Mate in njegova Mariči: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| naslov = Mate in njegova Mariči. <br> Črtica.

| izdano = ''{{mp|delo|Slovenec}}'', 37/105-107 ({{mp|leto|1909}}).

| vir = {{fc|dlib|8OPK1JMF|s=10|105}}, {{fc|dlib|YAN6KZJ6|s=10|106}}, {{fc|dlib|ODI78SOF|s=10|107}}

Jutranje solnce je ravnokar oblilo z zlatimi žarki pohlevno vasico Krivo Rebro. Izmed lesenih, s slamo kritih poslopij se je posebno lepo belila zidana hiša župana Korerine. Streha, pokrita z živordečo opeko, je ponosno zrla na svoje revne tovarišice. — Ali so vaščanje očeta Korerino izvolili županom, radi zmožnosti, ali samo radi zidane hiše — ni mogoče natanko povedati — resnica je pa vsekakor, da mu v imovini več milj okrog ni najti jednakega moža. In tega se tudi zaveda oče župan. Nekdaj se je že izrazil, da se njegov sin –— edinec Andrej ne bo nikdar ženil v Krivem Rebru — kjer je sicer dosti zalih deklet, pa sama beračija.

Kaj neki je...? — Povem pa jaz: Danes se je najprvo oglasila pri materi županji — novica se je namreč tikala pred vsem nje. Nadejala se je velikega daru in prepričana je bila, da jo bo mati županja za božjo voljo rotila, naj molči: da ne zve še on... Pripravila je že tudi predpasnik temu primerno, da pospravi vanj obile darove, ki jih prejme za važno novico. — Ženici sta pa bili premalo previdni, in je že menda tudi smola tako hotela — oče Korerina je vso novico prisluškoval izza priprtih čumnatih vrat — in še predno je Bimba prav končala svoje »hencejte« in »jejhate«, je stopil pred njo razjarjeni gospodar in jo malone vrgel skozi duri. — To je Bimbo tako razkačilo, da je sklenila novico razbobnati po vsej fari, in sicer takoj. Tako smo jo torej videli ko je prišantala iz veže in migaje z ustnicama odracala preko dvorišča. Hišni čuvaj, kosmati »pazi« je stopical za njo prav do ogla tam je parkrat nejevoljno zalajal — menda je niti njegovo dobro pasje srce ne more prav trpeti.

»Seveda, seveda — lej jo no — Andrej naj jo kar pobere, pa bo, kaj ne? — Ne boš! Moj sin — pa deklo...! — To ima človek za hvaležnost! Njenega očeta {{prelom strani}}in njo sem vzel v službo iz golega usmiljenja. Zdaj pa kaj takega! Sita je že dobrega kruha, zato steguje glavo tako visoko. Beračija — še danes mora od hiše!« se srdi Korerina, razkoračen proti ženi.

»Molči babnica! Jaz že vem, kaj mi je dolžnost. Krivice ne napravim nikomur. Vsakemu svoje!«

»Pridi takoj v hišo!«

Sin Andrej je pol radoveden, pol nejevolje otepel prah in resje raz obleke, zlezel po lestvi na dvorišče in odstopical za očetom. — Na pragu ga je že pričakovala skrbna mati ter mu hitro pojasnila tako in kaj. Andrej je bil sicer precej presenečen, saj se še ni nikdar resno bavil s tem kar mu je povedala mati in radi čegar ga hoče menda oče prijeti — zmajal je z glavo: »Tako torej — prav...« in stopil odločnih korakov v sobo.

{{prelom strani}}

»Moja vest?« odvrne vprašaje Andrej in za hip upre pogled v očeta — takoj pa zopet mirno nadaljuje, gledaje skozi okno: »Ne očita mi ničesar. Kar sem storil — storil sem vse z njeno vednostjo in njenim privoljenjem.«

{{prelom strani}}

»Ti pustiš in pozabiš to deklino Mariči — ali pa...«

»Oče, to je grdo — to je krivica, ki bo zahtevala zadoščenja!«

<center>X X X</center>

Na Planici, debele pol ure hoda nad Krivim Rebrom, stoji župana Korerine lesena pristava. Postavljena je bila največ radi živine, ki jo poleti več mesecev pasejo na planinskih pašnikih. Pozimi je pristava zapuščena, le divji lovci jo včasih obiščejo kot skrivališče, ali pa so tudi primorani kdaj iskati v njej zavetja pred nepričakovanimi nevihtami. — Ko pa gorki maj naznani, da je konec snega po nižjih planinah, odžene hromi Mate vso županovo živino na Planino — in takrat oživi sicer miren kraj. Tudi to pomlad gospodari Mate že več tednov na pristavi. Počedil je že okrog poslopja, popravil streho, okna in vrata, iznova pritrdil deske, ki sta jih veter ali divji lovec potrgala od že precej preperelih sten. Na strani proti dolini pa si je postavil novo klopico. Na njej sanjari dolge večere, vasuje s spomini in se poslavlja od zahajajočega solnca. Tudi nocoj že sedi na tej klopici, da si je solnce še dokaj pedi nad {{prelom strani}}gorami. Roke mu utrujene počivajo v naročju, glava pa mu je sklonjena na prsi — pogovarja se s spomini. — Kako daleč so že tista leta, ko je nosil še klobuk postrani, in ko je zvečer prepeval na vasi. In ko je on zavriskal — da — da, ni ga bilo njemu enakega! Dremajoči ptiči v vrhovih dreves so prestrašeni zafrfotali ob njegovem vrisku — na vasi pa so si pošepetala dekleta: Matija vriska – — Najraje izmed vseh deklet pa je gotovo slišala njegovo vriskanje brhka Drobiževa Cilka. Drobiž, trden gruntar, je sicer pazil na hčer, kakor na oko v glavi — kljub temu pa je Matija, ko so na vasi pogasnile vse luči, potrkal na okno Cilkine kamrice. Naslonil se je na okno in šepetala sta dolgo, dolgo. Nekdaj pa je oče Drobiž opazil, da je rob Cilkinega okna ves odrgnjen, in ko je izvedel še za pravega krivca — bilo je konec lepih večerov. Nekaj mesecev pozneje je Drobiž omožil hčer Cilko tja nekam v hribe. Matijec od tistega dne ni več nosil klobuka postrani, tudi vriskal ni več — hodil je ves pobit okrog. Ni bilo več obstanka v vasi. Pobral je svoje premoženje v culico in odšel v tujino. Delal je v raznih mestih v tovarnah. V nekem kraju se je seznanil s pridno deklico in se skoro poročil ž njo. Kratki so bili dnevi njegove zakonske sreče. Ko mu je žena podarila prvo dete, se je poslovila od njega za ve{{prelom strani}}dno — obljubila mu je, da se tam nad zvezdami zopet snideta. Matijec je ostal sam s hčerko krščeno na Marico. Vse svoje žitje in bitje je posvetil njej. Nesreča pa nikdar ne miruje in tudi Matijca je zopet obiskala osmo leto po ženini smrti. V tovarni mu je namreč strlo prav močno obe nogi. Mnogo mesecev je polegal po bolnici in pozneje zopet doma. Porabil je kmalu vse prihranke in odškodnina za poškodovani nogi je komaj pokrila naposled vse dolgove. Ker v tovarno ni bil več sprejet, češ, da je neporaben, zapustil je mesto in sklenil povrniti se zopet na deželo — spoznal je, da na kmetih še najlažje živi revež, tam so vsaj še usmiljeni ljudje. — ln tako je prišel neki dan z osemletno hčerko v Krivo Rebro. Vaščanje so mu prekrstili ime po svojem in so mu rekali na kratko: Mate — njegovo hčerko pa so klicali za Mariči. Leta so potekala enakomerno, kakor ura. Pozimi je Mate popravljal orodje, pletel koše in sploh poprijel kjer je le mogel. Noge so ga res včasih močno ovirale, toda miroval ni nikdar. Poleti pa je, kakor že povedano, oskrboval živino na Planici. Deseto leto že tako. Mate se je že docela privadil Krivemu Rebru in včasih je že celo mislil, da tukaj in nikjer drugod bo zatisnil trudne oči k večnemu počitku. Zadovoljen in srečen je bil torej{{prelom strani}}Mate. — Samo ena misel ga je včasih mučila: kakšna bo prihodnost njegove Mariči? Čutil je, kako se on stara, in videl, kako se je Mariči razvila v zalo devojko. Rad ima Mate svojo Mariči, tako rad, kakor vsak človek na svetu edino bitje, na katero naveže vse svoje življenje. Vesel je gledal, kako se razcvita, kakor šmarnica v zavetju tihih smrek. Z vsakim dnem je rasla v njegovem srcu velika očetovska ljubezen. Dal bi ji rad bogastva, sreče — da, življenje bi žrtvoval zanjo — vse, pa je nemogoče... Videl je, da je vsa njegova ljubezen zaman — saj svet išče sreče samo še v imetju. — In ob takih trenotkih mu je bilo srce nemirno. Zdrznil se je Mate na klopici pred pristavo, — predramilo ga je iz spominov po zvanjanje zvoncev vračajoče se živine, ki se je mukajoč zbirala okrog staje. Začuden je Mate dvignil glavo in videl zadnji rob solnca. Počasi je tudi ta rob zlezel za škrlatnordeče ožarjenim vrhom gore. Preje rdeči žar se izpreminja v vijolčastega, in ta postaja vedno temneji, temneji, dokler ne zagospodari popolni mrak.

Kdo neki je? pomisli Mate. Izza poslednjih grmov ob poti se je utrgala prav takrat, čez tratino proti pristavi svetla senca. Še predno je Mate mogel prav zaslutiti resnico, stala je pred njim njegova Mariči s culo v roki.

{{prelom strani}}

Poklicali so me v hišo — očitali mi, da nisem vredna dobrote, ki so jo izkazali vam in meni. — Imenovali so naju predrzna berača — in — in mi predbacivali, da jim mešam njihovega sina Andreja. — Oče, jaz nisem nič kriva! Saj sem se ga izogibala, skrivala se njegovim pogledom — bala se njegovih ogovorov. — In vendar — mnogokrat se ga nisem mogla izogniti, dasi bi se mu lahko... In to je moja krivda, moj največji greh. Oče — odpustite — ker trpite tudi vi radi mene!«

»Da, proč greva iz tega kraja!« je pregovoril Mate čez čas tresočim glasom. — Ljudje ne poznajo usmiljenja na lo{{nejasno}} za domnevano srečo; zato je bolje, da se jim umakneva daleč s pota. V nov kraj greva — saj je naša dobrotnica zemlja velika in nam nudi vedno dela. Ko imamo delo, imamo tudi kruhek — domek nam ostane prej kakor slej ves širni svet. Nikdar ne zavidaj tistih, ki se pehajo na imetje, in ki si postavljajo velike in bogate domove — zapustiti jih bodo morali ravno tako, kakor bodeva zapustila midva ta kraj, ki nama je nudil samo {{nejasno}}počitek na dolgem potu. Glej, cesta je odprta in tudi osamljena ne bova na njej {{nejasno}}tisoče, da milijone se jih drenja na njej odkar so odpravili suženjstvo in tlačanstvo. To je cesta trpinov, ki se pehajo na njej v boju za življenje, za obstanek. Kdor omaga — je izgubljen! — Zato glavo kvišku, pogum v srce! Ne boj se, saj čas zaceli vse rane.« — Iskreno je polju{{prelom strani}}bil Mate na čelo svojo Mariči — poljubil tako, kakor bi ji hotel odvzeti vso veliko bol in ji podati moči na težko pot. — »Pozabila boš na ta kraj — in na svoje mladostne sanje.«

Oče Korerina si je veselja mel roki, ker je odšla prevzetna beračija in je tako stala njegovi volji odprta pot. Ni se menil očitajoče poglede sina Andreja, ki je kvavečim srcem obsojal njegovo dejanje. Zgodilo se je kakor že mnogo- mnogokrat: