Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 17.547:
— Zakaj ne?! se začudi knez. Ti veš, da jaz nikogar ne zavrnem, posebno pa ne, če gre za kakšnega siromaka. Pripelji {{prelom strani}} k meni to deklico, rad jo bom poslušal, če pa potrebuje pomoči, ji bom tudi od srca rad pomagal ...
— Mislim, da ne gre za miloščino, pristavi ponižno stari Kristofo. Deklica ni siromašna. Ona je hčerka nekega bogatega trgovca Abrahama Holepa ...
— Prav, pripelji jo! je zapovedal knez.
Stari Kristofo se priklone in odide, takoj za njim pa je vstopila lepa Noama, hčerka Abrahama Holepa.
Knez Alberto jo je stoje sprejel in jo takoj vprašal z nežnim glasom:
— Vi bi radi z menoj govorili?
— Da, vaša svetlost, odgovori Noama in poklekne.
— Dete moje, povejte mi, kaj želite in bodite prepričani, da bom storil vse, kar je v moji moči. Kako se imenujete?
— Jaz sem Noma Holep ...
— Ah, vi ste hčerka trgovca Abrahama Holepa ...
— Da, vaša svetlost, je odgovorila Noama in pordečela. O mojem očetu pripovedujejo, da je oderuh, morda ste tudi že vi to slišali, jaz vam pa prisegam, da je takšna sodba o mojem očetu neupravičena, on ni storil še nikdar ničesar, kar bi bilo nepravično ...
— Res je, da se je vedno trudil in si prizadeval, da bi nama osigural bodočnost s svojimi kupčijami, pri tem pa je napravil na tisoče dobrih del in rešil marsikoga, ki je že obupoval ...
— Dete, jaz vam verjamem, reče knez Alberto nežno in ponudi deklici stol. Sedaj pa mi povejte, kaj vas je napotilo k meni?
— O, knez, gre za neko prošnjo, reče Noama in povesi svojo lepo glavo.
— Tako! Povejte mi torej, kaj bi lahko storil za vas? vpraša knez Alberto.
— Ne prosim zase, svetlost ...
— Temveč za koga drugega! se začudi knez.
— Da, vaša svetlost, prišla sem, da bi prosila za nekega nesrečnega človeka ...
Pri teh besedah je Noama zopet povesila glavo in lahna rdečica je zalila njen obraz.
— Ta človek, nadaljuje Noama, ni moj brat, ni moj sorodnik, niti moj zaročenec ... Jaz sem njegova prijateljica ... Ganila me je njegova velika nesreča ...
{{prelom strani}}
— Kdo pa je ta človek, za katerega se zavzemate? vpraša knez Alberto.
— Gre za nesrečnega slikarja Lorenca Faltisa ...
— Lorenco Faltis!? ponovi knez. Ali ni to tisti mladi umetnik, ki je dobil pri zadnji umetniški razstavi prvo nagrado?
— Da, to je on! reče Noama, v njenih očeh pa so se prikazale solze.
— Kaj se je torej zgodilo z njim?
— Faltisa je svet priznal za mojstra, toda revež ne bo mogel uživati slave in se veseliti plodov svojega dela, talenta in pridnosti ... Knez, mar niste slišali o nesreči, ki ga je zadela?
— Ne, nisem! odgovori knez z zanimanjem. Pripovedujte mi, otrok, kaj se mu je zgodilo?
Noama je zavzdihnila, ko pa si je obrisala solze, je nadaljevala s sočutjem:
— Po končanem delu komisije za ocenjevanje so prišli poslaniki v njegovo stanovanje, da bi mu čestitali, da bi ga obvestili, da je njegovo delo dobilo prvo nagrado.
— Za Faltisa je bila to velika sreča in umetnik je bil ponosen na svoj uspeh. Vzeli so ga s seboj v kočijo in ga odpeljali na banket, ki so ga priredili njemu na čast.
— Kočija se je komaj premikala med množicami navdušenega in razigranega občinstva, ki so pozdravljale novega mojstra ...
— Ko pa so se peljali skozi neko stransko ulico, so zaslišali z okna neke hiše obupen krik in neka deklica je strmoglavila na pločnik, kjer je obležala mrtva in razmesarjena.
— Ta deklica je bila Faltisova zaročenka, katero so neki nepošteni ljudje odtrgali od njega in katero je umetnik že dolgo iskal. Nesrečni mladenič je spoznal svojo zaročenko.
— Knez, lahko si predstavljate, kako je ta slučaj deloval nanj. Hotel je planiti iz kočije, toda komaj so ga zadržali. Branil se je, vpil, njegovi lasje so bili razmršeni, oči krvave, na usta pa so mu udarjale pene ...
— To nepričakovano srečanje in nesreča njegove zaročenke ga je popolnoma strlo. Z najvišje slave je strmoglavil v najglobljo nesrečo — znorel je ...
— Strašno! se zgrozi knez Alberto. Zares, žalostna usoda!
Noama povesi glavo, da bi skrila solze.
{{prelom strani}}
— Morda pa je bil to samo navadni živčni napad, reče knez Alberto sočutno. Morda je še upanje, da bo ozdravil? ...
— O, knez, nobenega upanja ni več! zavzdihne Noama. Zdravniki so že izrekli svojo sodbo. Zdravniki so mnenja, da je bolezen neozdravljiva ...
Noama si obriše solze in nadaljuje:
— Kljub temu pa je potrebno, da bi nesrečnežu omogočili in nudili vso nego in mir, kajti samo tako bi mogli upati na ozdravljenje ali pa vsaj na zboljšanje.
— Zato pa je potrebno mnogo denarja. Res je, Lorenco Faltis je dobil prvo nagrado, pa tudi slika sama mu bo nekaj vrgla, ko jo bodo prodali, toda vse to je zelo malo.
— Govorila sem že z ravnateljem nekega odličnega zavoda in ta človek mi je dejal, da bi sprejel Faltisa na zdravljenje, sedaj pa moram zagotoviti sredstva ...
— Izvrstna misel, dragi otrok! reče knez skoraj navdušeno. Ta sredstva je treba zbrati in jaz vam obljubljam, da bom na nabiralni poli prvi med prvimi ...
— Ah, vi ste tako dobri, reče Noama in hitro pristavi:
— Toda jaz mislim, da bi ne bilo treba zbirati darov ...
— Temveč? vpraša knez začudeno.
— Zbiranje darov pomeni isto kakor miloščina, nadaljuje Noama. Lorenco Faltis pa je bil vedno ponosen in ni nikoli sprejemal miloščine in mislim, da bi tudi v tem slučaju morali miloščino zavračati.
— Jaz pa sem mislila in si izmislila pot, po kateri bi lahko na drug način prišli do teh sredstev.
— Pri mojem očetu se nahaja velika slika umetniške vrednosti. Dan pred otvoritvijo razstave je bil Lorenco Faltis pri nas, videl je to sliko in spoznal v njej delo svojega očeta.
— Pri tem pa se je zgodilo nekaj zanimivega.
— Faltis je na sliki svojega očeta spoznal neko postavo, k jo je tudi sam izdelal na svoji sliki »V zatišju«, katero je razstavil in katera mu je prinesla toliko sreče in slave.
— Po Faltisovem mnenju je ta slika neprecenljive vrednosti. Moj oče je poklonil to sliko meni in ta slika je sedaj moja last, jaz pa bi z njo rada pomagala nesrečnemu mladeniču.
— Mislila sem si, da bi mogli to sliko najboljše unovčiti, če bi priredilo loterijo. Prepričana sem, da bi bil uspeh siguren, če bi našla kakšno znano, spoštovano in uvaževano osebnost, ki bi prevzela pokroviteljstvo loterije. To osebnost sem tudi že našla ...
{{prelom strani}}
— Tako! In kdo je to? vpraša knez.
— To je vaša prevzvišenost! pristavi pogumno Noama.
— Jaz?!
— Da, vi, knez. Če boste vi pokrovitelj loterije, sem prepričana, da bo vse italijansko plemstvo kupovalo srečke in potem bi bil uspeh zagotovljen.
— Z veseljem bom storil, kar želite! reče knez brez pomišljevanja. Vi ste zares plemenito srce, ki skrbi za nesrečneže in za bedne in jaz se vam bom pridružil ...
— O, tisočkrat vam hvala za vašo dobroto! vzklikne deklica veselo in prihiti h knezu, da bi mu poljubila roko.
Knez pa jo je nežno odbil in nadaljeval z očetovskim glasom:
— Rad sprejmem pokroviteljstvo, predvsem pa moram sliko videti. Ne želel bi namreč spravljati svojega imena z zvezo s kakšno neznatno stvarjo.
— O, nikakor! Jaz vam zagotavljam, da je slika mojstersko delo. Sicer pa priznavam tudi sama, da imate popolnoma prav. Čeprav je slika zelo velika, jo bom prinesla k vam v vašo palačo, če ukažete.
— Ne, ne, to je nepotrebno, reče kriez. Pri prenašanju bi sliko lahko poškodovali. Rajši vas bom jaz obiskal čez nekaj dni v hiši vašega očeta, da bom tam pogledal sliko in precenil Kjeno vrednost ... Še enkrat, Noama, moje priznanje na vaši plemenitosti! Vi ste pravcati dobri angelj ...
Knez je ponudil Noami roko in se poslovil od nje. Noama mu je s hvaležnostjo poljubila roko, ravno je hotela oditi, ko so se naenkrat odprla vrata, v sobo pa je stopil visok moški.
To je bil Luigi Borgeze.
— Dobro jutro, dragi brat! reče Luigi, ko je vstopil.
Noama je začudeno pogledala Luigija Borgeza in tiho šla
mimo njega.
Ko je zaprla vrata za seboj, je za trenutek obstala in premišljevala.
Zdelo se ji je, da je tega strašnega človeka, ki je imenoval kneza svojega brata, že nekje videla. Toda kje?
— Ah, da, on je! pomisli Noama sama pri sebi, ko se je spomnila, da je videla Luigija v družbi z neko plavolaso gospodično v ateljeju Lorenca Faltisa.
Noama ni vedela, naj bi se tega srečanja veselila, ali pa naj bi trepetala pred tem strašnim človekom?
{{prelom strani}}
==Usodna zaroka==
Ko je Luigi izročil Julijo pretkanemu Amerikancu in se sporazumel z Margareto, kako bo prevaral kneza Alberta Borgeza, se je vrnil z Margareto v Rim.
Prispela sta v Rim zelo pozno.
Luigi je spremil Margareto do palače Borgezev, kjer ju je knez v skrbeh pričakoval.
Njunim zvitim glavam pa ni delalo ravno prevelikih preglavic, da sta si izmislila laž o svoji odsotnosti iz Rima. Pripovedovala sta o lovu in dobrodušni knez jima je verjel, bil pa je srečen, ker se mu je hčerka vrnila srečno domov, zahvaljeval je usodo, da mu je tako naklonjena.
Luigi se je poslovil in odšel. Knez pa je spremil Margareto do njenih sob, potem pa je pomirjen odšel k počitku.
Zjutraj je, kakor po navadi, zgodaj vstal in odšel v biblioteko; pozneje je sprejel Noamo, Abrahamovo hčerko, in baš ko se je poslavljal z njo, se je pojavil Luigi in brata veselo pozdravil.
— Dobro mi došel! odzdravi knez Alberto. Upam, da si se odpočil po naporni poti.
— Popolnoma! odgovori Luigi. In Margareta?
— Je še nisem videl, reče knez in ponudi svojemu bratu fotelj. Zdi se mi, da jo je kalabrijski zrak dodobra okrepčal in utrudil ... Margareta še vedno spi ...
— Še boljše, sede Luigi in se nasmehne.
— Zakaj? vpraša knez. Ali bi mi rad kaj povedal?
—
— Zakaj gre? Morda bi rad govoril o svojih dolgovih?
— Bog ne daj, brat! odgovori odločno Luigi. S teboj bi rad govoril o svoji življenski sreči ...
Knez ga začudeno pogleda.
— Luigi, reče knez Alberto, ti veš, da želim samo tvojo srečo. Kar je v moji moči, bom rad storil za tvojo srečo.
— Verjamem ti, brat, nadaljuje Luigi s potvorjeno bratovsko nežnostjo. Zato sem tudi sklenil, da bom govoril s teboj, kajti moja bodoča sreča ali pa nesreča sta odvisni samo od tebe ...
— Od mene? se začudi knez.
— Da, od tebe in od tvojega sklepa ...
— Luigi, jaz te ne razumem, izražaj se jasnejše.
{{prelom strani}}
— Prav imaš, brat, ¡nadaljuje Luigi. Brata sva si in pred teboj mi ni treba ničesar skrivati. Leta tečejo in jaz do sedaj nisem nikdar pomislil na to, da že nisem prav za prav več mladenič, temveč da se že približujem jeseni človeškega življenja.
Knez se nasmehne.
— Pa ne da bi bil zaljubljen? vpraša knez Alberto.
— Morda ...
— Ali pa se hočeš celo poročiti?
— Uganil si, brat ...
— Ah, kar pa se tega tiče, ti ne treba prav nič skrbeti, reče knez skoraj veselo. Res je, mladeniška leta so že daleč za teboj, vendar pa si še čisto dobro ohranjen.
— Jaz ti samo čestitam in ti želim vso srečo, upam pa, da si si izbral deklico, ki ne bo delala sramote imenu Borgezev.
— Kar se tega tiče, brat, si lahko popolnoma pomirjen. Deklica, ki sem si jo izbral, je najmilejše bitje na svetu, njo nama je Bog poslal, da bi naju oba osrečila in nama prinesla zaželjeni nebeški mir, brat, to je deklica, ki si jo tudi ti iskreno vzljubil, ko si jo prvikrat zagledal ...
Knez se je malo zdrznil in počasi vstal, potem pa je pogledal Luigiju naravnost v oči.
— Luigi, ti govoriš o Margareti? vpraša knez s strahom.
— Da, o Margareti, nadaljuje Luigi mirno. Margareta je deklica, ki sem jo vzljubil in katero bi imel rad za ženo ... Brat, če me nočeš onesrečiti, če nočeš, da bi obupal in segel skrajnem sredstvu ... daj nama svoj blagoslov in privoli v poroko ...
Knez je skoraj onemel od čudenja.
Za trenutek je zavladala tišina, v kateri je bilo slišati samo tiktakanje velike stenske ure.
— Luigi, reče knez Alberto po kratkem molku. Tvoja izjava me je zelo presenetila. Razumem te, da ljubiš Margareto, to sem vedel tudi do sedaj, mislil pa sem, da izhaja ta ljubezen iz tega, ker si Margaretin stric.
— Sicer pa je to nekaj popolnoma novega ... Luigi, ali si pomislil na starostno razliko med vama?
— Kjer je ljubezen, ni starosti, odgovori Luigi.
— Oprosti mi, ker sem odkrit, nadaljuje knez Alberto. Ti si preživel svojo mladost precej burno. Morda so to sedajjsta e»vstva, ki si jih gojil in občutil napram vsaki malo lepši ženi.
— Ne, brat, to kar čutim napram Margareti, je prava ljubezen ... Ljubim je neizmerno ...
{{prelom strani}}
Knez se malo zamisli, potem pa vpraša:
— Kaj pa Margareta? Morda ona niti ne sluti, kakšna čuvstva gojiš napram njej? Kaj bi Margareta rekla, če bi ji midva sve to povedala?
— Tega ne vem, toda mislim, da bi bilo najboljše, če bi njo samo vprašali o tem.
— Prav, reče knez Alberto. Jaz bom o tem z Margareto na samem govoril ...
— Nimam ničesar proti temu, brat, prosim te pa, da to storiš takoj. Margareta je doma. Prav gotovo je že vstala. Pošlji po njo, pogovorita se, jaz pa bom počakal v sosedni sobi.
— Prepustiva Margareti naj ona odloči, naj pove, kaj ji veleva srce, ti pa, upam, se ne boš protivil njenemu sklepu?
— Naj bo! reče knez Alberto razburjeno in pozvoni po starega oskrbnika Krištofa.
Luigi je odšel iz sobe, obraz pa mu je žarel zmagoslavja, ko je zaprl vrata za seboj.
— Kar naj pride Margareta, si je mislil Luigi sam pri sebi, pa bo ta bedak slišal iz njenih ust, da sem jaz izvoljenec njenega srca. Ha, ha, ha ... moj Alberto, ujeli smo te!
— Ti boš pristal na vse, in kmalu se bom naselil v tej palači, čisto blizu ti bom in ne bo dolgo, ko boš ti napisal testament in bom jaz tukaj neomejen gospodar! ...
S temi mislimi je stopil v sosedni salon.
Ko je stari Kristofo stopil v biblioteko, je zalotil kneza, ki je stal sredi sobe s prekrižanimi rokami na prsih. V obraz je bil smrtnobled, s čela pa so mu kapale velike kaplje hladnega znoja. Gledal je zamišljeno, mrko in skoraj sovražno. Stari oskrbnik ni kneza videl še nikdar takšnega, čeprav je služil Borgezu vse svoje življenje.
Z razburjenim glasom je knez zapovedal Krištofu, naj pokliče Margareto.
Stari Kristofo je hitel po stopnicah v prvo nadstropje. Med potjo pa je zmajeval z glavo in si šepetal sam pri sebi:
— Kaj se je zopet zgodilo? Prepričan sem, da pripravlja Luigi zopet kakšno nepošteno dejanje! Bog! Zakaj ne snameš našemu dobremu gospodu mrene z oči, da bi spregledal in spoznal svoje sovražnike, ki z nežnostjo zakrivajo svoje zvijače.
Ko je knez Alberto ostal sam, se je z obema rokama prijel za glavo in zavzdihnil:
— Ah, mar je res mogoče, da Margareta ljubi Luigija? ... {{prelom strani}} Ne, ne, Bog, ne dopusti, da bi to slišal iz njenih ust ...
— Način njegovega življenja, njegovo vedenje, njegov značaj ... ne, ne, Luigi je ni vreden ... rajše tudi kakšen navaden človek brez imena, kakor pa ...
Knez Alberto ni končal. Vrata so se odprla in v biblioteko je stopila Margareta.
Knez vzklikne od začudenja.
Hčerka se mu je zdela sedaj še lepša, kakor prej, mlajša, skromnejša, kakor jo je videl kadarkoli poprej.
Razširil je roki in ji hitel naproti.
— Margareta, oprosti mi, reče knez Alberto mesto pozdrava. Poklical sem te radi neke važne zadeve. Sedi in poslušaj svojega očeta.
— Ali gre zame? vpraša pustolovka, ki se je delala kakor bi bila zelo presenečena.
— Da, zate, hčerka moja ...
— Ah, oče, vi me strašite! Bojim se, da bom slišala kakšno neprijetno vest? Ali pa sem morda kaj storila, sedaj bom pa dobila zasluženo plačilo? ...
— Ne, hčerka. Kako bi vendar mogel oče karati svojega tako zlatega otroka? reče knez zmedeno.
Knez Alberto ni vedel kako naj bi začel. Prijel je Margareto za roko in jo peljal k fotelju, ko pa se je malo pomiril, je začel:
— Ti veš, ljuba Margareta, kako srečnega se počutim, odkar sem te našel. Od tistega trenutka sem najsrečnejši človek na svetu, domišljeval sem si, da ni na svetu sile, ki bi naju mogla ločiti, toda kljub temu ...
— Kaj?! se je pretvarjala Margareta in vstala.
— Naju nameravajo ločiti! spregovori knez bolestno.
— Oče, ali je to mogoče?
— To je odvisno od tebe, Margareta ...
— Kako?
— Hčerka moja, mar nisi nikdar pomislila, da bo prišel čas, ko se bo treba poročiti?
Margareta povesi glavo.
Knez jo je opazoval, videl je, kako je Margaretin obraz zalila lahna rdečica.
O, Margareta je bila pretkana pustolovka, znala se je vešče pretvarjati in zvabiti na obraz tudi rdečico.
Knez je zavzdihnil in nadaljeval:
{{prelom strani}}
— Vidiš, Margareta, napočil je čas, katerega pričakuje vsaka deklica s sladkimi upi. Temu se tudi ti ne moreš izogniti. Če bi ne prišlo to danes, bi prišlo jutri ali pa pojutrišnjem, prišlo pa bi čisto gotovo. Tebe so zasnubili ...
— Ah! zavzdihne Margareta in si zakrije obraz z rokami.
— Da, nadaljuje knez. Zaprosil me je za tvojo roko človek, ki sicer ni tvoj par, ima pa pravico do najine naklonjenosti, težko bi ga bilo zavrniti ...
— Ali pa poznam jaz tega človeka? vpraša Margareta s ponarejeno sramežljivostjo.
— Poznaš ga, hčerka moja, in še prav dobro, samo ne vem, če ga ljubiš, ali pa če ga boš mogla ljubiti kot moža? ...
— Ah, oče, jaz ljubim samo enega človeka ...
Pri teh besedah je Margareta dvignila glavo in pogledala kneza Alberta.
— Ti misliš mene, kajneda? nadaljuje knez Alberto. — Toda v tvoji okolici je še mnogo ljudi, ki bi jih tudi lahko ljubila. Človek, na primer, ki je zaprosil tvojo roko, je zelo podoben meni ...
— Ah, to je on! vzklikne Margareta.
Knez Alberto vztrepeta. Njegovo očetovsko srce ni razumelo tega, da bi njegova hčerka mogla razen njega ljubiti še koga drugega. Iz njenih prvih besed je sklepal, da Margareta misli nanj, sedaj pa se je prepričal, da je Margareta mislila na nekoga drugega.
Knez je zopet zavzdihnil.
— Tvoje srce pripada torej že nekomu? vpraša knez Alberto. O, povej mi njegovo ime; zagotavljam ti, Margareta, da ga bom sprejel kot svojega sina, pa naj bo kdorkoli, samo če je pošten človek, četudi mi je bil do sedaj popolnoma tuj ...
— O, oče, ravno nasprotno, je zašepetala Margareta pretvarjajoč se. On ti ni tuj, ti ga poznaš ...
Knez je komaj spregovoril:
— Ali je mogoče? ... Mar je resnica? ... Ti ljubiš ...
— Da, oče, jaz ljubim Luigija ...
— Ah, komaj sem te našel, pa naj bi te zopet izgubil! — zastoka knez s slabotnim glasom.
— Ne, oče, midva se ne bova ločila, jaz bom ostala pri tebi vse življenje! se je pretvarjala Margareta in omahnila knezu Albertu v naročje.
— Tako se bo tudi zgodilo! je s težavo spregovoril knez {{prelom strani}} ki je komaj zadrževal solze. Če že mora tako biti, se jaz ne bom protivil tvoji želji, pa tudi tvoje sreče ne bom kvaril ... ti boš ostala vedno poleg mene ... stanovala bosta pa z menoj v tej palači ...
— Sedaj pa, hčerka moja, povej tudi njemu vse, kar si priznala meni ... on je tu, čisto blizu ...
Knez se je počasi izvil iz njenega objema in hitrih korakov odšel iz biblioteke.
Ko pa je šel po hodniku do sosedne sobe, se mu je zdelo, kakor da bi ga neki notranji glas svaril in mu pravil:
— Ne nadaljuj poti, po kateri si se napotil ... ne odobri te zveze ... ta zveza pomeni propast hiše Borgezov.
Plemeniti človek pa ni imel toliko moči, da bi se uprl želji svojega otroka. Stopil je v salon, kjer je bil Luigi, prijel ga je za roko in ga peljal k Margareti. Ko pa je zopet stopil pred svojo hčerko, je dejal z malo vznemirjenim, toda svečanim glasom:
— Luigi, moja Margareta mi je rekla, da si je izbrala tebe. Priznala mi je, da te ljubi in meni ne preostaja ničesar drugega, kakor da vaju blagoslovim ...
Luigi in Margareta sta se spogledala, toda knez Borgeze ni opazil tega pogleda.
Ah, kako sta se ta dva malopridneža dobro razumela! Samo en edini pogled jima je zadostoval in Margareta je omahnila Luigiju v objem kakor v nekem zanosu. Delala se je, kakor da bi jo prevelika sreča omamila.
Knez je stal pred njima visoko vzravnan, ponosen, podoben nedostopnemu svetniku, ki je iztegnil desnico in dejal s svečanim glasom:
— Otroka, jaz vaju blagoslavljam in prosim Boga, da bi dopustil, da bi iz te zveze vzklila sreča hiše Borgezov!
Pretkana zaveznika sta s ponarejeno ljubeznjivostjo prijela starčevo roko in spregovorila neke nerazumljive besede, ki bi morale biti izraz hvaležnosti.
— Otroka, jaz vama želim vso srečo, toda nekaj mi morata obljubiti, da bosta stanovala z menoj v palači.
— Če je to tvoja edina želja, ti jo bova s hvaležnostjo izpolnila! odgovori Luigi. Brat, kedaj pa misliš, da bi objavili najino zaroko?
— Povabili bomo najodličnejšo družbo. Naj po preteku nekaj let zopet odjeknejo med temi stenami veseli zvoki godbe. Sedaj pa pojdita v vrt in me pustita samega, da bom sestavil vzpored proslave ...
Margareta in Luigi sta kneza prisrčno pozdravila in odšla iz sobe.
Luigi je zmagoslavno odpeljal Margareto iz sobe, lepa lažnjivka pa se je delala nenavadno srečno, čeprav so se ji križale v glavi najrazličnejše črne misli.
Ko je knez Alberto ostal sam, je brez moči omahnil na stol. Tople solze so orosile njegove oči in obraz in dobri knez je zavzdihnil polglasno:
— In zopet bom sam!
Glava mu je omahnila med dlan in v takem obupnem položaju ga je zasačil stari oskrbnik dvora Kristofo, ko je vstopil.
— Ah, gospodar, kaj se je zgodilo? vpraša starec. Pa se ni morda zgodila kaka nesreča?
— Ne, nesreča — temveč sreča! odgovori knez Alberto in dvigne glavo. Moja Margareta se je pred nekaj trenutki zaročila z mojim bratom Luigijem ...
— O, tedaj vam naj bo nebo milostljivo! krikne stari Kristofo od strahu m čudenja.
Knez je začudeno pogledal svojega starega slugo.
— Kaj si dejal? je vprašal knez skoraj jezno. Kristofo, kakšne nepremišljene besede pa so to?
— O, milostljivi knez! odgovori starec, pri tem pa je gledal knezu naravnost v oči. Jaz nisem zastonj ostarel ...
— Moje besede niso nepremišljene, nasprotno, o vsem tem sem že dolgo premišljeval in če želite, vam bom svoje mnenje povedal še enkrat.
— Priznavam vam, da napram grofu Luigiju nisem imel nikdar zaupanja. Kadarkoli ga zagledam, se me loti neka čudna slutnja, kakor da bi grof Luigi prinašal temu domu strašno nesrečo ...
Knez je osupnil.
— Kristofo! je zaklical knez s skoraj strogim glasom. Nikdar nisem postopal s teboj kakor s služabnikom, vedno sem te smatral za prijatelja naše hiše ..
{{prelom strani}}
— To sem bil in to bom tudi ostal! ga odločno prekine stari Kristofo.
— In vendar ti prepovedujem, da bi govoril takšne besede! je končal knez Alberto.
— Če milostljivi gospodar tako ukazuje, odgovori Kristofo ponižno, bom ubogal ...
Kristofo se priklone in odide, ko pa je prišel v svojo sobo, je omahnil na stol in zaihtel:
— Presveti Bog! Obrani ta dom, brani ga in ga varuj pred Luigijem Borgezom!
==Na smrtni postelji==
Ko je Giuseppo Musolino izvršil osveto nad Cezarjem Bartolom, se je napotil v stranske ulice in odšel v krčmo rdečega Jakopa. Krčmar je že vstal in je sprejel gosta.
Rdeči Jakopo je odpeljal Musolina v prvo nadstropje v »garderobo«. To je bila soba, polna najrazličnejših oblek in drugih predmetov, ki so. pri preoblačenju potrebni.
Krčmar, ki se je razumel na svoj posel, je poskrbel za možnost, da so njegovi gostje lahko spremenili svojo postavo in svojo vnanjost in so tako lahko neopaženo ušli svojim preganjalcem.
Sinoči je v tej »garderobi« pustil tudi Musolino svojo navadno obleko, oblekel pa je eleganten črn površnik, si pritrdil umetno brado in odšel v klub ter se predstavil za grofa Barkassa.
Sedaj pa je zopet premenjal obleko in postal Giuseppo Musolino, rdečemu Jakopu je vrnil dva tisoč lir za enega, katerega mu je krčmar sinoči odštel in posodil, potem pa je odšel v sobo, kjer je spal Gaetano Krispi.
Pol ure pozneje sta jezdila po cesti iz Reggija proti San Štefanu dva jezdeca.
To sta bila Musolino in Krispi.
Musolino je peljal Gaetana Krispija v gorovje Aspromontov, kjer bo živel skupno z ostalo družbo kot tovariš Giuseppa Musolina.
Ko sta prispela v bližino kapelice, so jima Francozi prišli naproti in ju prisrčno sprejeli. Presenečeni so bili, ko so zagledali Gaetana Krispija, toda Musolino jim je vse pojasnil. {{prelom strani}} Francozi so prisrčno pozdravljali svojega novega tovariša in mu stiskali roko.
Ko so stopili v kapelico, je Musolino pripovedoval svojim tovarišem o nocojšnjem dogodku, pripovedoval jim je o strašni osveti, ki jo je izvršil nad Cezarjem Bartolom. Vsi so ga pazljivo poslušali in opazili na njem neki posebni mir in zadovoljstvo.
In zares, Musolino je občutil neko posebno zadovoljstvo kakor ga občuti človek, ki je izvršil neko dolžnost, katero mu je namenila usoda. Ko so njegovi tovariši videli, da je Musolino zadovoljen, so postali tudi sami veseli in v kapelici je zavladalo veselo življenje.
| |||