Čast in sramota: Razlika med redakcijama

| vir = dLib

»Ha, ha, mlad gospod! Pa tako sestrašena si?« rekoč prime za roko hčer in peljaje {{prelom strani}} jo soboj po sobi meni, »No, če je tisti mladi gospod samo spremljal in ne žalil te, potlej ti nij treba preveč se vznemirjati. To nij tako hudo, nij ravno sramota, zlasti — . Kdo ve, morebiti — pa ti res nič ne moreš reči, kdo ali čigav pač je bil ta spremljevalec?«

Mati zamišljena stopa po sobi. Ugodnega nekaj, kar ima še le priti, riše jej dobrodejno povoljnost na obraz. Srečevaje okno zdaj pa zdaj zopet odtegne nekoliko zagrinjala, pogleda na ulice, a ne videč več zapomnjenoga mladeniča doli, iznova zakrije. Nekaj jej je živa uganka: od kod ta hčerina bojazljivost in nepriljudnost proti njenemu nocojšnjemu čestilcu? Ali je temu kriva njena nežna mladost in neskušenost? Ali njen značaj? Ali morda — kar bi najneraje verjela, njeno srce uže več nij prosto? Pečaje se zlasti s tem poslednjim vprašanjem in poleg misleč na odšlega spremljevalca postaje skoraj nemirna. Takoj sklene kar najprej do dobrega se prepričati v tem, ker nekaj jej pravi, da nocojšnja dogodba je važna, da utegne odločiti hčerino srečo. {{prelom strani}}

»Preudari vendar, če nij mogoče? Moja Olga, hvala Bogu! Je res izvenredno brdka, da vseh pet mesecev, kar smo tukaj, nijsem v Ljubljani nij videla jej jednake, nikar gorše! Kaj bi bilo po tem kaj vsakdanjega, kaj navadnega, kaj nevrednega nemogočega, če pride snubit, da jo vzame? O jaz sem premislila uže vse to. In, ali potlej nij čast, če tak imeniten, tako bogat, kakor Č … —« {{prelom strani}}

In Olga? Tej mladi devi še nij človeška strast okužila nežno-čutečega srca. Ona je še mislila, da vsi zemljani so kakor pred sodnim stolom božjim, tako pred postavami svetnimi ravnopravni. Ljubila je pač najbolje mater in očeta, potem pa, meneč se, da vsi ljudje {{prelom strani}} so blizu jednako dobri, čislala bi bila bolj onega, kdor bi jej bil zdel se vredneji njenega sočutja. Tacih pa dozdaj še nij štela na prste pač, ker tako rekoč še mej tujini, pa tako zatišno živeča do sehmal še nij nahajala prilik, da bi se seznanjala s kom. Inače bi to brez dvoma bilo narobe, kajti nežna Olga, da si stoprav v šestnajstem letu, je uže razcvitala se v mično in prezalo devico, po kakoršnih mladi moški svet čudeč se obrača dobrodejno božane oči in nateza korake. Predrznost bi bila, ko bi hotel opisati njen ljubojasen obrazec, po katerem je rad zazibaval se ljubeznjiv smehljal; temne, vedre oči pod živo obrisanimi obrvi, rudeča usteca, kakor prezajoča se vrtnica, zatemnelo rujave, gladko razčesane, plodne lase, vitko, srednje veliko rast — vsi, zares lepi podobi je bila vrhi tega navdihnena neka blažena milina, da je človek videč jo nemudoma spomnil se pomladanskega jutra.

»Ti? Le gani se mi, dekle! Jaz ne delam zato, da bi vedve moje trdo prisluženo {{prelom strani}} novce nosili v le-to ljubljansko pojemajoče gledišče, to revno pribežališče dosluženim komedijantom, to prizorišče zgolj skaz in zmaz!«

Pred dobrim mesecem je bila Olga prvi¬ krat zagledala čednega mladeniča v nasprotnem oknu, potem pa, kolikor večkrat je videla ga, toliko bolj je želela še večkrat in večkrat ga gledati. In da je tej svojej želji laglje podajala skrivnejo in kakor slučajno priliko, omislila si je bila na okno vrsto cvetlic, katere je potem pridno gleštala in oskrbovala bog ve kolikrat na dan, vsa srečna opazovaje, da on njej nasproti se zdaj in zdaj pa zmirom gosteje ozira na lepe cvetlice, mej katerimi pak jo sama bila najlepša. Tako je minolo mesec dni, in Olga je ravno denes zjutraj prvikrat doživela preveliko radost, da jej je nasprotni mladenič prijazno nakimal semkaj v mislih tiho voščeč jej dobro jutro! Tudi ona je izza svojih cvetlic kar tako na tihoma odzdravila mu rada verujoč, kar si je dalj časa uže preživo želela: da on misli to, kakor ona. In da-si še nikedar nij govorila ž njim, da-si je še le od daleč poznavala ga po prikupljivem obrazi ter le iz njegovega vnejnega vedenja posnemala njegovo prijaznost do nje, čutila je vendar uže tiho, gorko nagnenje do njega. {{prelom strani}}

»Draga gospodičina! — Precej časa uže mislim na Vas, pa žalibog! Dozdaj še nijsem {{prelom strani}} našel mile priložnosti niti imel srca, da bi Vam razodel to. Ali nocoj ko sem ravnokar strahom bil priča, da Vam je druščino delal tak človek, tisti Č … — (ne upam si imenovati ga boječ se žaliti Vašo nežnočutnost) — zdaj si ne morem kaj, da Vam ne bi popolnem in resnično odkril svojega srca: da kar sem prvikrat videl Vas, gorim in živim le za Vas, mila, draga mi gospodičina! Več Vam ne morem povedati v tej naglici, ali prosim Vas izza svoje svete ljubezni do Vas: blagovolite mi precej jutri nakloniti tolikanj zaželjeno priložnost, da Vas vidim iz oči v oči, da govorim z Vami! Pričakati Vas hočem, dokler mi pridete iz hiše. Srčno Vas poljubovaje ves Vaš Svitan.«

Teško, silno teško je Olga čakala in pričakala druzega dneva, in zdaj ko napoči, ko se približa čas napovedanega shoda, pa jej prihaja tako čudno, nekako tesno pri srci. Kar živi, nij še bila na takem! Pojde naj na starišem prikrivani pot, shajat se s tujim mladeničem! Vest jej čedalje huje in huje očita to njeno lastnoročno podjetje, svari jo in mami, da postaja bolj in bolj malosrčna, da se skoro kesa svoje obljube, da jej celo prihaja uže misel, naj se izneveri svojej dani besedi, da več uže ne ve, kaj bi? Ali ko se iz nova domisli na druzega mladeniča, ki je uže dalj časa jej bil na skrivno, sladko srečo, ki je še sinoči jej poklonil tako gorke vrstice v znamenje svojega živega sočutja do nje, pa, da za vse to bi zdaj malomarno prezirala ga, da norčevala se ž njim! — Ko preudarja in uvažuje vse to, vname se jej viharen dušni boj. In ko jej ravno otorej tudi mati zopet začne sladko jemati v misel večernega spremljevalca, stopi {{prelom strani}} jej zviškoma zopet pred oči v vsej svojej strašnej podobi iz zakotja preteči sovražnik, kateremu nasproti bi tako živo potrebovala branitelja in ljubitelja, in v tistem osodnem trenotji za trdno sklene svojemu čislanemu znancu izpolniti željo.

»In jaz vas ne vprašujem po imenu itd., jaz vas ljubim! In če morete tudi vi meni tako z lehko in mirno vestjo zagotoviti, da ljubite mene, če morete to — potlej ne trebam ničesar več, potlej sem zadovoljen in srečen popolnem!« {{prelom strani}}

Berta je pogodila, ko je trdila, da Olgin spremljevalec, ki ga zdaj poznamo pod imenom Česelj, ne bo dolgo odlašal. Užo druzega po polu dne, potem pa vsak dan navadno še po dvakrat, zjutraj in proti večeru, pride stražit in prežat mimo hiše. Kakor lesica okoli golobnjaka vohni tamkaj okrog časi kakor le mimogrede samo za nekaj trenotkov, večkrat pa tudi po celo uro stopajo gor in dol zavestno s šibico se trkljaje po goleni, natikajonatikaje si padajoči {{prelom strani}} ščipec na nos pa verno pazeč na vse strani, od kod, da se prikaže pričakovana pa tudi po gostoma oziraje se na paženo zanimivo okno. Kljub tej njegovej natečnej neumornosti preteče nekoliko dni, da Česelj niti ne vidi Olge. Ali vabilo je premično in prezapeljivo, da bi podjetljivi Česelj hotel malosrčno odjenjati, nikar gubiti trdno voljo in upanje. Narobe! To trdovratno, nepostrežno osojenje ga tolikanj bolj kuri in izpodbada doseči svoje namere, zlasti, ko s svojega stražišča vsakrat z radostjo opazuje, da tam gori za prežanim oknom se sicer ne Olga, pač pa njena mati mu pokazuje z dosti očitnim dopadajenjem odobravajo njegovo dovolj jasno kazano poželjenje. Le-ta jako povoljna opazba ga tudi uže osrčuje, da bi zavrzivši vse to malostno ulično prežanje, ki naj bi se spodobilo le pritlikovcem, ki nemajo nič, in si zatorej tudi ne upajo nič, kar pohitel gor po stopnicah pa zavedaje se svojega priporočujočega veljaštva povedal privoljnej materi, kako in kaj.

Tovariš otresaje z glavo in šegavo kremžeč obraz prikimuje, potem pa oba tiho se {{prelom strani}} meneč polagoma sledita predidoči. Na cesti, kjer se posamezen pesnik uže ne spoznava več za večernega mračenja, začne nakrat Česljev drug ostajati zadej, v tem ko on sam hitro postopi naprej.

»Ali Olgica, kako si mi!« opominja mati od strani. {{prelom strani}}

»Da pa ta, ki tako živo in odkritosrčno išče in želi tvoje prijazne priklonjenosti, ustreza le nagnotju svojega srca, to je očevidno, in tudi lehko razumljivo, ker ti si prav zala deklica Olga; samo kaj prijazneje boš morala {{prelom strani}} vesti se proti njemu!« pristavi in jej božaje privzdigne povešeno čelo sileč

»Zdaj je dovolj! To je preveč!« vsklikne razdražena žena, vskoči po konci, pograbi poleg {{prelom strani}} stoječega moža in vrže na zofo, da zaječi in popoka pod njim.

O polu dne pri obedu uže nij zaznati le trohice nevoljo ne več, kar Berto toliko bolj potrdi v poprejšnjem mnenji, pa navdaja s pravo zmagonosno zavestjo. Ko tedaj Robert odide v pisarno, (in to stori denes nekoliko prej, kakor navadno) nastavi Berta vse svoje sile, da bi izpodnesla zapreke, katere jej od druge strani tehtajo na namerovani pot do izvoljenega smotra. Poprime se namreč Olge in začne jo obdelovati. Pripoveduje jej le o ženinu Česlju, slika jej za prihodnjo slavo in sijajnost in zlasti brezskrbno, posrčnega uživanja polno življenje, katero bode živela na strani svojega moža. {{prelom strani}}

»Da res; saj ljubezniva gospodičina je uže vsa zamišljena v delo. O kako lično in krasno! Kdo neki bo tisti srečni, da mu bo počeščeno to mično delo teh tako nežnih, tako lepih ročic? Ko bi bil jaz!« rekoč jo prime za drobno roko, katero ona molče in trpko vleče k sebi; kakor ščipano s kleščem. {{prelom strani}}

»Nu pač, vidi se precej brdkih; pa človek {{prelom strani}} se tudi uže naveliča zmirom taistih obrazov. Sicer pa milostiva gospa, verjemite, rečem resnico: v celej Ljubljani nij tako lepega in ljubeznivega dekleta, kakor vam je gospodičina Olga le. Ne, kar je res, pa je res: gospodičina Olga je krasna, nebeška, neprekosljiva. Nijsem še videl jej jednake!«

»Moj bog, kako da jaz! Saj vendar nečem ničesar,« oproščuje se dekle bridko in skuša izmuzati se mu. {{prelom strani}}

V sobi je bilo uže mračno po kotih, ko si Česelj domisli, da bi bilo čas posloviti se. Berta neče dalj zadrževati; saj ima uže davno in nekaterokrat zagotovljeno, da jutri zopet pride in potlej še in še vsak dan in tudi to jej je celo prav, da ta prvi obisek je pri kraji, predno še mož prida domov; kajti vedeti še vandar ne more kakšen obraz bi on naredil, {{prelom strani}} kaj bi rekel in dejal in morda tudi počel v svojej trmi, ko bi nenadnega obiskovalca zalezel v svojej hiši?

»Pa onega, Svitana ljubim tudi jaz, tega Česlja pa ne maram!« vzdihne poluglasne in kakor sramovaje se svoje nestanovitnosti, zakrije si obraz. Solze jej rose v očeh, ko črez {{prelom strani}} nekaj zopet glavo vzdigne po konci in tam pri nasprotnem oknu zagleda svojega ljubega. Silno jej stisne srce ta pogled. Zdaj čuti, kaj je nameravala nevrednega, hudega groznega — o nezvestobo!

Svitan se s teškim, teškim srcem loči od nje; Olga mirno potolažena od njega. {{prelom strani}}

»Priprosta! Čemu to ihtenje? Saj ljubiti, to nij nič napačnega, nič hudega no! Dej, vmiri se Olga, pa kar odkritosrčno mi povej, kako in kaj je, da vidim. Bodi brez skrbi, ne boj se: rada storim vse za te, rada —« poprijema {{prelom strani}} jo preudarjeno in mehko, nežno potezaje jo na zofo.

»Zares, štejem si na veliko čast, da je vam, dragi mladi gospod, tako gorko in resno moje hčeri prava sreča na mari, da tako ljubite moje dete! Čislam vas, zelo spoštujem {{prelom strani}} dragi gospod, verjemite! In ne bodete zamerili če mati, zanimajoča se za svojega otroka prihodnjo srečo, želi natančneje spoznati snubca.«

»Da, po tem takem naše mož nikedar ne bo: toliko poznam svojega!« {{prelom strani}}

»Le nikar se vshitati po nepotrebnem,« {{prelom strani}} pogovarja ga ona držeč za roko nazaj »nikar, nič ne pomaga! To se mora jemati, kakor je, počasi s preudarkom! Jaz druzega ne rečem: bodi pameten, pa je vse dobro. Olgi na kratko poveš: tega, Slovenca, jedenkrat in nikoli ne — pa je! Potlej se dekle poprime in drži tega, gospoda Česlja, in mora nam vsem biti le prav. Tako zdaj pa le stori —.«

Preteče dan za dnevom, da Svitan ne dobi obetanega in tolikanj zaželjenega poročila niti nikakoršnega objava od svoje ljube, da celo več ne vidi drage Olge, čeravno jo vsak dan zapored s teškim srcem in tudi uže z bridkim dvomom pričakuje na mestu, kamor mu je za gotovo napovedala nadaljno shajanje. V mislih, da morda kaka bolehavost zadržuje ljubljenko, išče si nekaj še tolažbe; ali v vednej svesti si prehude nevarnosti neprestano žugajoče odvrniti mu premladega dekleta srce, no nahaja več miru in pokoja ne po dnevi ne po noči. Po celem pretečenem tednu brezvspešnega pričakovanja in hrepenenja hoče uže kar sam na njen dom, vprašat po njenej in tudi svojej osodi, ko mu ravno na potu Olga kakor slučajno proti pride. Razveseli pa tudi takoj ustraši se o pogledu nanjo, ki se jej dobro pozna neka zadrega in popolnem pa pogreša tista njena ugodna mu razkošna radost, s kakoršno mu je drugekrati na proti pritekala. S toliko večjo hlastnostjo sprejame jo Svitan. {{prelom strani}}

Po takem uvodu jej v jedrnatih besedah nariše Česlja pravo, zavrženo podobo, v kakoršnej se skoraj tudi njej pokaže; prorokuje hudo, neizogibljivo prevaro neznano sramoto in strašno, pa celo gotovo gorje, ki čaka njo, če se onemu uda. Končaje pristavi, da nasproti pa ljubezen, katero bi njemu zvesto hranila, stala bi jo pač precej premagovanja in marsikake neprijetnosti za nekaj časa, potem pak bi jo pripeljala do stanovitne sreče ž njim: ker nij dvoma, da njej zdaj obliščeni starši kmalu prav uvidijo, kje je hčerina sreča in potem privolijo v to, kar zdaj v svojej kratkovidnosti še zabranjujejo. {{prelom strani}}

Svitanu se britko stori pri srci; koraka na dalje mimo veže a ne oziraje se za njo, {{prelom strani}} kakor bi je videl ne bil. Po takem njenem, sicer nemem, pa vendar njemu umljivem odgovoru Svitan skuša kolikor toliko udati se v svojo nemilo a morajočo osodo, začne bolj in bolj opuščati pota in hojo za njo pa tudi menj in menj misliti nanjo.

V taistem hipu se iz tesnega zagnjetja Olga s Česljem leteč v besnem vrtinci po soparni dvorani naprej. Čudenje in strmenje jo spremlja povsod, koder migne mimo. Nevidezno je nje lično, bledo-zorno krilo z modrim prepasom; ali slehrni njen zgibljej priča o vzornej obliki lehkega, vitkega telesca. Plodni, {{prelom strani}} temnikavi kodri, iz katerih mično žari spletek nagelnovih cvetov, objemajo preljubeznivi, nekaj zarudeli obrazec, in segajo dol na gladki, snežno-beli tilnik. Prav, kakor v nekacem nepopisljivem čarosvitu zdi se Svitanu nocoj — tako mično lepe še nikedar nij videl Olge! P a jednacega mnenja so tudi vsi sogledalci njegovi.

Svitan se silno razžaljen umakne nazaj. To, da nij odločila se zanj, je dovolj jasen in razumljiv odgovor mu na njegova nema vpraševanja, katera je sam sebi stavil do zdaj. Zelo čmeren zapusti plešiče pa otide v krepčevalno sobo, da bi tukaj s pijačo udušil svojo, nevoljo, ter morda tudi izduhtal načrt nadaljnega vedenja proti svojej prenehvaležnej zaničevalki. {{prelom strani}}

Svitan na svojem sedeži je v zadregi. Ne mareč, da bi Olga vedela o tukajšnjej pričujočnosti njegovej, umakne stol in obrne se z obrazom na nasprotno stran. In tu pri sosednjej mizi nenadoma zagleda malo družbico, katero je doslej popolnem preziral, ki pa {{prelom strani}} zdaj v prvem trenotji potegne vso njegovo pozornost nase.

»Tako daleč uže!« vzdihne Svitan, kakor {{prelom strani}} odgovarjajo si na prejšnjo vprašanje, in zopet sočutno pristavi:

Necega po polu dne torej, ko Česelj po presledku celih treh dni pride na obiskanje, povabi ga Berta k sebi na zofo pa s pomenljivim obrazem pravi, da mu ima nekaj važnega poročiti. {{prelom strani}}

»Gospod Česelj se pritožuje, da ne ljubiš, gospoda Česlja, Olga? Sama govori, govori!« {{prelom strani}}

»Ti, ti boš k mojoj hiši hodil vogel gladit, ti paglavec smrkavi!« založi mu dve debeli zaušnici, da perišča tlesk odjekne, in občinstvo okrog zavzeto strmi in zmiguje za potepeno in tiho odhajajočim Česljem. {{prelom strani}}

Menj se zmeni Olga. Pač marsikak dolgočasen po polu dan zelo pogreša tako nemilo pometenega Nebelmajerja; vendar saj ozke sobne stene ne morejo njene ljubezni kloniti. To, da očeta črez dan nij doma, daje jej {{prelom strani}} priložnost, da do malega vsak dan dobi urico, v katerej pohiti k svojemu ljubemu potolažit in okoristit se za poprejšne dolgočasevanje.

V takem položaji jo naleti Robert vrnoč se domov. Ona srpo pogleda nanj pa mu nemo poda list, pripravljena na vse. Hlastno beročemu uže proti koncu zakliče: {{prelom strani}}