Wikivir

Pesmi (Pavlina Pajk): Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
ureditev, prelomi strani
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Pesni Pavline Pajkove.
| normaliziran naslov= Pesmi
| avtor= Pavlina Pajk
| izdano= ''{{mp|delo|založila pisateljica}}'', {{mp|delo|tiskal J. M. Pajk}}, {{mp|delo|Maribor}}, {{mp|leto|1878}}
| vir= {{fc|dlib|T0NPRWFW|s=all4-75|211dLib}}
| dovoljenje= javna last
| obdelano=4
Vrstica 9 ⟶ 10:
 
<poem>
 
Iz prve sladkosti,
Ki hitro zbeží,
Vrstica 15:
Spoznavanja dní,
Iz solz in hlepénja,
Blažénstva, mučénja, ̶—
 
Iz svete ljubávi
Vrstica 23:
Iz tega nastala
Ta knjiga je mala.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
== I. ==
{{prelom strani}}
 
=== Tvoj spomin. ===
 
<poem>
Na té spomin
Me sili, bridko da vzdihujem,
Ko se vzbudim;
ln kriv, da v noči dolgo čujem,
Prej ko zaspim,
Na té spomin!
 
NaTvoj téje spomin ,
MeKi silibrani, bridkov srcu da vzdihujem, občutek
Vesél rodim;
Ko se vzbudim;
In srcu brani, da trenutek
ln kriv, da v noči dolgo čujem,
Ga ne vmirim,
Prej ko zaspim,
Na té spomin!
 
Tvoj je spomin,
Ki brani, v srcu da občutek
Vesél rodim;
In srcu brani, da trenutek
Ga ne vmirim,
Spet tvoj spomin!
 
Tvoj je spomin,
Ki vabi, pred podobo sveto
Da se zgrudim;
Breznadni plam z molitvo vneto
Da ne vgasim,
Kriv tvoj spomin!
 
Tvoj je spomin
Uzrók, da ovenelo lice
S solzó rosim;
In nove da rodim solzice,
Ko te vsušim,
Spet tvoj spomin!
{{prelom strani}}
 
Lej! tvoj spomin
Je vir, odkoder si življenje
Močnó grením;
Velí, naj tja, kjer mre trpljenje,
Se preselim —
Tvoj mi spomin!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Pomlad. ===
 
<poem>
Pridi pómlad! kliče deva,
Pridi, svet spremeni v raj!
Srce moje da obséva
Žar mirú, kakór nekdáj.
 
Ptic ne zábi privabíti,
Pridi pómlad! kliče deva,
Ptice ljubko gostolé,
Pridi, svet spremeni v raj!
One znajo vpokojíti
Srce moje da obséva
Burno, žalostno srcé.
Žar mirú, kakór nekdáj.
 
Prazne moje so gredíce,
Ptic ne zábi privabíti,
Vzela zima jim je cvét:
Ptice ljubko gostolé,
Ko pa ti pokažeš lice,
One znajo vpokojíti
Burno, žalostno srcé.
 
Prazne moje so gredíce,
Vzela zima jim je cvét:
Ko pa ti pokažeš lice,
Izgubljene najdem spet.
 
Cvetke so mi pomenljive,
— In zató je rada imam: —
Meni vir so nevsahljive
Sreče, rádosti, omam.
 
In ko v tvoji mehki noči
Željno gledam gor v nebo:
Solz vsuše so toki vroči,
Srca boji polegó. —
{{prelom strani}}
 
Pridi, pridi, pomlad zala,
Pridi, svet spreméni v raj;
Srečo vso če ne boš dala,
Mir poprejšnji vsaj mi daj!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Solza. ===
 
<poem>
Na tihem svoje ko preštevam rane,
Ki je prestalo v mladih dneh mi vže srcé,
Ljudjé krog mene rádostno ko se vrté:
Črez bledo meni lice solza kane.
 
Ko v tmino zrem bodóčnosti neznane,
Na tihem svoje ko preštevam rane,
Za kojo duša vedno huje se skrbi,
Ki je prestalo v mladih dneh mi vže srcé,
Ko ta pogléd mi upe v prsih zaduší:
Ljudjé krog mene rádostno ko se vrté:
Črez bledo meni lice solza kane.
 
Ko domovine spomnim se razd’jane,
Ko v tmino zrem bodóčnosti neznane,
Zibáje mati kjer mi pevala sladkó,
Za kojo duša vedno huje se skrbi,
Oboje ki vže davno zgreša mi okó:
Ko ta pogléd mi upe v prsih zaduší:
Črez bledo meni lice solza kane.
 
In ko spomin mladósti mene rane
Ko domovine spomnim se razd'jane,
Peljá v nekdanjega življenja zlati raj:
Zibáje mati kjer mi pevala sladkó,
Grenkósti polna, ko nikdár poprej, tedáj
Oboje ki vže davno zgreša mi okó:
Črez bledo meni lice solza kane.
 
In ko spomin mladósti mene rane
Peljá v nekdanjega življenja zlati raj:
Grenkósti polna, ko nikdár poprej, tedáj
Črez bledo meni lice solza kane.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Ti nisi ljubil! ===
 
<poem>
Ti nisi ljubil! — Gorjé, če ptice
Povéjo viru hladné vodíce;
Gorjé! če jedna sapica dneva
Odkrije nebu, da tak si, reva!
Šumeča voda, zvezde bliščeče
V srcé ne bodo ti govoreče.
 
Ti nisi ljubil! — Gorjé,Drevés če pticene ’zrôčaj
To senci, vabi ki v svoj narôčaj!
Povéjo viru hladné vodíce;
Ne pravi cvetju, ki nje narava
Gorjé! če jedna sapica dneva
Na pot, kjer hodiš, ti nasipava!
Odkrije nebu, da tak si, reva!
Vejévje gosto, cvetovje milo
Šumeča voda, zvezde bliščeče
V srcé ne bodo ti govoreče.
 
Ti nisi ljubil! — Drevés ne 'zrôčaj
To senci, vabi ki v svoj narôčaj!
Ne pravi cvetju, ki nje narava
Na pot, kjer hodiš, ti nasipava!
Vejévje gosto, cvetovje milo
Vonjávo, senco bi ti vbranilo.
 
Da ljubil nisi, za-sé ohráni,
Da moč stvarij ti duhá ne rani;
Stvar vsaka zemska in vse torišče
Ljubávi dom je, ljubávi išče;
Ti sam se nočeš čutilom vdati,
Poslušen mehkim željam postati!
{{prelom strani}}
 
Ti nisi ljubil devojko svojo,
Ki dušo je svojo združíla s tvojo!
Da pravi to niso ljubezni 'zkazi’zkazi,
Oko ljubeče takoj zapazi.
Ti nisi ljubil! — S tem se maščujem,
Da čutja, misli o — tebi snujem.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Lep dokaz. ===
 
<poem>
Zraven tebe sem sedela,
Z desno stola se objela,
Poslušala, ko si bral
Pesni, koje sam si vbral.
 
Srce da bi vpokojíla,
Zraven tebe sem sedela,
Kar b’ne smela, sem storila;
Z desno stola se objela,
Lepe pesni, mil glas tvoj
Poslušala, ko si bral
Je vzbudil mi v srcu boj.
Pesni, koje sam si vbral.
 
Ti pa mi še nisi branil,
Srce da bi vpokojíla,
Z žal-besedo me ne ranil,
Kar b'ne smela, sem storila;
Naslonila ko glavó
Lepe pesni, mil glas tvoj
Je vzbudil mi v srcu boj.
 
Ti pa mi še nisi branil,
Z žal-besedo me ne ranil,
Naslonila ko glavó
Sem na ramo ti ljubó.
 
Mirno dalje si prebíral,
Glas samó je malo hiral;
Rekel nisi, da ne smem —
Hvala, hvala, dosti vem!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Cveticam. ===
 
<poem>
Zamaknena ko vas, cvetice, gledam mile,
Spleténe v vence ali pa stoječe v trati:
Osodo meni zdi se v vas človeka brati,
Od rojstva kak’ ga sprémljate t’ja do gomile.
 
Jaz čútim rádost, mlado ki srce sprehaja,
Zamaknena ko vas, cvetice, gledam mile,
Iz dragih rok ko prvikrat ste podarjéne,
Spleténe v vence ali pa stoječe v trati:
V omamo, sramežljivost zmagat, porabljéne,
Osodo meni zdi se v vas človeka brati,
Od rojstva kak' ga sprémljate t'ja do gomile.
 
Jaz čútim rádost, mlado ki srce sprehaja,
Iz dragih rok ko prvikrat ste podarjéne,
V omamo, sramežljivost zmagat, porabljéne,
Devojki dane, kojej mir srcé obdaja.
 
Tresóčo v sladkem hrepenenju vidim roko
Nevestino, iz vas ko v lase kinč si vije;
Otajna meni njena se bolést odkrije,
Ko sname vas, v vas zadnjikrat ko zre globoko.
 
A najcenejši svoj pomén mi ve znanite,
Mrtváške ko postélje gledam vas odeje:
Zakáj mir angelski iz bled'gabled’ga lica véje,
Ko glasno nam, prem néme, k srcu govorite.
 
Na zgodnjej vidim vas gomili mi cvetéti;
Dotlé solzic bo mojih rosa vas močila!
Oj! vidim vas, predno bo zemlja me trohnila,
Pozábljene — kot moj spomin — užé veneti.¨
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Porod ljubezni. ===
 
<poem>
Dve kaplji rose z jutra prirosite
Na mehko nedro roži razeveteni,
In prej, ko se zaveste, da združeni
Ste, druga v drugej se ljubo vtopite.
 
Dve bitji, nepoznani, se dobite,
Dve kaplji rose z jutra prirosite
In duši nju, po streli kot ognjeni,
Na mehko nedro roži razeveteni,
Po njiju ste pogledih vplamenjeni;
In prej, ko se zaveste, da združeni
Ste, druga v drugej se ljubo vtopite.
 
Dve bitji, nepoznani, se dobite,
In duši nju, po streli kot ognjeni,
Po njiju ste pogledih vplamenjeni;
Trud prazen je, da spet se vpokojite.
 
Pogledov skrita moč je premagljiva
Prodrla ju, ter ju združila
V dveh bitjih v jedno samo le življenje.
 
Neznano njima preje hrepenenje
Odkrije njima zdaj se, da vzbudila
Jednaka v njih je moč se, nezrušljiva.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Moj zaklad. ===
 
<poem>
Jaz ljubim te, slovenska domovina,
Kot morem ljúbiti najdražo stvar,
V ljubezni zá-te, draga in jedina,
Ne bom omahovala nikedar;
Zvestoba moja zá-te bo ostala
Nerazrušljiva, kakor siva skala.
 
Jaz ljubim te, slovenskaSlavjanska domovina,mati mila,
Kot ljubi mater svojo zvest otrok;
Kot morem ljúbiti najdražo stvar,
Jaz srca nikdar ti ne bom raníla,
V ljubezni zá-te, draga in jedina,
Zbog mene tvoj ne bo glasil se jok.
Ne bom omahovala nikedar;
Prej srce moje biti bo nehálo,
Zvestoba moja zá-te bo ostala
Nerazrušljiva, kakor siva skala.
 
Jaz ljubim te, Slavjanska mati mila,
Kot ljubi mater svojo zvest otrok;
Jaz srca nikdar ti ne bom raníla,
Zbog mene tvoj ne bo glasil se jok.
Prej srce moje biti bo nehálo,
Ko tebe, slavna mati, kdaj izdalo.
 
Slovenski rod, jaz ljubim te iskreno,
Globoko štujem te, ker si ubog;
Srcé mi vedno je v bridkost vtopljeno,
Ker čuti s toboj tego vseh nadlog.
Da scéliti jaz morem rane tvoje,
Življenje ti žrtvujem rada svoje.
 
Ljubezen ta združuje vse le v eno:
Zaklad, ponos, si ti jedin za-mé, {{prelom strani}}
Naj svet pozabi me, naj zapuščéno
Srce zato razjéda mi gorjé:
Jaz ne zamenim svetne prazne sreče
Za slast ljubezni moje te goreče.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Povračilo. ===
 
<poem>
Za žalost, ki prestala je obilo
Od dne osodnega, ko sem spoznala te,
Edino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!
 
Da tebi je srcé se posvetílo,
Za žalost, ki prestala je obilo
In vse je tvoje, v njem kar blazega cveté,
Od dne osodnega, ko sem spoznala te,
Edino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!
 
Da upanje v bodočnost ostrupílo
Da tebi je srcé se posvetílo,
InZa vsevečni ječas mi tvoje, vje njem kar blazega cvetéobnášanje,
Edino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!
 
Za solze, ki oko je vže rosilo,
Da upanje v bodočnost ostrupílo
Premišljajočej dano s tebe mi gorjé,
Za večni čas mi tvoje je obnášanje,
Edino to mi daješdáješ povračilo,
Da sovražiš me!
 
Da srce tebe je za vzor ’zvolilo,
Za solze, ki oko je vže rosilo,
Kateremu glasé vse pesni moje se,
Premišljajočej dano s tebe mi gorjé,
Edino to mi dáješdaješ povračilo,
Da sovražiš me!
 
Da srce tebe je za vzor 'zvolilo,
Kateremu glasé vse pesni moje se,
Edino to mi daješ povračilo,
Da sovražiš me!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Sirota. ===
 
<poem>
Spominja me, v preteklost kádar zrem, srcé: da sem sirota!
 
SpominjaIn me,mračni vdan preteklostsedanjosti kádarmi zrem,vsak srcépové: da sem sirota!
Občutim, kadar bol srce mi obiskáva,
In mračni dan sedanjosti mi vsak pové: da sem sirota!
Trpljénja ko ono deliti s kom ne vé: da sem sirota!
Občutim, kadar bol srce mi obiskáva,
Občutim, ranjena zahmán ko duša išče
Trpljénja ko ono deliti s kom ne vé: da sem sirota!
Zaúpnika, da moje bi tešil gorjé: da sem sirota!
Občutim, ranjena zahmán ko duša išče
Pričujo vselej, ko sedim mej njimi v sredi,
Zaúpnika, da moje bi tešil gorjé: da sem sirota!
Továrišic veselih mojih šale mi bridké: da sem sirota!
Pričujo vselej, ko sedim mej njimi v sredi,
Pričujo, ko za hip vsaj pomirim notranjost,
Továrišic veselih mojih šale mi bridké: da sem sirota!
Solzé, ki tiho iz očij mi prirosé: da sem sirota!
Pričujo, ko za hip vsaj pomirim notranjost,
Ker roke nij, ki bi ljubo mi jih otrla,
Solzé, ki tiho iz očij mi prirosé: da sem sirota!
Ponavljajo bolesti, ki se spet vzbudé: da sem sirota!
Ker roke nij, ki bi ljubo mi jih otrla,
V nebo vzdihljáje tožne jaz pošiljam svoje,
Ponavljajo bolesti, ki se spet vzbudé: da sem sirota!
Naj omehčale sklep osode bi ostré: da sem sirota!
V nebo vzdihljáje tožne jaz pošiljam svoje,
Jaz prosim je, da mi bolésti srčne zmanjša,
Naj omehčale sklep osode bi ostré: da sem sirota!
Jaz prosim je, da mi bolésti srčne zmanjša,
Sej dosti je, da nosim to gorjé: da sem sirota!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Razlika. ===
 
<poem>
Kako svetlo
Življenje tému se dozdeva,
Ki svest si je, da ga obséva
Ljubézni žár! —
Kako temno
Življenje tému se dozdeva,
Ki nikedar ga ne ogréva
Ljubézni čar! —
 
Sladko zaspí,
Kako svetlo
Kdor svest si je, da srce jedno
Življenje tému se dozdeva,
Po noči ko po dnevi vedno
Ki svest si je, da ga obséva
Le zá-nj bedí. —
Ljubézni žár! —
Oko rosí
Kako temno
Večér se vsak naj temu redno,
Življenje tému se dozdeva,
Ki nikedarve, gada neoh! ogrévasrce nijedno
Ljubézni čar! —
 
Sladko zaspí,
Kdor svest si je, da srce jedno
Po noči ko po dnevi vedno
Le zá-nj bedí. —
Oko rosí
Večér se vsak naj temu redno,
Ki ve, da oh! srce nijedno
Ga ne želí! —
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Dvoja doba. ===
 
<poem>
Srce človeku v prvič ko se vname,
Prečudno njemu svet se premeni:
Život njegov navade prejšnje sname,
Oskrunjati notranjost se boji:
Um domišljija mu tako prevzame,
Na zemlji ne, da v zvezdah le živi.
 
SrceSrcé človeku v prvičdrugič ko se vname,
Prečudno njemu svet se premeni:odpro oči;
Več domišljija v mreže ga ne vjame,
Život njegov navade prejšnje sname,
In nad oblake duh mu ne zleti,
Oskrunjati notranjost se boji:
Prevdarjati življenja pota jame,
Um domišljija mu tako prevzame,
Na zemlji ne, da v zvezdah le živi.
 
Srcé človeku v drugič ko se vname,
Prečudno njemu se odpro oči;
Več domišljija v mreže ga ne vjame,
In nad oblake duh mu ne zleti,
Prevdarjati življenja pota jame,
In združen biti je, kar si želi.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Kako si se izdal. ===
 
<poem>
Besede sladke: ljubim te,
Od tebe nisem čula jaz,
In čavstva tvoja tajna je
Mi vedno skrival tvoj obraz.
 
Dejánje svoje si vravnál,
Besede sladke: ljubim te,
Kot tujec bi neznan mi bil;
Od tebe nisem čula jaz,
Bojé, da bi srce izdál,
In čavstva tvoja tajna je
MiSi vedno skrivalmeni tvoj obraz.se tajil,
 
A témno svoje ko okó
Dejánje svoje si vravnál,
Uprl si ljubeznivo v mé.
Kot tujec bi neznan mi bil;
Tedáj ljubezen svojo vso,
Bojé, da bi srce izdál,
Si vedno meni se tajil,
 
A témno svoje ko okó
Uprl si ljubeznivo v mé.
Tedáj ljubezen svojo vso,
Nehteč odkrilo je srcé! —
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Milih pokojnikov dan. ===
 
<poem>
Zvonovi resno, čuj pojó,
Obók nebesni vidi se temán,
Zemlja praznuje in nebó
Pokojnih dan.
 
Otôžen dnes je vsak obráz,
Zvonovi resno, čuj pojó,
In mokre mnogotére so očí,
Obók nebesni vidi se temán,
V srcé pa nam šepeče glas:
Zemlja praznuje in nebó
Prah boš i ti!
Pokojnih dan.
 
Molče se množica podá
Otôžen dnes je vsak obráz,
Na tihi kraj, premnogim srcem svet,
In mokre mnogotére so očí,
Tam z dragimi jih moč duhá
V srcé pa nam šepeče glas:
Edíni spet.
Prah boš i ti!
 
I jaz mej ljudstvo se vrstim,
Molče se množica podá
Morilna bol ker dnes mi v prsih tlí;
Na tihi kraj, premnogim srcem svet,
Dva grôba videti želím,
Tam z dragimi jih moč duhá
Edíni spet.
 
I jaz mej ljudstvo se vrstim,
Morilna bol ker dnes mi v prsih tlí;
Dva grôba videti želím,
Ki tu jih ni.
 
Oh, daleč spavata obá,
Na koja misel mi izvablja jok;
Za njiju sveti grob ne zna
Ubog otrok.
{{prelom strani}}
 
V kapelico mrtvaško jaz
Sirota zapuščena pobežim,
Da tamo si zvedrim obraz,
Se tam vmirim.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Domišljiji. ===
 
<poem>
Kakó si, domišljija, goljufiva,
In vse, ki ti jih v srcu vzbujaš, nade;
Kedor zaupa v te, gotovo pade,
Ker tvoja govorica je lažnjiva.
 
Beseda tvoja sladka, prilizljiva,
Kakó si, domišljija, goljufiva,
Omámlja svojim strupom glave mlade,
In vse, ki ti jih v srcu vzbujaš, nade;
Ker zlatosvitle kažeš jim livade,
Kedor zaupa v te, gotovo pade,
Z bodočnostjo zakrite, zapeljiva!
Ker tvoja govorica je lažnjiva.
 
En čas ti človek je v igračo všečno,
Beseda tvoja sladka, prilizljiva,
Grenkost spoznanja vsled pustiš mu večno. —
Omámlja svojim strupom glave mlade,
Tako si z manoj tudi se igrala,
Ker zlatosvitle kažeš jim livade,
Z bodočnostjo zakrite, zapeljiva!
 
Ko njega meni v svitu si kazala;
En čas ti človek je v igračo všečno,
Po zmoti tej je večkrat solza lila —
Grenkost spoznanja vsled pustiš mu večno. —
Tako si z manoj tudi se igrala,
 
Ko njega meni v svitu si kazala;
Po zmoti tej je večkrat solza lila —
A zdaj ne bodeš mene več slepila!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
== II. ==
{{prelom strani}}
 
=== Slutnje. ===
 
<poem>
Spremljava me slutnja,
Ki bol mi zlajšuje:
Da me miluješ!
 
In slutenj me druga
Spremljava me slutnja,
Resnično raduje:
Ki bol mi zlajšuje:
Da me miluješpoštuješ!
 
Mej slutnjami tretja
In slutenj me druga
Srcé osrečuje:
Resnično raduje:
Da me poštuješ!boš ljubil!
 
In slutenj poslednja
Mej slutnjami tretja
V nebo me dviguje:
Srcé osrečuje:
Da me boš ljubil!
 
In slutenj poslednja
V nebo me dviguje:
Da me boš snubil!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Veselo prerojenje. ===
 
<poem>
Jaz som prerojena,
Novó oživljena,
Da skoro se sama uže ne poznam.
Srce ne vzdihuje,
Obup ga ne kljuje;
Življenje pokojno, veselo imam!
 
Nij bledo več lice,
Jaz som prerojena,
In bridke solzice
Novó oživljena,
Ne delajo več po obrazu steze;
Da skoro se sama uže ne poznam.
Spet zdi se mi jasen
Srce ne vzdihuje,
Obraz moj in krasen,
Obup ga ne kljuje;
Ko solze ljubezni na njem se bleste.
Življenje pokojno, veselo imam!
 
Zdaj ljubim življenje,
Nij bledo več lice,
In mre mi hlepenje
In bridke solzice
NePo delajosmrti, ki več poje obrazusrce steze;ne želi;
Le dolgo živeti
Spet zdi se mi jasen
Sem jela želeti,
Obraz moj in krasen,
Ko solze ljubezni na njem se bleste.
 
Zdaj ljubim življenje,
In mre mi hlepenje
Po smrti, ki več je srce ne želi;
Le dolgo živeti
Sem jela želeti,
Število množila da srečnih bi dni.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Tvoj prvi poljub. ===
 
<poem>
Al pomniš, ti ljubček,
Svoj prvi poljubček,
Kako je bilo ? —
Jaz menim tako:
 
S tresočo si roko
Al pomniš, ti ljubček,
Mi ginen globoko
Svoj prvi poljubček,
Ti čelo objel
Kako je bilo ? —
Šeptal mi vesel.
Jaz menim tako:
 
Molče poslušala
S tresočo si roko
Sem tebe, skrivala
Mi ginen globoko
Poglede oči —
Ti čelo objel
A vse si znal ti!
Šeptal mi vesel.
 
Moj molk si posnemal,
Molče poslušala
Me nežno objemal,
Sem tebe, skrivala
Na čelo pa si —
Poglede oči —
A vse si znal ti!
 
Moj molk si posnemal,
Me nežno objemal,
Na čelo pa si —
Poljubil me ti.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Svetu. ===
 
<poem>
 
Zakaj
Ti svet se za-me toliko zanimaš
Sedaj?
Besede le pohvalne za-me imaš,
Zakaj? —
 
Čuj, kaj
Znabiti sem zdaj druga, ko sem bila
Nekdaj?
Ko me nesreča vedno je mučila;
Tedaj? —
 
Svet, znaj!
Kot me poznaval nisi ti solzeče,
Tak zdaj
Od tebe proč nahajam svoje sreče
Jaz raj!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Slovó od domovine. ===
 
<poem>
Srečna bodi mi, goriška domovina,
Ne odrekaj mi v bodočnosti spomina!
 
Oj priroda, oj zrakovje, solnce milo,
Srečna bodi mi, goriška domovina,
Vam izročam zadnje svoje poslovílo.
Ne odrekaj mi v bodočnosti spomina!
 
Ko črez mejo že hlapon me odpeljuje,
Oj priroda, oj zrakovje, solnce milo,
Vas še vidim, čutim — kmalu vse bo tuje. —
Vam izročam zadnje svoje poslovílo.
 
Čuvaj Bog te, ti družina moja mila,
Ko črez mejo že hlapon me odpeljuje,
Čuvstev ki si meni toliko gojíla!
Vas še vidim, čutim — kmalu vse bo tuje. —
 
Moje ’zgube da britkost bi ne čutila,
Čuvaj Bog te, ti družina moja mila,
ČuvstevKakor ki sitvoja meni tolikoje srcé gojílaranila! —
 
Z Bogom, z Bogom, vi prijatelji predragi!
Moje 'zgube da britkost bi ne čutila,
Z Bogom vsi vi, ki ste bili meni blagi!
Kakor tvoja meni je srcé ranila! —
 
Proč zdaj moram, daleč daleč v kraj neznani,
Z Bogom, z Bogom, vi prijatelji predragi!
A kdo vé, al’ vidimo se spet kdaj zbrani? —
Z Bogom vsi vi, ki ste bili meni blagi!
 
Ali tiho srce, tiho vi občutki,
Proč zdaj moram, daleč daleč v kraj neznani,
Leta zde se mi slovesa ti trenutki!
A kdo vé, al' vidimo se spet kdaj zbrani? —
{{prelom strani}}
Nada v prsih se mi vzbuja, nada mila,
Kraj domači spet da bodem obhodila,
 
Srca pa, od kojih težko je Iočenje,
Ali tiho srce, tiho vi občutki,
Svoje meni da ohranite nagnenje.
Leta zde se mi slovesa ti trenutki!
 
Zdrava torej, srečna bodi domovina,
Nada v prsih se mi vzbuja, nada mila,
Kraj domači spet da bodem obhodila,
 
Srca pa, od kojih težko je Iočenje,
Svoje meni da ohranite nagnenje.
 
Zdrava torej, srečna bodi domovina,
Pa mi hrani do svidenja kaj spomina!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Človeško srcé. ===
 
<poem>
Uganke, menim, da je nij na sveti,
Katero človek teže razrešuje,
— Naj vestno še tako jo preiskuje —
Neg’ je srce človeško razumeti.
 
Srce — mogoče skoro nij verjeti —
Uganke, menim, da je nij na sveti,
Postav, dolžnostij drugih ne poštuje
Katero človek teže razrešuje,
Kot one, koje si samó osnuje;
— Naj vestno še tako jo preiskuje —
Zastonj je, pametno mu kdaj veleti,
Neg' je srce človeško razumeti.
 
Nje ukleniti v to, kar ôno noče,
Srce — mogoče skoro nij verjeti —
Naj z lepo se, naj silo prizadeva,
Postav, dolžnostij drugih ne poštuje
Doseči bo gotovo nemogoče.
Kot one, koje si samó osnuje;
Zastonj je, pametno mu kdaj veleti,
 
A kadar glas ljubezni v njem odmeva,
Nje ukleniti v to, kar ôno noče,
In njéne žêlje v njem vzbude se vroče,
Naj z lepo se, naj silo prizadeva,
Doseči bo gotovo nemogoče.
 
A kadar glas ljubezni v njem odmeva,
In njéne žêlje v njem vzbude se vroče,
Uboga, da-si nikdo ne veléva!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Gotovo zdravilo. ===
 
<poem>
Kadar ostri pik bučele
Rani zdravo nam roko,
Jedna le peščica zemlje
Bolest nam vmiri hudó.
 
KadarKo ostrimorilni pik bučele ljubezni
Rani zdravodragi nammir rokosrcá,
Grob jedini je ozdravi
Jedna le peščica zemlje
Bolest nam vmiri hudó.
 
Ko morilni pik ljubezni
Rani dragi mir srcá,
Grob jedini je ozdravi
Neizrečnega gorjá.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Pregovorjena otožnost. ===
 
<poem>
Ne vem kakó in pa zakaj
Veselej vedno nij mi hiti;
Naj mesto gledam, hrib in gaj,
Pogosto meni je solziti.
 
Kak’ lep je svet! Na vse strani
Ne vem kakó in pa zakaj
Življenje mene le obdaje,
Veselej vedno nij mi hiti;
Vsegá oko se veselí, —
Naj mesto gledam, hrib in gaj,
A vendar sólzno mi postaje! —
Pogosto meni je solziti.
 
Srcé, srcé, ti premehko
Kak' lep je svet! Na vse strani
Ne smeš, ne smeš mi vedno biti,
Življenje mene le obdaje,
S pretirano si nežnostjo
Vsegá oko se veselí, —
Najlepši čas svoj ogreni!
A vendar sólzno mi postaje! —
 
Pozabi svet, pozabi vse,
Srcé, srcé, ti premehko
Pozabi zlo ljudjj dejanje!
Ne smeš, ne smeš mi vedno biti,
V bližino svojo zri! Srce
S pretirano si nežnostjo
Najlepši čas svoj ogreni!
 
Pozabi svet, pozabi vse,
Pozabi zlo ljudjj dejanje!
V bližino svojo zri! Srce
Tu najdeš, ljubav in smehljanje!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Novej domovini. ===
 
<poem>
Kraj, ki novo si postal domovje meni,
Mesto, ki me svojo zoveš zdaj mestjanko,
Ljudstvo, ki poznavaš mene kot Slavjanko,
Iz srcá bodite dnes mi pozdravljeni!
 
Vračam se iz domovine svoje drage,
Kraj, ki novo si postal domovje meni,
Kjer je prva meni se mladost iztekla,
Mesto, ki me svojo zoveš zdaj mestjanko,
Moč nepremagljiva ker je mene vlekla
Ljudstvo, ki poznavaš mene kot Slavjanko,
Obiskati dom moj, znance moje blage.
Iz srcá bodite dnes mi pozdravljeni!
 
Vračam se iz domovine svoje drage,
Kjer je prva meni se mladost iztekla,
Moč nepremagljiva ker je mene vlekla
Obiskati dom moj, znance moje blage.
 
Iz domovja pa k domovju spremljevala
Dobrodejna mene je ves pot solzica,
Ker kot nekdaj lepa še stoji Gorica,
In spomin mi prejšnji še je shranjevala.
 
A po domu tem tešíti hrepenenje,
Ki ne sme, ne more zdaj več meni biti,
Zvesto-vdana tebe za naprej ljubiti,
Novi dom moj! mojo od sedaj so želje.
 
Torej kraj, ki novo si domovje meni,
Mesto, ki me svojo zoveš zdaj mestjanko,
Ljudstvo, ki poznavaš mene kot Slavjanko,
Iz srca bodite dnes mi pozdravljeni!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Novomašniku. ===
 
<poem>
Vsak stan je svet, ki svoje delovanje
Obrača v prid na občno blagostanje,
 
A viši nego stani drugi vsi,
Vsak stan je svet, ki svoje delovanje
Je ta, ki si izbral ga sebi Ti.
Obrača v prid na občno blagostanje,
 
A viši nego stani drugi vsi,
Je ta, ki si izbral ga sebi Ti.
 
Vsak stan je vezan na naloge svoje,
Čuj zdaj prevzvišene naloge Tvoje:
 
Oznanovalec one vére bodi Ti,
Ki Cerkev jo katoliška učí;
 
Ti ljudstvu pot življenja kaži pravi,
Tolaži njega v stiski in težavi;
 
Obupa, koji grešnika teží,
Rešenje zaželeno daj mu Ti;
 
Ubogim in sirotam bodi v sili
Branitelj, pomočnik in oče mili;
 
Na strani revnemu Ti ljudstvu stoj,
Ga uči, stan kakó si vzboljša svoj.
 
Podpiraj čednost, ne samó v besedi,
No pospešuj jo z lastnimi izgledi;
{{prelom strani}}
Književnosti ostani zvest prijatelj;
Umétnostim naklonjen podpiratelj.
 
Naródu svojemu Ti bodi ščit,
Književnosti ostani zvest prijatelj;
Za-nj mnogo bode dano Ti storit.
Umétnostim naklonjen podpiratelj.
 
V težavah kadar svojega stanú
Naródu svojemu Ti bodi ščit,
Hvaležnosti nikjer ne bo sledu:
Za-nj mnogo bode dano Ti storit.
 
Prepričanje naj bode Ti v tešílo,
V težavah kadar svojega stanú
Da delo Tvoje sad bo obrodílo.
Hvaležnosti nikjer ne bo sledu:
 
Pogumno torej svoj nastopi pot,
Prepričanje naj bode Ti v tešílo,
Da delo Tvoje sad bo obrodílo.
 
Pogumno torej svoj nastopi pot,
Ljubezen, sreča spremljaj te povsod!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Pozdrav novemu letu 1877. ===
 
<poem>
Oj, vstajaj jasno, zora tega dneva,
Ki novemu početek letu da;
Razširjaj blagoslov, jutránja déva,
Vže pri nastopu na slovanska tlá,
Da staro leto, Slavi malo milo,
Srečnéje in miléje bi sledílo!
 
Z nadéjepolnim čuvstvom te pozdravlja,
Oj, vstajaj jasno, zora tega dneva,
Današnja zora, vsakega srcé!
Ki novemu početek letu da;
I moje se dolgó ne obotavlja
Razširjaj blagoslov, jutránja déva,
Odkrivat tebi nade in željé,
Vže pri nastopu na slovanska tlá,
Na skrivnem koje ono si vzgojuje,
Da staro leto, Slavi malo milo,
Po izpolnitvi kojih le vzdihuje.
Srečnéje in miléje bi sledílo!
 
Odkar zavést mi uma je razkrila
Z nadéjepolnim čuvstvom te pozdravlja,
Slavjanske mátere pretožni stan,
Današnja zora, vsakega srcé!
Željó iskréno védno sem gojíla,
I moje se dolgó ne obotavlja
Dočakati nje sreče svitli dan.
Odkrivat tebi nade in željé,
Za letom leto to mi je izteklo,
Na skrivnem koje ono si vzgojuje,
A srce še mi zbada skrbi jeklo.
Po izpolnitvi kojih le vzdihuje.
 
Al’ bodo letos rane zacelile
Odkar zavést mi uma je razkrila
Se materi, solzá potok vsušil? {{prelom strani}}
Slavjanske mátere pretožni stan,
Al’ bo slovanski rod napinal sile,
Željó iskréno védno sem gojíla,
Slovanski se ponós enkrát vzbudil?
Dočakati nje sreče svitli dan.
Al’ slava létos bode nam pricvéla,
Za letom leto to mi je izteklo,
Ljubáv slovanske brate vse razvnela?
A srce še mi zbada skrbi jeklo.
 
Al’ bo ljubezen ta nam privabíla
Al' bodo letos rane zacelile
V slovstvéni tempelj délavnih moči?
Se materi, solzá potok vsušil?
Sebičnost kruto nam-li zamorila,
Al' bo slovanski rod napinal sile,
Književnost naša lepše da cveti?
Slovanski se ponós enkrát vzbudil?
Značaje naše slišim to trditi,
Al' slava létos bode nam pricvéla,
Ljubáv slovanske brate vse razvnela?
 
Al' bo ljubezen ta nam privabíla
V slovstvéni tempelj délavnih moči?
Sebičnost kruto nam-li zamorila,
Književnost naša lepše da cveti?
Značaje naše slišim to trditi,
In domovine slavo se množiti.
 
In up in strah in radost me navdaje,
In tožen moj obraz se razvedri,
In nadam takim srce se udaje,
Katere novo leto mi budi,
Da bile vslišane bi želje moje,
Ne goljufane, srce, nade tvoje! —
 
Oj! vstajaj k sreči, zora tega dnéva,
Ki novemu početek letu da;
Razširjaj blagoslov, ti krasna deva,
Vže pri nastopu na slavjanska tla.
Za starim letom da Slavjanom milo,
Da srečno, blagodejno bi sledilo.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Tvoje mokre oči. ===
 
<poem>
Spomin, ki vedno z menoj v srcu hodi,
Spomin, ki časa moč ga ne vmori.
Za kojega hvaležna sem osodi,
Spomin na tvoje mokre je oči!
 
Prijaznost, tvojo vže sem pozabila,
Spomin, ki vedno z menoj v srcu hodi,
In pozabila, kaj si bil mi ti;
Spomin, ki časa moč ga ne vmori.
V življenju spremlja pa kot zvezda mila
Za kojega hvaležna sem osodi,
Spomin na tvoje mokre jeme oči!
 
Prijaznost, tvojo vže sem pozabila,
In pozabila, kaj si bil mi ti;
V življenju spremlja pa kot zvezda mila
Spomin na tvoje mokre me oči!
 
Prepolna možu duša mora biti,
Prednó v okó mu solza priblesti:
Postale za-me, nij o tem dvomiti,
Oj enkrat mokre tvoje so oči!
 
Pri tem pogledu kaj da sem prestala,
Srce ponavljati več ne želi;
Ne brani pa, da v njem jaz negovála
Spomin na tvoje mokre bom oči!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Molk. ===
 
<poem>
Molk resnico potrjuje,
 
Molk resnicobesede potrjujepovišuje,
Molk besedenedolžnost povišujeolepšuje,
Molk nedolžnostljubezen olepšujenavdušuje,
Sramežljivost molk značuje;
Molk ljubezen navdušuje,
A kedor najbolj molči,
Sramežljivost molk značuje;
In se svetu trápast zdi:
A kedor najbolj molči,
Ta navadno mu pové
In se svetu trápast zdi:
Ta navadno mu pové
Prilično možáto vse.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Ko bi vedno tako bilo! ===
 
<poem>
Ko bi vedno tako bilo,
Kot je bilo nekedaj,
Ko oko še nij solzilo,
Ko se svet mi zdel je raj:
Ko bi vedno tako bilo.
Lepo vse tako in milo!
 
Ko bi vedno tako bilo,
Kot jnekdaj emi je bilo nekedaj,
Ko je srce se vzbudilo
Ko oko še nij solzilo,
In plamtelo mi oko!
Ko se svet mi zdel je raj:
Ko bi vedno tako bilo.
Lepo vse tako in milo!
 
Ko bi vedno tako bilo,
Kot nekdaj mi je bilo,
Ko je srce se vzbudilo
In plamtelo mi oko!
Ko bi vedno tako bilo
Rajsko vse tako in milo!
 
Ko bi vedno tako bilo —
Ah čemu ta večni vzdih? —
Več ne bo se ponovilo,
Kar odnese časa pih.
Tako je od nekdaj bilo,
Tak'Tak’ se bo naprej godilo!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Svet dekletom. ===
 
<poem>
Oko svoje ljubeznivo,
Oko svoje zapeljívo,
Dekle, ko mladenča zreš,
Dolgo stavit’ na-nj ne smeš!
 
En pogled, dejanje kratko!
Oko svoje ljubeznivo,
Ono srečo vzbuja sladko;
Oko svoje zapeljívo,
Srečo da! al’ veš pa ti,
Dekle, ko mladenča zreš,
Sreči tej kaj da sledi? —
Dolgo stavit' na-nj ne smeš!
 
En pogled, dejanje kratko!
Ono srečo vzbuja sladko;
Srečo da! al' veš pa ti,
Sreči tej kaj da sledi? —
 
Skrivno mladič da vzdihuje,
Tožnost tebe da vladuje,
Srčni vama mir je preč —
Dekle! boj se teh nesreč!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Ovenelej cvetici. ===
 
<poem>
Edino tebe še imam,
Cvetica ovenela!
Da srčnih spomniš me omam,
Ki sem jih pretrpela,
Od smrti, sama res ne znam,
Kako sem te otela.
 
Jaz nemo gledam te, no vem,
Edino tebe še imam,
Kaj tebi bi odkrila;
Cvetica ovenela!
Vso prošlost v tebi svojo zrem,
Da srčnih spomniš me omam,
KiZato sem jih pretrpela, omolkníla;
Iz tebe koliko izvem,
Od smrti, sama res ne znam,
Kako sem te otela.
 
Jaz nemo gledam te, no vem,
Kaj tebi bi odkrila;
Vso prošlost v tebi svojo zrem,
Zato sem omolkníla;
Iz tebe koliko izvem,
Kar vže sem pozabila!
 
Pogled več tvoj ne sili me
Skrivaje vzdihovati,
In v mojem oku več solze
Ne vidiš trepetati;
Srce je naučilo se
Premagati se znati.
{{prelom strani}}
 
Peresca samo tebi jaz
Zvenela poljubujem,
Da živ ti dajem s tem dokaz,
Spomin da tvoj spoštujem;
Čutil notranjih pa izraz
Naj v sebi zadržujem.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Prošnja. ===
 
<poem>
Predrzna nisem, ako prosim
Spomin da ti shranjuješ meni,
Enak spomin, kakor ga nosim
Jaz v srcu tebi, moj miljeni!
Enak spomin obadva da združuje,
Enaka slast da naju spreletuje.
 
Ko žarek zarje vstajajoče
Predrzna nisem, ako prosim
Iz mirnega me vzdrami spanja,
Spomin da ti shranjuješ meni,
Srce mi tvojo vzdihujoče
Enak spomin, kakor ga nosim
Najprej oddaljenost naznanja.
Jaz v srcu tebi, moj miljeni!
Polagoma bolest se ta ustavlja
Enak spomin obadva da združuje,
Ter s čuvstvom srce, dragi, te pozdravlja.
Enaka slast da naju spreletuje.
 
Ko žarek zarje vstajajoče
Iz mirnega me vzdrami spanja,
Srce mi tvojo vzdihujoče
Najprej oddaljenost naznanja.
Polagoma bolest se ta ustavlja
Ter s čuvstvom srce, dragi, te pozdravlja.
 
Sedeč pri delu opravila
Spremljujem v mislih vsa jaz tvoja,
Sprehajajoč se spet čutila
Najslajša čuti duša moja,
Ker tvojo v duhu zrem podobo vedno,
S teboj se v duhu pogovarjam redno.
{{prelom strani}}
 
Slonéč na oknu pomišljujem,
Kadar se v noč somrak spreminja,
Ter zvezde zvédavo vprašujem,
Al'Al’ na-me dragi se spominja?
Potem v nebó ozrem se gor moleča,
Z njegá da na-tce bi rosila sreča!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Slavčkom. ===
 
<poem>
Štajerska dežela, Krasna pač si zdaj,
Skoraj bi te smela
Zvati majhen raj!
 
Ipak pogrešujem
Štajerska dežela, Krasna pač si zdaj,
Nekaj tod zelo.
Skoraj bi te smela
Iščem, pa ne čujem:
Zvati majhen raj!
Petje slavčevo.
 
Slavčki preljubljeni,
Ipak pogrešujem
Kaj vas res nij tod?
Nekaj tod zelo.
Vi mej tički meni
Iščem, pa ne čujem:
Izvoljeni rod!
Petje slavčevo.
 
’Z južnih krajev tudi
Slavčki preljubljeni,
Jaz prišla sem sim,
Kaj vas res nij tod?
In po zimi hudi,
Vi mej tički meni
Izvoljeni rod!
 
'Z južnih krajev tudi
Jaz prišla sem sim,
In po zimi hudi,
Glejte! še živim.
 
Al'Al’ iz krogov vaših
Jeden ne bi všel,
Da po logih naših
Malo bi zapel?
{{prelom strani}}
 
Bi zapel in mene,
V srce zveselil,
Nove zaljubljene
Pesni mi vzbudil?
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Moja nezadovoljnost. ===
 
<poem>
V življenju malo vžila sem veselja,
Da ono skoro mi neznano je,
Življenje pa ne daje mi trpljenja,
Trpljenje daje lastno mi srce.
 
Srce, srce, ti stvar nezadovoljna,
V življenju malo vžila sem veselja,
Z mehkužnimi ti čuvstvi mir mi daj;
Da ono skoro mi neznano je,
S teboj postala sem uže nevoljna,
Življenje pa ne daje mi trpljenja,
Poguma in moči ker treba zdaj.
Trpljenje daje lastno mi srce.
 
Ker v dobi ne živim več oni zlati,
Srce, srce, ti stvar nezadovoljna,
Srce ko jokat’ in sanjarit’ sme;
Z mehkužnimi ti čuvstvi mir mi daj;
Postala žena sem, postala mati,
S teboj postala sem uže nevoljna,
Sanjarstvo bilo meni bi v gorjé. —
Poguma in moči ker treba zdaj.
 
Srce, srce, ti stvar nezadovoljna,
Ker v dobi ne živim več oni zlati,
Z mehkužnimi ti čuvstvi mir mi daj;
Srce ko jokat' in sanjarit' sme;
S teboj na svetu sem najbolj nevoljna,
Postala žena sem, postala mati,
Sanjarstvo bilo meni bi v gorjé. —
 
Srce, srce, ti stvar nezadovoljna,
Z mehkužnimi ti čuvstvi mir mi daj;
S teboj na svetu sem najbolj nevoljna,
Ne greni dalje mi mladosti maj!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== V mraku. ===
 
<poem>
 
Tihoto mrak na nebo privabljuje,
Menj glasno v mraku ptički gostolé,
Cvetice mrak v gredicah oživljuje,
In moje mrak oživlja mi srcé.
 
In v sobi več ne morem jaz prestati,
In hlastno vun na prosto brž hitim,
Le kadar srce moram poslušati,
Samó tedaj jaz čutim, da živim.
 
Nad zvezde kadar duh se moj vzdiguje,
Z oblački misli dalje mi hite,
In z lahnim se vetričkom pomenkuje:
Hitreje v prsih bije mi srce.
 
In želje v njem stotere se budijo,
A njih nobena meni jasna nij;
Občutki v njem stoteri se vrstijo,
Ki polni so najslajših harmonij.
 
Oj tihi mrak, ti čas mi preljubljeni,
Kot si do zdaj, ponavljaj dan se vsak,
In dan ti vsak oživljaj srce meni,
Dok bo mladosti me obdajal mrak.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Otožnice svarilo. ===
 
<poem>
Ne gledaj me, želim iskreno.
Sočutno svojimi očmi,
Oko ker moje je stekleno,
Z njega ne zveš, kar me teži.
 
Beseda tvoja mehko-mila,
Ne gledaj me, želim iskreno.
Zastonj za mene se glasi,
Sočutno svojimi očmi,
Osodo svojo da dolžila,
Oko ker moje je stekleno,
So časi meni že prešli.
Z njega ne zveš, kar me teži.
 
Več v prsih ne gojim nobene
Beseda tvoja mehko-mila,
Še tako majhene željé,
Zastonj za mene se glasi,
Prijateljstva, sočutja mene
Osodo svojo da dolžila,
Iz sanj temotnih ne vzdramé.
So časi meni že prešli.
 
Zato sočutno me ne gledaj,
Več v prsih ne gojim nobene
Ne skrbi tožnost moja te!
Še tako majhene željé,
Dokler še čas je, se zavedaj,
Prijateljstva, sočutja mene
Srce dražiti se ne sme.
Iz sanj temotnih ne vzdramé.
 
Sočutje, čuvstvo je nevarno,
Zato sočutno me ne gledaj,
Z ljubavjo v zvezi ker stoji;
Ne skrbi tožnost moja te!
Srce da mirno ti viharno
Dokler še čas je, se zavedaj,
Srce dražiti se ne sme.
 
Sočutje, čuvstvo je nevarno,
Z ljubavjo v zvezi ker stoji;
Srce da mirno ti viharno
Postane, lehko se zgodi.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Najina ločitev. ===
 
<poem>
Ko sva se poslovila
Za precej dolgi čas,
Da nisva se solzila,
Bilá sem skrbna jaz.
 
Ko svatožen sev poslovilame upiral
Si solzne ti oči,
Za precej dolgi čas,
V slovo ko glas ti vmiral,
Da nisva se solzila,
Ti vmirale moči,
Bilá sem skrbna jaz.
 
In v meni se vzbudila
Ko tožen v me upiral
Ločitve bólest je:
Si solzne ti oči,
Solze sem zadušila,
V slovo ko glas ti vmiral,
Da ti zvedril bi se.
Ti vmirale moči,
 
InMi vdva menisva se vzbudilaločila —
Kaj drugim skrb, kako?
Ločitve bólest je:
Da nisva se solzila,
Solze sem zadušila,
Da ti zvedril bi se.
 
Mi dva sva se ločila —
Kaj drugim skrb, kako?
Da nisva se solzila,
Naj drugi le vedo!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Po ločitvi. ===
 
<poem>
Pogumnost, s katero krepila
V ločitvi občutke sem vse,
Nevsmiljeno koj zapustila
Po tvojem odhodu me je.
 
Na oknu sem tožno slonela,
Pogumnost, s katero krepila
Hlapon ko je žvižgal glasnó,
V ločitvi občutke sem vse,
V obraz mi je luna blestela,
Nevsmiljeno koj zapustila
Tak jasna, ko nikdar takó.
Po tvojem odhodu me je.
 
Železna so kola drdrala,
Na oknu sem tožno slonela,
Jaz videla nisem svetá, —
Hlapon ko je žvižgal glasnó,
Za solzo je solza kapljala.
V obraz mi je luna blestela,
Tak jasna, ko nikdar takó.
 
Železna so kola drdrala,
Jaz videla nisem svetá, —
Za solzo je solza kapljala.
Znak gorke ljubezni srcá!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Jesén. ===
 
<poem>
Jesen! neizrečeno
Otožen si čas,
Hvaliti, slaviti
Ne morem te jaz!
 
Premnogi se tebe
Jesen! neizrečeno
Glasno veselé,
Otožen si čas,
A meni tvoj prihod
Hvaliti, slaviti
Vznemirja srcé.
Ne morem te jaz!
 
Premnogi seDa, tebe jaz vsikdar
Zeló se bojim,
Glasno veselé,
Ko ti se približaš,
A meni tvoj prihod
Se jaz žalostim.
Vznemirja srcé.
 
Kar meni v veselje
Da, tebe jaz vsikdar
Pošilja nebó,
Zeló se bojim,
Ti vse mi odtezaš
Ko ti se približaš,
Z nemilo rokó.
Se jaz žalostim.
 
Krilate mi pevce
Kar meni v veselje
Spodila si ti,
Pošilja nebó,
Zelenje in cvetje
Ti vse mi odtezaš
Z nemilo rokó.
 
Krilate mi pevce
Spodila si ti,
Zelenje in cvetje
Tvoj dih umori.
{{prelom strani}}
A ptice in rože
So moja radost,
Mej njimi izgiblje
Mi srčna bridkost.
 
A zdaj bom samica
A ptice in rože
Vso zimo dolgó,
So moja radost,
Kaj bosta počela
Mej njimi izgiblje
Srcé in okó?
Mi srčna bridkost.
 
Pa, sej te ne gane
A zdaj bom samica
Moj srčni uzdih,
Vso zimo dolgó,
Črez gozd in črez polje
Kaj bosta počela
Srcé in okó?
 
Pa, sej te ne gane
Moj srčni uzdih,
Črez gozd in črez polje
Vže veje tvoj pih!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
== III. ==
{{prelom strani}}
 
=== Največja sreča. ===
 
<poem>
Kakó veselo, ljubeznivo,
Je ptičkov čuti glas povsod,
Ko mati ptica bojazljivo
S perutmi krije mladi rodi!
 
Enaki, prejšnji ne poznejši,
Kakó veselo, ljubeznivo,
Iz srčec glási jim ne vró;
Je ptičkov čuti glas povsod,
Čas ptičkom ta je najsrečnejši,
Ko mati ptica bojazljivo
Ko snujo si družinico.
S perutmi krije mladi rodi!
 
V življenju kar uživam sreče,
Enaki, prejšnji ne poznejši,
In do sedaj je vžíla sem:
Iz srčec glási jim ne vró;
Srce mi ne poznava veče,
Čas ptičkom ta je najsrečnejši,
Ko snujo si družinico.
 
V življenju kar uživam sreče,
In do sedaj je vžíla sem:
Srce mi ne poznava veče,
Ko dete svoje kádar zrem.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Mati detetu. ===
 
<poem>
Smehljaj se, dete, moja sreča!
Vse kar od tebe jaz želim,
Na usta tvoja da smeječa
Poljubčke srčne položim.
Tvoj smeh vsak čut mi oblažuje,
Tvoj smeh nad vse me osrečuje.
 
Smehljaj se, dete, moja sreča! Neprestano
Naj bo veselo ti srce,
Vse kar od tebe jaz želim,
Dokler je tebi še neznano
Na usta tvoja da smeječa
Vesoljnega sveta gorje,
Poljubčke srčne položim.
Dokler pri vzglavju tvojem jedno
Tvoj smeh vsak čut mi oblažuje,
V skrbeh srce te čuva vedno.
Tvoj smeh nad vse me osrečuje.
 
Smehljaj se, dete! NeprestanoVem, osoda
I tebi srečo to zruši;
Naj bo veselo ti srce,
Srce človeku skrb ko gloda,
Dokler je tebi še neznano
V solze se smeh mu spremeni;
Vesoljnega sveta gorje,
Zato smehljaj se, dok življenje
Dokler pri vzglavju tvojem jedno
V skrbeh srce te čuva vedno.
 
Smehljaj se, dete! Vem, osoda
I tebi srečo to zruši;
Srce človeku skrb ko gloda,
V solze se smeh mu spremeni;
Zato smehljaj se, dok življenje
Nij znano ti in ne trpljenje.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Materni glasovi. ===
 
==== I. ====
 
Sem na materno koleno
Vsedi detece se malo,
In na srce sem ognjeno
Deni mi glavico zalo!
Vtrujena je duša moja,
Njej, ti dete, daj pokoja!
 
Koliko oj tvoja mati
Pač z življenjem se bojuje,
Duh ker njen ne zna pregnati
Toge, ki srce jej kljuje!
Sinko, tesno dnes je meni,
Oj vtolaži me, ljubljeni!
 
V mo oko ti svoje vpiraj,
Z ročico mi božaj lice,
S svojo ljubavjo otiraj
Meni bólestne solzice,
Me spominjaj, da sem mati
Tvoja, ti moj sinek zlati.
{{prelom strani}}
 
Le na materno koleno,
Vsedi detece se malo,
Pa na srce sem ognjeno
Deni mi glavico zalo!
Čuješ, kako ono bije?
V nje mi Ijubav tvoja sije!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
==== II. ====
 
 
==== II ====
 
<poem>
Brez solnca cvetica ne more živeti.
Brez matere detetu baš je takó:
Cvetica brez solnca bi jelá medleti,
Brez mene sahnilo bi tvoje telo.
 
Oj ljubo življenje! ki daješ dolžnosti
Brez solnca cvetica ne more živeti.
Tak’ svete in vzvišene materi mi,
Brez matere detetu baš je takó:
Otroka da ljubim, v srce pa kreposti
Cvetica brez solnca bi jelá medleti,
Beseda njegovo da moja vsadi.
Brez mene sahnilo bi tvoje telo.
 
Življenja prej svojega nisem ljubila,
Oj ljubo življenje! ki daješ dolžnosti
Zdaj tebi na ljubo je ljubim samo,
Tak' svete in vzvišene materi mi,
In svoje bi rada zdaj dni podvojila,
Otroka da ljubim, v srce pa kreposti
Da hudega čuvam te, dete ljubo.
Beseda njegovo da moja vsadi.
 
In čuvala bom te, pred svetom te krila,
Življenja prej svojega nisem ljubila,
Strupeni da dih te njegov ne vmori,
Zdaj tebi na ljubo je ljubim samo,
Korake jaz tvoje bom šibke vodila,
In svoje bi rada zdaj dni podvojila,
Da hudega čuvam te, dete ljubo.
 
In čuvala bom te, pred svetom te krila,
Strupeni da dih te njegov ne vmori,
Korake jaz tvoje bom šibke vodila,
Dok v lastne zaupati smeš se moči.
 
Le rasti, otroček, da upanje moje,
Ki jasno kot zvezda žari mi v srce,
Ne vgasne mi, želje izpolnim dok svoje
In večne na srce vlego se temé.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
==== III. ====
 
Ko vidim, dete, tvojo ljubeznivost,
In smeh nedolžni jaz poslušam tvoj:
Nekako v sebi čutim bojazljivost.
Željno v nebo pogled ozre se moj.
 
V nebo, vse kamor plašno zdaj bežijo
==== III ====
Bojazni moje, nade in željé,
Ki v prsih vedno veče se množijo,
Čem bolj ti rasteš in jaz ljubim te.
 
Ne veš, otrok, nikdar ne bo ti znano,
Ko vidim, dete, tvojo ljubeznivost,
Kar mati tvoja skrivno ti goji,
In smeh nedolžni jaz poslušam tvoj:
V molitvi ona pozno kar in rano
Nekako v sebi čutim bojazljivost.
Ponavljati nikdar se ne vtrudi.
Željno v nebo pogled ozre se moj.
 
Izvej samó, da želje mi prevzetne
V nebo, vse kamor plašno zdaj bežijo
Nikdar ne kalijo mirú srcá,
Bojazni moje, nade in željé,
Nestanovitne sreče jaz posvetne
Ki v prsih vedno veče se množijo,
Čem bolj ti rasteš in jaz ljubim te.
 
Ne veš, otrok, nikdar ne bo ti znano,
Kar mati tvoja skrivno ti goji,
V molitvi ona pozno kar in rano
Ponavljati nikdar se ne vtrudi.
 
Izvej samó, da želje mi prevzetne
Nikdar ne kalijo mirú srcá,
Nestanovitne sreče jaz posvetne
Ne prosim tebi, dete, iz nebá.
 
Da smeh prijazni ta in jasno oko
Jaz vedno ti želim, samo povem;
Za mnogo želj. ki rastejo globoko
Še v duši moji, jezik moj je nem.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
==== IV. ====
 
 
==== IV ====
 
<poem>
Devet si, dete, mescev dopolnílo,
Presrečnih dnij jaz vžila sem s teboj,
Ker vedno moje je okó sledílo,
Kakó razvija se životek tvoj.
 
Iz male in nezmožne si stvaríce
Devet si, dete, mescev dopolnílo,
Živahen, krepek mi posta! otrók;
Presrečnih dnij jaz vžila sem s teboj,
Vže k hoji nežne stavljaš si nožice,
Ker vedno moje je okó sledílo,
Pogled resnoben tvoj je in globók.
Kakó razvija se životek tvoj.
 
Temá pa proti luči vse so sreče
Iz male in nezmožne si stvaríce
V primeru k onej, kojo zdaj vsak dan
Živahen, krepek mi posta! otrók;
Jaz vživam, duša ko mi vsa trepeče,
Vže k hoji nežne stavljaš si nožice,
Da rés ne vem, bedim-li al’ sanjám!
Pogled resnoben tvoj je in globók.
 
Al’ res poznaš me, srčno dete moje,
Temá pa proti luči vse so sreče
Al’ res ti veš, kedó in kaj sem jaz?
V primeru k onej, kojo zdaj vsak dan
Ker „mama“ blebetajo ustne tvoje,
Jaz vživam, duša ko mi vsa trepeče,
Da rés ne vem, bedim-li al' sanjám!
 
Al' res poznaš me, srčno dete moje,
Al' res ti veš, kedó in kaj sem jaz?
Ker »mama« blebetajo ustne tvoje,
Ker k meni roke stezaš vsaki čas?
 
Ti se smejiš in »mama«„mama“ mi ponavljaš,
Na srce ginena pritiskam te;
Dokler z besedo to me ti pozdravljaš,
Nobeno sklélo me me bo gorjé.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
==== V. ====
 
 
==== V ====
 
<poem>
Presrečna doba zdaj, moj sin, detinska,
V najlepšem svojem svitu ti blestí,
Najnežnejša ljubezen materinska
V naročju ker zdaj mojem te drži.
 
A pride čas, da usta, ljubkovati
Presrečna doba zdaj, moj sin, detinska,
Ki moja tebe znajo zdaj samó,
V najlepšem svojem svitu ti blestí,
Začela bodo tebi podajati
Najnežnejša ljubezen materinska
Naukov važnih z vso resnóbnostjo.
V naročju ker zdaj mojem te drži.
 
Izvedel boš, življenje da dolžnosti
A pride čas, da usta, ljubkovati
Živeči stvari vsaki naloží;
Ki moja tebe znajo zdaj samó,
Da človek blag rad svojej narodnosti
Začela bodo tebi podajati
En del močij najboljših posvetí.
Naukov važnih z vso resnóbnostjo.
 
Da človek ves podoben je rastlini,
Izvedel boš, življenje da dolžnosti
Na tujem ki poganja revni cvet,
Živeči stvari vsaki naloží;
Uslug, ki jih storimo domovini,
Da človek blag rad svojej narodnosti
En del močij najboljših posvetí.
 
Da človek ves podoben je rastlini,
Na tujem ki poganja revni cvet,
Uslug, ki jih storimo domovini,
Ne ve priznavati na tujem svet.
 
Tak'Tak’ in enako, sinek, govorila,
Na srce neprestano jaz ti bom,
Beseda moja, vem, te bo nagnila,
Ljubav gojiti za slovenski dom.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
==== VI. ====
 
Jaz čarovnicam vidim se podobna,
Osodo našo ki nam z lic beró:
Al’ blaga duša tvoja bo al’ zlobna,
V pogledu tvojem išče mi okó.
 
In materinski čuti, zapeljívi
==== VI ====
Kakór mladostne domišljije vse,
Najslajše nade, sinko ljubeznívi,
O tebi šepetajo mi v srcé.
 
In slutnjam, upom tem udam se rada,
Jaz čarovnicam vidim se podobna,
Da blag, kreposten vselej bodeš ti.
Osodo našo ki nam z lic beró:
Kakó krepi mi duh presladka nada,
Al' blaga duša tvoja bo al' zlobna,
Da ti boš solnce mojih starih dni.
V pogledu tvojem išče mi okó.
 
Ponos že zdaj ogreva žile moje,
In materinski čuti, zapeljívi
Postal značajen da junak boš ti,
Kakór mladostne domišljije vse,
Iskát pravico domovine svoje,
Najslajše nade, sinko ljubeznívi,
O tebi šepetajo mi v srcé.
 
In slutnjam, upom tem udam se rada,
Da blag, kreposten vselej bodeš ti.
Kakó krepi mi duh presladka nada,
Da ti boš solnce mojih starih dni.
 
Ponos že zdaj ogreva žile moje,
Postal značajen da junak boš ti,
Iskát pravico domovine svoje,,
Kar glavna bodi tvojih vseh skrbi.
 
Otrok! al'al’ ti bi mógel porušiti
Vse zlate sanje matere svojé?
Oj, dober bodi, sin, in izpolniti
Naj sveto bo ti, materne željé.
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
==== VII. ====
 
 
==== VII ====
 
<poem>
Preljubo dete, svojega življenja
Kakó presrčno že se veseliš;
Po vsem, kar zreš, gojiš ti hrepenenja,
Besedi vsaki ljubko se smejiš.
 
Takó mladosti enkrat boš se svoje
Preljubo dete, svojega življenja
Z nedolžno-mlado strastjo veselil,
Kakó presrčno že se veseliš;
In menil boš, da vse življenja boje
Po vsem, kar zreš, gojiš ti hrepenenja,
Z mladostjo bodeš sámo preboríl.
Besedi vsaki ljubko se smejiš.
 
Takó mladosti enkrat boš se svoje
Z nedolžno-mlado strastjo veselil,
In menil boš, da vse življenja boje
Z mladostjo bodeš sámo preboríl.
 
Kako srce enkrat ti bo gorelo
Za vse, kar bo budilo njemu čar;
Besedam sladkim kak'kak’ se bo zavzelo,
A njih hinavstva ne slusteč nikdar!
 
Gorje! koliko tug, prevar, grenkosti
Življenje to podati ti preti,
Da trohico ki vžival bi sladkosti,
Po njih ti v srcu mladem ogreni.
 
S pogumom in krepostjo, dete moje,
Prevarjen duh si upokoji svoj;
Čem bolj bridkost navdaja srce tvojo,
Tem stanovitnejši v kreposti stoj!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
==== VIII. ====
 
 
==== VIII ====
 
<poem>
 
V naročju mojem, nežno se igraje,
Si k spanju mirnemu nagnil glavo,
Tihota blaga vzglavje ti obdaje,
Le čuvstva moja govorè glasno.
 
Oj spavaj, dete, cvetka najkrasnejša
V vrtičku sredi mojega srca!
Jaz vedno sem in bom najmarljivejša
Ti vrtnarica tvojega sveta,
 
Ti ne umeš, ne moreš še umeti,
Kako besed je mojih čut globok,
A jaz ljubezen vso ti razodeti
Le smem, dokler neveden si otrok.
 
Zato brez mére to ljubezen sveto
Uživam in razlivam jo črez te;
Kar bo v poznejših letih meni vzeto,
Zdaj nadomestovati če srce.
 
Ti pa odmev, moj sin, ljubezni moje
V teh pesnih revnih našel boš samo,
Naj matere spominjajo te tvoje,
Ko več je mej živečimi ne bo!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Četvero cvetlic. ===
 
<poem>
Četvero poznam cvetlic:
 
Nedolžnost otroških lic,
Četvero poznam cvetlic:
Ognjenost mladenških let,
Nedolžnost otroških lic,
Možakosti čvrst posvet
Ognjenost mladenških let,
In v starosti blag spomin.
Možakosti čvrst posvet
In v starosti blag spomin.
Te vedno spoštuj, moj sin!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Materna elegija. ===
 
<poem>
Zavidam, dete, ti osodo tvojo,
In vendar moje se solzi oko,
Zavest ker bridka tare dušo mojo,
Da kmalu, oj! mi tebe odneso.
Leže mej cvetjem in svečav bliščobo,
Povišeno jaz v tebi zrem podobo.
 
Le malo tednov, hčerkica premila,
Zavidam, dete, ti osodo tvojo,
Bila si svojej materi v radost,
In vendar moje se solzi oko,
Bolezen zla te kmalu je mučila,
Zavest ker bridka tare dušo mojo,
Da kmalu, oj! mi tebe odneso.
Leže mej cvetjem in svečav bliščobo,
Povišeno jaz v tebi zrem podobo.
 
Le malo tednov, hčerkica premila,
Bila si svojej materi v radost,
Bolezen zla te kmalu je mučila,
A mene pa težila je bridkost.
Ljubezen gorka, trud in solze moje,
Rešiti zdravje niso mogle tvoje.
 
Jaz v srcu davno slutnjo sem nosila,
Da mučenica ti ne boš svetá,
Zato si v smehu se od nas ločila
In smeh še zdaj na ustnih ti igrá.
O blažena je zdaj osoda tvoja,
A tem gorkejša je izguba moja.
{{prelom strani}}
 
Zavidam, dete, ti osodo tvojo,
A vendar močno mi solzi oko,
Zavest ker bridka tare dušo mojo,
Da kmalu tebe, oj! mi v grob deno.
Več zrla v lice ti ne bom nikoli —
Oj hčerkica, za mir ti moj zdaj moli!
 
</poem>
{{prelom strani}}
 
 
 
=== Ranjeni Črnogorec. ===
 
<poem>
Žari nebo; dim temni naznanjuje,
Dejanje grozno da se tam vrši,
Da divja turška roka pokončuje
Po Črnigori vse, kar tam živi.
Zato sinovi nje zdaj v boj hitijo,
Za staro da se svobodo borijo.
 
Za bitvo bitve se silovitneje
Žari nebo; dim temni naznanjuje,
Na črnogorskih tleh sedaj vrste,
Dejanje grozno da se tam vrši,
A Črnogorec vedno pogumneje
Da divja turška roka pokončuje
Naskokov brani se od dne do dne,
Po Črnigori vse, kar tam živi.
Ošabni več sovražnik ga ne straši,
Zato sinovi nje zdaj v boj hitijo,
Sobratov dragih zguba ga ne plaši.
Za staro da se svobodo borijo.
 
Sovražna vendar kroglja je vzbudila
Za bitvo bitve se silovitneje
I v hrabrih prsih tugo in nemir,
Na črnogorskih tleh sedaj vrste,
Vojvodo jim ker smrtno je ranila,
A Črnogorec vedno pogumneje
Ki bil junaštva njim je vzgled in vir.
Naskokov brani se od dne do dne,
Iz boja brž tovarši njemu zvesti
Ošabni več sovražnik ga ne straši,
Sobratov dragih zguba ga ne plaši.
 
Sovražna vendar kroglja je vzbudila
I v hrabrih prsih tugo in nemir,
Vojvodo jim ker smrtno je ranila,
Ki bil junaštva njim je vzgled in vir.
Iz boja brž tovarši njemu zvesti
V zavetje varno ga dajo zanesti,
{{prelom strani}}
Po strmih stezah tih sprevod se miče,
Vojvodo na nosilnicah nose,
In spremstvo lahkoranjenih kot priče
In v brambo se vojvodi pridruže;
In vidi se, da več ko lastne rane
Jih starčevo upalo lice gane.
 
Oslabljen on leži; le meča roka
Po strmih stezah tih sprevod se miče,
I v bolečinah zapustila ni;
Vojvodo na nosilnicah nose,
Nobenega iz ust nij čuti stoka,
In spremstvo lahkoranjenih kot priče
Oko samo je znak, kako trpi.
In v brambo se vojvodi pridruže;
Več ko sočutja in pomilovanja
In vidi se, da več ko lastne rane
Pa vzbuja ta podoba spoštovanja.
Jih starčevo upalo lice gane.
 
Veljavnost vodjino najbolj spoznale
Oslabljen on leži; le meča roka
Otožne črnogorske so žene.
I v bolečinah zapustila ni;
Ko ranjenega vodijo srečale
Nobenega iz ust nij čuti stoka,
Mej potoma so one, v boj grede,
Oko samo je znak, kako trpi.
Prinašajo ko dragim svojim hrano,
Več ko sočutja in pomilovanja
Pa vzbuja ta podoba spoštovanja.
 
Veljavnost vodjino najbolj spoznale
Otožne črnogorske so žene.
Ko ranjenega vodijo srečale
Mej potoma so one, v boj grede,
Prinašajo ko dragim svojim hrano,
Če živih še jih najti bo jim dano.
 
Sprevod vojvode jim korake vstavlja,
Na lastno zabijo celo gorje,
Molitvo gorko jim iz prs privablja,
Ki mnoge jo opravljajo kleče:
„Vojvodi nebo milostivo bodi,
Ki k srečnej zmagi naše ljudstvo vodi!" “
{{prelom strani}}
 
Pa če ugasi tudi sreča kriva
Vojvodino življenje ljubljeno,
Deželi vendar nenadomestljiva
Njega izguba, vemo da ne bo;
Rod črnogrski znano je da sluje,
V junaštvu da nikdar ne omahuje.
 
</poem>
 
[[Kategorija:Pavlina Pajk]]
 
[[Kategorija: Pavlina PajkPoezija]]
[[Kategorija:Dela Pesnileta 1878]]
[[Kategorija: V javni lasti]]
[[Kategorija: poezija]]
[[Kategorija: Besedila z dLiba]]
[[Kategorija: Dela leta 1878]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Pesmi_(Pavlina_Pajk)«