Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 17.052:
{{prelom strani}}
Ni bilo noči, da bi ne bil klub do zadnjega kotička zaseden, tu so si priganjali plemiči s kvartanjem strašen dolg čas.
Marsikdo je zgubil tukaj velikanske vsote, toda za obiskovalce kluba to ni bilo ibaš usodno, kajti bili so večinoma člani uglednih in premožnih rodbin.
Tudi Cezare Bartolo je bil stalni obiskovalec »Plemiškega kluba«, čeprav v zadnjih tednih ni ostajal v klubu tako dolgo, kakor včasih.
Tudi nocojšnji večer so se jele dvorane kluba polniti s svojimi stalnimi gosti.
Okoli desetih je prišel v klub visok gospod s precej dolgo, napol sivo brado. Na sebi je imel dragocen površnik, na glavi pa cilinder.
Njegova pojava je bila poosebljena eleganca, njegovo vedenje pa je bilo kavalirsko in neoporečno.
Ko je stopil v spodnji del poslopja, se je napotil v garderobo, odložil tam svoj površnik, klobuk, palico s srebrnim držajem in rumene rokavice. Potem pa se je napotil po prekrasno razsvetljenih in širokih stopnicah v prvo nadstropje, krenil je v dvorano, kjer so po navadi večerjali, in sedel k neki mizi.
Naročil si je, bogato večerjo, po večerji pa je odšel v dvorano za kajenje in vzel neke novine. Čital je brez posebnega zanimanja, pri tem pa je večkrat pogledal proti vratom.
Nihče izmed stalnih gostov ga ni poznal in po vsem se je videlo, da je odlični gost tujec.
Sedel je kakor da bi nekoga pričakoval.
In zares, kmalu po desetih so se odprla vrata in v dvorano je stopil predsednik sodnega senata Cezare Bartolo, ki je pozdravljal in odzdravljal gostom na vse strani .
Tujec je takoj vstal, se približal Bartolu, se mu priklonil in ga vprašal z ljubeznjivim glasom:
— Oprostite, gospod! Ali imam čast govoriti z gospodom senatorjem Cezarjem Bartolom?
Bartolo je začudeno pogledal tujega plemiča, se mu priklonil in odgovoril:
— Da, jaz sem to!
— Veseli me, da sem vas tako hitro našel, reče tujec in se zopet priklone. Prihajam namreč iz Rima in vam prinašam pozdrav od vašega prijatelja grofa Luigija Borgeza ...
— Ah, prekrasno! vzklikne Bartolo. Nenavadno vesel {{prelom strani}} sem, da se me gospod grof spominja. Toda, oprostite, niste mi še povedali, s kom imam čast ...
— Jaz sem grof Saverin Barkasso! se priklone tujec.
— Prav gotovo ste tudi vi grofov prijatelj v vpraša Cezare Bartolo.
— Ah, da, midva sva nerazdružljiva tovariša in mislim, da ni bilo še na svetu dvoje ljudi, med katerima bi vladalo večje prijateljstvo, kakor rned menoj in Luigijem Borgezom.
— Vi ste iz Rima, kajneda? vpraša Bartolo.
— Ne. V Rimu preživim sicer večina leta, toda moj dvorec se nahaja v Dalmaciji ... Tam se nahaja moje ogromno bogastvo, ladje, tvornice ...
— Bodite prepričani, reče Bartolo navdušeno, da sem zelo vesel, da sem vas spoznal. Ker vas priporoča moj prijatelj grof Luigi Borgeze, ste mi od srca dobro došli.
— Gospod grof, ali mi dovolite, da vas predstavim svoji ožji družbi?
— O, prosim, me bo zelo veselilo? se priklone grof Barkasso.
— Ali ste morda prijatelj kvartanja? vpraša senator in se nasmehne.
— Zelo prijetno bi mi bilo, če bi si mogel skrajšati to edino noč, ki jo nameravam preživeti v Reggiju, s kvartanjem v prijetni družbi, odvrne grof in se tudi nasmehne.
Po tem nasmehu je vsakdo lahko sklepal, da je kvartarije njegova najljubša zabava ...
To je sicer tudi popolnoma razumljivo, kajti kdor je bil Luigijev prijatelj, je moral biti kvartopirec, ker Luigi Borgeze je ljubil samo takšne ljudi, ki so kvartali in živeli razuzdano kakor je živel sam.
Senator Bartolo je prijel grofa za roko in ga odpeljal v dvorano za kvartanje. Dvorana je bila že skoraj polna in zdelo se je, da so vsi pričakovali Bartola, kajti ko se je senator s tujcem pojavil na pragu, so ga vsi veselo pozdravljali.
Cezare Bartolo je predstavil gosta svoji družbi, potem pa je stopil k neki mizi, pri kateri je sedel neki starejši gospod, katerega je Bartolo predstavil kot vojvodo Montebala.
— Sedaj pa začnimo! reče neki mladi plemič.
— Kar začnimo! je pristavil Bartolo, zdelo se je, da je komaj pričakal začetek igre. Sinoči nisem imel sreče, toda upam, da se bo nocoj vrnil izgubljeni denar v mojo listnico.
{{prelom strani}}
— Gospoda, kdo prevzame banko? je navdušeno zaklical senator Cezare Bartolo.
— Jaz! se je oglasil neki mladi, toda vseh sladkosti življenja sit gospod, čigar starši so živeli v Benetkah.
Vsi so prisedli k dolgi mizi in igra je začela.
Grof Barkasso je stresel iz denarnice pred sebe na mizo kup zlatnikov. Ta vsota je bila tudi za to družbo dobro priporočilo in jamstvo.
Cezare Bartolo je sedel poleg svojega novega prijatelja in poželjivo gledal zlato. Tujec se prve igre ni udeležil. Pri drugi partiji je vložil nekaj zlatnikov in jih izgubil.
Izgubil je nekolikrat in vsi so mislili, da ne zna igrati in prizadevali so si, da bi mu izpeljali čim več zlatnikov; radi tega so nanj prav posebno pazili.
Prijatelj in tovariš Luigija Borgeza pa se radi izgube in prav nič razburjal. Zaupal je v svojo srečo in zares, sreča se je obrnila.
Grof Barkasso je dobival partijo za partijo in kup zlatnikov se je pred njim vedno večal.
— Jaz imam za danes dovolj! je rekel mladi Benečan in prebledel.
— Kdo prevzame banko? vpraša Bartolo.
Nihče se ne oglasi.
— Če je gospodi prav, jo bom prevzel jaz! reče grof Barkasso po kratkem molku. Upam, da boste vsi po malem doprinesli, da se bo moj dobitek povečal, ali pa da bo izginit ta kup zlatnikov ... Torej naprej, gospoda!
— Ta-le mi ugaja! zašepeče vojvoda Montebalo Cezarju Bartolu. Čestitam vam, pripeljali ste nam odličnega gosta ... Odkod ga pa poznate?
— Moj prijatelj, grof Luigi Borgeze, odgovori Bartolo, mi je poslal po njem pozdrav iz Rima. Zares, to je zelo prijeten človek. Škoda je samo, da že jutri odide ... toda, jaz mu bom branil, ne bom ga pustil iz Reggija ...
Grof Barkasso je gledal s svojim strogim pogledom Bartolu naravnost v oči.
— Da, proti vam sva ravno jela snovati zaroto! se je zasmejal stari vojvoda, ko je opazil grofov pogled. O vašem jutrišnjem odhodu ne sme biti ni govora. V Reggiju morate ostati vsaj nekaj dni ...
— Gospod vojvoda, zelo žal mi je, da se ne morem odzvati vašemu ljubeznjivemu vabilu, se ie skrivnostno nasmehnil {{prelom strani}} grof Barkasso. Čeprav bi rad ostal v tej prijetni družbi» vendar mi to ni mogoče ... Jutri moram na vsak način odpotovati, moram po opravkih ...
— Škoda, da vas bomo že tako hitro izgubili! je pristavil tudi senator Bartolo.
Tudi tokrat je grof Barkasso predsednika senata v Reggiju pomembno pogledal.
— Nadaljujmo, gospoda! reče Bartolo. Bomo videli, če je sreča prijateljica našega novega znanca!
— Igra začenja! reče grof.
Zlatniki so zažvenketali in čez malo trenutkov je bila miza pregrnjena z vlogami. Grof obrne karte.
Vsi so s strašno napetostjo čakali na rezultat, edino grof Barkasso je bil popolnoma miren. Na njegovih ustnicah je ležal pritajen smehljal zadovoljstva.
Grof Barkasso se skoraj ni zmenil za svojo okolico. Kadar pa je dvignil glavo, je usmeril svoj pogled edino na Cezarja Bartola.
Zdelo se je, da je bil njegov mir zasnovan na trdnem upanju, da bo dobil partijo, kajti kadar je obrnil karto so vsi prisotni vzkliknili od začudenja.
Grof je partijo dobil in potegnil k sebi vse vloge.
Največ je izgubil Bartolo. Lotevala se ga je vedno hujša strast in vlagal je vedno večje vsote. Grofa Barkassija pa sreča ni zapustila in čez pol ure je imel pred seboj že lepo premoženje, za katerega bi ga zavidal marsikateri plemič.
Bartolo je postajil vedno bolj razburjen.
— Pri vseh svetnikih! vzklikne Bartolo naenkrat. To vendar ni mogoče, da bi me sreča popolnoma zapustila. Grof Barkasso, ali hočete, da preizkusiva najino srečo?
— Hočem! odgovori grof z ledenim mirom. Jaz sprejmem vsakršen pogoj!
Bartolo je do sedaj izgubil že sedem tisoč lir. Rad bi, da bi si nadomestil to izgubo, zato je stresel na mizo zadnjih pet tisoč lir, ki jih je imel pri sebi.
— Grof! reče Bartolo razburjeno. Jaz vložim pet tisoč lir!
— Sprejmem! odgovori grof Barkasso mirno.
Vsi so odstopili od igre in z zanimanjem opazovali okoli zelene mize borbo med predsednikom senata, Bartolom in novim. doslej neznanim gostom, čigar neustrašenost so vsi občudovali.
{{prelom strani}}
Smrtna bledota na Bartolovem obrazu in njegova razburjenost sta njegovim prijateljem jasno govorila, da mu je mnogo na tem, da bi igra končala v njegovo korist.
V salonu je zavladala tišina. Grof je z nadnaravnim mirom mešal karte in obrnil ...
— Izgubili ste! reče grof senatorju Bartolu.
Vzklik čudenja in občudovanja se je zaslišai med opazovalci.
— Izgubil! je zamrmral Bartolo skozi zobe, njegov obraz pa je pobledel od jeze.
— Žal mi je! odgovori grof Barkasso in potegne denar k sebi.
— Nič zato! zastoka Cezare Bartolo. Igrajva dalje! Res je, izgubil sem dvanajst tisoč lir, pri — Vaša častna beseda ima zame večjo vrednost, kakor denar cele italijanske države! odgovori grof Barkasso in strogo pogleda senatorja Bartola.
— Pravi plemič! zašepeta sam pri sebi vojvoda Montebalo, glasno pa reče:
— Predsednik, vi pozabljate, da z grofom ne morete igrati na častno besedo. »Častne dolgove« moramo poravnati v roku dvajset štirih ur, grof pa odpotuje že jutri ...
— Midva bova pa kljub temu nadaljevala igro! reče Bartolo z drhtečim glasom. Če bom pa tudi sedaj izgubil, bo gospod grof pač tako ijubeznjiv, da me bo spremil do mojega stanovanja, kjer mu bom plačal dolg.
— Eh, to pa je nekaj drugega! reče vojvoda.
— Grof, ali se strinjate, da igrava za izgubljenih dvanajst tisoč lir?
— Ko bi vedeli, kdo sem, se zasmeje grof, bi mi ne stavljali takšnih vprašanj. Nikdar v življenju še nisem zavrnil vabila k borbi, čeprav pri zeleni mizi. Gospod predsednik, jaz se strinjam z vami ...
V dvorani je zopet vse utihnilo.
Grof obrne karte in — Bartolo je zopet izgubil.
— Naprej! je trepetal Bartolo.
In zopet je izgubil.
Nadaljevala sta igro in čez pol ure je bil Bartolo lažji za štirideset tisoč lir.
Opazovalci so onemeli, čudili so se redki sreči, ki je {{prelom strani}} spremljala grofa Barkassa. Predsednik senata pa je bii bolj podoben mrliču kakor živemu človeku.
Grof Barkasso pa je ostal prav tako miren, kakor je bil takrat, ko je igra pričela. Sedaj pa je položil karte na mizo, vstal, stopil k Bartolu in mu rekel:
— Gospod! Pozno je že ... dve je že čez polnoči. Mislim, da bi vam bilo neprijetno, če bi vas v tem poznem nočnem času spremljal domov. Ta mali dolg mi plačate lahko drugič, kadar bom zopet prišel v Reggio ...
— Ne, gospod senator se ne more strinjati s tem, se vmeša stari vojvoda. Glede dolgov so pravila kluba zelo stroga, posebno pa še glede dolgov, ki izhajajo iz kvartanja. Dolg mora biti še nocojšnjo noč poravnan. Vi, gospod grof, boste spremili gospoda predsednika do njegovega stanovanja in stvar bo v miru urejena.
— Da, da gospod grof, najboljše bo, če greste z menoj, je zastokal Bartolo in vstal.
— Prav, pojdiva torej! reče grof Barkasso z globokim glasom, ki je bil podoben zamolklemu bobnenju, oznanjajo, čemu vihar in nevihto, ki se je zbirala nad glavo nekdanjega državnega pravdnika Cezarja Bartola, človeka, ki je v sodni dvorani v Reggiju zahteval smrtno obsodbo za Giuseppa Musolina ...
==Strašna sodba==
Vsa družba je vstala, da bi se poslovila in da bi spremila srečnega gosta grofa Barkassa, ki je v teh kratkih urah vzbudil splošno zaupanje in si pridobil simpatije vseh gostov »Plemiškega kluba«.
— Gospod grof, s svojo plemenitostjo ste vzbudili občudovanje nas vseh, je dejal stari vojvoda, ko se je poslavljal od grofa Barkassa. Vi ste zares pravi plemič! Če bi ne živeli tako daleč, bi vas prav rad posetil v vašem dvorcu ...
— S tem bi mi storili izredno veselje! odgovori grof Barkasso in se priklone, pri tem pa se je zopet pomenljivo nasmehnil. Ah, gospoda, ko bi vi vedeli, kako lepo je v mojem dvorcu. To je pravcati grad v oblakih ...
Po teh besedah se je grof Barkasso poslovil od vojvode in od ostalih.
— Srečno pot! so enoglasno vzkliknili vsi prisotni.
{{prelom strani}}
— Daj Bog! si je mislil grof Barkasso sam pri sebi, ko je šel z Bartolom iz dvorane.
Šla sta v garderobo, vzela sta svoje stvari, se oblekla in odšla iz klubskih prostorov.
— Ah, kako krasna noč! je vzkliknil grof, ko sta prišla na ulico. Gospod senator, ali je daleč do vaše hiše?
— Ne, moja hiša ni daleč odtod, komaj deset minut! odgovori Bartolo jezno.
— Kakšno poslopje pa je to-le? vpraša naenkrat grof, ko se je ustavil pred hišo poleg kluba.
— To je sodnijska palača, odgovori Bartolo.
— Ah, to je torej ta slavna palača, v kateri je bil obsojen Giuseppo Musolino? vzklikne grof.
Pri tem imenu je Bartolo vztrepetal, nekaj mu je stisnilo grlo in komaj je spregovoril:
— Da, to je!
— Gospod senator, ali je resnica, da ste svojo slavo in karijero sezidali na tem procesu?
Bartolo je grofa začudeno pogledal, toda takoj se je spomnil, da je grof Barkasso prijatelj Luigija Borgeza in da je najbrž od njega vse zvedel, zato je rekel:
— O tem vam je prav gotovo že pripovedoval najin prijatelj Luigi Borgeze?
— Tako je, potrdi grof.
— Res je, nadaljuje Bartolo. V mojem življenju je bil to največji uspeh, pravcati triumf! Jaz sem prvi spregledal in spoznal vso podlost in pokvarjenost Giuseppa Musolina in poslal sem ga za dvajset eno leto v ječo ...
— Toda, slišal sem, da je pobegnil? vpraša grof Barkasso.
— Res je, pobegnil je iz ječe na svobodo in sedaj je Giuseppo Musolino strah in trepet kalabrijskih gora, toda upam, da bo kmalu konec njegovega neomenjenega gospodarenja.
— Kmalu bo tudi njemu odklenkalo, kajti roka pravice že izteguje svoje prste po njem in ne bo dolgo trajalo, ko ga bo zgrabila in spravila na varno ...
Grof Barkasso obstane in se zamisli.
— O Musolinu pripovedujejo po vsem svetu. Tudi jaz sem mnogo čital in slišal o njem. Ko pa sem že ravno v tem mestu, bi mi storili velikansko uslugo, če bi mi hoteli pokazati sodno dvorano, kjer je bil obsojen Giuseppo Musolino.
— Predstavljajte si, kako bi bilo zanimivo, če bi mogel {{prelom strani}} v družbi svojih ožjih prijateljev pripovedati, da sem bil v sodni dvorani in stal na tistem mestu, kjer je bil takrat sodnik, ko je obsodil Musolina?
— O, to pa je čisto lahka stvar, odgovori Bartolo. Če ostanete še jutri v Reggiju, vam bom ž veseljem izpolnil to željo ...
— Ali bi ne hoteli tega storiti že nocoj? vpraša grof zelo ljubeznjivo. Kot predsednik senata imate brez dvoma ključe vedno s seboj?
— Da, to je res, imam jih pri sebi ...
— Prosim vas torej, storite mi to uslugo, je prosil grof Barkasso z vljudno kretnjo.
— Dobro, dragi grof. Pojdite z menoj! reče Bartolo. Če ze to želite, vam bom pokazal sodno dvorano in tisto mesto, s katerega sem dvignil tisto slavno optožbo proti Giuseppu Musolinu.
In Bartolo je peljal grofa okoli palače ter odprl neka stranska vrata. Oba sta vstopila. Po širokih stopnicah sta šla v prvo nadstropje in Bartolo je odprl vrata sodne dvorane in vstopil, grof je šel za njim.
Skozi sedem velikih oken je prodirala jasna lunina svetloba in razsvetljevala veliko dvorano. Srebrna mesečina pa je napravila velikanski prostor nekam skrivnosten.
Grof Barkasso je za trenutek obstal pri vratih in pogledal okrog sebe. Bil je zelo razburjen. Z nemirnim pogledom je begal s predmeta na predmet.
Zagledal je dolgo mizo, pri kateri sede po navadi sodniki, na desno je. videl malo vzvišen prostor, raz katerega prečita državni pravdnik obtožbo proti obtožencu:
Ubogi obtoženec pa sedi na klopi, katero je grof zagledal sedaj spodaj pred dolgo mizo. Na tej klopi je sedel nekoč tudi Giuseppo Musolino.
— Ha, vi ste malo vznemirjeni! reče Bartolo in se nasmehne. Razumem vas, gospod grof. Ta čuden in skrivnosten prizor, ki ga nudi ta dvorana, ko je razsvetljena po bledi mesečini in pa dejstvo, da je bil tukaj obsojen Giuseppo Musolino, razbojnik vseh razbojnikov, vas navdaja z nekim čuvstvom, ki bi bilo skoraj podobno strahu, kajneda, gospod grof?
— Toda bodite brez skrbi ... je nadaljeval nekdanji državni pravdnik. Giuseppo Musolino ne sme v Reggio ... O, če bi se samo poskušal vtihotapiti v naše mesto, bi ga tukaj prijeli in zopet okovali ter vrgli v temnico.
{{prelom strani}}
Grof je molčal, njegove blede ustnice pa je stresel lahen smehljaj.
Cezare Bartolo pa prime grofa pod pazduho in ga pelje v sredino dvorane, med potjo pa mu je pripovedoval:
— Pojdite z menoj, grof, pokazal vam bom, kar vas zanima. Poglejte, to-le je zatožna klop, na kateri je sedel okovan Giuseppo Musolino, tisto vzvišeno mesto pa je prostor, odkoder sem obtožil Giuseppa Musolina ...
— Ah! zavzdihne grof Barkasso. To je moral biti veličasten prizor!
— Prizor za bogove, vam pravim, pristavi Cezare Bartolo. Kaj takega človek ne more opisati z besedami, to mora človek videti, doživeti ...
— Dovolite torej, naj vidim, reče hitro grof Barkasso. Dovolite mi, da odidem na prostor, kjer ste bili vi med obravnavo proti Musolinu, vi pa bodite tako ljubeznjivi in sedite na zatožno klop, kjer je nekoč sedel Giuseppo Musolino.
— Jaz bom nadomestoval tožitelja, vi boste pa obtoženec, tako bom morda doumel veličastnost trenutka, ko so obsodili Musolina, morda bom občudil tudi jaz tisto veselje, ki je navdajalo vas, ko ste ga tožili ...
Bartolo pa je na vsak način želel, da bi grofa čim dalje zadržal, kajti upal je, da grof ne bo hotel oditi z njim po denar, če se bo že nagibalo k dnevu in tako bi odgodil vsaj za nekaj časa velikansko plačilo.
Radi tega je takoj ugodil grofovi želji. Sedel je na zatožno klop, grof Barkasso pa je sigurnih korakov odšel na vzišeni prostor državnega pravdnika.
— Ah, vam bi pa zares izvrstno pristopala uloga državnega pravdnika, se je zasmejal Bartolo.
— Morda! je odvrnil grof Barkasso in se tudi nasmehnil.
— Poskusite torej, da bom vsaj videl, je nadaljeval Cezare Bartolo s prisiljenim smehom, prizadeval si je, da bi grofa zadržal, kolikor bi ga pač mogel.
—
— Prav, poskusil bom! odgovori grof Barkasso. Vi si mislite, da sem jaz državni pravdnik, vi pa obtoženec — jaz pa si bom mislil, da sem obtoženec — jaz pa si bom mislil, da sem Giuseppo Musolino. Torej, gospod Cezare Bartolo, vi ste obtoženec! ...
{{prelom strani}}
— Ah, vi me obtožujete, ker sem izgubi! pri kvartanju štirideset tisoč lir ... se zasmeje Bartolo.
— Ne radi tega, temveč radi nečesa drugega! odgovori grof Barkasso z vedno močnejšim glasom, ki se je izborno živel v ulogo državnega pravdnika.
— Cezare Bartolo, jaz te obtožujem in ti boš omahnil pod težo svoje krivde ...
— Bravo! ... Bravo! ... vzklikne Bartolo. Začetek je dober ... Vi govorite kakor pravcati tožitelj ...
— Vsak človek ima pravico do svojega življenja in vsakdo je lahko tožitelj! nadaljuje grof Barkasso z globokim glasom. Posebno lahko pa je človek tožitelj zločincu! Toda, gorje mu, ki toži nedolžnega ...
— Cezare Bartolo, jaz te obtožujem, da si bil od tistega dne, ko si nastopil službo državnega pravdnika, nepravičen, podel, podkupljiv, v službi ti ni bila nikdar vodnik ljubezen napram pravici in resnici, ti si sodil po zlatu, kjer je bil večji kup, tja je padla odločitev ... Za svoje krivo izrečene obsodbe si bil podkupljen ...
Grofov glas je odmeval po prazni dvorani.
Bartolo je nekaj časa gledal grofa, njegove besede so ga osupnile, takoj pa se je spomnil, da posnema grof Barkasso Giuseppa Musolina in Bartolo se je zagrohotal.
— Priznati vam moram, reče Bartolo, da prav dobro zastopate tožitelja in če bi ne vedel, da je vse to samo šala, komedija ...
— Ne, Bartolo, motiš se! To ni komedija ... To je strašna resnica! zagrmi grof s svojega mesta. Vedi, da je nastopil trenutek. ko si ti obtoženec, tvoj tožitelj pa je sam — Giuseppo Musolino! ...
Bartolo plane s svojega sedeža.
Izbuljil je svoje velike oči in strmel v grofa, kolena pa so se mu tresla od strahu.
Strašni glas, ki je sedaj odmeval po dvorani, ga je spominjal na tistega človeka, ki je nekoč prisegel ravno v tej dvorani tisto strašno maščevanje.
Spoznal je Musolina!
In zares, elegantni in odlični grof Barkasso ni bil nihče drugi, kakor Giuseppo Musolino, strašni osvetnik, ki je prišel s ponarejeno brado in pod tujim imenom v »plemiški klub« v Reggiju, da bi poiskal svojega sovražnika Cezarja Bartola in izvršil strašno maščevanje, katerega mu je prisegel.
Bartola se je lotil smrtni strah.
{{prelom strani}}
— Da, Bartolo, pred teboj stoji Giuseppo Musolino! nadaljuje strašni sodnik.
— Ali se spominjaš na sodbo, ki so jo v tej dvorani izrekli proti meni in sicer na tvojo zahtevo? Ali se spominjaš malopridnež, kako si zastavil vse svoje moči, da bi me uničil in mi priskrbel smrt ali pa vsaj dosmrtno ječo?
Bartolo je obupno zaječal.
— Prodal si svojo dušo, za pest zlata si obsodil Giuseppa Musolina. Ti si tedaj sodil po zapovedi Luigija Borgeza, jaz pa sodim sedaj po zapovedih Boga, vsemogočnega!
— Bog me je poslal sem, ne da bi maščeval samo samega sebe, temveč tisoče onih, ki si jih ti nedolžne obsodil in onesrečil, strmoglavil si jih v ječe te nesrečne države, v kateri najprej izstradajo ljudi, potem pa jih hranijo po temnicah.
— Toda, Cezare Bartolo, zapečatena je knjiga tvojih lopovščin, tudi tebi je udarila zadnja ura! Napočil je enkrat tudi dan tvoje strašne sodbe! ...
Musolinov strogi glas je odmeval po prazni dvorani kakor da bi grmelo nekje v daljavi in ta grom je povrzročal, da je predsednik senata, mogočni človek v Reggiju trepetal kakor bilka, ki jo stresa veter ...
Z obema rokama se je Cezare Bartolo naslonil na zatožno klop, bil je bled kakor smrt, ko je pričakoval strašno sodbo.
Hotel je nekaj reči, toda v grlu ga je tiščalo, da ni mogel spregovoriti niti besedice.
Strašni, surovi in neusmiljeni človek, ki je brez trohice usmiljenja, brez vsakršnega čuvstva gledal svoje mnogoštevilne nedolžne žrtve, ki so pred njim trpele in se zaman upirale krivici, ki se jim je godila, je trepetal od strahu pred svojim strašnim tožiteljem in sodnikom.
— Cezare Bartolo! nadaljuje Giuseppo Musolino. Jaz sem tvoj tožitelj — jaz te tožim za vse tvoje zločine.
— Cezare Bartolo, jaz sem tvoj sodnik — in te obsojam na smrt za vse tvoje zločine!
— Cezare Bartolo, jaz bom tudi tvoj krvnik!
Bartolo krikne kakor ranjena zver ...
V tem trenutku je v dvorani nekaj zaropotalo.
V svoji upravičeni jezi je Musolino porinil mizo, ki se je z velikanskim truščem podrla in kakor bi trenil se je znašel v bližini Cezarja Bartola.
{{prelom strani}}
Njegove oči so se strašno svetile in Bartolu se je zdelo, da vidi pred seboj zbesnelega tigra.
Cezare Bartolo je v smrtnem strahu vztrepetal in omahnil na zatožno klop, Musolino pa ga je krepko zgrabil za prsa in ga dvignil.
— Ha, strahopetnež! je zagrmel Musolino. Bojiš se smrti, ti, strašilo nesrečnežev! Mar se nisi nadejal tega trenutka? Mar si pozabil na mojo prisego, mar si pozabil na strašno maščevanje, ki sem ti ga prisegel takrat, ko si me obsodil na dvajset eno leto ječe!?
— Ah, ti si mene poslal v ječo — jaz bom pa tebe poslal v grob!
— Milost! je zastokal Bartolo.
— Molči, pes! je zaškripa! Musolino z zobmi in močno stresel napol mrtvega predsednika senata.
— Mar se drzneš prosjačiti milosti ti, ki nisi nikdar poznal usmiljenja napram tvojim nedolžnim žrtvam! Mar smeš pričakovati milosti od Giuseppa Musolina ti, ki si me na tako neusmiljen način uničil za pest zlata?
— Ne, Bartolo! Prisegel sem, da se bom maščeval tebi in vsem, ki so se pregrešili zoper mene. Vidiš, Bartolo, Giuseppo Musolino je prišel, da bo izvršil svojo prisego!
— Grbastega in podlega Zokalija sem že poslol na oni svet. Sedaj si na vrsti ti. Za teboj bo zaplesal smrtni ples Luigi Borgeze, za njim pa bodo prišli na vrsto vsi ostali, drug za drugim ...
Bartolo je blodil z očmi.
— Milost, Musolino! ... je zaječal Bartolo s pojemajočim glasom. Usmili se me ... jaz imam ženo ... imam otroka ...
— Ha, tvoja žena — Vse mesta bo razsvetlil krvavordeč plamen, kakor da bi bilo oškropljeno s krvjo.
— Tebe pa, Cezare Bartolo, bodo našli jutri ravno na tem mestu, tukaj te dobo našli prav takšnega, samo brez srca, brez tvojega ostudnega srca ...
— Srce! ... zastoka Bartolo. Musolino, kaj nameravaš storiti z mojim srcem? ...
— Ničesar drugega, kakor samo to, kar sem ti v svoji prisegi obljubil! reče Musolino. Mar si pozabil, da sem takrat prisegel, da ti bom iztrgal srce iz prsi?
{{prelom strani}}
Bartolo zapre oči.
Musolino je močno zgrabil onemoglega Bartola, ga dvignil in položil na dolgo mizo, ki je bila pokrita s črnim suknom.
Bartolo je trepetal po vsem telesu.
Musolino je raztrgal obleko na prsih svoje žrtve in z roko obtipal mesto, kjer je srce bilo zelo hitro, potem pa je udaril s pestjo ob srce in zavpil:
— Vidiš, kako bije sedaj to nečisto srce, ki je bilo do sedaj vedno ledeno mrzlo in trdo kakor kamen ...
— Cezare Bartolo, jaz hočem videti to srce, držal ga bom v svoji roki, ko pa se ga bom nagledal, ga bom vrgel na tla in ga poteptal s svojimi nogami ...
Bartolo ni več prosil.
Musolino potegne svoj nož.
— Cezare Bartolo, pojdi k Bogu iskat pravice! je zagrmel Musolino in napravil na mestu, kjer je bilo srce, križ. Umri brez molitve!
Bartolo obupno krikne, ostro bodalo pa se mu je zarilo v prsi in rdeča kri je brizgnila.
V tem trenutku je dvorano pretresel strašen krik, ki je bil bolj podoben rjovenju ranjene in premagane zveri, kakor pa človeškemu vpitju.
Bodalo je bilo v krepkih rokah.
— Ah! zavrisne naenkrat Giuseppo Musolino kakor omamljen od veselja.
V roki je držal krvavo srce svojega sovražnika, ki ga je hotel uničiti in kateremu je Giuseppo Musolino po obsodbi prisegel krvavo maščevanje.
Sedaj je bilo maščevanje izvršeno. Strašno, krvavo maščevanje ...
Danes je sodil Musolino.
Danes je bil obsojen podlež, nepravičen in podkupljiv državni pravdnik in sodnik, sedanji predsednik senata in zločinec Cezara Bartolo.
Musolino je trepetal od razburjenja, drhtel od radosti, drhtel je omamljen od čuvstva sovraštva in maščevanja.
Svoj strmeč in žareč pogled je uprl v krvavo srce, ki ga je stiskal v roki.
— Ti, krvavo srce, boš pogasilo del mojega hrepenenja po strašnem maščevanju! je govoril Giuseppo Musolino zamolklo, njegov glas pa je drhtel.
{{prelom strani}}
Med temi besedami se je počasi spustil na kolena, svoj pogled pa je uprl proti nebu.
— Bog, ti, ki poznaš moje trpljenje, ti, ki veš za veliko krivico, ki so mi jo povzročili moji sovražniki, ti, vsemogočni, ki poznaš mojo dušo, mi oprosti to delo, ti veš, da je tako moralo biti, kajti to je moje maščevanje!
— Ti veš, da ne želim nikomur ničesar hudega — toda maščevati se moram, ker to sem prisegel ...
Musolino povesi glavo in nadaljuje:
— Bartolu sem dejal, da bom uničil njegovo ženo in njegovega otroka, toda tega ne bom storil! To sem mu rekel samo zato, da bi povečal njegovo trpljenje, toda Giuseppo Musolino ni zločinec, on se .nedolžnih ne dotakne — ta dva pa sta nedolžna, nista kriva za zločine tega lopova!
To rekši se je Musolino počasi dvignil.
S svojim nožem je odrezal košček sukna z mize in zavil vanj Bartolovo srce, obrisal si je krvave roke in hitro odšel iz sodne dvorane, kjer je izrekel ki izvršil strašno sodbo.
Odhitel je po stopnicah navzdol, hitro je obstal na prazni ulici, ki jo je pokrivala poltema.
Na vratih se je malo ustavil in globoko vdihnil sveži jutranji zrak, potem pa je hitrih korakov odšel po praznih ulicah.
Med potjo ni srečal nikogar.
Na voglu neke ulice pa je naenkrat obstal.
Pred njega je skočil velik pes.
Musolino je malo premišljeval, potem pa je hitro razvil omot in prikazalo se je Bartolovo srce.
Musolino se je prezirljivo nasmehnil.
— Pridi sem! je zaklical psu in vrgel predenj iztrgano srce.
Velika žival je hlastno planila na kos mesa, ki je še dišal po sveži krvi.
— Ha, Cezare Bartolo, morda pa ni slučaj, da je prišla ta žival in končala moje maščevanje!
Medtem ko je pes hlastno grizel in požiral posamezne koščke, je Musolino potegnil iz žepa majhen zvešček, iztrgal list in napisal nanj nekaj besedi, potem pa je pritrdil listek živali na ovratnico tako; da ga je lahko vsakdo opazil in tudi prečital.
Nekaj časa je ostal Musolino še na tem mestu, potem pa se je napotil proti krčmi rdečega Jakopa.
Že se je danilo. Čez nekaj ur je nastal nov dan in Reggio
<center>— — — — — — — — — —</center>
Zavladalo je splošno razburjenje in nihče ni vedel, kdo je morilec. Ta negotovost pa ni trajala dolgo. V prvih jutranjih urah je pripeljal na sodišče neki moški velikega psa, ki je imel na ovratnici pritrjen majhen listek.
Takoj so vzeli listek z ovratnice, ko pa so prečitali njegovo vsebino, tedaj sta zavladala šele pravi strah in osuplost.
Na listku je bilo napisano:
— Ta žival je nocojšnjo noč požrla srce največjega zločinca v Kalabriji, Cezarja Bartola, ki sem ga jaz iztrgal iz prsi zločinca. To je strašna sodba, to je osveta
::::::::::::::Giuseppa Musolina.
==Dobri angel==
Knez Alberto Borgeze je sedel v biblioteki svoje palače v oknu in se bavil s knjigami.
Okoli desetih je stopil v biblioteko stari upravitelj dvorca, Kristofo, in prinesel zakusko, katero je knez Alberto po navadi potižil v biblioteki.
— Ali je vstala moja hči? vpraša knez Alberto, ko je pogledal starega Krištofa.
— Saj tudi ni čudno, da tako dolgo spi, reče knez. Gotovo je trudna, kajti nocoj se je pozno vrnila z lova, ki je bil v bližini Reggija. Kar pustite jo, naj revica spi. Mladost potrebuje spanja in mnogo počitka Stari Kristofo se priklone, toda ne odide. Obstal je na mestu, kakor da bi hotel še nekaj reči.
— No, kaj je? ga vpraša knez.
— Milostljivi gospod! reče Kristofo. Pred vrati stoji neka deklica, ki želi govoriti z vami. Ne vem, ali jo smem pustiti v biblioteko?
— Mislim, da ne gre za miloščino, pristavi ponižno stari Kristofo. Deklica ni siromašna. Ona je hčerka nekega bogatega trgovca Abrahama Holepa ...
— Prav, pripelji jo! je zapovedal knez.
| |||