Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 16.673:
{{prelom strani}}
Konji so se preplašili in se ustavili, iz voza pa je planilo nekaj ljudi. Niso se še niti oddahnili od prvega presenečenja, ko so že pred seboj zagledali pet ljudi, ki so namerili svoje puške proti njim.
— Kdo ste? vpraša Musolino s strogim glasom.
— Mi smo pošteni ljudje ... mirni potniki ... potujoči umetniki ... odgovori majhen debeluhar s čudno vnanjostjo.
To je bil ravnatelj družbe, premeteni Amerikanec Smith, kateremu je Luigi Borgeze izročil Julijo.
— Kam ste namenjeni? je zagrmel Musolino.
— V Reggio ... odgovori Amerikanec. Mi potujemo iz mesta v mesto in razkazujemo svoje spretnosti ...
Musolino ga je skoraj predrl s svojim strogim pogledom, zviti Amerikanec pa ni niti trenil z očesom.
— Ali ste srečali kakšno kočijo? je vprašal Musolino.
Ravnatelj je povesil glavo kakor da bi premišljeval, potem pa je hitro odgovoril:
— Da, videli smo! Srečali smo elegantno kočijo s prekrasnimi konji ... Zdrknila je mimo nas kakor strela ...
— Kam pa je šla?
— Zdrknila je mimo nas, toda ni nadaljevala poti naravnost, temveč je tam, malo dalje, krenila s poti ... prav gotovo se niso hoteli peljati skozi vas ...
Amerikanec je odgovarjal brez najmanjšega jecljanja, beseda mu je gladko tekla. Sicer pa je bil ta človek tako premeten, da ga ne bi mogla nobena stvar zbegati.
Slutil je, da je naletel na Giuseppa Musolina in takoj je ustvaril laž, da bi Musolina zmešal in zabrisal sled za Julijo s tem da mu je dajal napačna navodila.
Musolino je Amerikancu verjel.
Pretkani ravnatelj je opazil, da se mu je laž posrečila in škodoželjnost se je zasvetila v njegovih očeh.
Markiz de Gondi pa je pazljivo motril premetenega ravnatelja, ni mu ušel ta smehljaj škodoželjnosti, radi tega je stopil k Musolinu in mu zašepetal v uho:
— Ta človek se mi zdi zelo sumljiv! Dobro bi bilo, če bi pregledali ta le voz!
Čeprav Musolino ni bil istega mnenja, je kljub temu ukazal, naj pregledajo voz.
Plon-Plon je prinesei prižgano bakljo in Musolino je stopil v voz ter pregledal precej velik prostor.
Opazil ni ničesar sumljivega.
{{prelom strani}}
Prostrana notranjost voza je bila polna najrazličnejših predmetov, med katerimi so spali še nekateri člani družbe.
Musolino je prišel jezen iz voza.
Če pa bi bil vedel, da je tista, ki jo išče tako blizu njega!
Musolino ni niti slutil, da je Julija ravno v tem vozu, ki ga je on sedaj pregledal.
Toda Musolino je ni mogel najti. Premeteni Amerikanee je napravil v svojem vozu tajno skrivališče, v katero je skril sedaj tudi ubogo Julijo in radi tega je Musolino ni mogel najti niti videti.
Mar Julija ni slišala njegovega glasu?!
Ni ga slišala. Pretkani ravnatelj je tudi za to poskrbel. Z nekim močnim napojem jo je uspaval in Julija je bila sedaj v nekem čudnem stanju, podobnemu smrti, ni se ganila in tudi čutila ni ničesar.
Ko bi Musolino vse to vedel?
Musolino bi bil zdrobil Amerikanca in vso to njegovo nepošteno družbo, rešil bi bil Julijo in tako bi bil obvaroval sebe in njo marsikaterega trpljenja, marsikatere bridke preizkušnje.
Musolino pa ni ničesar slutil, dal je znamenje svojim tovarišem. Poskakali so na konje in odjezdili v smer, katero jim je označi! ravnatelj družbe umetnikov.
Amerikanec je gledal za njimi in se pretkano smehljal, potem pa je dal tudi on svojim ljudem znamenje, hitro so poskakali v voz in čez malo časa so dirjali konji po cesti v temo in peljali s seboj nesrečno žrtev.
Musolino je medtem krenil s poti, po drevoredu so jezdili skoraj celo uro — toda o kakšni kočiji ni bilo sledu.
— Tisti človek nas je prevaral! reče markiz Gaston de Gondi.
Musolino ni ničesar odgovoril. Tudi sam je uvidei, da bi jim bilo nadaljnje iskanje brezuspešno in vrnil se je s svojimi tovariši na vrh Aspromontov.
Musolino je peljal svoje tovariše k razvalinam kapelice Kristusovih solz«. Spregovoril ni niti besedice. Izročil se je svoji žalosti in svojemu obupu in je po cele ure klečal pred malim oltarjem in premišljeval.
Tovariši so ga s sočutjem opazovali in ga niso motili v njegovem pritajenem ječanju.
Tako so minili trije dnevi.
To rekši je izginil na poti v San Stefano, odtod pa jo je mahnil v Reggio, kamor je prispel ravno ob osmih.
Ko je Musolino prispel do mesta, je previdno krenil v neko temno ulico in se ustavil pred krčmo, ki je bila po svoji vnanjosti precej čudna. Musolino je prav dobro poznal to krčmo, ki je bila na zelo slabem glasu, kajti v njej so se shajali ljudje dvomljive vrednosti in najrazličnejši cvet nežnega spola.
Radi večje previdnosti ni Musolino vstopil pri glavnem vhodu. Šel je okrog hiše in stopil v krčmo pri stranskih vratih, pa tudi ni stopil v veliko sobo, kjer so po navadi sedeli gosti, temveč je šel po dolgem hodniku, odprl čisto na koncu neka vrata in stopil v sobico, katero je imel krčmar vedno pripravljeno za takšne goste, ki so bežali pred policijo in ki niso hoteli, da bi jih kdo videl v tej krčmi.
Lastnik krčme je bil neki človek z rdečo brado, ki se je prej bavil s tihotapstvom in katerega so radi rdeče barve njegove brade imenovali »rdeči Jakopo«.
Krčmar se je v tem trenutku nahajal v veliki gostilniški sobi in stregel svojim gostom. Naenkrat pa se je zdrznil. V nekem kotu je napol tiho zabrenčal električni zvonec ...
»Rdeči Jakopo« je dobro vedel kaj to pomeni.
To je bilo znamenje, da je v skrito sobico prišel kakšen »prijatelj«, ki bi bil rad sam.
Krčmar je neopaženo izginil in odšel v sobico. Ko pa je odprl vrata, je začudeno obstal.
— Vi?! ... Vi ste tukaj?! je vprašal krčmar, ko je spoznal Giuseppa Musolina.
— Kakor vidiš! odgovori Musolino in se nasmehne.
— Ah, to je pa izredna drznost! Mar ne veste da vas iščejo po vseh kotih? Saj oblasti iztikajo in vohunijo po vsej deželi, da bi vas našle, vi pa se tako svobodno gibljete? ... Zares, vi ste izredno pogumni ...
— Ne, bolj sem žejen kakor pa pogumen, se je zasmejal Musolino. Jakopo, prinesi mi steklenico vina, potem pa pridi k tneni, da bova popila katero čašo na moje zdravje ...
Jakopo pomežikne s svojimi lokavimi očmi in odide iz sobice. Kmalu pa se je vrnil, prinesel je s seboj dve steklenici {{prelom strani}} vina in večerjo, vse to je postavil na mizo in sedel k svojemu gostu.
— Ah, ah! se je čudil krčmar. Kaj pa, če bi vas bil kdo videl? V Reggiju vas vsakdo pozna, lahko bi se kdo polakomnil na velikansko nagrado, ki so jo razpisali na vašo glavo ...
— Jakopo, kako pa bi bilo, če bi si ti zaslužil to nagrado? prekine Musolino krčmarja in ga motri s vprašujočitn pogledom.
— Jaz?! plane krčmar.
— Da, ti, zakaj pa ne?
— Bog ne daj! odvrne krčmar. Rajši bi imel, da bi mi odsekali obe roki, kakor pa da bi vas izdal ... Jaz nisem vaš sovražnik ...
— Sovražnika se jaz prav nič ne bojim, reče Musolino, Boga pa prosim, da bi me obvaroval pred prijatelji ... Toda, natoči vino pa ti bom povedal radi česa sem prišel ...
Krčmar odpre steklenico, natoči čaše in ponudi:
— Poizkusite to vino, pristno siciljansko je! Bog naj vas živi še mnogo let in naj vas obvaruje izdaje! Na vaše zdravje!
Čase so zažvenketale in oba sta jih izpraznila.
— Povejte mi torej, radi česa ste prišli? vpraša »rdeči jakopo«.
— Rad bi imel nekatere informacije ...
— Povedal vam bom vse, kar vem.
— Prav, reče Musolino. jakopo, povej mi, ali živi v Reggiju še državni pravdnik Bartolo?
— Živi! odgovori krčmar. Toda ni več državni pravdnik ...
— Temveč?
— Sedaj je predsednik senata ... K tej časti pa ga je dvignila vaša obsodba ...
— Ah, tako! se je zasmejal Musolino porogljivo. Ali pa je oženjen?
— Da. Pred letom dni se je oženil z neko bogato deklico iz Palertna, njenega očeta smatrajo za najbogatejšega človeka na Siciliji. Pripovedujejo, da je Bartolo dobil milijone.
— Ali pa je srečen v zakonu?
— Pravijo, da ga žena obožuje ...
— Ah, tega malopridneža! Ali pa je njegova žena lepa?
— Kakor angelj ... Toda zdi se mi, da ni vse tako kakor pripovedujejo ... nadaljuje krčmar. Njegova žena ni srečna ...
— Zakaj ne?
{{prelom strani}}
— Eh, zakaj!? se zasmeje Jakopo porogljivo. Koga bi vendar mogel osrečiti Cezare Bartolo? On živi razuzdano življenje, napada in se vsiljuje tujim ženam, niti ena deklica ni varna pred njim. Poleg tega pa preživi cele noči izven doma, kvarta in zapravlja, proti jutru pa se pijan vrača k svoji ženi ...
— Ah, malopridnež! je zasikal Musolino.
— V prvih mesecih zakona sta se mnogokrat prepirala, nadaljuje Jakopo, odkar pa se jima je rodil otrok ...
— Otrok? zavpije Musolino in udari s pestjo ob mizo.
— Da, nadaljuje Jakopo. Pred dvema mesecama se jima te rodil otrok, prava slika svojega očeta ... Senator je zelo ošaben in se ponaša s svojim sinom in od tedaj živi bolj zmerno, pijančuje pa še vedno.
— Kje pa stanuje? vpraša Musolino.
— V najlepši hiši v Reggiju, odgovori krčmar, na Emanuelovem trgu ...
— Hvala ti, Jakopo. To je vse, kar bi bil rad vedel. Sedaj pa mi še povej, kam hodi Bartolo vsako noč kvartat?
— V »plemiški klub«. To je hiša baš pred sodiščem, to pa najbrž veste, kje se nahaja to poslopje?
— Vem, vem, prav dofTro vem! Nikdar ga ne bom pozabil! reče Musolino trpko. Sedaj pa še nekaj: ali imaš zgoraj še tisto prenočišče?
— Seveda ga imam! odgovori krčrnar postrežljivo. Veste, moji gosti pa mnogokrat potrebujejo, jaz pa si prizadevam, da jim priskrbim vse ...
— Prav dobro! Hvala ti, Jakopo, ti veš ...
Musolino naenkrat umolkne.
V tem trenutku je zaslišal glas, ki je povzročil, da je Musolino vztrepetal ...
==Zavržen in preziran==
Giuseppo Musolino se ni zmotil, ko je dejal tiste usodne noči Gaetanu Krispiju v Latoni. da ga bo v Rimu zadela težka usoda.
Njegovo prerokovanje se je izpolnilo.
Ko se je Gaetano Krispi po svojem neuspehu vrnil s svojimi vojaki v Rim, so se vsi njemu dodeljeni oficirji združili in ga soglasno obtožili; pri obtožbi navedli, da je Gaetano {{prelom strani}} Krispi prekršil svojo vojaško dolžnost, trdili so celo, da je bit z Giuseppom Musolinorn v zvezi, kajti po njihovem mnenju bi bil razbojnika z lahkoto ujel ali pa ubil, on pa ga je pustil svobodnega.
Gaetano je poskušal, da bi se opravičil, toda brez uspeha postavili so ga pred vojaško sodišče. Krivda je bila očividna in radi izdaje bi bil moral biti obsojen na smrt, radi ugleda pa, ki ga je užival njegov oče, so sodniki spremenili svoje mnenje in ga obsodili samo v toliko, da so ga odpustili iz vojaške službe in mu vzeli častniško čast.
Za mladega Krispija je bil to težak udarec.
| |||