Giuseppo Musolino: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 18.510:
{{prelom strani}}
— Toda jaz vas bom samo oviral, odgovori kardinal Toneli.
— O, niti najmanj, odgovori galatno markiz Gaston de Gondi. Kaj še, celo ponosen sem, da morem nuditi podporo tako visokemu cerkvenemu dostojanstveniku ...
Kardinal se ni več bal teh ljudi. Nasprotno, lepe besede in kretnje, uglajeno vedenje in način izražanja, ki ga je opazil pri Gastonu, so tako vplivale na starega kardinala, da se mu je zdelo, da ima pred seboj kakšnega plemiča.
— Kdo ste vi? vpraša kardinal Gastona, ko so nekaj časa počivali pod nekim drevesom.
Gaston se nasmehne in odgovori:
— Človek sem, katerega je usoda pripeljala v položaj, o kakršnem se mi ni nikdar sanjalo ...
— Zdi se mi, da niste Talijan? nadaljuje kardinal Toneli. Čeprav govorite čisto dobro italijanski, vendar imate v izgovorjavi nekakšen tuj naglas — Morda! odgovori markiz skrivnostno.
Ko pa so zopet nadaljevali pot, je kardinal vprašal:
— Gospod, povejte mi odkritosrčno, ali naju zares peljete k bolnemu človeku?
— Častna beseda, gospod kardinal.
— Tedaj bi bili to lahko izvedli z malo manjšim nasiljem, se zasmeje kardinal. Zares, niti sam Giuseppo Musolino, sloviti razbojnik, bi ne bil postopal bolj strogo ...
Tudi markiz se je nasmehnil.
— Mar je Giuseppo Musolino zares takšen razbojnik? vpraša markiz Gaston de Gondi.
— Kakor se vzame! Ali ste že slišali kaj o njem?
— Slišal sem. Pripovedujejo, da je strašen človek ... je odgovoril de Gondi.
— To je resnica, nadaljuje kardinal. To dokazujejo tudi njegova dejanja ... In kljub temu, jaz poznam namreč Giuseppa Musolina osebno, srečal sem ga nekoč v življenju in pravim vam, da je Musolino velik grešnik, kljub temu pa človek, ki mi je dražji od marsikaterega drugega človeka, ki prihaja vsak dan v cerkev in tam spokorniško kleči. Ljudi ne smemo ceniti samo po njihovi vnanjosti in njihovih molitvah, temveč po njihovih dušah.
— Kako pa ste ocenili Musolinovo dušo? vpraša Gaston de Gondi.
— V njej sem našel marsikaj, kar bi Musolina opravičilo, odvrne kardinal. Musolina lovijo in ga preganjajo, toda tudi {{prelom strani}} preganjana zver se enkrat obrne in plane na svojega zasledovalca. Musolino ni razbojnik, Musolino tudi ni odpadnik radi koristolovstva, ne, toda Musolino je postal to, ker misli, da ima pravico, da se brani ...
Markiz de Gondi je molčal. V svoji notranjosti je začutil neko posebno čuvstvo zadovoljstva, ko je poslušal kardinala, ki je govoril o njegovem vodji.
Med tem pogovorom so prispeli na vrh.
Markiz je peljal svoje spremljevalce po ozki poti proti stari kapelici »Kristusovih solz«.
Naenkrat je skočil na pot neki človek.
To je bil Plon-Plon.
Gaston dvigne svetiljko in pogleda Plon-Plonu v oči. Iz njegovih oči je hotel uganiti kakšno je stanje v kapelici.
Plon-Plon je bil bled, njegove ustnice so trepetale, oči pa je imel rdeče od jokanja.
— Kako je?
Sta vprašala Gaston in Trevij istočasno.
— Slabo je! odgovori Plon-Plon zamolklo. Nahaja se v strašni vročini ... blede se mu neprenehoma ... mislim, da je napočila zadnja ura ...
Gaston in Trevij sta prebledela.
Črhnila nista niti besedice, temveč odhitela v staro kapelico, kardinala in zdravnika pa sta pustila za nekaj trenutkov zunaj s Plon-Plonom.
Baron Somer in Gaetano sta ju v skrbeh sprejela.
Musolino je ležal na svojem ležišču.
Pa kakšen je bil?
Njegov obraz je bil bled kakor obraz mrtveca, njegove oči so bile motne in udrte, dihal pa je težko in komaj slišno.
Gaston in Trevij sta pokleknila k postelji in žalostno gledala bolnika, ki je v vročici zopet govoril:
— Pokopljite me tukaj na vrhu Aspromontov ... Tukaj
sem jo prvič objel ... na grob ne postavljajte nobenega znaka, razen dišečih plavih vijolic ...
Po krajšem molku je Gaetano Krispi vprašal:
— Kaj pa zdravnik?
— Tu je! odgovori Gaston, vstane in odide iz kapelice. Čez nekaj trenutkov pa je pripeljal kardinala Tonelija in zdravnika doktorja Müllerja.
Somer in Gaetano sta prišleca vljudno pozdravila, kardinal {{prelom strani}} Toneli in doktor Müller pa sta z zanimanjem ogledovala sobico.
Kardinal je pogledal na posteljo, na kateri je ležal bolnik in vztrepetal.
Spoznal je Giuseppa Musolina!
Ko je markiz Gaston de Gondi opazil kardinalovo presenečenje je stopil predenj in mu dejal:
— Gospoda, sedaj ne potrebujemo več tajnosti. To, česar vama nisem mogel povedati v doktorjevem stanovanju, vama bom povedal sedaj, toliko bolj brez skrbi, ker sta prisegla, da bosta o vsem molčala.
— Prijeljala sva vaju semkaj, da bi pomagala in rešila človeka, ki ga pozna ves svet, čeprav ne živi med svetom in s svetom. Človek, ki leži pred vama je revež, nesrečnež, zavržen in preganjan, popolnoma sam bi bil, če se mu ne bi bili mi po svoji lastni volji pridružili.
— Ta človek je morda tudi storil kaj, kar se ne ujema z državnimi zakoni, mi pa, ki živimo z njim in ga dobro poznamo v dno duše, vemo, da ni zaslužil, da bi ga prezirali in obsojali ...
— Gospoda, prišla sta h Giuseppu Musolinu ...
— Ah, se začudi doktor Müller in s strahom pogleda kardinala Tonelija.
Medtem ko je Gaston govoril, si je kardinal malo opomogel po prvem presenečenju, sedaj pa je mirno dejal:
— Da, to je Giuseppo Musolino, spoznal sem ga ...
V tem trenutku je bolnik odprl svoje trudne oči.
Vsi so umolknili in ga pogledali.
Za trenutek je zavladala tišina.
Musolino je pogledal okrog sebe. Ko je zagledal kardinala, se je začudil in se zazrl vanj.
Kardinal pa je stopil k njemu in mu dejal z nežnim, očetovskim glasom:
— Giuseppo Musolino, ne bojte se! Ne bova vas izdala, niti jaz, niti moj prijatelj. Čeprav bi naju k molku ne vezala prisega, bi kljub temu tega nikoli ne storila. Prišla sva, da bi vam pomagala ...
Musolino je zbral vse svoje moči, da se je obrnil, potem pa je zašepetal s slabim glasom:
Po teh besedah, ki so ga zelo utrudile, je Musolino globoko zavzdihnil.
Doktor Müller stopi k bolniku.
V majhnem prostoru je zavladala svečana tišina.
Musolinovi tovariši so s strahom pričakovali zdravnikovo mnenje. Molčali so in so se komaj upali dihati. V strahu so se spogledovali in gledali nekaj časa zdravnika, nekaj časa pa svojega bolnega tovariša in vodjo.
Doktor Müller je polnih pet minut vestno pregledoval bolnika. Med tem časom je bil njegov obraz zelo resen.
Po končani preiskavi se je zdwvnik zazrl bolniku v oči, potem pa je pomembno pogledal kardinala Tonelija in vse ostale.
Ta pogled je povedal dovolj ...
Musolinovi tovariši so začutili, kako jim je nekaj stisnilo grla.
Vsi so bili tiho, nihče se ni ganil, otrpli pogledi pa so bili uprti v bolnikovo ležišče. Napočil je trenutek smrti, v katerem je bilo slišati samo slabotno dihanje bolnika.
Navzoči so čutili bližino smrti.
— No, doktor? prekine tišino slabotni Musolinov glas.
Doktor Müller se zopet obrne k bolniku, žalostno skomigne z rameni in ječe:
— Musolino, ne morem vam tajiti, vaša bolezen je resna. Ta bolezen pomeni za vas smrt ...
Musolino je ostal miren in ni niti trenil z očesom.
In njegovi tovariši?
O, njih je dušilo od žalosti, ki se jim je skoraj nehala pretakati po žilah, stresalo jih je, oči pa so se jim napolnile s solzami, s toplimi in iskrenimi solzami.
— To sem jaz vedel, je Giuseppo Musolino tiho šepetal. Čutil sem smrt, kako mi je stiskala prsi ...
— Prišel je torej konec ... Svet se bo rešil Giuseppa Musolina, Italija si bo oddahnila ... Moji krvni sovražniki se bodo veselili ...
— O, Bog, zakaj me ne pustiš na svetu vsaj tako dolgo, da bi izvršil svojo prisego! Toda, moji zvesti tovariši ... oni me bodo maščevali ... oni vedo za mojo tajnost ... oni bod* končali delo mojega maščevanja Pri teh besedah je Musolino uprl svoj moten pogled v Gastona in ostale tovariše.
— Ah, moja mila mati! nadaljuje bolnik s pretrganim glasom. Ti, ki si me tako zgodaj zapustila ... ti, ki si umrla brez mojega objema, sedaj me boš lepo sprejela ... Sedaj se bova zopet sešla ...
| |||