Wikivir

Prevaljška legenda: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
ureditev
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
m popravki
Vrstica 9:
 
{{neoštevilčena poglavja}}
 
{{manjkajoč faksimile}}
 
== 3. Mrtvi kličejo. ==
Vrstica 21 ⟶ 23:
»Gospod je med nami!«
 
Cin –— cin –— cin!
 
Trk –— trk –— trk!
 
»Gospod –—! Gospod –—!«
 
Okna so plaho odmevala.
Vrstica 49 ⟶ 51:
Kakor vešče so plavali in se zaganjali in vračali k cerkvi. Beli okostnjaki so šklepetali in ihteli tožili in budili:
 
Cin –— cin –— cin!
 
»Gospod je tu!«
 
Trk –— trk –— trk!
 
Ko je izza Pohorja zora zardela, so se poskrili v črne grobove.
Vrstica 82 ⟶ 84:
»Kaj?« je silila in hotela vedeti.
 
»Veste, ko smo prišle –—« so ženske zaklepetale in druga drugi besedo križale.
 
»Kaj se je zgodilo?« je prišel župnik od zgoraj.
Vrstica 88 ⟶ 90:
Organist je komaj zasopihal iz sebe, potegnil gospoda za seboj, za njima so šle ženske in vreščale.
 
Pri glavnih vratih so vstopili. Komaj se je razgledal, je župnik prebledel in se prijel za klop. Kdo je bil pred oltarjem? Tam pred –—
 
Gorje! Tabernakelj je bil odprt!
Vrstica 131 ⟶ 133:
Vse hiše na vasi so bile prazne, nihče se tatov ni bal, ne ognja.
 
Vedno novi so prihajali, z avtomobili in na kolesih, na konjih in vozovih –— in vse polje je bilo kakor ogromno taborišče.
 
Zvonovi so brez prenehanja pozvanjali, ljudstvo pa je pelo in molilo.
Vrstica 266 ⟶ 268:
»Plačamo naj?« so se ljudje branili. »Dajte nam od obilja svojega in Bog vam bo povrnil!«
 
»Ha–ha–haHa—ha—ha!« se je režal neznani. »Ali ste res znoreli?«
 
Ni še minila ura, pa je prihajal voz za vozom, kozarci so romali od ust do ust, krčmarji so zadovoljno pobirali denarje.
Vrstica 309 ⟶ 311:
Naj te gledam in poslušam!
Zakaj glas ti je sladek
in ljubek tvoj pogled.'« –—
</poem>
Kakor sinja megla je lebdela nad poljem, zamikala se v besede svoje, dekliško se smehljala in povešala oči.
Vrstica 325 ⟶ 327:
»Igrala sem se na zemlji in razveseljevala otroke človeške.
 
»Zdaj torej, otroci poslušajte me: Blagor njim, ki mi pri vratih čujejo vsak dan! Našli bodo Gospoda in prejeli zveličanje.« –—
 
Kakor sinja megla je plavala nad poljem, smehljala se nevesta angelom, ki so ji pri nogah lebdeli in jo poslušali.
Vrstica 337 ⟶ 339:
Cunje so plapolale za njo, galila se je in pijano majala.
 
»Ha—ha—ha—ha—ha!«
»Ha–ha–ha–ha–ha!«
 
Zgrabila se je za boke in se zibala, da je bilo ljudi sram.
 
»Ha–ha–ha–ha–haHa—ha—ha—ha—ha! –— Ti! –— Ti! Ti ti –— ti!« jih je s prstom kazala.
 
Kakor zver jim je ušla, ko so jo hoteli zgrabiti; na grob je stopila, sklenila roki in spačila obraz:
 
»Zdaj sveto zavijate oči! Ha–ha–ha–haHa—ha—ha—ha! Hinavci! Hinavci! Hinavci!«
 
Žene so vpile:
Vrstica 361 ⟶ 363:
Kakor žival je zatulila, ko so jo prijeli:
 
»Pustite me, hudiči! Saj vas poznam! Iz oči vam migljajo! Hu –— u –— u!«
 
Padla je in bila kakor mrtva. S cunjami so pokrili in si obrisli pot s čela.
Vrstica 405 ⟶ 407:
»Bolne obiskujte!«
 
»V ječe hodite k njim! –— Kajti za tem bo vprašal in za ničimer drugim.«
 
»Ne ločite svojih bližnjih in nikar pretkani ne bodite in besed evangeljsklh ne sprevračajte, da nas ne bo tudi Gospod ločil na zadnji dan, ampak sprejel v Svoje kraljestvo. Amen.«
Vrstica 443 ⟶ 445:
Ko se mu je papir od bolečine ves zvil in omahnil, je odpihnil pepel in zagledal kuharico:
 
»Kaj čakaš? –— Na, spravi!«
 
V prgišče je pomedla z mize in solzna oddrsala. Župnik pa se je z glavo zaril v dlani in drgetal:
Vrstica 483 ⟶ 485:
»Prav praviš!« je potrdil tuji, ki je točil žganje.
 
»Jutri bo v novinah: ,Prevalje‚Prevalje so znorele! Trgovci so pozabili na denar, kmetje na živino, žene na otroke.'‘ Delavci pa že sploh mislijo, tla je prišlo kraljestvo zanje. Ha–ha–haHa—ha—ha! Režal se je, da so ljudje okoli hipoma utihnili in se zresnili.
 
»Kdo je?« so se vpraševali; kajti nihče ga ni poznal.
Vrstica 558 ⟶ 560:
Tistih eden pa iz Suhega grabna si je naložil papirja in šel po vasi.
 
»Čitajte–e–eČitajte—e—e!«
 
Razdajal je novine, ljudje so jih radovedno ogledovali in vpraševali:
Vrstica 564 ⟶ 566:
»Kaj bomo z njimi?«
 
»Čitajte–e–eČitajte—e—e!«
 
Možje so posedli, žene z otroki so posluhnile:
Vrstica 570 ⟶ 572:
»Ali je o Jezusu kaj?«
 
»Čitajte –e–e—e—e!« je meketalo od sosedov. »Vojska na Japonskem! Čitajte–e–eČitajte—e—e!«
 
»Kaj nas briga!« so neki godrnjali. »Ali ni Jezus na Prevaljah,«
 
»Čitajte–e–-eČitajte—e—e! Umor pri Mariboru!«
 
»Umor?« so se ljudje ustrašili.
 
»Tatovi ukradli milijon! Čitajte–e–eČitajte—e—e!«
 
»Joj, joj! Kak je postal svet!« so zdihovali.
Vrstica 586 ⟶ 588:
Tekal je po dolini, na hribe, do samotnih koč:
 
»Čitajle–e– eČitajle—e—e! Vojska! Morilci! Tatovi! Goljufi! Nesreča v Pragi! Čitajte–e – eČitajte—e—e!«
 
Tihi gozdovi so trepetali, ljudje so na pragih zijali.
 
»Čitajte–e–eČitajte—e—e! Burja v Ljubljani! Punt na Ruskem! Vlak zletel v zrak! Sto mrtvih! Sto mrtvih! Čitajte–e–eČitajte—e—e!«
 
Ploha se mu je usipala iz ust in kar si je nabral po mestnih beznicah in bolnicah in ječah in mrtvašnicah in navrtel na peklenskih strojih, to je tulil po nedeljskih hribih, jih plašil in trosil nemir in strah.
Vrstica 604 ⟶ 606:
Tisti z novinarni je hitel, vpil:
{{prelom strani}}
»Čitajte–e–eČitajte—e—e! Povodenj na Angleškem! Volitve v Ameriki! Volitve–e–eVolitve—e—e!«
 
Težko je legalo ljudem na duše, ves svet jih je zaskrbel, blodno jim je bežala misel do Maribora in Ljubljane in Belega grada in do Japonske in do Rima in do Amerike in Ruske: joj! O joj!
Vrstica 635 ⟶ 637:
Ljudstvo je padlo na zemljo, z glavami so se dotikali tal.
 
»Jaz sem, ki ste me očakovali –— in bom poteptal nasprotnike Vaše, da boste vladali z menoj in bo kraljestvo na Prevaljah in po vsej zemlji vaše in vaših pajdašev na vekomaj.«
 
»Molite me!«
Vrstica 708 ⟶ 710:
Pozno ponoči je bilo.
 
»G–sp–dG—sp—d!« je zdajci šepnilo izza peči.
 
»G–sssp–d G—sssp—d!« je zapisalo.
 
Ni čul. Tiščal si je ušesa, vse misli je bil izpregel do ene same, božje.
Vrstica 738 ⟶ 740:
Zlodej se je hehetal in metal zlatnike, vmes modre in rdeče in zelene bankovce, da so rajali pod stropom, pa se mu vračali.
 
»Oj, rumene hostije za dediče kraljestva na zemlji! Podobice ljubice –— nate!«
 
Silil je vanj, zarohnel.
Vrstica 756 ⟶ 758:
Najbliže so mu čepeli nekateri taki, ki so bili na glasu, da nič nimajo in so bili grešni. Kajti reveži so pogostokrat tatovi in prešuštniki. Potem so stale vaščanke, ta z otrokom, druga s košaro mimogrede. Kmečkih ni bilo; ti niso imeli časa, ker so imeli za delavnike grunt in živino.
 
Na kraju so bili listi, ki so se imeli za pravičnike. Bili so modreci –— in ti niso grešni kakor nevedneži; kajti imajo opravičilo. Bili so bogati –— in ti niso grešni; kajti trgujejo in ne kradejo, ljubijo in ne prešuštujejo.
 
Tako so stali in vsak svoje oprezovali. Neznani jih je pogledal in rekel:
Vrstica 828 ⟶ 830:
Neznani pa je govoril:
 
»Za učeniško stolico so sedli pismarji in farizeji. Vse, kar vam porečejo, držite, po njih delih pa so ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo tako. Svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli; napravljajo si dolge molitve in na oblekah si povečujejo obeske; radi imajo prva mesta na gostijah in da jih ljudje pozdravljajo na trgih ter kličejo ,učenik'‚učenik‘. Toda le eden je vaš Učenik, vi vsi ste pa bratje. Niti ne kličite nikogar na zemlji za svojega očeta, zakaj eden je vaš Oče, tisti, ki je v nebesih. Kdor so med vami povišuje, bo ponižan, kdor se ponižuje, bo povišan.
 
»Zato blagor ubogim, zakaj vaše je kraljestvo božje!«
Vrstica 903 ⟶ 905:
Dejal je tedaj in obrnil oči k nebu:
 
»Glej, Oče, kamen, ki so ga zidarji zavrgli, bo postal zopet vogelni kamen!"«
 
Eden izmed teh pa, ki so mu sledili umazani in v prtenih delavskih oblekah, je pogumno stopil predenj in dejal:
Vrstica 1.049 ⟶ 1.051:
Starček škof je vstal, duhovnika sta ga podprla, z muko je zapel in beseda mu je trepetala:
 
Te Deum –— lauda-a-mu-us!«
 
Plaho in ponižno je pel, kakor da ga nekaj tišči.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Prevaljška_legenda«