Zločinec (Franc Puhar): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m ureditev |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenec}}'', 37/89, 90, 94-96 ({{mp|leto|1909}}).
| opombe = Napisano pod psevdonimom Ks. Andrejev. Konec zgodbe ni skeniran.
| vir = {{fc|dlib|GTKFLW5Q|s=
| dovoljenje = dLib
}}
Vrstica 117:
Hudè ga je imel rad in zato so ga te očitajoče besede precej nemilo dirnile. Nikdar se ni domislil, da se že tudi dvanajstletni dečki toliko zavedajo. Za hip je celo pripoznal lastno krivdo, — samo za hip, — takoj pa so se dvignile druge misli. Ni moja krivda, ker so otroci raztrgani. Lopovi so drugi, ki hodijo, v svili in baržunu, — delavca pa ne plačajo toliko, da bi družino pošteno oblekel. — Da, jaz sem nedolžen, — revež sem, — saj bi imel rad vse lepo oblečene, ženo in otroke. — pa ne morem. Stanovanje, hrana... vse je tako pretirano drago, — ne morem, — ne morem...
»Ata, zakaj toliko popivate, — mama je jokala,« mu je očital sin med ihtenjem. Dolg je bil molk, ki je sledil temu očitanju. Hudè si je izpraševal vest. — Preslepiti je hotel samega sebe: Popivam? Seveda popivam, — saj drugi tudi! Zakaj pa oni niso raztrgani? In če pijem, saj tudi delam, — mnogi pa nič ne delajo in vendar še več pijejo kakor on. Zakaj ni pravice na svetu! — Oglasili pa so se skoro tudi nasprotni glasovi: Vendar je
»Nič ne jokaj, Tonček! Prihodnji mesec ti kupim novo obleko, — jeseni pa te vpišem v gimnazijo. Gospod boš še, — rekel sem že, gospod... Ne bo ti treba toliko trpeti, kakor meni. Z glavo si boš služil kruh in lepo oblečen boš hodil. Da, tako bo! — Zdaj pojdiva!«
Vrstica 176:
Bilo je že blizu polnoči, ko je Hudè pricapljal do svojega stanovanja. Dasi je stokrat ponovil sam sebi, da je on gospodar v družini, in da lahko napravi z denarjem kar mu drago, kljub temu ni mogel danes pritisniti na kljuko vežnih vrat. Naslonil se je na zid in povešene glave strmel tja predse. V sobi je še luč, gotovo ga žena pričakuje, in Tonček — bržčas še tudi ni zaspal — tudi on ga pričakuje... Hudè se je prijel za glavo: Kaj sem storil — kaj sem vendar mislil?
Splazil se je pod okno in kakor tat prisluškoval, kaj se godi v sobi. Skozi ozek presledek med zagrinjaloma je videl ženo, sedečo ob postelji. Glavo je imela zagrebeno v odejo in telo se ji je krčevito stresalo. Že mnogo let je Hudè ni videl plakati — pred njim je skrivala solze — toliko več je pa preplakala na samem, prikrito tudi brezskrbnim otrokom. Hudetu postalo nekam čudno pri srcu, tako, kakor bi se ga ovijala mrzla kača — tiščalo je nekaj v prsih in nehote je posegel za vrat, kakor bi hotel odstraniti tisto
»Mama,« je zaslišal Tončkov glas, »mama, ali ata še ni doma?«
| |||