Pripovedka o Hudičevej gori: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | prejšnji = | naslednji = | naslov = Pripovedka o Hudičevej gori | normaliziran naslov = | poglavje = | avtor = Bret Harte | prevajalec = | izdano = ''{{...)
 
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 18/31–34 {{mp|leto|1885}}
| vir =
{{fc|dlib|W3MHHSND|s=1–2|31}}, {{fc|dlib|EI4XS0HT|s=1–2|32}}, {{fc|dlib|4HTSQI10|s=1–2|33}}, {{fc|dlib|D8JW4AGG|s=1–3|34}}
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-W3MHHSND/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1885%27&pageSize=25&sortDir=ASC&sort=date&frelation=Slovenski+narod&page=3 31],
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EI4XS0HT/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1885%27&pageSize=25&sortDir=ASC&sort=date&frelation=Slovenski+narod&page=3 32],
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4HTSQI10/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1885%27&pageSize=25&sortDir=ASC&sort=date&frelation=Slovenski+narod&page=3 33],
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-D8JW4AGG/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1885%27&pageSize=25&sortDir=ASC&sort=date&frelation=Slovenski+narod&page=3 34]
| opombe =
| dovoljenje = javna last
In vender so bili to srečni mirni dnevi za Kalifornijo. Nestalne ladje na vse strani prežeče trgovine še neso motile veličastnega miru njenih zatonov. Prerite doline in soteske še neso kazale, da so v njih mislili najti zlatih zakladov. Divji oves je v jutranjej soparici leno pobešal glavice ali pa se je hrabro boril s popoldanjimi vetrovi. Ravnina je mrgolela jelenov in antilop. Vode so mrmrale v svojih starih strugah naprej in še sanjalo se jim ne, da bi jih kdo utegnil kedaj prisiliti, izpremeniti svoj jednakomerni tek. Yosemitska in kalaveraška čuda so bila še neznana. Sveti očetje so le prav malo zmenili se za krasoto narave; razven čudovite bujnosti, s katero je zemlja izročeno jej seme hitro vračala, opazili neso skoro nič posebnega. Novo izpreobrnenje, cerkven praznik ali krst kakega indijanskega otroka — to so bili jedini veliki dogodki v teku leta.
 
V tem blagoslovljenem časi živel je v misiji {{prelom strani}} San Pablo pater Jose Antonio Haro, vreden brat Jezusove družbo. Bil je velik in suh. Malo romantična preteklost podelila je temnej bledoti njegovega obraza neko poetično zanimljivost. Ko se je svoje dni kot mladenič v slovečej Salamanki bavil s svojimi študijami, zaljubil se je v mike donne Carmen de Torrencevara, ko je neko jutro videl to damo k maši gredočo. Nepremagljive razmere, pri katerih je bogatejši tekmec brž ko ne glavno ulogo igral, storile so tej ljubezni nagel in nesrečen konec: mladi Jose je šel v samostan ter storil obljubo vedne čistosti.
 
Tukaj sta ga prirojena mu gorečnost in njegova poetična navdušenost navdali z mislijo, da bi misijonar postal. Hrepenenje, da bi izpreobračal neomikane nevernike, stopilo je na mesto njegove lahkomiselne posvetne strasti, in polastila se ga je želja, da bi svojo doslej neznano stanovitnost poskusil in razvil. V njegovem iskrem očesi in mračnej zunanjosti bila sta čudno združena preudarni Las Casas in siloviti Balbao.
Misija San Pablo je cvetela in se tako dobro obnesla, da bi pobožni ustanovnik kakor neverni Aleksander kar jokal, da nč bilo več neverskih dežel, katere bi podvrgel. A njegova goreča, navdihnena duša ne mogla dolgo prebiti v brezdelnosti, katera se mu je zdela pregrešna; nekega lepega jutra v avgustu leta 1770. šel je oče Jose skozi vrata z dvorišča svoje misije, pripravljen na novo delo.
 
Nič se ne dalo premerjati mirni resnobi in ponižnosti male kavalkade. Spredaj je jezdil četverooglat poganjač, ki je vodil z društvenim živežem in nekolikimi priprostimi razpeli in majhnimi zvonci obloženega tovornega osla. Temu je sledil častivredni padre Jose, z brevirjem in križem pod pazduho in s črno serapo čez pleča. Njemu ob straneh jezdila sta dva temna novokristjana, ki sta hotela očitno dokazati svoje izpreobrnenje s tem, da sta bila v divjinah svojih neverskih bratov vodnika. Njijino novo dostojanstvo bilo je na ugoden način v njijini zunanjosti na tem spoznati, da nesta imela navadnega ilovnatega obliža, katerega sta v neizpreobrnenem stanji navadno nosila, da sta se varovala mraza in žuželk. {{prelom strani}}
 
Bilo je jasno in prijetno jutro. Pred odhodom je oče Joso v kapeli mašo bral in klical na pomoč svetega Ignacija zoper vse mogoče nevarnosti, posebno pa zoper medvede, ki so kakor v starih časih ogenj bljuvajoči zmaji, vidno silno sovražili sveto cerkev.
Oče Jose je opazoval ogromno goro v strahu in čudenji. Vsled čudne naključne zinil je gonjač jedino besedo »diablo!«
 
Globokeje in globokeje prodiraje v dolino so kmalu jeli pogrešati prijetnega življenja in priljudnih jek, ki so jih doslej spremljevale. Bilo je, kakor bi jim neznanske razpoke v izsušenih tleh kot žejni gobci zijali nasproti. Le zdaj pa zdaj je kaka veverica šinila s tal ter pred mulami, kraguljice imejočimi, ravno tako skrivnostno zopet izginila. Siv {{prelom strani}} volk je, kaj malo zmeneč se za nje, ravno pred njimi korakal. Ali kamor koli je oče Jose obrnil iskajoče oko, povsod mu je obzorje omejeval ogromni gorski velikan. Iz suhe, vele in nerodovitne doline vzdigoval se je na videz v čvrsto, rodovitno življenje. Temne otlevotle sence razprostirale so se mu v znožji; silne pečine štrlele so stopnjasto iz njegove grede in na obeh straneh širili so se velikanski črni griči kakor silne korenine veličastnega drevesa.
 
Živahna domišljija Španjčeva obljudila jo vsa ta gorstva z mogočnim in umnim plemenom divjakov in v prihodnost gledaje je že videl, kako je najvišji gorski vrh previševal velikanski križ … Po vsem drugačna pa so bila čutila gonjačeva; on je videl v tej strahovitej samoti same ogenj bljuvajoče zmaje, silne medvede in vratolomna pota. Novoizpreobrnenca, Conception in Inearnation, ki sta pohlevno jezdila poleg patra, videla sta morebiti v tej okolici gotova razodenja iz njijinoga prejšnjega, usodo vladajočega bajeslovja.
Ko se je dan naprej pomaknil, polastilo se je popotnikov čudno molčanje. Razven priličnega skakljanja kake veverice ali šumenja v gošči ne bilo nikjer znamenja življenja. Od časa do časa opazili so na pol človeški utis medvedove tace, in Ignacio je vselej zaradi tega s svetim strahom naredil znamenja svetega križa. Časih je nekaj kanilo raz skalo in se bliže opazovano pokazalo kot oljnata, smolasta mokrina, ki je izpuhtivala grd žveplan duh. — Ko so doseli skoro do vrha, šel je previdni Ignacio tiho malo v stran, da bi poiskal pripraven prostorček za utaborenje, in mej tem ko je on delal priprave za večerjo, stopal je sveti padre sam v goro. Nikdar nobeden ni menj previdno skrbel za varnost. Ne opazivši, da je gonjač, ubegnil, šel je oče Jose v pobožna premišljevanja utopljen, mehanično dalje, in dospevši na vrhunec, ulegel se je na tla in na vse strani razmotrival deželo.
 
Pod njim je ležala dolina poleg doline, in izgubljevale so se jedna v drugi kakor mirna notranja jezera, dokler neso na jugu izginile izpred oči. Proti zahodu prikrivalo mu je daljno gorovje senčno canado (sotesko), v kateri je misija San Pablo skrita ležala. V še večji daljavi razprostiralo se je tiho morje, zavito v meglen oblak, ki se je skozi uhod plazil v zaton in se gost in neprodoren valil medenj in severnovzhodno pokrajino; ista megla je zakrivala gori vznožje in daljni razgled. Od časa do časa se je mrenasto zagrinjalo pretrgalo ter podalo skrivaj krasan pogled na mogočne reke, dolga pogorja in valov to, z bogatim ovsom pokrito nižavje — vse kopajoče se v žaru zahajajočega solnca. {{prelom strani}}
 
Ko je oče Jose vse to pregledoval, polastilo se ga je sveto koprnenje. Njegova z navdušenimi podobami napolnena domišljija videla je vso to širno krasoto že pod milim vladarstvom svete vere in z gorečimi novoizpreobrnenci naseljeno. Na vsaki majhni višini ugledal je v duhu majhno cerkvico; iz vsake temne soteske bliščali so se beli zidovi misijonskega poslopja. Še drznejši postajajo v svoji navdušenosti in še dalje v prihodnost gledaje videl je novo Španijo, rodečo se na teh divjih bregovih. Že je gledal stolpe krasnih stolnih cerkva, glave palač, nedogledno vrsto vinogradov, vrtov in logov. Zrl je samostane, ki so na pol mej griči skriti stali, čuvani od mogočnih pomerančevcev, po dolinah pa so se mu premikali dolgi sprevodi prepevajočih nun. Tako zelo so se zlivale v njegovi duši omame preteklosti s slikami prihodnosti, da mu je izmej onih glasov na uho donel tako dragi glas Carmene … In mej tem ko je bil utopljen v ta sanjarska premišljevanja, začul je na jedenkrat otožni glas zvona, ki pa je kmalu izgubil se v daljavi.
»Oprostite, gospod duhovnik,« prične tujec, »da Vas motim v Vaših premišljevanjih … Sicer pa so bila gotovo jako prijetna in polna domišljije s tako krasnim razgledom pred očmi.«
 
»Morebiti malo posvetna, gospod hudič — ta se mi namreč zdite,« veli častitljivi padre, tujec pa se tako nizko prikloni, da se njegovo črno pero tal dotakne; »malo posvetna morebiti; kajti Bogu je dopadlo, pustiti nam tudi v našem prerojenem stanji mnogo onega, kar pripada mesu; vender upam, da se to ni zgodilo brez ozira na blagor svete cerkve … Mej tem ko je moje oko gledalo to lepo okolico, se mi je kakor vsled preroškega dihljeja oko odprlo, in na čuden način mi je zopet prišla na misel obljuba, da nam bodo neverniki pripadli kot dedščina. Kajti gotovo ga ni človeka, kateri bi tako malo poznal pravo vero, da bi ne vedel, da ima tudi izpreobrnenje teh pomilovanja vrednih divjakov svojo pomembo … in kakor sveti Ignacij modro pravi,« {{prelom strani}} nadaljuje oče Jose, odkašlja se ter glas nekoliko povzdigne: »pagani bodo bojevalcem Kristovim dani kot redki biseri, kojih najdba veseli mornarjevo srce. Da, lehko bi celo rekel —«
 
A tu tujec, ki je bil čelo nagubančil in potrpežljivo vihal si brke, porabi njegov govorniški premolk.
Tako so se slovesno pomikali proti morju, kjer je videl oče Jose v daljavi lepe ladje, ki so imele vse isto dobro znano zastavo; in tam so se ukrcali. Dobri padre opazoval je ta prizor z nasprotujočimi čuvstvi, dokler je tujčev resni glas pretrgal molk.
 
»Tam vidite, gospod duhovnik,« dejal je, »kako poslednje sledi pustolovne Kastilije zginjevajo. Tam vidite, kako zahaja slava stare Španije kakor tamkaj žarko solnce. Žezlo, katero je odvzela nevernikom, pada že iz njene nezmožne suhe roke. Otroci, katere je vzgojila, je nočejo več pripoznavati. Tla, katera si je priborila, bodo jej ravno tako nepreklicljivo odvzeta, kakor je ona Mavrom ugrabila ljubljeno Granado.« {{prelom strani}}
 
Tujec preneha, glas mu je bil kakor od razburjenosti onemogel. V istem trenotku oče Jose, kateremu je sočutno srce o pogledu na odhajajoče domovinske prapore krvavelo, z ganljivim glasom vzklikne:
Ko oči zopet odpre, katere je mej to hitro vožnjo v vroči molitvi zaprte imel, bil je pod neznanskim obokom, kojega strop je bil kakor zvezdnato nebo z leskečimi pikami okrašen.
 
Ob jednem ga je razsvetljeval rumen svit, ki {{prelom strani}} je prihajal, kakor je kazalo, od velikega morja ali jezera, ki je zavzemal osrednji prostor jame. Okrog tega podzemeljskega jezera omahovale so temne postave s posodami v rokah, ki so bile napolnene z rumenkasto, iz njegovih globočin zajeto tekočino. Od tega jezera raztezali so se tokovi iste skrivnostne tekočine, kakor veličastne reke naraščajoč in v nedoločeni daljavi izgubljajoč se.
 
Ko sta stopala po obrežji bliščečega Styga, opazil je oče Jose, da je bil tekoči tok na nekaterih mestih v trdno stvar utrjen. Tla so bila pokrita s svetlimi kremeni. Padre pobral je jednega ter ga radoveden ogledoval. Bilo je krhko zlato.
Komaj se je dotaknilo tal, planeta hudobec in oče Jose zajedno nanje, da bi se ga polastila. V silnem boji zaženeta se jeden v druzega in pobožni Jose, ki je bil svojemu nasprotniku ravno tako v telesni moči kakor v duševni sili kos, je zakletega sovražnika ravno nameraval vznak prekucniti, kar naedenkrat začuti, kako mu tujec dolge nohti zasaja v meso. Nov strah ga prešine, smrten mraz mu pretrese vse ude in obupno se je boril, da bi se ga oprostil, a zaman.
 
Čudno rujovenje in šumenje mu zadoni na uho; jezero in jama sta mu plesala pred očmi in nato zginila; glasno zakričavši zgrudi se brez zavesti na zemljo … {{prelom strani}}
 
Ko se zopet zave, izprevidi, da se mu telo na lahko zibaje se premika. Odpre oči in vidi, da je bil velik dan in da ga na nosilnici neso po dolini. Vse njegovo telo je bilo čudno negibčno, in ko po sebi pogleda, opazi, da je imel jedno roko trdo obvezano.
221

urejanj