrne Luigija, bo borba takoj pričela, Margareta pa še ni bila zanjo pripravljena. Sedaj je bil Luigi močnejši od nje, on bi jo bil lahko takoj uničil, Margareta pa mu v tem trenutku ni mogla ničesar storiti, kar bi mu škodovalo. Če pa bo previdno sprejela njegov predlog, si bo s tem pridobila časa, da se bo lahko pripravila za maščevanje.
Ko se je malo zdramila, je razširila roki in padla Luigiju v objem.
To je bil Judežev objem.
— Dobro je, Luigi! reče Margareta s ponarejenim navdušenjem. Strinjam se z vami! ...
— Ah, Margareta, ti me osrečuješ! vzklikne grof.
Koliko je bilo odkritosrčnosti v njegovih besedah in koliko je bilo pretvarjanja in laži?! ...
Pripovedovala sta si o medsebojni sreči, mislila pa sta, kaka bi uničila drug drugega.
Govorila sta o bodočnosti in o lepem življenju — mislila pa sta na strašno smrt!
Bila sta si dve sorodni duši ...
— Ti se torej strinjaš, da boš postala moja žena?
— Da, strinjam se!
— Ali pa me ljubiš?
— Ah, Luigi, jaz hrepenim po tebi od tistega trenutka, odkar sem te prvikrat v življenju videla ... Ti si mi bil vse ... čeprav nisem nikdar sanjala, da bom doživela srečo, ki mi jo danes nudiš ... Res je, in poleg vse svoje ljubezni sem se te vedno bala, čeprav ne vem sama zakaj ...
— Kaj pa danes? vpraša Luigi.
— Ah, danes se te ne bojim! odgovori Margareta šepetaje. Od danes čutim napram tebi samo eno sladko čuvstvo: čuvstvo ljubezni!
Margareta je počasi naslonila glavo na Luigijeva prsa.
Luigi jo je krepkeje stisnil v objemu, v njegovih očeh pa se je nekaj zasvetilo. Bilo je trdno prepričan, da je dosegel svoj cilj in da se je Margareta ujela v past.
Njegov obraz se je svetil peklenskega zadovoljstva, da pa bi svojo zaveznico še bolj prepričal o odkritosrčnosti svojih besed, se je sklonil in poljubil Margareto na čelo.
Toda Luigi ni čutil, kako je Margareta vzdrhtela.
— To mi boš plačal s svojim življenjem! reče Margareta sama pri sebi in se stresla od studa.
Spretno se je izvila iz njegovega objema.
Skoraj v istem trenutku je vstopil krčmar in naznanil, da je kočija pripravljena za odhod in popravljena.
Takoj sta se pripravila in pol ure pozneje je drdrala grofova kočija po cesti.
Luigi je sedel na mestu kočijaža in podil konje, v kočiji pa je sedela, zleknjena na blazinah, Margareta sama in premišljevala o svojih novih načrtih.
Človek bi bil mislil, da spi.
Sicer pa spanec itak ni bil daleč od nje. V njeni notranjosti je besnel strašen vihar, ki bi bil moral uničiti vsa upanja grofa Luigija Borgeza.
— Prav, Luigi, ti boš moj mož! je premišljevala Margareta z zaprtimi očmi. Toda to bo tudi tvoj pogin! Gorje ti, Luigi Borgeze! Združil in zvezal si se s kačo, ki te bo zadušila v svojem ledenomrzlem objemu.
{{prelom strani}}
V tem trenutku je Luigi sedel na svojem sedežu, priganjal konje in premišljeval.
— Ah, Margareta! je šepetal Luigi sam pri sebi. Privolila si v to, da boš postala moja žena, to pa bo tvoja smrt! Zaupala si mojim besedam, ne veš pa, da sem jaz mislil na tvoj pogin — ko sem govoril o tvoji sreči. Poročil se bom s teboj, medene tedne pa boš preživela v grobu! ...
==Rdeči Jakopo==
Ko je tiste usodne noči Musolino zvedel za ugrabljenje svoje neveste, je po odhodu starega duhovnika Benvenuta in Karmele iz sindakove hiše, kmalu zajahal svojega konja in hitro zapustil s svojimi tovariši vas Aspromonte in dirjal za razbojniki.
Upal je, da bo vsaj našel kakšno sled.
In ni se zmotil.
Nedaleč od vasi je kapetan Trevij opazil na cesti popolnoma sveže odtiske konjskih kopit in koles voza. Z bakljami so svetili in sledili odtiske konjskih kopit do San Stefana, odtod pa do Reggia.
Tu pa so naenkrat izgubili sled. Na nekem mestu so opazili mnogo udarcev konjskih kopit in mnogo odtiskov človeških nog. Po vsem tem so videli, da je kočija na tem mestu stala in da se je tukaj najbrž nekaj zgodilo.
Ta okolnost je Musolina in njegove tovariše zelo zanimala, previdno so preiskali okolico.
Naenkrat pa je Musolino dvignil glavo in prisluhnil.
Musolino je zaslišal iz daljave ropotanje koles, ki je prihajalo vedno bliže.
— Pogasite baklje in se skrijmo ob poti! je zapovedal Musolino. Nek voz prihaja.
Kakor bi trenil so se vsi poskrili v gozdičku ob cesti, pot pa je ostala prazna.
Zavladala je tišina.
Ropotanje koles je prihajalo vedno bliže in bliže in čez nekaj časa se je prikazal pred očmi skritega Musolina nekakšen čuden in velik potniški voz.
Oster strel je odjeknil v noč in zabobnelo je med gričevjem, kakor da bi grmelo.
— Stoj! je v tem trenutku zagrmel Musolino.
{{prelom strani}}
Konji so se preplašili in se ustavili, iz voza pa je planilo nekaj ljudi. Niso se še niti oddahnili od prvega presenečenja, ko so že pred seboj zagledali pet ljudi, ki so namerili svoje puške proti njim.
— Kdo ste? vpraša Musolino s strogim glasom.
| |||